30.01.2001

Kos Tomaz – master of thai cooking!

V treh zaporednih dneh sem si prikuhal ta laskavi naslov, ki sem si ga ravnokar izmislil. Pa vseeno. Vsak dan sem se naucil pripraviti najmanj sest tipicnih tajskih jedi. Glavne: vecino cilijev (rdeci, zeleni, rumeni, kraljevi), juh, omak, nudeljnov, skoljk, skampov, rib, ocvrtega sadja, spomladanskih zavitkov, vegetarijanskih zadev (tofu, gobe…) in se in se… in se…

Kuhanje v voku je res preprosto, tudi ce imas take kuharske izkusnje kot jaz, ki sem do zdaj znal narest samo cokolino (namesto cokolina tudi cokolesnik) v toplem oziroma hladnem mleku. Aja, to za brata velja, he he.

Nisem kar tako mami prodajal buce, da bi rad obiskal kuharski tecaj, samo zato, da bi ji od penzije kaksnega cankarja sunil. Ta tecaj je bil vreden se dodatni dve kobilci, ki sem ju pristavil, da sem si ga lahko privoscil. In prav je tako!

Prvi dan sem si ze rekel, da ne smem z nobenim tekmovat, kdo bo prej cebulco ali paradajzek nasekljal, ker kako bom pa potem harmoniko vlekel sem pa ke od Golice do Robleka – nemogoce. Pa tudi ni bilo potrebno. Tecaj traja cel dan in cel dan tudi jes in samo jes in jes. Tole bo sigurno prvo potovanje, da ne bom zgubil nobene kilce, ampak jih bom krepko pridobil. No, razen, ce bomo na trodnevnem trekingu hodili po trinajst ur na dan, ampak ne bomo. Ce je med vami se kaksen nejeverni Tomaz (razen mene), potem me z lahkoto castite kaksno kavico v Tomaz baru in vam kasneje zelo hitro demonstriram preprost tajske kuhinje.

Tomaz in tajska masaza!

Karamia karamia! Prva masazna izkusnja je ze za mano. Za dveurno stokanje, pihanje in sploh rojevanje sem se odrekel stirim Laskim pivom (beri: s tipom vred sem placal 250 bahtov). Kako masaza zgleda, je tezko opisat, sem pa na koncu napravil se nekaj ekskluzivnih fotk, tako da nekaterih trenutkov ne bom nikoli pozabil. Obdelan od najbolj spodnjega kurjega ocesa do zadnjega prhljaja na glavi od cisto spredaj pa do cisto zadnje zadnjice zadaj sem se kot bevski veletok reke Bevscice stopil v mehko domotozje imenovano postelja.

Tomaz in pohod od Katarine do Jakoba in nazaj!

Nizozemski par, dva Irca, Avstralec, Kanadcanki, angleski par in en vzhodno evropejec. Po par urni voznji smo prispeli v “Pai area” na severu drzave, kjer naj ne bi bilo turistov in zato toliko lepse spoznavanje okolice. V prvi vasi smo se zato kar nekaj casa odlocali, katera od obeh edinih skupin bo prva malicala v eni od vaskih gostiln.

V treh dneh smo obiskali ene pet “hill tribes”, za katere se se nisem odlocil ali bi se jih drzava rada znebila ali ne. Vodic pravi, da jim drzava na veliko pomaga, ampak razen turizma, jim ta plemena bolj minus kot pa kaj drugega delajo. Ena fora je tudi v tem, da so nekatera plemena sele pred parimi leti pribezala na Tajsko iz sosednjih drzav in nimajo zaenkrat se nobenih hudih pravic.

Kareni imajo stiri podskupine in ena od njih se imenuje long-neck Karens. Deklice, rojene na sredo ali ob polni luni, morajo nositi obroce okoli vratu in vsake kvatre dodajajo nove. Vrat se jim zaradi tega bas ne daljsa, ampak s temi obroci pritiskajo ramenski del navzdol, kar ocigledno vodi do resnih zdravstvenih tezav. Obroce si snamejo samo izjemoma (parkrat na leto) iz higienskih razlogov. Ostale deklice si ta obicaj “izberejo” na zeljo starsev. Kar se pravic tice: Kareni nimajo drzavljanstva, ne smejo volit, tiste zenske s predolgimi vratovi pa tudi ne smejo zapustit svoje vasi, ker ne zgleda higienicno (po tajskih merilih), ce se po Bangkoku setajo cloveske zelve. Svasta.

Drugi dan smo del poti obdelali na slonih. Ze 263 let je od tega, kar sem se zadnjic s sloni prevazal. Sem ze skoraj pozabil, kako je to, ce se ti ob vsakem slonovem koraku dvigne zelodec. Ampak se privadis. Zadnji dan pa so nas postavili na bamboo rafte, pa ni slo nikamor, ker ni dezevna doba. Bilo je pa zanimivo, ko je na vsake toliko casa mimo priplavala kaksna svinjska glava ali crknjena raca – zanimivo – master of thai cooking.
V glavnem, po kulinaricnih treh tednih pase mal svez zrak pa to.

Imejte se radi se naprej, tako kot vas imam rad tudi jaz,
Cao od andjela,
Tomaz

22.01.2001

Me je Silvij opozoril na to, da ne smem prevec dolg v Bangkoku viset. Zato grem danes ob 6PM na 12-urno voznjo do Chiang Maia. Zdaj moram pocas razmislit, kaj bom z vizo naredil, ker si lahko na Tajskem samo 30 dni s kao turisticno vizo. Kot mi folk razlaga, je se najboljsa varianta na severu, da gres v Laos pa potem naprej v Vietnam in Kambodzo in nazaj v Thailand, ampak jaz bom sel verjetno samo v Laos za ene 12 dni, ker imas isto oz. podobno turistico vizo za 14 dni. Silvij je potrdil govorice, da je v Laosu pivo poceni, kar je fenomenalna novica, ker moram tukaj placevati za malo min.35 baht (krat 6.5).

You’re a wizard, Heri! Ne boste verjeli, ampak vceraj sem v eni kafani na DVD-ju gledal se enkrat prvi del. Tuki se bolj pozvizgajo na bilokere pravice, tako da sem dva dni nazaj gledal tudi Lords of the ring.

Se ena zaminivost. Ko se ti ne pije cocacole, vode, piva… potem spijes kaksn redbul za 10-20 bahtov. Fenomenalno!

No, zdaj veste, kje bom v naslednjih dneh. Ce se slucajno ne bom javljal, to pomeni:
– da me je poteptal kaksen slon,
– sem prevec opija pokadil (berem Holmesa, kaj cem),
– so me Muslimanci iz Talibana ugrabli.

19.01.2001

Evo mene! Sem se ravno vrnil s Ko Changa, kjer sem bil od ponedeljka.

Preden zacnem nastevati dobre stvari, ena neokusna. Na vsakem koraku en Svaba z eno Tajko. V katerem jeziku obravnavata problem redcenja gozdov v Braziliji ne vem, je pa pateticno vse skupaj. Ce se pogovarjas o tem s kaksnim normalnim Nemcem, znajo povedat, da je tega cedalje vec, in ti hitro razlozijo, da Nemci ljubijo zenske, ki ne govorijo prevec (v tem primeru nic), pridejo na svoj racun, domacinkam pa to sploh odgovarja… Ker je pac tukaj toliko Nemcev, je bilo skoraj neizbezno, da sem tudi sam naletel na dva (na zacetku) in na celo grupo (na koncu).

Zadeva je seveda taka, kot se jo lahko vidi samo na televiziji: White sand beach je pescena plaza, bungalovi, cisto morje (sploh ne tako vroce)… Za jurja each smo si najeli motorje (en se je skor ubil, ker je pozabil, da se je treba po levi vozit) in prevozili skoraj cel otok. Vsak je imel na sebi seveda dve celadi, vse scitnike in voznisko dovoljenje.

Vecino denarja zapravim za hrano. Najboljse kosilo do zdaj: za 500 tolarjev sem jedel nudl juho z morskimi sadezi, mlado koruzo in kalcki in brokolijem + fried rice with shrimps + kokta (I wish). Naslednji dan sem npr. v isti restavraciji jedel se hobotnico, pa ni bila bas idealna, zato pa sem si okus popravil z ocvrtim sadjem v bananini omaki. V glavnem, vsak dan najmanj dvakrat jem nekaj z morskimi sadezi, ker je to najbolj sveze in res dobro. Sploh pa moram omenit, da sem zivalsko oglje vzel s sabo cisto po nepotrebnem, zato sploh lahko jem, kar zgleda, da je od letos. Je pa res, da sem si (neizbezno) ojacal stegenske misice (beri: Curbrigen vozi smuk).

Na masazo se nisem sel, verjetno bo prisla na vrsto te dni, ko se bom spet malo vec sprehajal po Bangkoku. Po enem tednu morja (po enem dnevu sem se ze levil) pa res ne rabim foot masaz.

Kupite si cetrto knjigo Heri Poterja. Vam povem, kaj takega pa se ne. Ko ze mislis, da ves, kdo so bad guys in kdo ne, te butne, da si cist zbutan, potem imas pa se more, ker v vsakem trenutku pricakujes Lord Voldermorta oziroma Mrlaknstajna. Sem slisal, da je peta knjiga ze skoraj pri kraju!!!

Zdaj bom spet par dni ostal v Bangkoku. Predvsem zato, ker nimam pojma, kam bi se odpravil. Mislim, da je ze skrajni cas, da si naredim en vsaj priblizen plan.

Imejte se se naprej radi, tako kot vas imam rad tudi jaz.
Cao od andjela,
Tomaz

13.01.2001

Oglasam se vam se zadnjic preden se odpravim na zasluzene pocitnice na enega od tajskih otokov (Ko Chang). Na otoku bom po vsej verjetnosti ene 5 dni in se ne bom javljal, ker imajo Internet samo po normalnih cenah, tukaj pa imas internet za sest tolarjev na minuto pa se nimajo tako slabih povezav kot so pri nas.

Ceprav sem v petek prespal skoraj cel dan in sel nazaj spat ob 10.00, sem spal do dvanajstih, tako da sem se ze ustrasil, da ne bom dobil poceni sobe. In je tudi ne bi, ce ne bi slucajno v istem trenutku v istem hotelu sobo iskal se en Ceh, in ker je dva plus tri sedem, sva nasla dvoposteljno sobo za prevec pocen. Edino ceno, ki jo se placujem je ta, da so temu Cehu v Kambodzi ukradli 100 dolarjev v cekih in zdaj misli, da je cela Azija ena mafija in se je tudi temu primerno vsakih par sekund zbujal ponoci in predvsem govoril v spanju in sploh mu je dogajalo.

Pozabil sem se pohvalit, da sem si kupil ze prvo knjigo. Jaz bi jo dal za domace branje v cetrti letnik gimnazije. Dolga je celih 630 strani pa ni panike, ko je govora o cetrti knjigi Heri Poterja. Prav nervozen postanem, ko bi se folk na vsak nacin pogovarjal, pa sploh ne opazi, da berem Poterja.

Hrana je uzitna. Na zacetku sem previdno jedel samo vegetarjansko (patthai), vceraj pa sem ze jedel svasta. Po kotlih samo pogledas, kje je najmanj dlak in podobnih osmojenih scetin in ze jes pojma nimas kva. Uzitno. Za vecerjo za 200sit makaroni s skampi. Mljaska! Ja, mami, sem vzel lariam!

Ne boste verjeli, koga sem srecal vceraj: Stankovica mlajsega. Najprej je rabil ene deset minut, da se je navadil spet slovensko govorit. Bil je en mesec po Tajski in vceraj je tudi imel avion za Rim. Pravi, da gre vsako leto nekam za en mesec. Svaka mu cast.
Cao od andjela!

11.01.2001

Lep pozdrav vsem skupaj!

Najprej se moram Klemenu in Tadeju se enkrat kar seda najglobje in najlepse zahvalit, da sta me peljala v Zagreb.

Ker se oglasam z mejla, verjetno to pomeni, da mi je celo uspelo priti v Bangkok. Eneparkrat sem sicer ze mislil, da mi ne bo uspelo, pa ne toliko zaradi mene, ampak zato, ker vam svetujem, da NE PREVEC Z TURKISH AIRWAYS letet. Meni se je avion do Bizanca kar malo smilil, tok je bil glasen, da voznje do Tajske sploh ne omenjam (nic od tega ne velja za stevardese). V glavnem: bom bolj kratek! Ob cisto polnem avionu sem imel edini sreco, da je bil zraven mene frej zic,se malo naprej pa dva Izraelca (enak stara ca.) in eden od njiju je bil ze veckrat tuki, tako da sem se jima cist prlepu. Ne vem ce bi zdele ze mejl pisal, ce bi mogu sam priti z letalisca v center. Valda da bi, sam mal vec bi zapravil. Bangkok je fenomenalen, vsi ga drugace kritizirajo, jaz pa se v tem velemestu pocutim kot doma (svoji sobi): vse razmetano, sumljive vonjave, … Tudi v hotel sem sel z njima. Privoscil sem si eno skor (po LPju) mid-range sobo s televizijo in klimo za malo vecji denar, ampak mi zelo prav pride, ker sem se cist bogi od aviona (turki pa to). Jutri se bom preselil v bekpekrski geto, kjer je ceneje, ampak se manj spi. Planov se vedno nimam nobenih. Kuharski tecaji so dragi, tako da bom na koncu potovanja videl, koliko denarja mi bo ostalo (ce sploh kaj) in bom potem ratal kuharski velemojster. Jutri si bom tudi ze privoscil prvo foot masazh za 500 tolarjev, ker to vsi pocnejo (treba probat). Ker vsi to pocnejo, pol moram pa tud jaz na eno malo pivo tako pred spanjem po silnih naporih.

V glavnem: bodite mi se naprej fols, jaz si bom sigurno, in imejte se radi, tako kot vas imam rad tudi jaz.
Cao od andjela!

Pred odhodom

Da mi ne bo treba vsakemu posebej razlagati, zakaj se nisem v Indiji, stvar je sila preprosta. V cetrtek, 03.01.2002, bi moral ob dveh leteti z Brnika za Zurich in dan kasneje v New Delhi. Ker se mi ne da ukvarjat z muslimanci s Talibana (Pakistanci, Indijci in njihovimi notranjimi prebavnimi problemi), sem upal, da mi bo dopoldan v cetrtek uspelo zamenjat karto za Bangkok. Od osmih do desetih sem ipak moral se spakirat vse potrebno za sabo, ob desetih pa se je agencija STA le odprla in telefon je ze zvrgolel. Glede na to, da sem se vedno doma, mi je verjetno uspelo zamenjat karto. Res je, in to brez dodatnega doplacila na sreco.

Sledi: v cetrtek, 10.01., letim iz Zagreba v Istanbul in od tam v Bangkok. Zdaj res ne vem, komu sem se tako zelo zameril, ker zdaj je v Istanbulu na letaliscu AtaTurk pa centimetrov snega in je letalisce ze nekaj dni zaprto. Stala!!!

V glavnem, se naprej molite zame!

Stop Youtube

Tale FB bi lahko ukinili, če bi prepovedali dodajanje Youtube posnetkov.

English: Two female, one male, oral threesome ...
Image via Wikipedia

Če bi bili prisiljeni brati samo modre “O čem razmišljate” vseh svojih prijateljev in “prijateljev”, bi imeli hitro vsi nadimke namesto imen, sposojene avatarje namesto svojih sličic za potne liste.

Našli me boste pod ‘Barjanski CO2’, namesto lastne slike pa boste videli sliko Emo Pahorja…

Enhanced by Zemanta

Boj na požiralniku

Po dobrih treh desetletjih življenja v Sloveniji ter dveh desetletjih ukvarjanja s košarko sem si vzel par dnevni oddih med upokojenci v Rabcu. Zjutraj ob sedmih smo na zajtrku že zaključevali z drugo kavo, ob enajstih smo se vračali v sobe na opoldanski počitek in koktejl tablet, popoldan smo odigrali par partij mini golfa, ker je bilo balinišče zasedeno, zvečer pa smo se dali zaradi napornega dneva nazaj v hotel pripeljati s turističnim vlakom. Sledila je večerja, dva deci vina ob bazenu in ob pol desetih spanje. To seveda ne pomeni, da do sedaj nikoli nisem bil na dopustu. Ravno nasprotno, vmes sem, priznam in ne okoli govorit, tudi kdaj delal.

Mini golf
Mini golf, balinišče je bilo zasedeno

Kljub temu bom moral zaradi vsega (ne)dogajanja v zadnjih tednih/mesecih/letih Slovenijo še večkrat zapustiti, da bi lahko v miru premlel vse like in vsa dela, namesto da bi mlel kavo, ki pa jo ravno zaradi razlogov, ki me silijo v tujino, ne smem več uživati, saj že tako ne morem več spati.

Danska se mi zdi taka primerna država za življenje po tridesetem. Prebivalci imajo višji BDP, dekleta so simpatična in kar je najpomembneje – ni Slovenija. Ta v zadnjih dvajsetih spominja na tisto Diarejo, kjer iz nasprotnih si strani hodita in se srečata g. Oblast (npr. Danska) in g. Delavec (direkt Slovenija), oba pa trdita, da sta namenjena v boljšo prihodnost.
Hlapci smo in hlapci bomo. V recesiji se to še bolj kaže. Ker smo blazno tekmovalni narod, bi bilo morda bolje, da bi ostali v Jugoslaviji, kjer bi svojo dansko sposobnost razkazovali južnim republikam. A ker nismo, moramo svojo sposobnost danke kazati drug drugemu.

Manjšine pošiljamo na vislice, razen če smo sami pripadniki katere od njih, takrat pravimo, da gre za kršenje človekovih pravic. Po prepričanju smo liberalci, sicer pa socialisti, seveda iz preprostega razloga, ker nimamo pojma o ekonomiji in kapitalizmu. Tako se skrivamo po mestih in petelinimo po vaseh. Ko pridemo do kakršnekoli oblasti, pa se znesemo nad tistimi, ki so nam bili še pet minut nazaj enaki (in so še vedno nam!). Imamo brezplačno zdravstvo in šolstvo, kar zelo drago plačujemo. Če želimo od zdravnikov še kaj več kot Ospen 500, moramo plačati, da pridemo na vrsto, preden nas pobere. Šolstvo je le še nadaljevanje vrtca, kjer so naši otroci vedno bolj predrzni, starši bolno zaščitniški, učitelji pa na tabletih. Lastno stanovanje nam je projekt, ki ga noro preplačujemo celo življenje, da si ne moremo privoščiti ničesar, kar bi lahko počeli izven tega zakreditiranega prostora. Ampak je pa naše. Tako kot naše službe, v katerih sicer ne uživamo pretirano, predvsem pa ne razumemo (zaradi vseh zgornjih problemov), da lahko službo, v kateri delamo že 40 let, tudi izgubimo. Ja, kako, če sem pa zaposlen za nedoločen čas?!? Sledijo tri pike, ker bi še in še lahko našteval, kaj vse je sistemsko narobe z nami. …

Medvedki, zazrti v prihodnost
Medvedki, zazrti v prihodnost

Na srečo je tu obšolska/študijska/delavska dejavnost, ki se ji reče košarka. Tudi ta špas vsebuje vse elemente slovenske državotvornosti. Smo bolestno tekmovalni (starši cicibank ob nedeljah zjutraj – usmilite se nas), smo hipohondri (najprej frizura potem obramba). Vsaka vas (gasilski dom + cerkev + gostilna = občina) bi imela svoj košarkarski klub (glavni sponzor naj bo občinski proračun). A z naskokom najhujši smo pri oblastnem elementu. Ljudje, ki so od košarke odvisni (finančno, ne psihofizično), svoje že z mahom pokrito korito čuvajo kot punčico svojega očesa. Kakršnekoli spremembe jih zalijejo s PMS-jem, da so nervozni kot medvedi, če jih motimo pri zimskem spanju. Pa še medvedi zadnje čase razumejo , da se dogaja globalno segrevanje. Naši vrhovni medvedje ne.

Morda se komu zdi samoumevno, da ima Združenje košarkarskih sodnikov pregled nad tem, koliko, s kom in kje je posamezni sodnik ali komisar sodil. Jok, brate, odpade. Teh podatkov Košarkarska zveza ne da več iz rok. Zato sem si v pretekli sezoni, ko prvič po letu 1995 zaradi poškodbe (izjemoma ne kot hipohonder) nisem sodil, vzel preveč časa, da sem kar sam opravil to ultra dolgočasno delo. Ob samovolji nekaterih na KZS-ju se nikoli ne ve, kdaj bodo podatki preteklih sezon umaknjeni s spleta. Vedno me je zanimalo, če se da s kilometrinami kaj dodatno zaslužiti.
Vrhunec roganja košarki pa si je KZS privoščila pred dnevi, ko je sestavljala liste komisarjev za to sezono. Ja, o listi komisarjev odloča KZS. Do sedaj je bila praksa ta, da če si se medvedom zameril, si bil pri ZKSS degradiran na nižjo listo, pri KZS pa slabo delegiran (ali pa pač nisi bil), kar je še hujša degradacija. Zato bi bilo morda smiselno medveda zamenjati s slonom. Sloni si zapomnijo. Žal dober spomin zlorabljajo za zamere, zato so tri ljubljanske komisarje najvišjih dveh lig ter enega koroškega, ki so imeli v zadnjih letih veliko pripomb čez vodenje hleva ter upravljanje vode iz korit, enostavno črtali iz vseh list. Ne degradirali na nižjo listo, pač pa zbrisali, tako da ne morejo več opravljati svojega dela. Primitivizem prve vrste. Formalni razlog za tako početje? Ni ga. Neformalni? Beri malo višje. Od ljubljanskih komisarjev so na teh listah ostali bodisi prikoritniki bodisi komisarji, ki morebitnega izbrisa sploh ne bi opazili.

Drugi napad brez vojne napovedi je KZS odigrala tako, da je za nekaj sodnikov po lastni izbiri organizirala izobraževanje. Na prvi pogled nič spornega. Le da je vse to naredila mimo združenja sodnikov, ki je zato najbolj odgovorno in za ta namen tudi ustanovljeno. In zakaj? Ker so bili spomladi na ZKSS skupščini izvoljeni napačni, od KZS-ja neljubljeni osebki, ki po KZS-jevem mnenju niso sposobni opraviti svojega dela. Kakšna nesramnost in primitivnost. Košarkarska zveza naj se že odloči ali bo še naprej skrbela za interese posameznikov ali pa bo v ospredje spet postavila košarko.

In nisem pesimist, a tudi optimist ne. Sem zgolj realen upokojenec iz Rabca, ki s pokončno hrbtenico razmišlja s svojo glavo, zato ne rabim biti pesimist, ker se ne vdajam v usodo (zase bom že poskrbel), optimist pa ne morem biti, ker nisem pri koritu, da bi se norčeval iz nesrečnikov. Zdaj se pa življenje na Danskem ne sliši več tako slabo, ne?

Gemišt ali bevanda?

Julij je za sodnike in tehnične komisarje s košarkarskega vidika ravno toliko zanimiv kot za večino ekip pri nas. Ni. Že avgusta bodo prvi sodniki pričeli z osebnimi fizičnimi pripravami na novo sezono. Skoraj vsak teden se bodo ob večerih splašili v zatemnjene dele svojega kraja in mučili kolena, kot da bi se z novim letom odločili shujšati do poletja. Če ne bomo preveč smotani, se bomo letos člani ljubljanskih sodnikov na novo sezono pripravljali skupaj. To bi bil velik napredek. Si predstavljate fizično pripravljene sodnike, ki ne bi padali na vsako brezvezno provokacijo? Že zaradi tega bi število tehničnih napak upadlo.
Obstajajo pa tudi najbolj zagrizeni sodniki, ki bodo v roke vzeli še pravila ter njihova tolmačenja in si osvežili tistih nekaj delikatnih situacij. Branje pravil priporočam tudi ostalim akterjem v košarki. Ne boli, če na stara leta izveš, da se obrambni igralec lahko premika v obrambi pa bodo sodniki kljub temu včasih piskali osebno napako napadalcu. In da enako število osebnih napak za obe moštvi ne pomenita avtomatično dobrega sojenja.
Sledile bodo prve prijateljske tekme, čisto prehitro pa tudi že ligaška tekmovanja. Več njih. Ki bodo trajala do čisto predolgo. Zato je julij res praktično edini mesec, ko si lahko privoščimo oddih eden od drugega. Na nek zelo čudno izkrivljen način se imamo sodniki, trenerji in igralci sicer čisto radi, a tudi ta ljubezen vsake toliko potrebuje pavzo. Samo zato, da bi se imeli z novo sezono še rajši. Kljub temu nekateri sodniki in trenerji s svojim izkazovanjem ljubezni že kar pretiravajo, zato jim tudi dopust ne pomaga, da s konstantnim pričkanjem in starimi zamerami ne bi nadaljevali v novi sezoni…

Travarica po večerji na Pašmanu
Travarica po večerji na Pašmanu (foto: jest)

Konec letošnje sezone pri sodnikih je malenkostno drugačen kot sicer. Čez leto smo dolgočasno slovensko košarko (raz)burkali z notranjimi zdrahami, ko smo se levi in še bolj levi šli, kdo bo koga oziroma, čigava dva kandidata za predsednika združenja ter šefa stroke bomo izvolili. Zmagala sta moja dva. Priznam, da ne vem prav dosti, kaj se je od teh volitev naprej dogajalo, kar pa morda sploh ni tako slabo. Prejšnja oblast me je s svojimi odločitvami in ne-odločitvami spravljala ob živce. Če bi imel temno frizuro, bi v tem obdobju sigurno pridelal svoj prvi sivi las. Grozno. Večkrat sem že omenil, da imam kot Vrhničan teh kraljev na Betajnovi polno moškega spolovila.

Menda se je z aprilskimi volitvami spet pričelo s strokovnim delom, z rezultati tega dela pa bo verjetno potrebno počakati še kakšno sezono, da bi videli, če se bo kaj spremenilo. Moralo se bo. Prepričan sem, čeprav nam nekvalitetne slovenske lige pri tem ne pomagajo, da je lahko sojenje v kvaliteti nad košarko. Žal sem ravno tako prepričan, da je pot do boljšega sojenja nad strokovnim odborom. Pot je v rokah košarkarske zveze, ki sodniškemu združenju ne želi prepustiti večje odgovornosti za sojenje, sama pa je ne želi sprejeti.

Sodeč po obvestilih na naši spletni strani se vodstvo v tem času še vedno ukvarja z izplačevanjem honorarjev. Julija smo prejeli izplačila za april. Upam, da bo tudi naš predsednik lahko kdaj tako kot Packa Šešok medijem rekel: “Brez podpore košarkarske zveze smo uspeli poravnati vse finančne obveznosti do sodnikov in komisarjev. Hkrati pa bi rad opozoril, to je moje osebno mnenje, da je na košarkarski zvezi zaposlenih enajst ljudi, kar je nehigienično in preveč za tako organizacijo, ob vedenju, da problem slovenske košarke ni v številu zaposlenih, pač pa v njenem vodstvu.” Kakšna perverznost in kakšna predrznost.

Julija smo sodniki na dopustu. Sonce. Dalmacija. Veter in valovi. Jadranje. Ni je čez dobro jutranjo travarico, ki namesto nitke pripomore k boljši ustni higieni. Školjke v buzari, ribice ob bevandi z malvazijo, jadranski lignji… Kdo me je klical?

Med iskrenimi ljudmi

Volitve v evropski parlament so za nami. Končno. Zdaj lahko pojdem z mirom. Saj se imam za čisto normalnega ljubitelja seksa in kmetijstva, a toliko nategovanja in prodajanja buč kot v zadnjih mesecih pa že dolgo ne. Vse od zadnjih volitev. To pot bi morala od volitev dejansko še največ potegniti proizvajalec kondomov Durex in Semenarna Ljubljana. V živo si predstavljam: Človek Zver na vlaku, okrašenim v strankarske sdsovske barve. Varno sloneč na vratih vagona (naši potniški vlaki v povprečju še vedno švigajo enormnih 50 kilometrov na uro) bi stresal šale ter kmetijska semena širom Slovenije. Vajgl bi po drugi strani v ultra kratkih hlačah, ultra zdolgočasen, ultra počasen upokojenkam na tržnici ultra razlagal, da on in njegova stranka še vedno lahko. Nategneta vse kar leze in voli. Da stranka Zares ni samo njen predsednik Golobič, temveč tudi vsi ostali, ki imajo ultra kaj od tega.

Hello you (foto: Andrej Nagode)
Hello you (foto: Andrej Nagode)

Vseeno ni lepo, da mediji zadnji teden tako grdo obračunavajo z Golobičem. Si predstavljate, da bi imel po vseh teh ultra produktivnih letih v politiki še vedno toliko denarja kot vi ali jaz?!? Pa še bivši košarkar je, za božjo voljo. Ne, takega ministra si res ne bi želel imeti na svoji davkoplačevalski grbi. Če politik že za časa enega mandata v parlamentu ni sposoben poskrbeti zase, potem mu res ne verjamem, da bo znal poskrbeti še za 1/90 Slovencev. Golobič je v politiki za svoja leta že ultra dolgo. Že res, da nikoli poslanec državnega zbora, a vsaj ni izgubljal časa z izgubljanjem časa. Če spremljate stare dnevnike, ki vam jih za moj denar predvaja RTV Slovenija alias Ljubljana 3, potem veste, da v aktualnih poročilih še vedno nastopajo isti osebki kot v začetku devetdesetih. Slika je res malo bolj slaba (zaradi vsega kajenja), uvodna špica komodorska (odmevanje pač ni enako prostorskemu zvoku), Matjaž Tanko manj prepit (iz glažkov gre v grlo, lavindi undi grlo) in Anderlič z izvenzemeljskimi brki (večni prvonapisani poslanec). Še najbolj pošteni (=naivni) poslanci so si v tem času najmanj svojo domačo črno gradnjo legalizirali, kako si ne bi tisti redki sposobni nabrali še kakšno medaljo ali pokal več za ves svoj trud in požrtvovalnost.

Med iskrenimi ljudmi. Med janšisti. Jaz imam Janeza neizmerno rad. Tip si je našel mlajšo žensko, ki ga še prevarat ne more. Je namreč versko blazna. Med iskrenimi ljudmi je že toliko časa kot čarovnik Gregor, ki se ravno v teh trenutkih intenzivno ukvarja z rečnim tekstom, ki ga bo moral opravljati v prihodnjih dneh. A kdo verjame, da Janez živi od poslanske ter Urškine zdravniške plače? Jaz mu verjamem. Še posebno zato, ker obstaja toliko pravnomočnih obsodb Janeza – enega izmed največjih sredozemskih trgovcev z orožjem kot pravnomočnih obsodb izbrisanih – vojnih izdajalcev med slovensko osamosvojitveno vojno. Že vidim, kako izbrisani zbirajo denar v KD Privilege banki, kjer je minimalni začetni vložek 300.000 Eur, da bodo čistokrvnim Slovencem ukradli Mercator in na najbolj vidne police postavili bajadere, cedevito ter leskovačke pleskavice. Njihov plan je res strahovit. In podpira ga tudi naša vlada. S prikupno Katarino Kresal. Ona nastopa pa v moji durex predstavi. V to, da tale spis pišem za spletno stran in ne za Trubarjev Katekizem, v Sloveniji pa še vedno obstaja ekstremistična verska stranka – NSI, ki za božjo voljo, še kondomov ne podpira, se sploh ne bom spuščal…

Minister Gregor, kapo dol. Sama foušija me je. Če bom imel kdaj sina in ne bo ravno biser modrosti, ga bom vpisal na FDV, da bo poslanec. Če bo hčerka in bo iznajdljiva, potem bo Bernarda Žarn, da bo vodila prireditve in na televiziji štela do ena in dve. Če bo samo blondinka, bo pa Katarina Kresal. Ja, hudiča, nekako si je potrebno urediti življenje po osemdesetem, ko bom šel v pokoj.