Z Jutrom je prišla pomlad. Vse je zeleno. Še celo lasišče, ki je v zadnjem desetletju životarilo, vsake toliko pogleda v svet, kot da bi ga zalil s substralom.
Na jadranju so nas predzadnji dan obiskali delfini. Nekaj metrov od jadrnice. Prvič se mi je to zgodilo. Medtem ko smo Japonci iskali telefone, so bili že 100 metrov oddaljeni.
Odtekel sem prvi letošnji tek. Kaj letošnji, vključi v to še lansko jesen. Dobrih 8 kilometrov. Morda pa se še izide za Bevški tek. Samo še prevoz si uredim.
Govorim in se ne skrivam. Med tekom sem nagovoril znanko in se zapletel v prijeten 5-minutni pogovor. Pozdravil sem se z neznancem, ki dela v sosednji medijski hiši in ki ga redno srečujem na vseh marketinških dogodkih. Zdaj vsaj ne bo več tiste mučne tišine in mrtvega mimoglavnega pogleda. Morda si kdaj celo deliva taksi. Z bežnim znancem (je bežni tu preveč?) sva bila prisiljena skočiti na isto trolo. In sva se pogovarjala. O teku. In bodo zdaj vsa naslednja srečanja upam da precej bolj enostavna.
Včasih se mi zdi, da me ljudje ocenijo za zajebanega človeka samo zato, ker se na družabnih dogodkih pogovarjam le z zelo znanimi osebami, s polznanci in neznanci pa skoraj nikoli. Pa res ni tako. Le smotan in neroden sem, ne znam načeti pogovora s par uporabnimi frazami, pa čeprav o vremenu. Ker sicer se zelo rad pogovarjam. In poslušam. Tudi trezen.
Enako se mi dogaja na skype klicih ali celo mednarodnih dogodkih. Ob takih priložnostih me požre nesamozavest, največkrat zaradi angleškega jezika, ki ga premalo uporabljam, potem pa rabim precej časa, da sfuram. Potem pa spet pridemo do zajebanosti ali česa drugega.
In sem razmišljal, kaj bi lahko naredil sam pri sebi, da bi to pomlad bolje zaužil. In da bi ta pomlad trajala kar do naslednje pomladi. In sem razmišljal o poletnih tečajih angleške konverzacije. In sem se odločil, da lahko za veliko manj denarja združim prijetno s koristnim. Čez poletje se bom lotil online učenja kitare in učenja besedil (naših in vaših) na pamet.