Paše prebrati knjigo, ki te potegne v devet krogov Dantejeva pekla. Še posebej, če ti je v peklu prijetno toplo in se počutiš še bolj prijetno domače. Cela zgodba je en sam holivudski pekel. Komaj čakam, da se v prvem prizoru Tom Hanks v vlogi Roberta Langdona znajde v temi. Ni ga lepšega kot mešanje zgodovine, misterioznosti in klasične holivudske akcije.
Če sem v Da Vincijevi šifri užival na križarski poti od Kristjana do Magdalene, v Angelih in demonih pa v skrivnostih Vatikana in antimaterije, po Infernu komaj čakam, da obiščem Firence. Že sedaj se počutim kot lunatiki, ki zaradi Gospodarjev prstanov obiskujejo Novo Zelandijo, ali pa Vojna zvezd friki, ki obiščejo planet Tataouine aka tunizijsko saharo.
Film, pardon knjiga Dana Browna, se sprehodi skozi vse največje znamenitosti Firenc, le da Davida pusti pri miru, ga pa zato parkrat omeni. Dejansko zato, da pove, da ga v knjigi ne bomo obiskali. Po Firencah sledita še dva skoka v dve izredni mesti z dvema še bolj izrednima znamenitostima.
Paše prebrati knjigo, v kateri se vse zdi vse presenetljivo otroško resnično. Hej, koga v bistvu res zanima resnica. And now back to horror stories about stress…