Prvih 15 km v huaraches

Danes sem prvič sprobal huaraches sandale. Gre za tekaške sandale, ki naj bi jih uporabljali tudi Tarahumara indijanci iz knjige Rojeni za tek. Naročil sem jih pri Markotu Robleku na 2. bosonogem teku. Seveda, iz čistega heca. 20 evrov.

S pomočjo video navodil, ki mi jih je poslal Marko, sva me z levinjo uspela dovolj zvezat, da me ni bilo preveč strah. Do zadnjega koraka je zavezovanje zelo enostavno, pri zadnjem pa sva vozljanje malo priredila.

Občutek v huaraches je nekje med bosonogim tekom in tekom v vivo barefoot evo. Čutiš vsak kamenček, tistih par milimetrov te pa vseeno loči od podlage. Po parih kilometrih sem si sandale še enkrat zavezal. In potem se res niso več premikali. Špaga med prsti je res nemoteča.

Ker je tek v huaraches tako zelo podoben bosonogemu teku, je bilo današnjih 15 kilometrov za prvič kar malo preveč. Podlaga je bila mešana: kolovoz, makadam, asfalt. Podplat je (bil) precej izmučen. Malo tudi zaradi sobotnih hribovskih 21 kilometrov (Zaplana, Planina, Ulovka, Kuren).

All in all, totalen žur, še bom tekel z njimi. Jih bom pa res raje uporabljal za kakšne krajše teke. Sigurno pa kdaj tudi za službo ;).

 

10 krogov za 10 nasmehov 2012 – Ljubljana

Včeraj smo se na Kodeljevem udeležili novega humanitarnega teka Športno humanitarnega društva Vztrajaj – Nevergiveup. Gre za drugo izvedbo humanitarnega teka – 10 krogov za 10 nasmehov. Lani je Mateju Markoviču – Žabcu poškodba preprečila, da bi v desetih dneh na desetih slovenskih štadionih odtekel maraton. Letos mu je to uspelo. Svoje prve občutke je spisal na Tekaškem forumu.

[singlepic id=75 w=600 h=495 mode=watermark float=center]
Sam se nikoli ne bi spravil laufat po štadionu. A tu je drugače. Preveč pozitivne energije, da bi lahko kompliciral. Vsak je po svojih močeh pomagal Mateju, da je pretekel še zadnjega v nizu desetih maratonov v desetih zaporednih dneh.

Lani sem na tem teku pretekel 30 kilometrov, letos pa 25 kilometrov. 15 v supergah, 5 v Vivo barefoot Evo-tih in 5 čisto bos :). Imel sem odlično družbo.

Menda nas je bilo včeraj 222. Mislim, da smo po večini prispevali po 10 EUR, še nekaj pa za majčke ter srečelov. Smešno je (res ni), da smo pripravljeni za rekreativno tekmovalne teke prispevati tudi več kot 20 EUR, za take humanitarne teke pa zanimanja za udeležbo praktično ni. Ker se sredstva zbirajo za vnaprej znana imena, tečem še raje. Zaradi težkih socialnih okoliščin teh otrok si ne drznem pomisliti na kakšen svoj črn noht, na ne-noht, nedelujoče podplate, mozolje, ture, redko frizuro, par odvečnih kilogramov, outlet oblačila, draga kosila v centru in tako dalje in tako dalje v neskončnost. Včasih mi je res kar nerodno…

In res, priznam! Zadnji krog smo včeraj pretekli vsi skupaj v istem tempu. In ko so začele padati pohvale in čestitke Mateju, sem se komaj zadrževal (tako kot tudi zdajle), da cmok v grlu ni počil. Res, skrajno čustveni dogodek. In da lahko tudi ostali amaterji sodelujemo in združujemo tek in humanitarnost – fantastično.

Za Nevergiveup sem in sva letos odtekla 30 kilometrov na Bledu ter 25 v Ljubljani. 55 najbolj srčnih kilometrov letos. Upam, da se čimprej spet srečamo, da jih bo še več.

P.s.: če bi bili radi tako lepi kot jaz, potem potrebujete ta rdečo majico Nevergiveup :). Kupi in daruj!

10. bevški tek

Ejga, koreninc, a je letel, ne :).

Hudo slab plan je bil, da tečem v tempu pod 5 minut na kilometer. Slab zato, ker sem imel na Poslovnem teku trojk povprečni tempo cca. 4:30 min/km.

Priznam, da sem pred štartom razmislil malo sam pri sebi, kje se splača forsirat in predvsem, kje ne. Dvakrat sem vzpon pri Špelak prehodil, tudi pri ostalih manjših vzponih nisem pretiraval. In se je obrestovalo.

Letos prvič nisem štartal čisto zadaj. Ni se mi dalo gužvat že na začetku in predvsem zgubljat energije ob prehitevanju najpočasnejših. Počutil sem se odlično, vreme je bilo oblačno, zato me relativno hiter tempo ni motil. In je kar šlo. Cel krog. Pretekel sem ga v času 32 minut in 35 sekund.  Drugi krog sva odtekla skupaj z Lipetom. Spet sem šel do konca in čakal po malem, kdaj me bo pobralo. A me ni :). V cilj sva prišla skupaj. Čas? 1:05:09. Totalen osebni rekord! 6 minut hitreje kot lani.

10_bevski_tek_laps

Tekel sem v Vivo barefoot EVO. Še enkrat več, to je top copat/superg. Ne menjam.

 

Vivo barefoot
Vivo barefoot

Pa še ena zanimivost: ob 12. uri začne tulit sirena in v preteklih letih sem bil v tistem trenutku še na drugem koncu Bevk, tokrat pa že na zadnjem makadamu pred ciljnim asfaltom. Kul, kul :).

In ja, prvič sem prehitel Ata Kosa :).

Časnik Finance na Poslovnem teku trojk

Na dan mladosti je na Bledu potekal Poslovni tek trojk, ki sta ga organizirala Društvo Šport ob jezeru in AmCham. Tek je bil humanitarne narave, tekli smo za KROS – Društvo za Kakovostno Rehabilitacijo Otrok Slovenije.

Okoli Bleda sem uradno tekel že četrtič (2. mali Blejski maraton, Nočna 10-ka, huhamiratni tek Never give up).

Trojko Časnika Finance smo sestavljali: Lucija Petavs, Polona Koštomaj in moja malenkost. In bili smo precej hitri. V skupini mešanih trojk smo osvojili vrhunsko četrto mesto. V bistvu smo bili med mešanimi trojkami, ki so sestavljene iz dveh princesk in enega tekača, celo prvi :).

Ekipa Časnika Finance

Vir fotke: tekac.si

Pa moj tek? Še nikoli nisem tekel tako hitro na tako kratki razdalji. Dejansko nisem imel občutka, kako hitro lahko grem. Enkrat zadnjič sem sicer odtekel 14 kilometrov s tempom 4:45 min/km, vmes je bilo tudi par hribov. Pa vseeno nisem verjel, da grem lahko kaj dosti hitreje. Pa je šlo :). Podrobnosti

Dva kilometra sta bila na 4:00, dva na 4:40, eden na 4:50 ter še eden na 4:30. Povprečje: 4:29 minut na kilometer :). Tekel sem v VIVO barefoot EVO. Mega obutev, res.

Hvala organizatorjem za super popoldne. Naslednje leto se bomo z veseljem vrnili.

Vse moje ljubezni – supergi

V par letni tekaški karieri se jih je nabralo kar nekaj. Spomnim se prvih modro-belih Asics tekaških copat, ki sem jih uspešno demoliral na malem fusbalu. Naslednje Asics superge so bile rdeče. Kje sem jih izgubil, ne vem. Spomnim se, da so mi pasali na nogo kot ata na mamo. Res je tudi to, da takrat še nisem imel nikakršnih problemov s podplati. Količina tekov je bila le tolikšna, da sem še lahko pretekel 14 kilometrov na bevškem teku. Tudi naslednje superge so bile rdeče Asics. Verjetno so to bili čisto spodobni Asicsovi tekaški copati. Predvsem so bili lepi. Kar je še vedno pomemben faktor.

Po težavah s podplati (plantarna fascija) sem si omislil Asics Kayano 14, ki so z današnjega vidika bolj podobne pancarjem kot pa tekaški obutvi. No, za marsikaterega tekača (predvsem pa prodajalca športne obutve) so tekaški pancarji raj na zemlji. Ti supergi so me prepeljali čez prvi in edini maraton (Berlin, 26. 09. 2010). Jutri jih bom z največjim veseljem podaril naprej na 2. bosonogem teku. Če imate kakršno koli poškodbo, tak superg je ne bo odpravil, prej poslabšal.

Kot resen tekač, ki včasih teče tudi pozimi, sem si omislil zimske goretex Adidas superge. Zdaj jih komaj še obujem, tako ozke so.

Sledile so Nike Lunarglide+. Kupil sem jih zato, ker so lepe pa tudi malo lažje (300+ gramov, Kayano 400+). Superg ni napačen, ni pa moj paradni konj.

Modne smernice jesen/zima 2010 so prinesle v hišo po meri narejene vložke, ki naj bi mi pomagali pri plantarni fasciji. Zanje sem plačal kot za en par dragih superg. Sprva sem bil fasciniran nad celotno idejo, da za moj visoki lok pač potrebujem vložek, ki je na sredi ustrezno privzdignjen. Sčasoma sem ugotovil, da to ni rešitev, in da daljših tekov še vedno ne morem laufat brez neznosnih bolečin.

Zares kul superge so Mizuno Ronin 2 (200+). So osje rumene barve, res lahke, zračne itd. Večino tekov do malega maratona naredim v njih. Tečem pa brez vložka, da je več prostora oz. da ni prostora za žulje in otiščance.

Lani avgusta/septembra sem si omislil prvo minimalistično obutev – VIVO Barefoot EVO. So super. Jezen sem malo, ker se je na enem copatu naredila luknja na vrhu narta, kar je velik minus, ker copati niso poceni. Menda gre za serijsko napako. Kljub temu je to top obutev. Sprobal tudi že tek brez vložka, kar me je še za dodatni 1 milimeter približalo zemlji.

Zadnji nakup je pravzaprav star že 32 let in pol :). Bosi tek je zakon.

Podatki iz tabele niso popolnoma natančni, ene 90% pa sigurno. Rojstvo bosonoge obutve je 11. 09. 1979 :).

Enhanced by Zemanta

Moj prvi bosonogi tek

Noro. Fantastično. Bomba. Aleluja. Fino fajn. To je to. Obstaja več vrst betona.

Prve tri kilometre sem pretekel še v Vivo barefoot EVO-tih brez vložkov. Čutil sem vsak kamenček, zato sem bil verjetno za marsikaterega turista videti precej neroden, čuden, spolno zmeden.

Potem pa sem se odločil, da ni druge, kot da sprobam bosonogi tek. Evote sem “pospravil” v roke in takoj v akcijo.

Healthy feet of an 11-year-old girl who regula...
Healthy feet of an 11-year-old girl who regularly goes barefoot. Note the presence of ideal arches, looking at her footprints on the dirty floor. (Photo credit: Wikipedia)

Odtekel sem noro prijetne 4 kilometre. Korak se mi je še skrajšal, brzina je bila pogovorna. Ampak občutek je res fantastičen. Saj ko nagaziš kakšen mali kamenček, ni ravno prijetno, a to takoj mine. Sicer pa hitro razločiš šestnajst tipov asfalta in betona.

Opazil sem, da ima leva noga višji stopalni lok kot desna. Kako sem to ugotovil? Pol manj je bila “usrana” kot desni podplat :).

Če se bo le dalo, bi se bosonogega teka šel enkrat tedensko. Tako – za foro.

Prvi letošnji tek v kratkih hlačah

Summer
Image via Wikipedia

Poletje je tu. Sicer je le par stopinj topleje kot januarja, a vmes smo doživeli tudi čisto pravo zimo. Ker tako nizkih temperatur nismo več vajeni, smo ji rekli kar sibirska zima. Danes zvečer so se temperature gibale med 5 in 10 stopinjami. Oblekel sem tanke 3/4 pajkice, tekaško majico s kratkimi rokavi, čez pa še eno tanko z dolgimi. Občutek, ko ugotoviš, da si se pravilno oblekel, je vedno dober. V zadnjih kilometrih sem malo pogrešal ta tanke rokavice, a se je preživelo tudi brez njih.

Dobrih 10 kilometrov mi je uspelo narediti. Ponavadi vmes naredim par hitrejših kilometrov. Tudi po ravnini lahko letos brez problemov vsaj par (in nič več) kilometrov držim tempo pri cca. 4:40 minute na kilometer. Res super in predvsem dobra vzpodbuda. Čeprav sem nazadnje tekel v soboto, se meča po teku v vivo barefoot evo še niso spravila k sebi. Ker je treba imeti pri roki vedno vsaj en izgovor, krivim premalo teka. Zato je plan dela do konca tedna sledeč: jutri oddelam en podoben tek kot danes, v petek počivam, v soboto in nedeljo pa skupaj naklepam še 20 kilometrov. Sredi tedna pride na vrsto samo še en tek, v nedeljo pa mali kraški maraton. Vedno je razlog za težji tek tudi mojih 5 odvečnih kilogramov, ki jih po ne potrebnem prevažam s seboj.

Enhanced by Zemanta