Julij je za sodnike in tehnične komisarje s košarkarskega vidika ravno toliko zanimiv kot za večino ekip pri nas. Ni. Že avgusta bodo prvi sodniki pričeli z osebnimi fizičnimi pripravami na novo sezono. Skoraj vsak teden se bodo ob večerih splašili v zatemnjene dele svojega kraja in mučili kolena, kot da bi se z novim letom odločili shujšati do poletja. Če ne bomo preveč smotani, se bomo letos člani ljubljanskih sodnikov na novo sezono pripravljali skupaj. To bi bil velik napredek. Si predstavljate fizično pripravljene sodnike, ki ne bi padali na vsako brezvezno provokacijo? Že zaradi tega bi število tehničnih napak upadlo.
Obstajajo pa tudi najbolj zagrizeni sodniki, ki bodo v roke vzeli še pravila ter njihova tolmačenja in si osvežili tistih nekaj delikatnih situacij. Branje pravil priporočam tudi ostalim akterjem v košarki. Ne boli, če na stara leta izveš, da se obrambni igralec lahko premika v obrambi pa bodo sodniki kljub temu včasih piskali osebno napako napadalcu. In da enako število osebnih napak za obe moštvi ne pomenita avtomatično dobrega sojenja.
Sledile bodo prve prijateljske tekme, čisto prehitro pa tudi že ligaška tekmovanja. Več njih. Ki bodo trajala do čisto predolgo. Zato je julij res praktično edini mesec, ko si lahko privoščimo oddih eden od drugega. Na nek zelo čudno izkrivljen način se imamo sodniki, trenerji in igralci sicer čisto radi, a tudi ta ljubezen vsake toliko potrebuje pavzo. Samo zato, da bi se imeli z novo sezono še rajši. Kljub temu nekateri sodniki in trenerji s svojim izkazovanjem ljubezni že kar pretiravajo, zato jim tudi dopust ne pomaga, da s konstantnim pričkanjem in starimi zamerami ne bi nadaljevali v novi sezoni…
Konec letošnje sezone pri sodnikih je malenkostno drugačen kot sicer. Čez leto smo dolgočasno slovensko košarko (raz)burkali z notranjimi zdrahami, ko smo se levi in še bolj levi šli, kdo bo koga oziroma, čigava dva kandidata za predsednika združenja ter šefa stroke bomo izvolili. Zmagala sta moja dva. Priznam, da ne vem prav dosti, kaj se je od teh volitev naprej dogajalo, kar pa morda sploh ni tako slabo. Prejšnja oblast me je s svojimi odločitvami in ne-odločitvami spravljala ob živce. Če bi imel temno frizuro, bi v tem obdobju sigurno pridelal svoj prvi sivi las. Grozno. Večkrat sem že omenil, da imam kot Vrhničan teh kraljev na Betajnovi polno moškega spolovila.
Menda se je z aprilskimi volitvami spet pričelo s strokovnim delom, z rezultati tega dela pa bo verjetno potrebno počakati še kakšno sezono, da bi videli, če se bo kaj spremenilo. Moralo se bo. Prepričan sem, čeprav nam nekvalitetne slovenske lige pri tem ne pomagajo, da je lahko sojenje v kvaliteti nad košarko. Žal sem ravno tako prepričan, da je pot do boljšega sojenja nad strokovnim odborom. Pot je v rokah košarkarske zveze, ki sodniškemu združenju ne želi prepustiti večje odgovornosti za sojenje, sama pa je ne želi sprejeti.
Sodeč po obvestilih na naši spletni strani se vodstvo v tem času še vedno ukvarja z izplačevanjem honorarjev. Julija smo prejeli izplačila za april. Upam, da bo tudi naš predsednik lahko kdaj tako kot Packa Šešok medijem rekel: “Brez podpore košarkarske zveze smo uspeli poravnati vse finančne obveznosti do sodnikov in komisarjev. Hkrati pa bi rad opozoril, to je moje osebno mnenje, da je na košarkarski zvezi zaposlenih enajst ljudi, kar je nehigienično in preveč za tako organizacijo, ob vedenju, da problem slovenske košarke ni v številu zaposlenih, pač pa v njenem vodstvu.” Kakšna perverznost in kakšna predrznost.
Julija smo sodniki na dopustu. Sonce. Dalmacija. Veter in valovi. Jadranje. Ni je čez dobro jutranjo travarico, ki namesto nitke pripomore k boljši ustni higieni. Školjke v buzari, ribice ob bevandi z malvazijo, jadranski lignji… Kdo me je klical?