Občutek za ritem ali ritmična zmešanost?

Če se grdo držiš, grdo tudi misliš. Če se veliko smejiš, dlje časa ostaneš pozitiven. Takih kombinacij bi lahko verjetno našteli nebroj. Kar je zanimivo, je to, da naši možgani ne vedo, ali se grdo držite z razlogom oziroma se smejite zaradi dobrega vica. Tu nastopi prvi vic: joga smeha. Smejmo se:

Ideja je, da če se smejite, četudi brez razloga, žičke od trupla do možganov sporočajo, da se imamo fino, zato možgani pričnejo sproščati endorfine – hormone sreče. Se pravi, lahko slišite najbolj smešen dialog v kakšni tv seriji (predlagam angleški The Office) in se tolčete po kolenih, ali pa sedite na straniščni školjki in se preprosto prisilite v smejanje. V obeh primerih vas bodo oblili endorfini, kar pa sploh ni slabo.

Kljub očitnim dobrim izkušnjam, vas zgornji video težko prepriča, da se tudi sami lotite take telovadbe. A dejstvo ostaja: smej se in svet okoli tebe bo lepši.

Po drugi strani poznamo ljudi, ki jim konici ustnic venomer silita navzdol. Taki ljudje so le redko dobrovoljni, prepoznate pa jih že na daleč. Moški z brki so na pogled še bolj zoprni, ženske pa zgledajo kot pehte, nova frizura jim preprosto ne pomaga pri manj zoprnem izgledu.

In potem pridejo na vrsto moje noge. Od kar pomnim pa verjetno še par let prej, hudo ritmično, a na pogled precej nervozno premikam noge. Poznam dva glavna ritma: počasnejše zamahovanje obeh nog, tako da noge pod 90-stopinjskim kotom razmakneš in spet približaš skupaj. In ponavljaš v nedogled. Drugi ritem je precej hitrejši: izbereš le eno nogo, ki jo pokrčiš na 90 stopinj, potem pa jo v nedogled s peto dviguješ v norem ritmu, ki je še za utripanje kolibrijevih kril prehitro.

Čeprav sem leta sebi in okolici govoril, da gre samo za blazen glasbeni posluh in neizkoriščen bobnarski potencial (v to še zmeraj verjamem!), od prejšnjega tedna dalje priznavam, da za ritmično zmešanost stojijo živci, stres, ________ (vstavi poljubno neudobno besedo). A to sploh ni problem. Če smejanje sprošča endorfine in če grd pogled vodi v negativno razmišljanje, potem ritmična zmešanost ne-hote vodi k proizvajanju dodatnega stresa. Če so noge stalno aktivne, možgani ne morejo ne-misliti, da truplo ni v nevarnosti. Seveda se bo postavilo v obrambni položaj, seveda bo pripravljeno na beg.

Ne gre za sindrom nemirnih nog. To je šele hudič.

Rešitev?
Še vedno parkrat na dan začnem z nožnimi bobnarskimi vajami, a se hitro zalotim in prekinem tako početje.

Prve ugotovitve?
Če imam noge pri miru, dlje časa ostajam miren. Sploh za mizo z več osebki, kjer sem ponavadi hitro postal nemiren.

Danes sem prvič v službi stestiral calm.com. Vzel sem si pet minut in meditiral.  Seveda nisem imel popolne tišine, a že popolno mirovanje in poslušanje prijetne glasbe in glasu, je sproščujoče.

Cilj? Happy :).

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.