Letos bo šlo hitro – intervalni teki

Jeseni sem v prispevku Kako sem tekel v tempu najhitrejšega maratonca pisal o neverjetnem tempu, ki ga imajo najhitrejši maratonci. Brez tekaške podlage sem želel na lastnih nogah sprobati tempo 3:17 minut na kilometer. Dobesedno par deset metrov sem lahko pretekel tako hitro. Verjel sem, da me bo obupna forma spravila nazaj v pogon, pa meni. Kljub temu sem ljubljanski maraton oddelal precej pošteno glede na nepripravljenost (pod dvema urama). A taki izgovori me ne ganejo več. Ko greš enkrat 1:45h, je vsak počasnejši tekmovalni tek brez veze, nepripravljenost pa izgovor slabiča.

Za letošnji jesenski cilj sem si že pozimi zastavil precej optimistični načrt: da bi enega od jesenskih pol maratonov pretekel pod 1:40. To je tempo 4:30. Ljubljanski maraton je kar primeren za kaj takega. Če ne bo spet snežilo, seveda. Za normalni maraton je še prezgodaj. Naslednje leto pa skoraj sigurno.

4:30 sem do sedaj uradno tekel samo enkrat na svojem prvem poslovnem teku trojk. Res je šlo hitro. Ampak to je bilo 6 kilometrov, jeseni jih bo še 3,5× toliko.

Zadnjič sem prvič tekel intervale. Nobenega plana nisem upošteval, le vsake toliko sem pretekel od 100 do 300 metrov v tempu med 4:00 in 4:30. Skupaj sem pretekel dobrih 9 kilometrov. Zadnji kilometri so bili že precej švohotni.

Danes sem ponovil vajo. Na isti trasi. Po moje sem odtekel kakšnih 8 intervalov po par sto metrov. In je kar šlo. Tako kot pri 100 push ups, je po moje logika intervalov zelo podobna. Pri tej aplikaciji si po šestih tednih sposoben narediti 100 sklec. Meni se je ustavilo že prej, rama ni zdržala. Kar je precej logično. Večino življenja se zanemarjaš, potem pa pričakuješ, da boš čez noč postal Mič Buchanan. Skratka, z rednim prakticiranjem intervalov želim lastnemu truplu sporočiti, da je sposobno teči precej hitrejše kot do sedaj pa tudi precej dlje. V isto hitrem tempu.

Kako naprej? Nole bi rekel: IDEMO!

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.