Študent naj bo

Sem eden tistih, ki daje prednost uporabnemu znanju pred teorijo. To seveda ne pomeni, da bil preživel dlje časa nekje na samem v naravi, čeprav zapisi govorijo drugače. Gre zgolj zato, da ne prebavljam plačevanja ljudi, kot je to celo zakonito v državnih službah, na podlagi njihove dokončane državne izobrazbe, ne pa na podlagi delovne uspešnosti na primer. In ja, za čisto vsako delo se da postaviti KPI. A plačevanju in celo nagrajevanju državnih uslužbencev to pot res ne bi rad namenil preveč pozornosti. Vseeno bi rad letošnji ljubljanski maraton še odtekel s svojimi lasmi. Maraton pa se ima zgoditi že čez dobrih 60 ur.

Sem tudi eden tistih, ki se strinja s pokojnim psihiatrom Janezom Rugljem, ki je rekel, da študent ne bi smel biti neuspešen niti pri enem izpitu (morda je celo omenil kdaj, da si lahko iz upravičenega razloga pogrnil pri enem samem). Res, če se spomnim, kako neresno in nezainteresirano smo štartali v prvi letnik, si (še vedno) mislim, da tako nezreli ljudje na faksu sploh nismo imeli kaj iskati. Matura gor ali dol, popolne otroke so nas poslali študirat. No, ko bi nas vsaj poslali. Večina študentov v osrednji Sloveniji je še vedno kraljevala v hotelu mama. Enkrat mi je starejši kolega povedal, da je bila jugoslovanska obvezna vojska dobra vsaj zaradi tega, da so polnoletnim otrokom presekali popkovino.

Na kratkoročno srečo in dolgoročno mizerijo so fakultete organizirane tako, da vsak, ki pokaže vsaj malo dobre volje, tudi diplomira. Vmes so nastale celo fakultete, na katerih si si s plačilom šolnine kupil diplomo in ne znanja. Kar se mi zdi smiselno. Saj je celoten sistem naravnan tako, da se pride do naziva, ne pa do uporabnega znanja. In potem imamo grmado diplomiranih brezposelnih, ki so dejansko nezaposljivi, so funkcionalno nepismeni, da o kakšnih delovnih navadah in konkretnih znanj niti ne omenjam.

Krivci?

  1. Permisivna vzgoja.
  2. Fiksna ideja, da naj čim več ljudi diplomira, ker bo narod postal tako bolj konkurenčen.

Ja, tako dolg uvod bi verjetno zapisal vsak, ki išče izgovore za nedokončanje svojega študija povsod drugod, le pri sebi ne. A po pravici povedano, jaz zase vem, da kljub vsej svoji neskromni inteligenci, precejšnji funkcionalni pismenosti in razgledanosti nisem faks material. Zato za vsemi trditvami v uvodu še vedno stojim.

Na tretji faks sem se vpisal leta 2004. Pol izpitov sem naredil v prvih dveh letih, drugo polovico pa v letih 2011 in 2012. In odsihmal zavlačujem z diplomo.

Zato sem se lotil tega blogovskega zapisa, s katerim širno javnost (=vse tri) prosim, da me ob vsakem srečanju povprašajo, kako napredujem z diplomo :).

Lahko vam celo zaupam, o čem bi rad pisal. Po izobrazbi bom turist s Turistice, večino službenih ur pa namenjam digitalnemu trženju. 1+1 = Digitalno trženje v turizmu. Trik je seveda ta, da je digitalni marketing praktično hiperdinamična stvar, zato moram na pol spisano dispozicijo izpred par let že popravljati.

P.s. pa ne da se mi več tovorit knjig s knjižnice domov in nazaj, ne da bi jih sploh odprl.