Kosovarjevi…

Kmalu zatem, ko so me zadnji ostanki kitajskih klobasic in kosckov posusenih rib zapustili skozi usta sredi noci (natancneje ob 2.37AM), ker se jim ni cakalo do jutra, da bi se poslovili po obicajni poti, sem se ze vkrcal na laoski strani reke Mekong na sila cuden vele coln, s katerim sem v naslednjih dveh dneh pricolnaril do Luang Prabanga – severne laoske prestolnice.

Vmesno noc nisem prezdel na ladji, ampak v kraju Pakbeng, ki je tako beden, da ne morem o njem nic pametnega napisat, Skratka, za prespat!

To, da so vse zadeve kot ukrojene zame, ve ze vsak teletekst. Postelje po vecini od glave do gleznjev oziroma od pet do vratu. Z njihovim razmakom med sedezi na avtobusu bi na Krpana spravili dvakrat vec ljudi. V Laosu pa jim uspe spravit kljub polovicnemu razmaku se najmanj pol ene povprecne laoske vasi. Uporabijo sila preprost trik: imajo majhne plasticne stole, ki jih po potrebi (vedno) postavijo vmes med obe vrsti sedezev. Sveze mleko na busu – vprasajte dojencke; sveza hrana – vprasajte kure in piscance. Ta zadnji stavek je (seveda) izmisljen, ampak mi je pa ful dober. Ce je treba za lepoto trpet, potem bom svoje zivljenje posvetil manekenstvu, ker tako zelo trpim.

In po vsaki (skoraj vsaki) taki bitki si zivljenje olajsam z Lao beerom za 6.000 kipov (9.500K=US1$), da si podmazem vse sklepe tako v kolenih kot v glavi. Vseeno pa vcasih tudi pivo ni dovolj. V takih primerih se odpravim s tuk-tukom do najblizjega slapa, se postavim pod njega, naredim predklon, slecem rumene gate in stejem do pet. Ne boste verjeli, kako mi je tista-ki-je-ne-smemo-omenjat hvalezna se par naslednjih juter. Za ostale dele telesa pa skocim v tolmuncek s temperaturo tamanj barve in plavam mrtvaka, saj me na gladini drzi brada, ki si jo ze cel mesec nisem obril, in pa pajcevina med prsti na nogah, ker menim, da je tus luksuz biznismenov in zatorej stvar zahoda ne pa popotnikov na srednjedaljnem vzhodu.

Iz Luang Prabanga sem se odpravil s prej omenjenim avtobusom na sedem urno voznjo do Vang Vienga. Na poti vidis vsake 10km leseno-bambusno vas, kjer zivijo high-landerji. Take vasi so tu vec kot obicajne, na Tajskem pa ti jih servirajo kot nacionalno specialiteto. V samem Luang Prabangu nimas kaj poceti. Lahko cel dan pijes 650ml Lao beer za 170sit, lahko se gres cudaka in brez vode setas po 30 stopinj celzija v senci po mestu in bliznji okolici brez sence, lahko gledas neumne ameriske filme ali pa morda Dzoni Bravota v laoski sinhronizaciji in pijes Lao hot coffee.

Jaz sem si izbral turo cudaka. Prej sem gledal Dzonija in spil kavico, pil pivo, po turi pa sem pil pivo, gledal neumne ameriske filme in pil pivo. Dan je zbezal mimo kot glista pred soncem, vseeno sem trikrat uspel resiti svet (dvakrat pred samim sabo) in vsaki rizevi njivi posebej posvetil kaksen sonet iz balkan hall-of-fame muzike. Po takem napornem dnevu sem na primer odsel pod wasser-rit-machine, poleg tega pa sem uspel resiti se laoskega tigra pred izumrtjem s 1000kipi. Saj sem mu hotel dati 3000Kipov, pa je rekel, da ne pije piva.

Rahlo utrujen od voznje do Vang Vienga sem si moral hitro omisliti novo relaksacijo. Za zacetek sem si ogledal oba dela Austin Powersa, naslednji dan pa celodnevni izlet po -ne-vem-keri reki. Vecino dneva smo se ukvarjali vsak s svojim kajakom, skrivali smo se po jamah, pili caj in vino iz iste zelenjave in opravljali debele,pocasne, vedno glasne Izraelce.

Kajak je bil seveda kot ustvarjen zame – ce bi mi prej noge odrezali. Saj ni bilo panike, samo vsakih pet minut sem se pocutil kot termit, ker so me napadale cele flote najbolj trdozivih ruskih mravelj (beri: imel sem mravljincaste ude). Saj ne da bi vedno panicaril, ampak samo da sem pomislil na paniko, sem bil ze v vodi.Jasno, da ko sem se kajakal s skrcenimi nogami, se je frekvenca ogledov podvodnega ziveza samo se povecala, ampak vseeno imam raje ribe kot mravlje.

Spet trte so rodile,
prijatlji, vince nam sladkó,
ki nam ozivlja zile,
srcé razjasni in okó,
ki utopí
vse skrbi,
v potrtih prsih up budi.

Komú najpred veselo
zdravljico, bratje, cmo zapet?
Bog naso nam dezelo,
Bog zivi ves slovenski svet,
brate vse,
kar nas je
sinov slovece matere!

V sovraznike z oblakov
rodú naj nasga tresci grom!
Prost, ko je bil ocakov,
naprej naj bo Slovencev dom;
naj zdrobé
njih roké
si spone, ki jih se tezé!

Edinost, sreca, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo!
Otrók, kar íma Slava,
vsi naj si v róke sezejo,
da oblast
in z njo cast,
ko pred, spet nasa bosta last!

Bog zivi vas, Slovenke,
prelepe, zlahtne rozice!
Ni take je mladenke,
ko nase je krvi dekle;
naj sinóv
zarod nov
iz vas bo strah sovraznikov!

Mladenci, zdaj se pije
zdravljica vasa, vi nas up!
Ljubezni domacije
noben naj vam ne usmrti strup;
ker po nas
bode vas
jo srcno branit klical cas!

Zivé naj vsi naródi,
ki hrepené docakat dan,
da, koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!

Nazadnje se, prijatlji,
kozarce záse vzdignimo,
ki smo zato se zbratli,
ker dobro v srcu mislimo.
Dokaj dni
naj zivi
Bog, kar nas dobrih je ljudi!

Imejte se se naprej tako radi ob mojem prazniku, kot vas imam rad tudi jaz, Francl
P.s.: koncno enkrat celo himno prebral, ker sem moral sumnike preverit in zamenjat s sicniki.

Kos Tomaz – master of thai cooking!

V treh zaporednih dneh sem si prikuhal ta laskavi naslov, ki sem si ga ravnokar izmislil. Pa vseeno. Vsak dan sem se naucil pripraviti najmanj sest tipicnih tajskih jedi. Glavne: vecino cilijev (rdeci, zeleni, rumeni, kraljevi), juh, omak, nudeljnov, skoljk, skampov, rib, ocvrtega sadja, spomladanskih zavitkov, vegetarijanskih zadev (tofu, gobe…) in se in se… in se…

Kuhanje v voku je res preprosto, tudi ce imas take kuharske izkusnje kot jaz, ki sem do zdaj znal narest samo cokolino (namesto cokolina tudi cokolesnik) v toplem oziroma hladnem mleku. Aja, to za brata velja, he he.

Nisem kar tako mami prodajal buce, da bi rad obiskal kuharski tecaj, samo zato, da bi ji od penzije kaksnega cankarja sunil. Ta tecaj je bil vreden se dodatni dve kobilci, ki sem ju pristavil, da sem si ga lahko privoscil. In prav je tako!

Prvi dan sem si ze rekel, da ne smem z nobenim tekmovat, kdo bo prej cebulco ali paradajzek nasekljal, ker kako bom pa potem harmoniko vlekel sem pa ke od Golice do Robleka – nemogoce. Pa tudi ni bilo potrebno. Tecaj traja cel dan in cel dan tudi jes in samo jes in jes. Tole bo sigurno prvo potovanje, da ne bom zgubil nobene kilce, ampak jih bom krepko pridobil. No, razen, ce bomo na trodnevnem trekingu hodili po trinajst ur na dan, ampak ne bomo. Ce je med vami se kaksen nejeverni Tomaz (razen mene), potem me z lahkoto castite kaksno kavico v Tomaz baru in vam kasneje zelo hitro demonstriram preprost tajske kuhinje.

Tomaz in tajska masaza!

Karamia karamia! Prva masazna izkusnja je ze za mano. Za dveurno stokanje, pihanje in sploh rojevanje sem se odrekel stirim Laskim pivom (beri: s tipom vred sem placal 250 bahtov). Kako masaza zgleda, je tezko opisat, sem pa na koncu napravil se nekaj ekskluzivnih fotk, tako da nekaterih trenutkov ne bom nikoli pozabil. Obdelan od najbolj spodnjega kurjega ocesa do zadnjega prhljaja na glavi od cisto spredaj pa do cisto zadnje zadnjice zadaj sem se kot bevski veletok reke Bevscice stopil v mehko domotozje imenovano postelja.

Tomaz in pohod od Katarine do Jakoba in nazaj!

Nizozemski par, dva Irca, Avstralec, Kanadcanki, angleski par in en vzhodno evropejec. Po par urni voznji smo prispeli v “Pai area” na severu drzave, kjer naj ne bi bilo turistov in zato toliko lepse spoznavanje okolice. V prvi vasi smo se zato kar nekaj casa odlocali, katera od obeh edinih skupin bo prva malicala v eni od vaskih gostiln.

V treh dneh smo obiskali ene pet “hill tribes”, za katere se se nisem odlocil ali bi se jih drzava rada znebila ali ne. Vodic pravi, da jim drzava na veliko pomaga, ampak razen turizma, jim ta plemena bolj minus kot pa kaj drugega delajo. Ena fora je tudi v tem, da so nekatera plemena sele pred parimi leti pribezala na Tajsko iz sosednjih drzav in nimajo zaenkrat se nobenih hudih pravic.

Kareni imajo stiri podskupine in ena od njih se imenuje long-neck Karens. Deklice, rojene na sredo ali ob polni luni, morajo nositi obroce okoli vratu in vsake kvatre dodajajo nove. Vrat se jim zaradi tega bas ne daljsa, ampak s temi obroci pritiskajo ramenski del navzdol, kar ocigledno vodi do resnih zdravstvenih tezav. Obroce si snamejo samo izjemoma (parkrat na leto) iz higienskih razlogov. Ostale deklice si ta obicaj “izberejo” na zeljo starsev. Kar se pravic tice: Kareni nimajo drzavljanstva, ne smejo volit, tiste zenske s predolgimi vratovi pa tudi ne smejo zapustit svoje vasi, ker ne zgleda higienicno (po tajskih merilih), ce se po Bangkoku setajo cloveske zelve. Svasta.

Drugi dan smo del poti obdelali na slonih. Ze 263 let je od tega, kar sem se zadnjic s sloni prevazal. Sem ze skoraj pozabil, kako je to, ce se ti ob vsakem slonovem koraku dvigne zelodec. Ampak se privadis. Zadnji dan pa so nas postavili na bamboo rafte, pa ni slo nikamor, ker ni dezevna doba. Bilo je pa zanimivo, ko je na vsake toliko casa mimo priplavala kaksna svinjska glava ali crknjena raca – zanimivo – master of thai cooking.
V glavnem, po kulinaricnih treh tednih pase mal svez zrak pa to.

Imejte se radi se naprej, tako kot vas imam rad tudi jaz,
Cao od andjela,
Tomaz

Me je Silvij opozoril na to, da ne smem prevec dolg v Bangkoku viset. Zato grem danes ob 6PM na 12-urno voznjo do Chiang Maia. Zdaj moram pocas razmislit, kaj bom z vizo naredil, ker si lahko na Tajskem samo 30 dni s kao turisticno vizo. Kot mi folk razlaga, je se najboljsa varianta na severu, da gres v Laos pa potem naprej v Vietnam in Kambodzo in nazaj v Thailand, ampak jaz bom sel verjetno samo v Laos za ene 12 dni, ker imas isto oz. podobno turistico vizo za 14 dni. Silvij je potrdil govorice, da je v Laosu pivo poceni, kar je fenomenalna novica, ker moram tukaj placevati za malo min.35 baht (krat 6.5).

You’re a wizard, Heri! Ne boste verjeli, ampak vceraj sem v eni kafani na DVD-ju gledal se enkrat prvi del. Tuki se bolj pozvizgajo na bilokere pravice, tako da sem dva dni nazaj gledal tudi Lords of the ring.

Se ena zaminivost. Ko se ti ne pije cocacole, vode, piva… potem spijes kaksn redbul za 10-20 bahtov. Fenomenalno!

No, zdaj veste, kje bom v naslednjih dneh. Ce se slucajno ne bom javljal, to pomeni:
– da me je poteptal kaksen slon,
– sem prevec opija pokadil (berem Holmesa, kaj cem),
– so me Muslimanci iz Talibana ugrabli.

Evo mene! Sem se ravno vrnil s Ko Changa, kjer sem bil od ponedeljka.

Preden zacnem nastevati dobre stvari, ena neokusna. Na vsakem koraku en Svaba z eno Tajko. V katerem jeziku obravnavata problem redcenja gozdov v Braziliji ne vem, je pa pateticno vse skupaj. Ce se pogovarjas o tem s kaksnim normalnim Nemcem, znajo povedat, da je tega cedalje vec, in ti hitro razlozijo, da Nemci ljubijo zenske, ki ne govorijo prevec (v tem primeru nic), pridejo na svoj racun, domacinkam pa to sploh odgovarja… Ker je pac tukaj toliko Nemcev, je bilo skoraj neizbezno, da sem tudi sam naletel na dva (na zacetku) in na celo grupo (na koncu).

Zadeva je seveda taka, kot se jo lahko vidi samo na televiziji: White sand beach je pescena plaza, bungalovi, cisto morje (sploh ne tako vroce)… Za jurja each smo si najeli motorje (en se je skor ubil, ker je pozabil, da se je treba po levi vozit) in prevozili skoraj cel otok. Vsak je imel na sebi seveda dve celadi, vse scitnike in voznisko dovoljenje.

Vecino denarja zapravim za hrano. Najboljse kosilo do zdaj: za 500 tolarjev sem jedel nudl juho z morskimi sadezi, mlado koruzo in kalcki in brokolijem + fried rice with shrimps + kokta (I wish). Naslednji dan sem npr. v isti restavraciji jedel se hobotnico, pa ni bila bas idealna, zato pa sem si okus popravil z ocvrtim sadjem v bananini omaki. V glavnem, vsak dan najmanj dvakrat jem nekaj z morskimi sadezi, ker je to najbolj sveze in res dobro. Sploh pa moram omenit, da sem zivalsko oglje vzel s sabo cisto po nepotrebnem, zato sploh lahko jem, kar zgleda, da je od letos. Je pa res, da sem si (neizbezno) ojacal stegenske misice (beri: Curbrigen vozi smuk).

Na masazo se nisem sel, verjetno bo prisla na vrsto te dni, ko se bom spet malo vec sprehajal po Bangkoku. Po enem tednu morja (po enem dnevu sem se ze levil) pa res ne rabim foot masaz.

Kupite si cetrto knjigo Heri Poterja. Vam povem, kaj takega pa se ne. Ko ze mislis, da ves, kdo so bad guys in kdo ne, te butne, da si cist zbutan, potem imas pa se more, ker v vsakem trenutku pricakujes Lord Voldermorta oziroma Mrlaknstajna. Sem slisal, da je peta knjiga ze skoraj pri kraju!!!

Zdaj bom spet par dni ostal v Bangkoku. Predvsem zato, ker nimam pojma, kam bi se odpravil. Mislim, da je ze skrajni cas, da si naredim en vsaj priblizen plan.

Imejte se se naprej radi, tako kot vas imam rad tudi jaz.
Cao od andjela,
Tomaz

Oglasam se vam se zadnjic preden se odpravim na zasluzene pocitnice na enega od tajskih otokov (Ko Chang). Na otoku bom po vsej verjetnosti ene 5 dni in se ne bom javljal, ker imajo Internet samo po normalnih cenah, tukaj pa imas internet za sest tolarjev na minuto pa se nimajo tako slabih povezav kot so pri nas.

Ceprav sem v petek prespal skoraj cel dan in sel nazaj spat ob 10.00, sem spal do dvanajstih, tako da sem se ze ustrasil, da ne bom dobil poceni sobe. In je tudi ne bi, ce ne bi slucajno v istem trenutku v istem hotelu sobo iskal se en Ceh, in ker je dva plus tri sedem, sva nasla dvoposteljno sobo za prevec pocen. Edino ceno, ki jo se placujem je ta, da so temu Cehu v Kambodzi ukradli 100 dolarjev v cekih in zdaj misli, da je cela Azija ena mafija in se je tudi temu primerno vsakih par sekund zbujal ponoci in predvsem govoril v spanju in sploh mu je dogajalo.

Pozabil sem se pohvalit, da sem si kupil ze prvo knjigo. Jaz bi jo dal za domace branje v cetrti letnik gimnazije. Dolga je celih 630 strani pa ni panike, ko je govora o cetrti knjigi Heri Poterja. Prav nervozen postanem, ko bi se folk na vsak nacin pogovarjal, pa sploh ne opazi, da berem Poterja.

Hrana je uzitna. Na zacetku sem previdno jedel samo vegetarjansko (patthai), vceraj pa sem ze jedel svasta. Po kotlih samo pogledas, kje je najmanj dlak in podobnih osmojenih scetin in ze jes pojma nimas kva. Uzitno. Za vecerjo za 200sit makaroni s skampi. Mljaska! Ja, mami, sem vzel lariam!

Ne boste verjeli, koga sem srecal vceraj: Stankovica mlajsega. Najprej je rabil ene deset minut, da se je navadil spet slovensko govorit. Bil je en mesec po Tajski in vceraj je tudi imel avion za Rim. Pravi, da gre vsako leto nekam za en mesec. Svaka mu cast.
Cao od andjela!

Lep pozdrav vsem skupaj!

Najprej se moram Klemenu in Tadeju se enkrat kar seda najglobje in najlepse zahvalit, da sta me peljala v Zagreb.

Ker se oglasam z mejla, verjetno to pomeni, da mi je celo uspelo priti v Bangkok. Eneparkrat sem sicer ze mislil, da mi ne bo uspelo, pa ne toliko zaradi mene, ampak zato, ker vam svetujem, da NE PREVEC Z TURKISH AIRWAYS letet. Meni se je avion do Bizanca kar malo smilil, tok je bil glasen, da voznje do Tajske sploh ne omenjam (nic od tega ne velja za stevardese). V glavnem: bom bolj kratek! Ob cisto polnem avionu sem imel edini sreco, da je bil zraven mene frej zic,se malo naprej pa dva Izraelca (enak stara ca.) in eden od njiju je bil ze veckrat tuki, tako da sem se jima cist prlepu. Ne vem ce bi zdele ze mejl pisal, ce bi mogu sam priti z letalisca v center. Valda da bi, sam mal vec bi zapravil. Bangkok je fenomenalen, vsi ga drugace kritizirajo, jaz pa se v tem velemestu pocutim kot doma (svoji sobi): vse razmetano, sumljive vonjave, … Tudi v hotel sem sel z njima. Privoscil sem si eno skor (po LPju) mid-range sobo s televizijo in klimo za malo vecji denar, ampak mi zelo prav pride, ker sem se cist bogi od aviona (turki pa to). Jutri se bom preselil v bekpekrski geto, kjer je ceneje, ampak se manj spi. Planov se vedno nimam nobenih. Kuharski tecaji so dragi, tako da bom na koncu potovanja videl, koliko denarja mi bo ostalo (ce sploh kaj) in bom potem ratal kuharski velemojster. Jutri si bom tudi ze privoscil prvo foot masazh za 500 tolarjev, ker to vsi pocnejo (treba probat). Ker vsi to pocnejo, pol moram pa tud jaz na eno malo pivo tako pred spanjem po silnih naporih.

V glavnem: bodite mi se naprej fols, jaz si bom sigurno, in imejte se radi, tako kot vas imam rad tudi jaz.
Cao od andjela!

Da mi ne bo treba vsakemu posebej razlagati, zakaj se nisem v Indiji, stvar je sila preprosta. V cetrtek, 03.01.2002, bi moral ob dveh leteti z Brnika za Zurich in dan kasneje v New Delhi. Ker se mi ne da ukvarjat z muslimanci s Talibana (Pakistanci, Indijci in njihovimi notranjimi prebavnimi problemi), sem upal, da mi bo dopoldan v cetrtek uspelo zamenjat karto za Bangkok. Od osmih do desetih sem ipak moral se spakirat vse potrebno za sabo, ob desetih pa se je agencija STA le odprla in telefon je ze zvrgolel. Glede na to, da sem se vedno doma, mi je verjetno uspelo zamenjat karto. Res je, in to brez dodatnega doplacila na sreco.

Sledi: v cetrtek, 10.01., letim iz Zagreba v Istanbul in od tam v Bangkok. Zdaj res ne vem, komu sem se tako zelo zameril, ker zdaj je v Istanbulu na letaliscu AtaTurk pa centimetrov snega in je letalisce ze nekaj dni zaprto. Stala!!!

V glavnem, se naprej molite zame!