Luč na koncu tunela. In to ni vlak…

Švohot telesa me prevzema. Ne najboljša hrana, zelo malo gibanja, preveč stresa. Čas pa je edina stvar, ki res hitro teče ta leta…

Hvala dobremu najbolj severnemu dolenjčku z dolenjske ceste, da mi je prodal kolo, da se vsaj do službe  spravim s pomočjo lastne energije. Pa tudi nadpovprečne stopnice do tretjega nadstropja z levinjo skoraj vedno dvakrat na dan premagujeva. A to je to.

Prevelike količine hrane zelo malokrat na dan. Nobenih zadržkov. Bolj je mastno bolj se sveti bolj se občudujem v naravnem ogledalu. Vmes sem se še nehal sekirati zaradi hrane. In je bilo lažje. Par dni. Nato je bilo huje.

Plan je plan je plan.

Bruh.

Na http://www.tptherapy.com imajo objavljen en lep začaran krog.

Trigger Point Performance Therapy

Končni rezultat je depresija. Tega pa nočemo, ne? Mislim, da sem trenutno na predzadnji stopnički. Res ni kul.

V četrtek grem končno k Pii na Bownovo terapijo. O tej terapiji še nisem slišal nič slabega. Začuda tudi zelo malo. Predvsem pa se mi zdi, da Bownova terapija predstavlja eno celoto teoretičnih koščkov, ki sem jih neiskal, a našel na spletu. Vsem tem koščkom je skupno to, da vzrok poškodbe ne iščejo na mestu bolečine, pač pa iščejo povezavo med “pokvarjenim” delom telesa in poškodbo. Vzrok za poškodbo je lahko tudi psihičen oziroma se skoraj vedno prepleta s fizičnim neravnovesjem.

Če se lotim kakšne aktivnosti, ki je plantarni fasciitis ne ovira, bom lahko zgornji začaran krog precej odčaral. Če pa k temu dodam informacijo o prehranski intoleranci, bo svet še lepši.

Vidim luč na koncu tunela. In to ni vlak…

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.