Kaj človeka žene, da si ob pomanjkanju časa 20 minut od doma ureja vrt, namesto da bi prosti čas namenjal najbolj popularnemu slovenskemu rekreativnemu športu – ležanju na kavču?
Z eno besedo?
Sreča, veselje, zdravje, družina, sorodniki, folklora, tradicija, geni.
Danes je garklc izgubil zmatrano ograjo, pa čeprav sem ob puljenju nekaterih kolov, ki so s svojo službo nastopili že davnega leta 1974, skoraj izgubil dušo. V Ljubljani za prenašanje težkega bremena nenormalnih oblik plačujemo po več deset evrov na mesec, tu je vadba brezplačna.
Čez slab mesec bo sosed vrt zoral s traktorjem. Polovico vrta bomo ogradili, da srne ne bodo skakale do najlepše solate, polovico bomo namenili krompirju.
Vrt bom po vsej verjetnosti razdelil na štiri kvadrante, da se bom lahko preizkusil v kolobarjenju.
Kaj vse bo zraslo na Kosovi zemlji? Sigurno fižol in različne bučke, solata in korenček, česen, čebula in še kaj. Ne bomo pretiravali. Pomagal si bom z aplikacijo posadi.si, ki pozna dobre in slabe sosede pa tudi pri količinah je kar pameten.
Danes je sosed Tonček lepo povedal, da se vrtičkarstva ne lotiš zaradi financ, prinaša pa občutek, da si nekaj pridelal, ogromno osebnega zadovoljstva. Pa pogled z vrta na Svetega Jakoba je tudi nekaj vreden. Mene to gane. Pa stara Kosova bajta tudi. Črna kuhna, pa navadna kuhinja, kjer smo z mamo presedeli nebroj obiskov, dnevna, spalnica s skrivnim dnom, peč v dnevni, kopalnica, stopnice na podstrejše, hlev. Pa spodnje Studenčice z najljubšo teto.
Danes sem se v mislih spravil v osnovnošolska leta, ko sem pri mami na počitnicah metal kopje čez kozolc, ki ga že vrsto let ni več. Ob prvem počitnikovanju v Studenčicah sem rekel mami, da jaz jo bom tikal, ona pa me mora vikati. Danes sem vesel, da sta obe mami še med nami, pa čeprav sta z mislimi že pri svojih možeh.
Veselimo se…