Gori, doli, naokoli v Carigradu

Otrok, v zadnjem stadiju tridesetih let, je brcal gori, doli, naokoli. Na sumu sem ga imel, da ne bo odnehal, če mu ne ustrežem.

Vreme se je usmililo Carigrada v zadnjem tednu starega leta 2017. Mene se je s ceno povratne letalske karte v zadnjem trenutku usmilil Turkish Airways.

Precej nesiguren sem se skobacal najprej v Markunov kombi, popil najdražjo gorenjsko kavico na brniškem letališču in jo odrinil nad cesto bratstva in enotnosti proti Carigradu/Istanbulu/Konstantinoplu/Bizancu…

Espresso na ljubljanskem letališču

Z letališča Ata Turk sem se odpravil z vlakom do ene izmed prog mestnega tramvaja, ki me je pripeljal skozi najbolj znani becirk Sultanahmet do postaje, par sto metrov oddaljene od hostla Cheers, ki sem ga za štiri noči rezerviral dan pred odhodom. Prvič sem prebival v lastni sobi s kopalnico.

O Carigradu sem edinokrat resno razmišljal, ko sem prebral knjigo Dana Browna Inferno. Zgodba Roberta Langdona se namreč zaključi prav v Carigradu, v podzemni palači Basilici Cistern. Neverjetno, kaj je Holivud sposoben potegniti iz sicer izjemno zanimivega podvodnega prostora, ki sicer tudi pod razno ni tako velik in nevaren, kot ga prikazuje film.

Basilica Cistern = Cisterna bazilike, Potopljena palača
Meduza, Cisterna bazilike, Potopljena palača

Plana, kaj vse si moram ogledati, nisem imel. Sestavljal sem ga vsako jutro ob zajtrku. A ker sem bil sam, sem vedel, da si želim veliko hoditi, ogledati največje znamenitosti in se nasploh prepustiti carigrajskemu toku. Ki res ni hiter, pa čeprav smo bili eni turisti in drugi v polnem delovnem pogonu. Je pa res, da je moj korak kar hiter. In dolg.

Roberta Langdona sicer nisem srečal, sem pa prehodil njegovo celotno carigrajsko pot. Prehodil sem tudi celotno Figo Gorana Vojnovića in polovico knjige Ime mi je rdeča turškega nobelovega nagrajenca Orhana Pamuka.

Bral sem vsepovsod. Ko sem čakal na vstop v muzeje in največje znamenitosti. V parkih. Recimo med Hagijo Sofijo in Modro mošejo.

Modra mošeja
Hagija Sofija
Levo Hagija Sofija, desno Modra mošeja, vmes pa park s fontano

A največ sem bral zjutraj v hostlu ob zajtrku in kavi, ki se ji tako reče samo zato, ker je kljub vsej nesreči tega sveta bolj podobna pravi kavi kot čaju.

Popotniška duša je bila v zadnjem času že precej izpraznjena. Bila je precej podobna vodnjaku, v katerega je bil vržen Fini efendi, pozlatar iz Pamukove knjige. In teh nekaj dni me je vrnilo med žive. Saj prvi dan je bil res naporen. Nisem vedel, kam grem, v kaj se podajam, nisem imel planov, nisem imel sogovornika. Par dni sem rabil, da sem se privadil na samoto, ki jo je rušila kopica zelo prijaznih ljudi, popotnikov in lokalcev. Par dni je trajalo, da sem se začel smejati na glas, da sem lastnim vprašanjem odgovarjal kar na glas. Vsak prehojen meter, vsaka zgodovinska točka več, vsak pogovor z neznancem, vse to me je polnilo. Včasih celo tako močno in naenkrat, da sem imel zelo malo časa, da sem poiskal kakšno lokalno stranišče. Največkrat v bližini kakšne džamije, kamor so verniki odhajali pred obredom. Vsakič znova, ko sem trpel nad čučevcem, sem preklel vse svoje športne aktivnosti in sploh nezdravo življenje zadnjih let. Kaj ti je Kos treba imeti skoraj 100 kil, prav lepo bi shajal z desetimi manj. Zamenjaj deset kilogramov za deset prebranih knjig, deset osvojenih vršacev, deset obiskanih kulturnih dogodkov, deset srečanj s prijatelji iz nekega drugega časa…

Carigrad me je očaral. Tako evropski pa tako turški. Menda je azijski cel Carigrada, ki sem si ga prihranil za prihodnjič, najbolj evropski. Razlog je preprost: nima zgodovinske arhitekture.

Most Galata, ki povezuje zgodovinski Carigrad s Karakoyem. Na njem nebroj ribičev dneve in noči ribari.
Dnevni ribiči na mostu Galata
Modro mošejo je leta 1609 dal zgraditi sultan Ahmed I. Je približno 1.000 let mlajša od sosede Hagija Sofije.
Hagija Sofija je bila zgrajena kot cerkev leta 537 za časa vladavine cesarja Justinijana I. V mošejo jo je leta 1453 preuredil sultan Mehmed II. Ata Turk jo je leta 1935 preuredil v muzej.
Palača Topkapi je po osvojitvi Konstantinopla, za kar je poskrbel sultan Mehmed II. Osvajalec, za 400 let postala osrednje prebivališče sultanov.
Palača Topkapi oziroma Topkapi Sarai: sultanova spalnica

Istanbul kart – carigrajska urbana

Na enem prijaznem blogu sem že na letališču Ata Turk prebral, da se splača kupiti Istanbul kart – enotno kartico za javni transport. In sem jo.

Za Istanbul vrednostno kartico sicer na začetku plačaš nekaj malega, a se ti nakup že po parih vožnjah z mestnim prometom povrne, vsaka posamezna vožnja je po moje skoraj pol cenejša. In prevozi so že tako ali tako zelo ugodni. A kljub nizki ceni je storitev vrhunska.

Mesto je prepredeno z metroji, tramvaji, vzpenjačami, ladijskimi povezavami. Sploh mreža tramvajev je zakon. Je zelo razvejana, ima veliko postaj, je varna in še enkrat več – poceni. Saj hoja je zelo prijetna, a mesto je veliko pa tudi gričevnato. Kot turistu me tudi gužva ni motila.

Istanbul kart se lahko kupi praktično na vseh postajah z denarjem ali s kreditno kartico.

Na tramvajih in metrojih je pisno in glasovno dobro označeno, kam in kako.

Kako z letališča Ataturk do centra Carigrada

Najcenejši in sigurno najbolj zanimiv način, da z letališča prideš v center, je uporaba javnega prometa. Metro postaja se drži letališča Ataturk, je pa kljub temu dobrih 5 minut hoda.

Če nameravaš ostati v Carigradu več kot en dan, se splača kupiti Istanbulkart.

Na postaji se vkrcaš na metro M1 za Yenikapi. Po šestih vmesnih postajah izstopiš na Zeytinburnu Metro Station. Tam ponovno uporabiš Istanbulkart in se po stopnicah spustiš za tram (=tramvaj) postajo, kjer se vkrcaš na T1 za Kabatas. Po petnajstih postajah prideš do Sultanahmeta, najbolj zgodovinskega predela Carigrada.

Tram povezava T1 Bagcilar – Kabatas je tudi sicer zelo uporabna. V Kabatasu na primer se lahko vkrcaš na funicular (vzpenjača) do trga Taksim.

Turistično zavarovanje

Turistično zavarovanje sem si uredil par minut pred odhodom kar prek spleta pri Corisu za 9,5 EUR. Zavarovanje je stopilo v veljavo šele naslednji dan!

Za 15 turških lir sem si omislil uro in pol dolgo vožnjo po Bosporskem kanalu, ki povezuje Marmarsko morje s Črnim morjem. Obstajajo tudi bolj resne in dražje ture z lokalnim vodičem, a za meditacijo in preživljanje prijetnega popoldneva je tudi ta opcija več kot odlična.

Spet sem zaljubljen…

O svoji ljubezni do glasbe sem že večkrat pisal. Recimo, čez dve leti in pol bom morda že član vrhniškega mešanega pevskega zbora. Še vedno se stresem, ko zaslišim Nessum dormo. Še vedno obožujem Avsenika.

A to pomlad sem se zaljubil v Cvetlični duet. Zaljubil sem se v Anno Netrebko in Elino Garančo.

Zaljubil sem se v napev Flower duet iz opere Lakme…

In zaljubil sem se v barkarolo iz Offenbachove opere Hoffmanove pripovedke. Slišite harfo?

Anna Netrebko je ruska sopranistka, medtem ko je Elina Garanča mezzo sopranistka (malenkost nižje poje) in prihaja iz Latvije.

Kako lahko tako drobni človeški bitjeci iz sebe spravita skupaj popoln duet angelskih glasov?

Samo zaradi njiju bi si nabavil gromozansko sobno ozvočenje, da bi vibracije letele skozi mene iz vseh strani. Seveda bi ozvočenje uporabil tudi za poslušanje preostale popularne klasične glasbe. A ker življenje okušam tudi z očmi, mi Anna in Elina ob vsakem ogledu video posnetka upočasnjujeta bitje srca in mirita male sive celice. Če bi se potapljal na dah, bi moral verjetno poslušati prav tako muziko. Samo da ne bi potem spodaj ostal :o…

Včasih je bistvo očem nevidno, včasih si preprosto slep

“Ne pride daleč, kdor gre kar naravnost…”
“Nihče ni nikdar zadovoljen tam, kjer je.”
“Kdor se pusti udomačiti, naj ve, da bo nekoč jokal.”
“Ljudje ne vidijo lepote tega sveta, ker jih slepijo njihove strasti in napake; zato so drug od drugega bolj oddaljeni kot zvezde.”

“Čuj mojo skrivnost. Zelo preprosta je: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.”

Če se dogaja drugim, ne razumeš, kako lahko kaj tako očitnega spregledajo. Meni, sem si mislil, se kaj takega niti pod razno ne more zgoditi.

Mar me mora ravno osel iz Višnje Gore brcniti, da bi spregledal najbolj očitno s svojimi novimi očmi iz leta 2010?

Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno…

Pomlad 2017 je tu

Z Jutrom je prišla pomlad. Vse je zeleno. Še celo lasišče, ki je v zadnjem desetletju životarilo, vsake toliko pogleda v svet, kot da bi ga zalil s substralom.

Na jadranju so nas predzadnji dan obiskali delfini. Nekaj metrov od jadrnice. Prvič se mi je to zgodilo. Medtem ko smo Japonci iskali telefone, so bili že 100 metrov oddaljeni.

Odtekel sem prvi letošnji tek. Kaj letošnji, vključi v to še lansko jesen. Dobrih 8 kilometrov. Morda pa se še izide za Bevški tek. Samo še prevoz si uredim.

Govorim in se ne skrivam. Med tekom sem nagovoril znanko in se zapletel v prijeten 5-minutni pogovor. Pozdravil sem se z neznancem, ki dela v sosednji medijski hiši in ki ga redno srečujem na vseh marketinških dogodkih. Zdaj vsaj ne bo več tiste mučne tišine in mrtvega mimoglavnega pogleda. Morda si kdaj celo deliva taksi. Z bežnim znancem (je bežni tu preveč?) sva bila prisiljena skočiti na isto trolo. In sva se pogovarjala. O teku. In bodo zdaj vsa naslednja srečanja upam da precej bolj enostavna.

Včasih se mi zdi, da me ljudje ocenijo za zajebanega človeka samo zato, ker se na družabnih dogodkih pogovarjam le z zelo znanimi osebami, s polznanci in neznanci pa skoraj nikoli. Pa res ni tako. Le smotan in neroden sem, ne znam načeti pogovora s par uporabnimi frazami, pa čeprav o vremenu. Ker sicer se zelo rad pogovarjam. In poslušam. Tudi trezen.

Enako se mi dogaja na skype klicih ali celo mednarodnih dogodkih. Ob takih priložnostih me požre nesamozavest, največkrat zaradi angleškega jezika, ki ga premalo uporabljam, potem pa rabim precej časa, da sfuram. Potem pa spet pridemo do zajebanosti ali česa drugega.

In sem razmišljal, kaj bi lahko naredil sam pri sebi, da bi to pomlad bolje zaužil. In da bi ta pomlad trajala kar do naslednje pomladi. In sem razmišljal o poletnih tečajih angleške konverzacije. In sem se odločil, da lahko za veliko manj denarja združim prijetno s koristnim. Čez poletje se bom lotil online učenja kitare in učenja besedil (naših in vaših) na pamet.

Jutro bo spremenilo vse

Indexi
Jutro ce promijeniti sve

Ti si tu, svud je mir oko nas
grobna tisina nas dijeli
ali ne, cekaj strpljivo dan
jutro ce promijeniti sve

Cemu to, noc je usla u nas
i nasa srca su prazna
ali ne, sve je ruzan san
jutro ce promijeniti sve

Bdijem, duga je noc
a znam, bdijes i ti
al’ to dvoje bez nade
ne, ne to nismo mi

Ti i ja mozda zelimo kraj
i mracne misli nas dijele
ali znam noc je kriva za to
jutro ce promijeniti sve

Cemu to, noc je usla u nas
i nasa srca su prazna
ali ne, sve je ruzan san
jutro ce promijeniti sve

Ti i ja mozda zelimo kraj
i mracne misli nas dijele
ali znam noc je kriva za to
jutro ce promijeniti sve

Jutro
jutro ce promijeniti sve
jutro ce promijeniti sve

Vrtičkarji, vrtičkarji – na svoji zemlji

Kaj človeka žene, da si ob pomanjkanju časa 20 minut od doma ureja vrt, namesto da bi prosti čas namenjal najbolj popularnemu slovenskemu rekreativnemu športu – ležanju na kavču?

Z eno besedo?

Sreča, veselje, zdravje, družina, sorodniki, folklora, tradicija, geni.

Še 14 dni nazaj je na Kosovi zemlji počival sneg.

Danes je garklc izgubil zmatrano ograjo, pa čeprav sem ob puljenju nekaterih kolov, ki so s svojo službo nastopili že davnega leta 1974, skoraj izgubil dušo. V Ljubljani za prenašanje težkega bremena nenormalnih oblik plačujemo po več deset evrov na mesec, tu je vadba brezplačna.

Dva Kosa na svoji zemlji, ki ni več ograjena.

Čez slab mesec bo sosed vrt zoral s traktorjem. Polovico vrta bomo ogradili, da srne ne bodo skakale do najlepše solate, polovico bomo namenili krompirju.

Vrt bom po vsej verjetnosti razdelil na štiri kvadrante, da se bom lahko preizkusil v kolobarjenju.

Kaj vse bo zraslo na Kosovi zemlji? Sigurno fižol in različne bučke, solata in korenček, česen, čebula in še kaj. Ne bomo pretiravali. Pomagal si bom z aplikacijo posadi.si, ki pozna dobre in slabe sosede pa tudi pri količinah je kar pameten.

Danes je sosed Tonček lepo povedal, da se vrtičkarstva ne lotiš zaradi financ, prinaša pa občutek, da si nekaj pridelal, ogromno osebnega zadovoljstva. Pa pogled z vrta na Svetega Jakoba je tudi nekaj vreden. Mene to gane. Pa stara Kosova bajta tudi. Črna kuhna, pa navadna kuhinja, kjer smo z mamo presedeli nebroj obiskov, dnevna, spalnica s skrivnim dnom, peč v dnevni, kopalnica, stopnice na podstrejše, hlev. Pa spodnje Studenčice z najljubšo teto.

Danes sem se v mislih spravil v osnovnošolska leta, ko sem pri mami na počitnicah metal kopje čez kozolc, ki ga že vrsto let ni več. Ob prvem počitnikovanju v Studenčicah sem rekel mami, da jaz jo bom tikal, ona pa me mora vikati. Danes sem vesel, da sta obe mami še med nami, pa čeprav sta z mislimi že pri svojih možeh.

Veselimo se…

 

Novoletni koncert orkestra Simfonika Vrhnika 2017

Stojim v zadnji vrsti, posran kot pes med novoletnimi prazniki, kljub svojim meter devetdeset se počutim visokega kot Lionel Messi, tako se mi šibijo kolena. Edina prednost nervoze je zmeden pogled po parterju in balkonu, ki se ne more fokusirati na posamezne obiskovalce. Vem, da so moji nekje med njimi, nisem jih vprašal, kje sedijo.

Dirigent Marko Fabiani je orkester poslal v prvo bojno linijo, kmalu se mu bodo pridružila dekleta, čisto na koncu pa še fantje, vsi izkušeni. In moja malenkost, ki bo s prvim glasom, če in ko bo prišel iz grla, izgubil nedolžnost in postal polnopravni član mešanega pevskega zbora Mavrica in ter vsako leto aktivni član novoletnega koncerta orkestra Simfonike in dveh zborov v Slovenski filharmoniji.

Tako nekako si predstavljam enkratni dogodek čez približno tri leta. Zakaj pa ne. Odličen hobi. Petje v pevskem zboru. Kaj vse si bo še moja starost izmislila. Razen vrhunskega popevanja pod tušem in ob lastni spremljali s kitaro v zadnjem desetletju nisem nikjer nastopal. Saj včasih smo se šli pevsko pivske piknike, kjer sem tudi jaz uspeval loviti srca nezahtevne, a zelo srčne publike.

Morda v zbor sploh ne bom sprejet. Morda sta velika želja in zadovoljiv posluh premalo. Morda tudi Vlado Kreslin s svojo oktavo in pol ne bi prišel v Mavrico, a on je pred desetletji razumel svoj razpon in ga dodobra izkoristil.

Včeraj smo v Slovenski filharmoniji uživali na 29. (!) jubilejnem koncertu orkestra Simfonika ter dveh mešanih pevskih zborov: Mavrica in dr. Frančišek Lampe s Črnega vrha nad Idrijo.

Solistka je bila mlada violonistka Manca Rupnik. Noro. Kakšna predanost in enost z violino, kakšno čustveno doživetje.

Glasba mi res veliko pomeni. In klasika in slovenska narodnozabavna. In predvsem vse, kar je dobrega vmes. Tega je res veliko. Na petje v zboru sem prvič pomislil ob lanskem novoletnem koncertu, ko me je vmes prešinilo, da bi Mavrica lahko bila najlepša pot k redni konzumaciji dobre glasbe in drugačnemu druženju z ljudmi. Za drugo polovico življenja.

Veselimo se…

Photo credit: Dietmar Temps via VisualHunt / CC BY-NC-SA

Z normalno hrano in redno vadbo v 2017

Novoletnim zaobljubam se tudi letos nisem mogel izogniti. In nekaj jih je že šlo v maloro. Lepe zaobljube pač lepo gorijo, za njimi pa ostane samo pogorišče slabe vesti.

Vem, da si ne smem postaviti preveč izzivov naenkrat, ker se to nikoli ne izide. Recimo, popolnoma nemogoče bi bilo, da bi se naenkrat odrekel sladkarijam in slanarijam, beli moki in kruhu nasploh ter za povrh še alkoholu. Ne, to ni izvedljivo.

Sladkarije še kar jem. Najraje bi vsa sladka decembrska darila razdelil v službi, stopil v vročo čokolado za finalni preliv ali pa vse skupaj zabrisal v smeti. Saj, če nekaj, kar je v osnovi živilo, škoduje mojemu truplu, ne bi smel imeti slabe vesti, če konča v smeteh.

Zaenkrat se uspešno izogibam alkoholu in kruhu. Tega sem v decembru res preveč pojedel. Sploh toplih sendvičev, pri katerih nikoli ne moreš narediti samo enega, dva sta komaj par, štiri pa ravno prav. Poješ jih pa v minuti in pol, ker vmes minuto čakaš, da se sir vsaj malo ohladi.

Ko se bo prebava ob manj neumnem prehranjevanju normalizirala, se bo tudi aktivnost na body attacku povečala. Saj ne, da zdaj zabušavam, daleč od tega, a z veseljem bi poskakoval in delal vaje za moč z recimo petimi kilogrami manj.

Photo credit: Fat Yoga via Visualhunt.com / CC BY-NC-ND

Ker nisem edini z novoletnimi zaobljubami, je trenutno v 4P fitnesu pravo obsedeno stanje. Veliko novih kandidatk, ki komaj dohajajo tempo staroselcev. Naj januar čimprej mine, da se vrste razredčijo :).

S kakšnim kilogramom manj bo tudi plavanje upam da bolj prijetno.

Veselimo se!

Ljubljana – kolesarskim kamikazam prijazno mesto

Ljubljanski župan Zoran Jankovič lahko vsem po svetu v svojem jeziku razlaga, da je Ljubljana lepo in zeleno mesto, a za Ljubljančane to sigurno ne velja. Razlogov, da res marsikaj ne štima, je več kot kovinskih stebrov, ki so znotraj ringa posejani nenormalno gosto in predstavljajo enega od bolj pomembnih ne-varnostih elementov pri tematiki, ki jo nameravam obravnavati.

Vir: http://www.streetfire.net/

O kolesarjenju sem že pisal. Recimo, enkrat me je želel zbiti voznik mestnega terenca. Pač, računal je, da se bom ustavil jaz, ker sem na kolesu, pa čeprav sem vozil po kolesarski stezi, in ne on, ki je vehementno s svojim majhnim penisom in velikim avtom zapeljal na kolesarsko stezo.
Pisal sem tudi o svoji kolesarski nesreči na Celovški, ko sem se želel ogniti mamici na kolesu, ki je nerodno spremljala majhnega otroka na kolesu. Skupil sem jo jaz, saj sem z levim kolenom nabil direktno v kovinski steber, ki jih je pred Tivolijem ogromno.

Vsakič znova se ne morem načuditi temu idiotizmu. Ne vem, kaj bi porekli vozniki avtomobilov, če bi namesto črt ali pa recimo plastičnih stebričkov za ločevanje pasov, sredi ceste na vsakih 5 metrov namontirali kovinske stebričke. Jaz mislim, da bi Jankovića še njegovi podporniki povprašali po zdravi pameti. Sploh pa ne vem, kako je to lahko zakonito?!? Kako si lahko lokalni šerif, ki se pač ne vozi s kolesom, privošči, da svoje občane spravlja v življensko nevarnost? Pustimo sedaj dejstvo, da vsak drugi voznik avtomobila med vožnjo uporablja telefon z roko in da vsak drugi ravno tako redno vozi v rumeno in celo rdečo v križišču.

Razumel bi, da so slabe kolesarske razmere posledica prejšnjih prometnih ureditev in prejšnjih županov, a lej ga zlomka, Janković tudi ob prenovah cest stanje kolesarskih stez uspe poslabšati.

Najbolj nevarna prometna ureditev
Če pozabim na to (pa ne morem), da ponekod v centru kolesarskih stez sploh ni, ali pa da le-te preprosto izginejo, ko prevoziš križišče, se mi zdi najbolj nevarna prometna ureditev ta, da so avtobusna postajališča in kolesarske steze umestili med cesto in pločnik.

Kako to zgleda v praksi?
Kot avtobusni potnik stopiš z avtobusa, pogledaš levo, pogledaš desno in ostaneš brez zob, ker te zbije kolesar, pa čeprav si želel samo nadaljevati pot s hojo po pločniku.

Na srečo je večina rednih kolesarjev zelo previdna, ko se pelje mimo avtobusnih postajališč. Od avtobusnih potnikov pač ne moreš računati, da bodo razmišljali v nasprotju z zdravo pametjo, čeprav pri marsikaterem drugem opravilu, na primer volitvah, to z lahkoto celo preveč uspešno počnejo.

V torek sem se v službo peljal z mestno trolo in v eni vožnji v živo videl hudo nesrečo kolesarja in peške, ki je s pločnika stopila na avtobusno postajo, ne da bi pomislila, da jo lahko na kolesarski stezi zgazi kolesar. Ko sem stopil z busa na Gosposvetski, je fant svoje zobe obdržal le za las. Na srečo je bila kolesarka previdna.

Kako poteka moja kolesarska pot iz službe?
Moje prvo nevarno avtobusno postajališče, je tisto v Tivoliju. Klasično postajališče – otok, nadgrajeno z nasproti stoječim in nič krivim Mlinarjem. Vmes pa horda žab, ki skače v obe smeri, nasproti pa še pešci, vozičkarji ter občasno parkirani avtomobili.

Sledi avtobusno postajališče pri Stari cerkvi, ki mu ravno tako dela družbo – pekarna. Ravno tako vsi ostali moteči elementi.

In že smo pri postajališču nasproti Kina Šiška. Tam ni pekarne, je pa trgovina in bife. Čista zmaga.

Varnega se počutim šele za Avtomerkurjem, če me ne zbijejo pešci, ki prečkajo Celovško proti Mercatorju.

Če so popoldanske vožnje oplemenitene z nervoznimi udeleženci v prometu, so jutranje z nervoznimi in zaspanimi.

Ni tradicije in ni kulture
Verjetno se lahko v balkanskih državah razmere spremenijo samo, če imajo oblastniki kakšno konkretno korist od tega ali pa če se kakšen od oblastnikov tudi sam vozi s kolesom. No, to se ne more zgoditi, saj je v Sloveniji lastništvo avtomobila še vedno statusni simbol.

Vem, da ne bomo nikoli Nizozemska, kjer so v prometu načrtno dali prednost kolesarjem. Ampak z malo zdrave pameti, res malo, bi lahko Ljubljano, ki je samo malo večja vas, spremenili v zdravo kolesarsko mesto. Kako? Tako, da kolesarje postavimo na kolesarsko stezo na cesto, ker sodijo k avtomobilom in ne na pločnik k pešcem.

Vir: http://bfw.org/