Kosi na 20. Ljubljanskem maratonu

Želim si, da bi Kosi tekli še desetletja. Želim si, da bi Ata Kos še kdaj tako suvereno preletel mlajša dva Kosa. Želim si, da bi enkrat morda vsi trije pretekli 42 kilometrov na Ljubljanskem maratonu. Želim si, da bi Ata Kos še kdaj odtekel polovičko pod 1:40. Želim si, da se uresniči želja Ata Kosa, da odteče polovičko pod 1:40 in je hkrati najpočasnejši najmanj hiter Kos. Želim si, da bi tekel brez bolečin…

Barefoot Ata Kos
Barefoot Ata Kos

Stati na štartu tako velike prireditve je res dogodek sam po sebi. Koliko emocij, različnih zgodb, različnih osebkov.

Letošnje vreme je bilo praktično idealno. Toliko izkušenj že imam, da vem, da se zaradi bolj hladnega vremena na štartu ne splača pretiravati z oblačili. Ponavadi je treba potrpeti tistih par minut pri čakanju na štart pa potem še par minut, da se zares ogreješ. Potem pa ti do konca teka ni več treba razmišljati oziroma celo jeziti se nase, da si se jubilejnič preveč oblekel.

Ata Kos je tek zaključil pri 1:41 in še nekaj, Senior pri 1:44 in še nekaj, jaz pri točno 1:49:57. Moji spomladanski načrti, da bi se prvič spustil pod 1:40, so padli v vodo že proti koncu poletja. Premalo teka, nič kakršnega koli drugega športa, nenajboljše prehranjevanje, stres. Ampak pod 1:45 bi pa še vedno lahko šlo, sem bil optimističen.

V zadnjem tednu pred maratonom sem zelo zmanjšal hidrate v prehrani, zadnja dva dneva pa z njimi pretiraval. Šel sem se klasično OH filanje. Občutek sem imel, da sem izgubil dobesedno par kilogramov okoli trebuha. Moči pa ne. Sredi tedna sem začutil rahlo obolenje zdravja, predvsem trebuh in glava sta zategovala visoke tone vsak po svoje in popolnoma razglašeno.

Na samem štartu in v prvih par kilometrih sem se počutil zelo v redu. Prilepil sem se manjši skupinici, ki je tekla v tempu 5 min/km. Ravno, ko sem padel v ritem, je mimo mene priletel Ata Kos. Sledil je kratek družinski pogovor in adijo. Par sekund sem ga opazoval, kako bosonogec šviga med tekači, ki so se spet postavili v prehitri štartni blok, potem pa sem jo ucvrl direktno za njim. Že res, da sem se že pri obstoječem tempu počutil tako tako, a v prazni glavi se je znašla precej neumna misel, da me bo nek neznani navdih popeljal na pota stare slave, ki nikoli ni obstajala. In tako sem kilometer ali dva tekel za fotrom. Prav hitra nisva bila. Več energije je šlo za skakanje med tekači kot pa z hitrejši tempo.

Ko se je gužva sprostila, Ata Kosa ni bilo nikjer več, jaz pa sem napadel svoj prvi in edini gel. Tam v Šiški pri domačih sem spet odigral vlogo svežega tekača, ki ima v planu pospeševanje in prehitevanje vse do cilja. In spet sem pri vstopu v gozd na Večni poti izgubil smisel življenja. Obup. Eno samo matranje. Tam proti Brdu je prvič posijalo sonce. Do cilja ni šlo več kaj dosti hitreje. Spomnim se lanskega teka, ko sem bil veliko manj pripravljen, je bil pa nasmeh ravno nasprotno veliko širši pa tudi ciljni finiš je trajal vsaj 3 kilometre.

Foto: Aleš Beno
Foto: Aleš Beno

Par ur po teku, ko so se mi misli sestavile kot usedlina pri nefiltriranem pivu, sem si prvič na glas priznal, da bo morda ne glede na vse želje treba tek opustiti. Ne gre. Medtem ko se večina ukvarja s pomanjkanjem sape, mišičnimi krči, se jaz bojujem z bolečinami v podplatih. To res ni užitek. Po par nefiltriranih pivih, ki jih nisem spil, sem si vseeno dal še eno priložnost za tek:

  • v smeti bom vrgel vse stare superge,
  • čez zimo bom tekel recimo tedensko,
  • spet se bom lotil rekreacije, po vsej verjetnosti košarke,
  • FIIT bo kar pomembna ključna beseda čez zimo,
  • raztegovanje :(.

Do pomladi bi moralo že biti jasno, kam pes taco moli.

En odziv na “Kosi na 20. Ljubljanskem maratonu”

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.