Današnji program z romi, cigani, izbrisanimi, ubrisanimi in ostalimi slovenci prekinjam zaradi v zadnjem času neizmerno pestrega dogajanja znotraj sodniških košarkarskih vrst. Prav v temle trenutku (ponedeljek, 30. marec, ob 19.uri) se pričenja zasedanje upravnega odbora Združenja košarkarskih sodnikov Slovenije (v nadaljevanju ZKSS). Zadnjem pred četrtkovo volilno skupščino, na kateri bomo že drugič v parih mesecih iskali izgubljenega sina oziroma svojega predsednika in z njim v paru še šefa stroke.
Da se bo ta sila pomembni dogodek sploh imel dogoditi, nikakor ne morete zvedeti vnaprej. Razen, če ima kdorkoli od vpletenih kakšno korist od tega, da ste tudi sami prisotni na zasedanju. Od mene si nihče ne more obetati kaj preveč pretresljivega. Razen tega, da bi morda kot bloger omiljenega košarkarskega portala z izbuljenimi in krvi željnimi očmi v živo poslušal velike besede in mala dejanja prisotnih in o seji po neprespani noči spisal epsko pesnitev z naslovom Ep o Predsedniku. V njej bi glavni vlogi odigrala Gilgameš – predsednik ter Engidu – šef stroke. Razplet je znan – Engiduja bogovi kaznujejo s smrtjo (ekhm, kruto, recimo raje izključitev iz društva), Gilgameš pa se do konca svojih dni trmasto trudi premagati smrt ter doseči večno življenje (ekhm, smešno, recimo raje dosmrtno predsedstvo). Jok, brate, odpade. Ker se cenim…
Naša sodniška osamosvojitev od mame Košarkarske zveze pred leti je bila res velik dogodek. Od ustanovitve združenja ZKSS dalje imamo možnost, da za normalen razvoj sodnikov poskrbimo sami. Sliši se nekako logično, da vir znanja in energije črpamo iz lastnih vrst. Tako znotraj posameznih območnih organizacij organiziramo seminarje za nove sodnike, skrbimo za to, da perspektivnim, a neizkušenim sodnikom priskrbimo dovolj močnih tekem z dobrimi tehničnimi komisarji in sigurnimi sodniki, tistim pred upokojitvijo pa organiziramo poslovilno tekmo in zabavo, ki si jo zaslužijo za svoje dolgoletno sodniško ali komisarsko delo.
Danes je že torek. Spal sem premalo. A v tistem malem so me obletavali metuljčki, nebo je bilo seveda jasno in skoraj brez oblačka. Bežno se spominjam, da sem skakal po fino pognojenem travniku tam med osamelci na barju in se veselil dejstva, da naš mali zkss živi bratstvo in enotnost ter nasploh funkcionira tako, kot so si naši pradedje zamislili.
STOP! Pa saj to sploh ni res. Naše združenje ne počne skoraj ničesar od tega. Bolj ko se od posameznikov približujemo vrhu, bolj se mi dozdeva, da nekaj ne štima. Če si predstavljam svežo mlado sodniško bučo, ki polno ambicij vstopi v ta naš svet, in na drugi strani naše organe, najprej pomislim na spolne bolezni. Ki so za povrhu še prenosljive.
Kako natančno naj bi sami poskrbeli za nemoten razvoj sodnikov, če pa nimamo vpliva na to, kaj, kdaj in s kom bo kdo sodil? Nimamo nikakršnega vpliva na delegiranje. Kako naj potem čisto upravičeno poskrbimo, da bodo sodniki delegirani na tekme, ki jih potrebujejo. Če je imel posameznik na primer par slabih težkih tekem, ga je verjetno potrebno delegirati na lažjo tekmo, da si povrne samozaupanje. Če mlajši sodniki celo sezono nadpovprečno dobro sodijo tekme mlajše kategorije, potem naj bodo vsaj nekateri nagrajeni in skupaj z bolj izkušenimi sodniki odsodijo zaključne tekme teh kategorij. In tako naprej. Sploh ni potrebno pojesti nobene dodatne pameti ali prehranskih dopolnil, da bi to kdorkoli razumel.
Zelo se mi zdi nefer od matere Košarkarske zveze, da ne pretrga popkovine, ki jo veže z ZKSS-jem. No, še bolj se mi zdi noro, da tega ZKSS sam ne naredi. Smo kot odrasel spaček, ki skače iz pubertete v krizo srednjih let in nazaj, spaček, ki je glasen, odgovornosti za svoja dejanja pa noče prevzeti. Se sliši tako grozno, da bi KZS vodil vsa tekmovanja, ZKSS pa bi poskrbel, da bi tekme imele primerne sodnike in komisarje?
Dragi kandidati za predsednika ZKSS-ja in predsednika strokovnega odbora. Prosim vas, da razmislite o tem, da bi ZKSS končno prevzel delegiranje lastnih vojakov na bojišča. Zakaj bi nek češki general razpošiljal slovensko vojsko po Afganistanu, kakor mu srce poželi? Trenutne razmere so naravnost odlične za vzpostavitev novih, predvsem pa poštenih razmerij znotraj košarke. In da ne bo pomote, ZKSS je res kul društvo, ker je pač naše, zato mi je še toliko bolj žal, bog pomagaj nam ateistom, da noče postati še bolj kul…