Madžarsko termalno jezero Heviz – oddih za bodoče upokojence

Kako predstaviti dopust avgusta 2021 ob termalnem jezeru Heviz? Dobra cestna povezava, ugodne cene, zeleno kovid območje, nekaj novega, nobenih Slovencev, adults only – to je nekaj ključnih besed za uspešen dopust po glavnem poletnem dopustu.

Termalno mestece Heviz je od Ljubljane oddaljeno približno 3 ure, če pa vmes v Celju skipaš še otroke pri tastu in tašči, poješ zajtrk in spiješ kavico, ostane do Heviza le še dobri 2 uri vožnje, večino po avtocesti, le zadnjih nekaj kilometrov po regionalni cesti.

Na madžarsko vinjeto sva skoraj da pozabila, čeprav smo jo pred leti že potrebovali, ko smo med novoletnimi počitnicami obiskali Budimpešto. V zadnjem momentu mi je nekaj zašumelo v glavi, da sva na nekaj pozabila. A nič ne de, Madžari uporabljajo elektronski sistem vinjet, kupila sva jo na eni od zadnjih Petrolov na pomurski avtocesti. Prodajalcu poveš registrsko številko, obliko avta, plačaš 15 evrov in uala, si že v madžarskem sistemu. Nobenih nalepk, nobenega packanja.

Mejo z Madžarsko sva prestopila pri Pincah. Meje dejansko ni, saj so mejne objekte na obeh straneh odstranili že pred leti. Tudi ni zoženja ceste in morebitnega preverjanja PCT-je, saj je bila Madžarska vsaj v začetku avgusta popolnoma zelena, dejansko je cela država živela brez omejitev, kar vključuje tudi ne-nošenje mask v zaprtih prostorih.
In ja, četudi je Slovenija že ves čas zahtevala PCT za vstop v državo, tudi nazaj grede meje na Pincah ni bilo, nihče ni preverjal PCT dokazil.

Dopust od dopusta

Ideja o dopustu po glavnem družinskem dopustu se je porodila enkrat konec šolskega leta. A ne bi bilo super, če bi po dopustu za nekaj dni še sama z Levinjo pobegnila nekam?

Valencia se je slišala mikavno, leti iz Trsta so res ugodni. A ne-polna precepljenost, prehod iberskega polotoka v rdečo barvo pa tudi ni obetal nič pametnega. Toskana, Italija? Ha, blizu in z avtom, a ne avgusta. Italijani so v času korone avgusta (ferragosto) množično dopustovali doma. In če že niso dopustovali, pa vsaj kuhali niso, zato so bile restavracije polno zasedene. Pa drugič.

Slovenija je bolj kot ne že takoj odpadla. Cene so zaradi turističnih bonov poblaznele.

Spomnil sem se, da sem nekje na tviterjih prebral zgodbo o blazno ugodnem kosilu s pijačo vred za 30 evrov nekje na obali Blatnega jezera (madžarsko Balaton, nemško Plattensee) na Madžarskem.

Levinja je par tednov kasneje v roke vzela Booking in v radiju krožnice, ki ji je tisti dan odgovarjal, iskala hotelske namestitve. In tudi sama našla Madžarsko oziroma kar direktno Heviz.

Heviz – dopust za upokojence vseh starosti

Zdraviliško mestece Heviz je zelo malo. Skoncentrirano je na par prijetnih uličic, ki spominjajo na obmorska mesteca. Veliko trgovinic, nekaj gostilnic in bifejev, nekaj hotelov.

Ker gre za naselje, ki je zraslo na severnem pobočju gore Keszthely, na dnu najdemo slavno jezero, sledijo že omenjene turistične uličice, vse drugo pa predstavljajo stanovanjski objekti – manjše hiške, zgrajene v tipičnem  dolgočasnem socialističnem madžarskem slogu, od katerih jih skoraj polovica ponuja turistične namestitve. Kar nekaj hiš se tudi prodaja, zgleda da jim jo je korona trdo zapredla.

Kar težko verjameš, da so v prvih par stoletjih našega štetja tu hodili Rimljani. A brez njih bi bil Heviz danes po vsej verjetnosti precej manj poznan. V Hevizu si zato lahko ogledaš grobnico rimskega vojaka z okostjem ter rimski ruševinski vrt.

Bonvital – odličen hotel za super ceno

Spala sva v hotelu Bonvital, ki se nahaja na eni od glavnih uličic Heviza. Rezervacija prek njihove spletne strani je bila ugodnejša od Bookinga.

Hotel je bil najmanj na ravni štirih zvezdic pri nas ali na Hrvaškem. Prostorne sobe, odličen polpenzion, simpatični notranji bazen s savnami. Plačljivi parking se je nahajal ob vhodu v hotel. Cenovno bi rekel, da je bil kakšnih 20 do 30% ugodnejši od podobnih hrvaških hotelov v istem terminu.

Kosilo sva si privoščila v eni izmed gostilnic, največkrat sva vzela odlično golaževo juho. Le prvi dan sva naredila napako in naročila ploščo z mešanim mesom, za naslednjih par ur sem prostovoljno prestopil k vegetarijancem.

Vsak večer je imelo kar nekaj lokalov živo muziko – solo ali v dvoje. Pravi oddih brez hrvaških hitov.

Heviz – največje aktivno termalno jezero na svetu

Glavna znamenisto Heviza je seveda termalno jezero. Horde pravih in delovnih upokojencev se dnevno valijo proti jezeru. Heviz dejansko pomeni termalna voda.

V jezeru se lahko kopamo skozi celo leto, saj je temperatura vode vedno prijetna, poleti tudi čez 30°C. Voda je menda rahlo radioaktivna, zato po zvočniku vsake toliko opozarjajo, da se več kot 20 minut naenkrat ne bi smeli zadrževati v vodi. In to pravilo upošteva natanko nihče. Čeprav zaradi vegetacije, veliko je lokvanjev, voda ne zgleda ravno čista, so vrelci tako močni, da se celotna voda v jezeru samodejno zamenja vsake nekaj dni.

Heviz - termalno jezero
Heviz – termalno jezero

Celotni kompleks termalnega jezera je zanimiv tudi zaradi arhitekturne umestitve pomožnih objektov, ki stojijo na stebrih na jezeru. Ob vstopu so garderobe, potem pa precej prostora za ležalnike ter stopničke za dostop do jezera.

Plavalna palica črv / špaget – obvezen vodni pripomoček

Že prvi dan sva se z Levinjo s hotelskega balkona čudila sprehajalcem, namenjenih na jezero, ki so bili poleg obvezne plažne opreme vsi – brez izjeme opremljeni z vodnimi črvi. Tudi trgovinice so jih prodajale.

Plavalni črv
Plavalni črv – obvezen pripomoček za lebdenje v vodi

Na recepciji hotela sva dobila malo bolj ugodne karte za kopanje in ob nakupu nama je receptor ponudil tudi brezplačni najem črvov. Ok, za ta denar jih pa vzameva.

Odpiralni čas in cenik preverite na uradni strani.

Ko zaplavaš v jezeru, ti takoj postane jasno, da brez črva ne bi šlo prav daleč. Voda je težja, čeprav ne zgleda, je bolj gosta, zato je plavanje precej oteženo. Zato si med noge udobno namestiš črva in se predaš termalni relaksaciji.

Poleg črvov, ki prevladujejo, si plavalci pomagajo tudi s klasičnimi vodnimi obroči in rokavčki.

Na potep z električnim kolesom

Heviz je od Balatona – Blatnega jezera oddaljen le slabih 10 kilometrov. Kot nalašč za izposojo električnega kolesa v turističnem centru, ki se je nahajal na začetku najine ulice. Najem električnega kolesa za en dan je stal samo 16 evrov, kar je skoraj pol manj kot pri nas. In ko rečem za ‘en dan’, je to dejansko 24 ur.

S kolesi sva se najprej spustila do Blatenskega Kostela oziroma Keszthely-ja, simpatičnega kraja ob Blatnem jezeru. Pot sva nadaljevala po severnem strani vse do Szigligeta. Tam sva si privoščila pivo in pico.

Pristanišče Szigliget
Pristanišče Szigliget

Ko si s kolesom, imaš čas opazovati pokrajino. Peljala sva se mimo nekaj plaž. Večinoma so bile precej polne, verjetno z domačimi gosti. Za naju, navajena na Jadransko morje, se je vse skupaj zdelo precej patetično in nič kaj vabljivo. Ker gre za jezero, je obala pravzaprav travnata, voda pa, kot se za blatno jezero spodobi, blatno.

Če bi se nama časovno poklopilo, bi se z ugodnim trajektom prepeljala na drugo stran jezera do kraja Balatonkeresztúr, od koder bi se potem po spodnji strani vrnila v Heviz. Žal so urniki trajektov precej shirani.

Na koncu sva z električnimi kolesi naredila približno 70 kilometrov. In čeprav so bila e-kolesa precej turistična in okorna, kot da bi na ljubljanski Bicikelj namontiral baterijo, je bila vožnja res zabavna in res nezahtevna. Sploh v številne klance je šlo zelo enostavno.

Ker nama je ob povratku v Heviz ostalo še nekaj baterije, sva se zapeljala še do nekaterih znamenitosti v Hevizu.

Namesto zaključka

Super izkušnja, ki jo bo treba ponoviti. Če ne v naslednjih letih, pa v naslednjih desetletjih.

 

Hungarian thermal lake Heviz – a vacation for future retirees

What’s the best way to present a vacation at the thermal lake Heviz? An excellent road connection, a green covid area, something new, and no Slovenians, only adults – these are some of the key ingredients for a successful summer vacation after the main holidays.

The thermal town of Heviz is about 3 hours away from Ljubljana, but if you leave the children with your father- and mother-in-law in Celje, eat breakfast and drink coffee, it only takes a short 2 hours to drive to Heviz, most of it on the highway, only the last few kilometers on the regional road.

We almost forgot about the Hungarian vignette, despite needing it when we visited Budapest during the New Year period a couple of years ago.
It occurred to me at the last minute that we had forgotten something. But we did not panic, the Hungarians use an electronic vignette system. We bought it at one of the last gas stations on the Pomurje highway. You tell the seller the registration number, and the type of car, pay 15 euros, and voila, you are already in the Hungarian system. No stickers, no packaging.

Pince is where we crossed the border with Hungary. Both sides have removed their border facilities years ago, so there’s no border. There have also been no narrowing of the roads or possible checks on the PCT since Hungary was green at the beginning of August, meaning no masks are required.

A vacation from a vacation

An idea for a vacation after the big family vacation came up once at the end of the school year. Wouldn’t it be great if Levinja and I could escape somewhere alone after our vacation?

Valencia sounded tempting, flights from Trieste are cheap. But incomplete vaccination and the transition of the Iberian Peninsula to red did not promise anything wise either. Tuscany, Italy? Ha, close and by car, but not in August. During the corona period in August (ferragosto), Italians took a massive vacation at home. And if they weren’t vacationing, at least they weren’t cooking, so the restaurants were full. Maybe another time.

Slovenia was not a serious option. Prices have increased crazy because of tourist vouchers.

There was a story on Twitter about a ridiculously good lunch with a drink for 30 euros somewhere on the shore of Lake Balaton (Hungarian Balaton, German Plattensee).

Then, Levinja took Booking into her own hands, and found Hungary herself, or rather Heviz.

Bonvital – a great hotel for a great price

We slept in the Hotel Bonvital, located on one of the main streets of Heviz. Booking through their website was cheaper than Booking.com.

The hotel was at least at the level of four stars compared to similiar hotels in Croatia. Spacious rooms, excellent half board, pleasant indoor pool with saunas. Paid parking was at the entrance to the hotel. In terms of price, I would say that it was about 20 to 30% cheaper than similar Croatian hotels in the same period.

We had lunch in one of the inns, most of the time we had the excellent goulash soup. It was only the first day we made a mistake and ordered a plate with mixed meat, and for the next couple of hours I voluntarily ate vegetarian.

Every night quite a few bars had live music – solo or duo. A real break without Croatian hits.

Heviz – the largest active thermal lake in the world

The main attraction of Heviz is, of course, the thermal lake. Hordes of real and working retirees flock to the lake every day. Heviz actually means thermal water.

You can swim in the lake all year round, as the water temperature is always pleasant, even over 30°C in summer. Apparently, the water is slightly radioactive, so they warned us about it every now and then over the loudspeaker. This is because you shouldn’t stay in the water for more than 20 minutes at a time. And exactly no one follows this rule. Although the water does not look very clean because of the vegetation, there are many water lilies, the springs are so powerful that the entire water in the lake is automatically replaced every few days.

Heviz – termalno jezero

The entire complex of the thermal lake is also interesting due to the architectural placement of auxiliary buildings, which stand on pillars on the lake. There are changing rooms at the entrance, and then plenty of space for deckchairs and steps to access the lake.

Worm / Spaghetti swimming rod – a must-have aquatic accessory

Already on the first day, Levinja and I marveled from the hotel balcony at the walkers destined for the lake, who, in addition to the obligatory beach equipment, were all – without exception – equipped with water worms. Small shops also sold them.

Plavalni črv
Plavalni črv

At the hotel reception, we got slightly more favorable tickets for swimming, and with the purchase, the receptionist also offered us a free rental of worms. Ok, we’ll take them for this money.

When you swim in the lake, it immediately becomes clear to you that you wouldn’t be able to go very far without a worm. The water is heavier, although it doesn’t look like it, it is denser, so swimming is much more difficult. That’s why you comfortably place a worm between your legs and indulge in thermal relaxation.

In addition to the worms that dominate, swimmers also help themselves with classic water rings and gloves.

Go for a ride with an electric bike

Heviz is only less than 10 kilometers from Balaton – Lake Balaton. Perfect for renting an electric bike at the tourist center which was located at the beginning of our street. Renting an electric bicycle for one day costs only 16 euros, which is almost half as much as in Slovenia. And when I say ‘one day, it’s 24 hours.

We first went down with our bikes to Blatenski Kostel or Keszthely, a nice place by Lake Blatno. We continued along the northern side to Szigliget. We had beer and pizza there.

Pristanišče Szigliget

When you are on a bike, you have time to observe the landscape. We drove past several beaches. They were mostly quite full, probably with local guests. For us, used to the Adriatic Sea, the whole thing seemed rather pathetic and not at all inviting. Since it is a lake, the shore is grassy and the water, as befits a muddy lake, muddy.

If the time was right, we would take a cheap ferry to the other side of the lake to Balatonkeresztúr, from where I would then return to Heviz on the lower side. Unfortunately, ferry schedules are quite varied.

In the end, we did about 70 kilometers with electric bikes. And even though the e-bikes were quite touristy and clumsy, like installing a battery on a Ljubljana Bicycle, the ride was really fun and undemanding. Even the many slopes were very easy.

Since we still had some battery left when we returned to Heviz, we drove to some attractions in Heviz.

Instead of a conclusion

A great experience that will have to be repeated. If not in the next years, then in the next decades.

77 kilometrov v novembru

180 kilometrov v juliju. 2012.

“Dolg mesec je za mano. Serija 17. tekov. Najdaljši le nekaj čez 15 kilometrov, večina pa med 8 in 10 kilometri. 18 ur teka. 16.500 s tekom porabljenih kalorij.”

0 kilometrov v avgustu. 2012.

“Po rekordnem julijskem mesecu sem se še pred dopustom odločil, da dokončno prekinem s tekom. Do nadaljnjega. Ni bilo več užitka. Nikakršnega.”

Že dolgo nisem spravil skupaj za več kot par tekov v krajšem obdobju. Letos poleti celo dva. Enega na jadranju, kjer so me fantje na otoku celo pozabili. Drugega v Umagu med redkim krajšim dopustom.

In potem spet nič.

Vsaj kolesarstvo se je letos zgodilo. Z rogliči in s pogačarji in z vsem koronskim kaosom sta dve simpatični kolesi dobili nov dom. No, tudi HIIT, ko ni bilo popolnega koronskega zaprtja, ni počival. Super je (bil).

77 kilometrov v novembru, 77 več kot v oktobru.Začelo se je kratko in počasi. Nadaljevalo kratko in počasi. Kar 11 tekov.

Tistih prvih par tekov je bilo res napornih. Onke, za katere sem pred par leti upal, da me bodo spravile v pogon, so me spravljale v obup. Nobene mehkobe za moja občutljiva stopala. Ravno nasprotno, zgornji del in nart sta se dajala kot mladoporočenca, ki se pred poroko nista dovolj dobro spoznala. En sam obup za 120 evrov.

In tako kot je par letna ideja o kolesu dozorela med korono, so tudi novi trail supergi prišli na vrsto.

Raidlight Responsiv Ultra, velikost 47

Bog je, sem si rekel, ko sem jih prvič sprobal. Več kot eno leto sem jih imel ogledane, vmes sem si jih namreč parkrat sposodil pri prijateljih.
So mehki povsod naokrog, s podplatom, pripravljenim tudi na slabše razmere. Verjetno so malo težji, kar pa je zanemarljiva slabost, saj tudi sam nisem samo malo težji.

Ob prvih tekih sem se ubadal tudi z bolečinami levo od križa ter povsod okoli bokov in medenice. Nikoli nisem prav zares verjel, da gre za kakšne težave s kostmi ali sklepi.
A lej ga zlomka, če se je le dalo, sem po vsakem teku na igralih/lojtri za blokom naredil par statičnih raztegov v stran in naprej. In ko sedim na kavču, tudi izvajam raztege. Počasi in brez bolečin.
In glej ta istega zlomka, bolečin pri taku praktično ni več.

Če še zategnjenost meč uredim, bom morda pa dejansko prišel na pota stare slave. Ko se je teklo 10 ali 20 kilometrov, jaz pa nisem na noter jokal od bolečin.

Pozna jesen in zdaj zima se mi za tek zdita zelo primerna. Še iz tekaških časov se spominjam, da je zima, ko ne piha sibirski veter ter temperature ne presegajo -10 stopinj C, super za teke.
Zvečer v temi lovimo zadnje minute pred policijsko uro, pohodniki pa na srečo večino svojih sprehodov opravijo čez dan, ko je svetlo.

Pred nami je december, sneg je, tudi dva teka sta že opravljena. Mater je fejst, veselimo se :).

Prodana nevesta

Sva šla pred desetletji z drago materjo v opero, ko o ogromni črni riti za opero v operi sploh še niso razmišljali. Sedela sva nekje precej na sredi na enem od balkonov. Kaj so igrali, se ne spomnim. Spomnim pa se, da je bilo lepo.

To soboto sva šla z drago levinjo v opero. Črna rit obstaja. Pod njo sem pred tednom dni zamenjal karte za Nabucco za Prodano nevesto Bedricha Smetane. Smo izkoristili zelo toplo septembrsko soboto za skok v morje.

Bogi orkerster, kam so vas stlačili
Seveda opera rabi orkester. A o tem nisem razmišljal do trenutka, ko sem hodeč proti tretji vrsti, kjer sva imela sedeža, ugotovil, da je celoten orkester postavljen pod oder.

(Vir: http://www.amazing-places.com/)
Čikaška opera
(vir: www.amazing-places.com)

Edini stik orkestra z zunanjim svetom je imel dirigent. Iz tretje vrste sem ga lahko celo opazoval pri delu. Spominjal me je na lik Markota iz filma Underground/Podzemlje Emirja Kusturice, ki ga igra Miki Manojlovič. Marko živi in upravlja življenje v podzemlju, ve pa, da zunaj obstaja svobodni svet, vsake toliko tudi prileze na plano.
Dopuščam možnost, da se s kakšnega višjega mesta v operi situacija z orkestrom ne zdi tako tragična.

Zgodba komične opere Prodana nevesta je preprosta, a ravno dovolj z(a)vita, da ne-poznavalca na koncu prijetno sezuje. Zanimivi liki, res lepe interpretacije. Branko Robinšak in Mojca Bitenc sta odigrala in odpela glavni vlogi. Več ur akcije, troje dejanj, dva premora, deci odličnega v kleti, vse skupaj je res prehitro minilo. Bo treba ponoviti. Večkrat.

“Jaz sem Cankar – in to ti pove vse!”

Dragi Ivan,

minilo je leto 2018, tvoje leto, 100 let od tvoje smrti, jaz pa nisem spisal nobenega bloga, tudi nobene prireditve tebi na čast nisem obiskal.

Obljubim, da bo zame leto 2019 bolj Cankarjevo, kot jih je bilo zadnjih deset.

V četrtek sem v NUK-u obiskal vodeno razstavo o pismih Ivana Cankarja, ki je potekala zadnjič. In bil sem edini udeleženec. Ena na ena z avtorjem razstave, mladim Cankarjevim poznavalcem Žigom Cerkvenikom.

Manjši razstavni prostor je Žiga zapolnil z anekdotami o Ivanu kot resnični osebi. Ivan, kot ga poznamo iz knjig, je počakal ob strani. Da obstajata dva, se je zavedal tudi sam. Morda je bilo zato njegovo življenje tako kratko, bil je fizično in psihično šibak.

Zame je bil obisk razstave ena velika doza sreče. NUK je že sam po sebi veličastna stavba, v njej sem pred dvajsetimi leti preživel kar nekaj tednov, ko sem bil še mlad in nadobuden študent prava. In tak sem bil točno teh nekaj tednov, nič več. Vstopnine ni bilo, kar mojemu delu gorenjskih korenin vedno prinese nasmešek na obraz. In spoznavanje zgodb o Ivanu Cankarju… Bil je genij, ne prej ne potem ni bilo več takega pri nas. Kar je imel, je razdal, umrl je praktično brez kakršnegakoli imetja. Ostale so samo povezane besede, tako ritmične, kot je bilo vedno njegovo zaljubljeno srce na Tičnici, od koder prihajam.

Tudi z Žigovo pomočjo sem se odločil, da Cankar sodi v svoj čas in da naj tam tudi ostane. Primerjav, pa če prav ob stoletnici, ne maram. Ker kaj pa naj bi se v sto letih spremenilo? Pisal je za ljudi, elita ga ni marala, tudi zato je bil taka zvezda. In tako je danes in tako bo čez novih sto let.

Gori, doli, naokoli v Carigradu

Otrok, v zadnjem stadiju tridesetih let, je brcal gori, doli, naokoli. Na sumu sem ga imel, da ne bo odnehal, če mu ne ustrežem.

Vreme se je usmililo Carigrada v zadnjem tednu starega leta 2017. Mene se je s ceno povratne letalske karte v zadnjem trenutku usmilil Turkish Airways.

Precej nesiguren sem se skobacal najprej v Markunov kombi, popil najdražjo gorenjsko kavico na brniškem letališču in jo odrinil nad cesto bratstva in enotnosti proti Carigradu/Istanbulu/Konstantinoplu/Bizancu…

Espresso na ljubljanskem letališču

Z letališča Ata Turk sem se odpravil z vlakom do ene izmed prog mestnega tramvaja, ki me je pripeljal skozi najbolj znani becirk Sultanahmet do postaje, par sto metrov oddaljene od hostla Cheers, ki sem ga za štiri noči rezerviral dan pred odhodom. Prvič sem prebival v lastni sobi s kopalnico.

O Carigradu sem edinokrat resno razmišljal, ko sem prebral knjigo Dana Browna Inferno. Zgodba Roberta Langdona se namreč zaključi prav v Carigradu, v podzemni palači Basilici Cistern. Neverjetno, kaj je Holivud sposoben potegniti iz sicer izjemno zanimivega podvodnega prostora, ki sicer tudi pod razno ni tako velik in nevaren, kot ga prikazuje film.

Basilica Cistern = Cisterna bazilike, Potopljena palača
Basilica Cistern = Cisterna bazilike, Potopljena palača

Meduza, Cisterna bazilike, Potopljena palača
Meduza, Cisterna bazilike, Potopljena palača

Plana, kaj vse si moram ogledati, nisem imel. Sestavljal sem ga vsako jutro ob zajtrku. A ker sem bil sam, sem vedel, da si želim veliko hoditi, ogledati največje znamenitosti in se nasploh prepustiti carigrajskemu toku. Ki res ni hiter, pa čeprav smo bili eni turisti in drugi v polnem delovnem pogonu. Je pa res, da je moj korak kar hiter. In dolg.

Roberta Langdona sicer nisem srečal, sem pa prehodil njegovo celotno carigrajsko pot. Prehodil sem tudi celotno Figo Gorana Vojnovića in polovico knjige Ime mi je rdeča turškega nobelovega nagrajenca Orhana Pamuka.

Bral sem vsepovsod. Ko sem čakal na vstop v muzeje in največje znamenitosti. V parkih. Recimo med Hagijo Sofijo in Modro mošejo.

Modra mošeja

Hagija Sofia

Levo Hagija Sofija, desno Modra mošeja, vmes pa park s fontano

A največ sem bral zjutraj v hostlu ob zajtrku in kavi, ki se ji tako reče samo zato, ker je kljub vsej nesreči tega sveta bolj podobna pravi kavi kot čaju.

Popotniška duša je bila v zadnjem času že precej izpraznjena. Bila je precej podobna vodnjaku, v katerega je bil vržen Fini efendi, pozlatar iz Pamukove knjige. In teh nekaj dni me je vrnilo med žive. Saj prvi dan je bil res naporen. Nisem vedel, kam grem, v kaj se podajam, nisem imel planov, nisem imel sogovornika. Par dni sem rabil, da sem se privadil na samoto, ki jo je rušila kopica zelo prijaznih ljudi, popotnikov in lokalcev. Par dni je trajalo, da sem se začel smejati na glas, da sem lastnim vprašanjem odgovarjal kar na glas. Vsak prehojen meter, vsaka zgodovinska točka več, vsak pogovor z neznancem, vse to me je polnilo. Včasih celo tako močno in naenkrat, da sem imel zelo malo časa, da sem poiskal kakšno lokalno stranišče. Največkrat v bližini kakšne džamije, kamor so verniki odhajali pred obredom. Vsakič znova, ko sem trpel nad čučevcem, sem preklel vse svoje športne aktivnosti in sploh nezdravo življenje zadnjih let. Kaj ti je Kos treba imeti skoraj 100 kil, prav lepo bi shajal z desetimi manj. Zamenjaj deset kilogramov za deset prebranih knjig, deset osvojenih vršacev, deset obiskanih kulturnih dogodkov, deset srečanj s prijatelji iz nekega drugega časa…

Carigrad me je očaral. Tako evropski pa tako turški. Menda je azijski del Carigrada, ki sem si ga prihranil za prihodnjič, najbolj evropski. Razlog je preprost: nima zgodovinske arhitekture.

Most Galata, ki povezuje zgodovinski Carigrad s Karakoyem. Na njem nebroj ribičev dneve in noči ribari.

Dnevni ribiči na mostu Galata

Modro mošejo je leta 1609 dal zgraditi sultan Ahmed I. Je približno 1.000 let mlajša od sosede Hagija Sofije.

Hagija Sofija je bila zgrajena kot cerkev leta 537 za časa vladavine cesarja Justinijana I. V mošejo jo je leta 1453 preuredil sultan Mehmed II. Ata Turk jo je leta 1935 preuredil v muzej.

Palača Topkapi je po osvojitvi Konstantinopla, za kar je poskrbel sultan Mehmed II. Osvajalec, za 400 let postala osrednje prebivališče sultanov.

Palača Topkapi oziroma Topkapi Sarai: sultanova spalnica

Istanbul kart – carigrajska urbana

Na enem prijaznem blogu sem že na letališču Ata Turk prebral, da se splača kupiti Istanbul kart – enotno kartico za javni transport. In sem jo.

Za Istanbul vrednostno kartico sicer na začetku plačaš nekaj malega, a se ti nakup že po parih vožnjah z mestnim prometom povrne, vsaka posamezna vožnja je po moje skoraj pol cenejša. In prevozi so že tako ali tako zelo ugodni. A kljub nizki ceni je storitev vrhunska.

Mesto je prepredeno z metroji, tramvaji, vzpenjačami, ladijskimi povezavami. Sploh mreža tramvajev je zakon. Je zelo razvejana, ima veliko postaj, je varna in še enkrat več – poceni. Saj hoja je zelo prijetna, a mesto je veliko pa tudi gričevnato. Kot turistu me tudi gužva ni motila.

Istanbul kart se lahko kupi praktično na vseh postajah z denarjem ali s kreditno kartico.

Na tramvajih in metrojih je pisno in glasovno dobro označeno, kam in kako.

Kako z letališča Ataturk do centra Carigrada

Najcenejši in sigurno najbolj zanimiv način, da z letališča prideš v center, je uporaba javnega prometa. Metro postaja se drži letališča Ataturk, je pa kljub temu dobrih 5 minut hoda.

Če nameravaš ostati v Carigradu več kot en dan, se splača kupiti Istanbulkart.

Na postaji se vkrcaš na metro M1 za Yenikapi. Po šestih vmesnih postajah izstopiš na Zeytinburnu Metro Station. Tam ponovno uporabiš Istanbulkart in se po stopnicah spustiš za tram (=tramvaj) postajo, kjer se vkrcaš na T1 za Kabatas. Po petnajstih postajah prideš do Sultanahmeta, najbolj zgodovinskega predela Carigrada.

Tram povezava T1 Bagcilar – Kabatas je tudi sicer zelo uporabna. V Kabatasu na primer se lahko vkrcaš na funicular (vzpenjača) do trga Taksim.

Turistično zavarovanje

Turistično zavarovanje sem si uredil par minut pred odhodom kar prek spleta pri Corisu za 9,5 EUR. Zavarovanje je stopilo v veljavo šele naslednji dan!

Za 15 turških lir sem si omislil uro in pol dolgo vožnjo po Bosporskem kanalu, ki povezuje Marmarsko morje s Črnim morjem. Obstajajo tudi bolj resne in dražje ture z lokalnim vodičem, a za meditacijo in preživljanje prijetnega popoldneva je tudi ta opcija več kot odlična.

Spet sem zaljubljen…

O svoji ljubezni do glasbe sem že večkrat pisal. Recimo, čez dve leti in pol bom morda že član vrhniškega mešanega pevskega zbora. Še vedno se stresem, ko zaslišim Nessum dormo. Še vedno obožujem Avsenika.

A to pomlad sem se zaljubil v Cvetlični duet. Zaljubil sem se v Anno Netrebko in Elino Garančo.

Zaljubil sem se v napev Flower duet iz opere Lakme…

https://www.youtube.com/watch?v=M9NK-EbUAao

In zaljubil sem se v barkarolo iz Offenbachove opere Hoffmanove pripovedke. Slišite harfo?

Anna Netrebko je ruska sopranistka, medtem ko je Elina Garanča mezzo sopranistka (malenkost nižje poje) in prihaja iz Latvije.

Kako lahko tako drobni človeški bitjeci iz sebe spravita skupaj popoln duet angelskih glasov?

Samo zaradi njiju bi si nabavil gromozansko sobno ozvočenje, da bi vibracije letele skozi mene iz vseh strani. Seveda bi ozvočenje uporabil tudi za poslušanje preostale popularne klasične glasbe. A ker življenje okušam tudi z očmi, mi Anna in Elina ob vsakem ogledu video posnetka upočasnjujeta bitje srca in mirita male sive celice. Če bi se potapljal na dah, bi moral verjetno poslušati prav tako muziko. Samo da ne bi potem spodaj ostal :o…

Včasih je bistvo očem nevidno, včasih si preprosto slep

“Ne pride daleč, kdor gre kar naravnost…”
“Nihče ni nikdar zadovoljen tam, kjer je.”
“Kdor se pusti udomačiti, naj ve, da bo nekoč jokal.”
“Ljudje ne vidijo lepote tega sveta, ker jih slepijo njihove strasti in napake; zato so drug od drugega bolj oddaljeni kot zvezde.”

“Čuj mojo skrivnost. Zelo preprosta je: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.”

Če se dogaja drugim, ne razumeš, kako lahko kaj tako očitnega spregledajo. Meni, sem si mislil, se kaj takega niti pod razno ne more zgoditi.

Mar me mora ravno osel iz Višnje Gore brcniti, da bi spregledal najbolj očitno s svojimi novimi očmi iz leta 2010?

Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno…

Pomlad 2017 je tu

Z Jutrom je prišla pomlad. Vse je zeleno. Še celo lasišče, ki je v zadnjem desetletju životarilo, vsake toliko pogleda v svet, kot da bi ga zalil s substralom.

Na jadranju so nas predzadnji dan obiskali delfini. Nekaj metrov od jadrnice. Prvič se mi je to zgodilo. Medtem ko smo Japonci iskali telefone, so bili že 100 metrov oddaljeni.

Odtekel sem prvi letošnji tek. Kaj letošnji, vključi v to še lansko jesen. Dobrih 8 kilometrov. Morda pa se še izide za Bevški tek. Samo še prevoz si uredim.

Govorim in se ne skrivam. Med tekom sem nagovoril znanko in se zapletel v prijeten 5-minutni pogovor. Pozdravil sem se z neznancem, ki dela v sosednji medijski hiši in ki ga redno srečujem na vseh marketinških dogodkih. Zdaj vsaj ne bo več tiste mučne tišine in mrtvega mimoglavnega pogleda. Morda si kdaj celo deliva taksi. Z bežnim znancem (je bežni tu preveč?) sva bila prisiljena skočiti na isto trolo. In sva se pogovarjala. O teku. In bodo zdaj vsa naslednja srečanja upam da precej bolj enostavna.

Včasih se mi zdi, da me ljudje ocenijo za zajebanega človeka samo zato, ker se na družabnih dogodkih pogovarjam le z zelo znanimi osebami, s polznanci in neznanci pa skoraj nikoli. Pa res ni tako. Le smotan in neroden sem, ne znam načeti pogovora s par uporabnimi frazami, pa čeprav o vremenu. Ker sicer se zelo rad pogovarjam. In poslušam. Tudi trezen.

Enako se mi dogaja na skype klicih ali celo mednarodnih dogodkih. Ob takih priložnostih me požre nesamozavest, največkrat zaradi angleškega jezika, ki ga premalo uporabljam, potem pa rabim precej časa, da sfuram. Potem pa spet pridemo do zajebanosti ali česa drugega.

In sem razmišljal, kaj bi lahko naredil sam pri sebi, da bi to pomlad bolje zaužil. In da bi ta pomlad trajala kar do naslednje pomladi. In sem razmišljal o poletnih tečajih angleške konverzacije. In sem se odločil, da lahko za veliko manj denarja združim prijetno s koristnim. Čez poletje se bom lotil online učenja kitare in učenja besedil (naših in vaših) na pamet.