Ideje in napotki za naslednje življenje

Ko sem bil telesno še mlad, so mi sorodniki in okolica stalno govorili, da je šola zelo pomembna za uspešno življenje. Čeprav staršev nisem nikoli prav resno jemal, sem zgleda ravno to floskulo najbolj globoko zakoreninil v meni neznan del možganov. Dovolj globoko, da se te misli ne morem znebiti. Celo tako zelo globoko, da sem prehitel vse penzionerje in si vseživljenjsko izobraževanje privoščil še za časa drugih zob.

V prvi razred sem vstopil leta 1986, diplomiral bom 30 let kasneje – leta 2016. Do diplome mi manjka še dobra dva tedna branja, povzemanja, prevajanja in razmišljanja o spletnem trženju in turizmu. Vidim luč na koncu tunela in to ni vlak.

Motivacija za dokončanje študija – ponovno rojstvo

baby-cardinals-1409895-1279x957

Študij mi lahko pomeni manj kot nič, a verjamem vsem diplomirancem, ki pravijo, da se z diplomiranjem rešiš prej nevidnega bremena.

Kam bom z vsem časom, ki ga zdaj po kapljicah sicer namenjam pisanju diplome? Spet lovim že skoraj zadnje minute za dokončanje študija po starem programu. Preden slovenski študij dokončno spravi na pare bolonjski študij, ki so ga politiki in birokrati izmaličili do kraja. Iz njega so odstranili vse pozitivne ideje, ki sedaj uspešno živijo v drugih državah, dodali pa so vse tiste permisivne ideje, ki iz študentov delajo nedonošenčke, ki jih zaradi njihove velikosti ne moremo, niti ne želimo, zbasati v inkubatorje slovenskih porodnišnic.

Za sabo imam berlinski maraton, zato imam pravico reči, da je študij tek na dolge proge. Le da sem celo progo lenaril in se vlekel od kontrolne točke do naslednje točke, zdaj pa me za kazen čaka ciljni šprint.
A k maratonom bi se rad vrnil. Če 21 kilometrov še lahko preteče vsak na pol pripravljen dvajsetletnik, za 42 kilometrov vseeno potrebuješ kakšno izkušnjo več kot le trmo. A občutek je fenomenalen. Sploh, ker se za maraton ne rabiš odreči vsemu drugemu. Ne, ravno nasprotno. Za maraton potrebuješ samo plačano štartnino ter veliko kilometrov, ki jih z lahkoto pridobiš skozi daljše obdobje.

V ozadju je vedno nekje en Ampak. Pri meni v obliki plantarnega fasciitisa. Če sta mi plavalni tečaj in pa ideja o diplomiranju dvignila samozavest v za moje pojme vrtoglave višave, ni greh, da se teka to pot ne bi lotil bolj po pameti. Z meditacijo in raztegovanjem.

yoga-1240391-1279x853

Bodi dovolj za danes. Ura je pozna, zjutraj je na sporedu plavanje. Razložim kasneje…

Krompirjeve počitnice – Hotel Cerkno Resort

Trend slabih izbir namestitve za naše krajše družinske počitnice se žal nadaljuje. Upam, da bo bog v prihodnje tudi nam ne-vernikom bolj naklonjen. Zato trenutno poslušam spiritualno afriško muziko. Če je kje bog, potem je v Afriki. Ravno danes sem videl en tvit o afriških otrocih, ki v blatu iščejo pitno vodo. Ja, jaz, čeprav upravičeno, jambram čez slabe hotelske storitve, ogromen del naše Zemlje pa vsakodnevno išče pitno vodo. Če je kje bog, potem je v Afriki. In fučka se mu za ljudi.

Cerkno resort – pred odhodom

Za krompirjeve počitnice sem izbral Cerkno. Saj vožnjo bomo že preživeli, menda je celo nova obvoznica pri Škofji Loki.

Da smo se odločili za Cerkno resort, se gre zahvaliti ekipi, ki je naredila spletno stran. Res je lična. Ko prebereš, kaj vse lahko v Cerknem počneš, bi se lahko odločil kar za cel teden počitnic. Okej, v hotelu 3* je hrana manj raznovrstna in kvalitetna kot v 4*, a v ponudbi so izpostavljali lokalno hrano, super, jedli bomo žgance, velik bazen s termalno vodo, fitnes in več vrst savn.

Cerkno resort

Dodaten plus za Cerkno je tudi bližina Partizanske bolnice Franja, ki je še nihče od nas ni nikoli obiskal.

Cerkno resort – resnica boli

Vožnja čez Kladje je en sam obup in matr za otroke. Veliko slabe volje še pred prihodom v Cerkno. V kraju smo sledili tablam za hotel in prispeli pred zgradbo, ki ji je obratovalno dovoljenje poteklo kmalu po osamosvojitveni vojni. Spredaj je bilo vse zaprto, kar nas je navdajalo z upanjem, da se nahajamo pred napačnim hotelom. Žal smo čez par minut odkrili še ena zmatrana vrata, ki so vodila do recepcije.

Dobili smo družinsko sobo, ki je bila sestavljena iz sobe z družinsko posteljo ter tv sobo z raztegljivim kavčem. Okej, spali bomo.

Skozi kletni hodnik smo prispeli do bazena. Seveda v Cerknem termalnega vrelca nimajo, zato je tudi voda imela prijetno sobno temperaturo. Kar je super, če treniraš plavanje ali pa si bademojster. Ostali smo občudovali predvojne vzorce ploščic in se počasi pričeli zavedati, v kakšnem zosu smo se znašli.

Zos je beseda, ki bi je bil pri večerji celo vesel. Ponavadi pride v kompletu s kakšnim dobrim kosom mesa. Nič od tega. Kot tudi ne od avtentične lokalne hrane. V hotelu nas je bilo točno dobrih par družin, zato je bila količina hrane zelo dobra prešteta. Kar verjetno ni bilo težko. Na vsaki škatli instant hrane piše, za koliko oseb je. Obup.

Namesto vikend paketa, ki je bil sprva v planu, smo se že zvečer odločili, da bo ena noč v resortu dovolj. Zato sem zjutraj šefici recepcije prijazno razložil, da mi pa odhajamo. Je rekla, da to pa poviša našo nočitev za eno noč. Ja, kako, saj tega pa nimate zapisanega na sicer zelo lični spletni hrani. Aja, da ni napisano? Pa sem mu rekla, da to doda gor. Nekaj evrov, kolikor je bilo pribitka, sem pogoltnil in pomislil na afriške otroke.

Ne smem izpustiti fitnesa pri bazenu, kamor so na terapijo po izpustu iz bolnice Franja verjetno že med vojno pošiljali ranjence. Rentgen v Franji zgleda novejši.

Všeč mi je bil optimizem šefice recepcije, ki mi je ob odhodu prodajala še zimske počitnice.

Obisk Partizanske bolnice Franja je bil super. Ljudje tam gori imajo nekaj v sebi, da preživijo.

Obisk Zakojce, rojstnega kraja Franceta Bevka, je bil super. Ura jahanja konja za 15 evrov se mi zdi neverjetno ugodna. Na kakšni bolj turistični točki bi konja za tak denar lahko jahal recimo da 10 minut. No, jahal, gazda bi konja vozil na povodcu. Na Zakojci sta se fanta nekaj minut še sprehajala na konju ob najini pomoči, potem pa večino ure sama vodila in jahala vsak svojega konja. Nekaj časa v krogu, potem v osmici. Pa tudi v galob sta spravila konja. Bravo.

Pa je bila cena ustrezno nižja? Ne. Pa saj tudi ne more biti. Ta hotel ima nebroj fiksnih stroškov, zato mora bruhati precejšen minus. Upam, da je pozimi bolj prijazen do gostov, saj je takrat v ospredju smučanje.

Plavanje za telebane

Tistega davnega avgusta, ko sem pretekel silnih 0 kilometrov v celem mesecu, sem razmišljal, da bi se lotil plavanja. Takrat sem zapisal nekaj razlogov, zakaj:

“Sploh zato, ker sem blazno povprečen plavalec in nisem sposoben oddelat kakšnega rekreacijskega treninga. Znam skočiti na glavo, na noge, na čefurčka, na bombico, znam žabico, tudi tisto fensi z izdihavanjem pod vodo. Znam tudi kravl, a pri njem tako maham, da bi zaradi vsega povzročenega valovanja moral pojesti vsaj eno dramino – tableto proti potovalni slabosti. Kravl se ponavadi konča po par desetih metrih…”

Predvsem pa: kakšen neki je Dzoni Wajsmiler, če ne zna plavati bolje kot opice. Te dni je sicer minilo že 32 let od smrti Johnny Weissmullerja – pravega Tarzana.

Želva

Podoben opis svojega plavalnega znanja sem par dni pred novim letom po telefonu sporočil prijaznemu fantu iz plavalne šole Aqua.

Danes zjutraj je budilka zvonila ob 5.55. Vstal sem ob 6.03. Ob 6.47 sem parkiral kolo pred Tivolskim bazenom, ob 7.00 sem v Sergej Bubka kopalkah skupaj z ostalimi mučeniki čakal na svoje nove učitelje, ki se bodo z nami ukvarjali dvakrat tedensko pred službo.

Nekateri so oddelali že prvi semester, nekaj nas je bilo novih. Po uvodnem testiranju so novince priključili starim skupinam.

Ker ne gre za top novico tega leta, je ena bolj razburljivih zanimivosti ta, da je povprečna starost soplavalcev bliže šestdesetim kot petdesetim. Je pa zanimivo poslušati te starine, ki se kot šolarčki pogovarjajo o dolžinah, ki jim jih je namenil učitelj oziroma tovariš. Kot v osnovni šoli, ko je tovarišica za matematiko naštevala, kaj bo treba vse za domačo nalogo naredit, mi smo pa zavijali z očmi. No, take užaljenosti med plavalci ni, s(m)o le prostovoljno tu oziroma smo za plavanje celo nekaj plačali, nekaj pa je subvencionirala MOL.

Mojo skupino sestavljajo rutinerji, ki plavajo kravl, hrbtno, prsno in celo delfinčka. To me še vse čaka. Ker je šlo bolj za uvodno srečanje, sem dobil samo dva kratka napotka, kako obračati stopala pri kravli in kako pri prsnem plavanju.

Se že veselim vseh preplavanih dolžin v Tivoliju. In vseh preplavanih dolžin na morju, kjerkoli že bomo poleti.

O Apparatusu in podcastih

Zame je Apparatus in podcast eno te isto. Sigurno sem že pred tem kdaj poslušal kakšno spletno oddajo, a noben podcast me ni tako pritegnil, da bi se k njemu vračal in ga redno poslušal.

Apparatus je mreža podcastov, ki ga razvija Anže Tomić. Po moje sem najprej padel na @podrobnosti, kjer Boštjan Nachbar in Anže gostita različne zanimive sogovornike in predvsem precej košarkarjev. Šele kasneje sem spoznal celotno mrežo, predvsem Anžetove pogovore ter @glave, v katerih se Anže in Boštjan Gorenc – Pižama sama ali z gosti ukvarjata s filmi in serijami.

Spomnim se odličnih podrobnosti z Igorjem Rakočevićem. Pogovor je bil tako zanimiv, da sem pritekel na Rožnik in nazaj domov, ne da bi se tega pravzaprav sploh zavedal. Tudi ostale košarkarske #podrobnosti so bile zanimive, recimo z Bečirovićem, Miličem, Brezo itd. Boki rad povabi tudi kakšne druge zanimive goste, recimo fanta, ki plava z morskimi psi, pa turškega fajterja, slovensko vesoljsko novinarko, športnega psihologa Tušaka.

Pa na Weird zadeve ne gre pozabiti. Vsake toliko fanta povabita v oddajo Pižamo in skupaj izpeljejo pogovor o čudnih in precej nepomembnih zanimivostih. Weird #podrobnosti so letos že drugič izpeljali tudi v živo. Z Levinjo sva se tistega lepega avgustovskega večera z veseljem udeležila Live weird zadev v Gajo jazz klubu.

V #glavah ima večjo vlogo Pižama. Užival sem v debatah o Igri prestolov, ki sem jo praktično naenkrat pregledal na morju, medtem ko je sonce želelo pokončat vse živo na zemeljski obli. Znani rek “The winter is coming” se je slišal kot parodija na katerikoli slovenski film.

V #glavah sem spoznal Matevža Luzarja, slovenskega režiserja, ki je recimo posnel zelo simpatičen film “Srečen za umret”. Matevž je sicer kariero v Apparatusu začel kot gost v #podrobnostih, zdaj pa je stalni povratnik v #glavah. In prav je tako. Ve precej o filmih, ima knapovski naglas pa še serije in filmi, ki jih obožuje, so tudi meni kul (Fargo, brata Coen itd.) Recimo Fargo #glave so bile top :).

Ostanejo mi še Anžetovi pogovori. Trenutno je pri številki 118. Res, bravo. Poslušal sem precej dobrih pogovorov, izpostaviti pa moram nekaj res ne-simpatičnih. Ponavadi so to kakšni Mladina/Delo gosti, s katerimi res ne delim življenskih nazorov. Pač ne verjamem, da je v Sloveniji za relativno bedo kriv neoliberalizem, pač pa preprosta pokvarjenost in balkanski pajdaški kapitalizem. Sploh pa ne verjamem, da bi morala država urediti to in to. Ne, ravno nasprotno, država naj meni prepusti odločanje o večini zadev, poskrbi naj le za najnujnejše pa za pomoči potrebne. Kar seveda ne pomeni, da tam nekje za našimi žicami ni ultra navihanih kapitalistov, ki bi svojo mamo prodali za par delnic kakšne farmacevtske družbe.

Nekaj res simpatičnih: Jelena Aščić s svojim “u nulo” spiljenim knjižnim pogovornim jezikom, Jože Robežnik, ker nosi brke in mu celo pašejo, Tom Standage, ker je iz medijev in o njih tudi veliko ve, Suzana Lovec, ker sem ta podcast poslušal na poti na najvišji vrh Pašmana (Veliki Bokolj, 272m), pa 100. podcast, v katerem pogovor z Anžetom vodi Pižama. In to je samo nekaj zadnjih. Ne pozabimo, 118 jih je že.

Poslušal sem še nekaj drugih podcastov z mreže, a me niso dovolj pritegnili. Punce, ki delajo filmflow, so simpatične, a jaz tega ne morem poslušat. Preveč brenčanja. Ugotavljam sicer, da me zelo pritegnejo ljudje, ki počnejo kaj nestandardnega, recimo glasbeniki, filmarji, športniki, znanstveniki, veliko manj pa ljudje, za katere bi lahko z 96,3% gotovostjo trdil, da so hodili bodisi na FDV bodisi na dvopredmetni FF. Seveda so tudi med njimi izjeme. Ampak ta zapis ni o naših in vaših.

Čeprav ta mreža finančno ne prinaša nobenega zaslužka ustvarjalcem, menim, da je Apparatus zgodba o uspehu. Vsaj meni :). Ker je nov medij, ki mi ponuja vedno nekaj novega, ki me ne spama in me nagovarja, ko ga jaz rabim. Predvsem pa je Anže tehnikalični tip in se zaveda, da brez dobre opreme ni podcasta.

Ravno opažam, da sem bil v enem odstavku rahlo ciničen do slovenskega filma, v naslednjem pa že hvalil Luzarja. In prav je tako.

Če bi jih rad kdo pod(p)rl, naj skoči na http://apparatus.si/podpri.

Briškula – Iztok Mlakar

Oprosti, če sem reku, da si pijan,
k igrali briškulu smo tisti dan,
ma gledu si me strašno šutasto.
An metu karte ku en pantalon.
Danari, kopa, špada al bašton.
Za tebe je vse ista pašta blo.

Nisem vedu, da u boški si že vejo zbrou,
nisem vedu, da naštiman štrik si mel.
Nisem vedu, kej si tou reč, anci, anci zdej to vem.
K si reku “Klapa, zadnji štih, jaz grem.”

Partida teče, še zmeram karte padajo.
Punti gor, punti dol, kukr kdaj, kukr kdo.
Iz dneva v dan an iz štiha v štih
dolgcajt je, ma, igraš vseglih.
Življenje je navadna briškula.

Od takrat je pasalo že en par let,
kar šou po štriki si na uni svet.
Po malem gre u maloru klapa vsa.
Počasi, ma za gvišno staram se,
že dolgo karta več ne mara me.
E, tud sreča ni več tisto, kar je bla.
Kolkokrat pobral sem same liše an puntov neč,
kolkokrat vržt mislu sm že karte preč.

Preklinjam, jočem an stočem,
genjat ne, genjat pa ne znam.
Do čer mam še kej v rokah, jaz igram.

Partida teče, še zmeram karte padajo.
Punti gor, punti dol, kukr kdaj, kukr kdo.
Iz dneva v dan an iz štiha v štih
dolgcajt je, ma, igraš vseglih.
Življenje je navadna briškula.


English: A tree branch completely en-globed in...
English: A tree branch completely en-globed in freezing rain. (Photo credit: Wikipedia)

Človek brez ciljev in vizije je kot knjiga polna praznih strani. Ne veš, kje je začetek, niti kje je konec – samo tavaš in upaš, da se bo končno nekaj zgodilo ob tem pa trošiš čas in se smiliš samemu sebi.
Človek, ki živi polno življenje ima jasno zastavljene cilje in točno določene poti. Tako lahko živi in ne samo preživi eno samo in edino življenje!

Vir.

Lepe zaobljube lepo gorijo

Položnice za odvoz smeti bodo v prihajajočih mesecih sigurno višje. Menda kar 80% vseh novoletnih zaobljub v prvih šestih mesecih konča, ja, v smeteh.

Tudi pri zaobljubah se je treba držati ločevanja odpadkov. Večina jih gre med organske, saj govorijo o bolj kvalitetnem prehranjevanju ter rednem miganju. Nekateri celo kupijo večmesečne karte za fitnese in vodene vadbe. Te kartice so lahko zelo zahrbtne, saj gre za plastificiran papir. Verjetno pašejo med mešane odpadke. Spet pri drugih gre za kartonček v plastičnem ovitku. Tu dileme ni.

Jaz sem danes mislim da tretjič štartal z tibetanskimi vajami. S tremi ponovitvami na vajo. Da sem v zadnjem času zelo resno zastavil nešportno in nezdravo življenje, sem na polno začutil pri četrti vaji – mostu, kjer so noge in trebušni del še sodelovali, ramenski obroč pa je bil okreten toliko kot pri egipčanskih mumijah.

Mummy of an Upper-class Egyptian male from the...
Mummy of an Upper-class Egyptian male from the Saite eriod. (Photo credit: Wikipedia)

Obljubiti nekaj samemu sebi je res enostavno. Recimo, kadilci pravijo, da je težko nehati kaditi. Pa ni res. Imam par prijateljev, ki so že vsak vsaj stokrat prenehali kaditi. Kar je dokaz, da nehati ni težko. Seveda, drugo je, da se izrečene obljube tudi držimo.

Kaj bi si za letos lahko obljubil, kar si v preteklih letih še nisem?
Manj je več, bi rekel Marko Roblek.

English: Graduation
English: Graduation (Photo credit: Wikipedia)

Kosi na 20. Ljubljanskem maratonu

Želim si, da bi Kosi tekli še desetletja. Želim si, da bi Ata Kos še kdaj tako suvereno preletel mlajša dva Kosa. Želim si, da bi enkrat morda vsi trije pretekli 42 kilometrov na Ljubljanskem maratonu. Želim si, da bi Ata Kos še kdaj odtekel polovičko pod 1:40. Želim si, da se uresniči želja Ata Kosa, da odteče polovičko pod 1:40 in je hkrati najpočasnejši najmanj hiter Kos. Želim si, da bi tekel brez bolečin…

Barefoot Ata Kos
Barefoot Ata Kos

Stati na štartu tako velike prireditve je res dogodek sam po sebi. Koliko emocij, različnih zgodb, različnih osebkov.

Letošnje vreme je bilo praktično idealno. Toliko izkušenj že imam, da vem, da se zaradi bolj hladnega vremena na štartu ne splača pretiravati z oblačili. Ponavadi je treba potrpeti tistih par minut pri čakanju na štart pa potem še par minut, da se zares ogreješ. Potem pa ti do konca teka ni več treba razmišljati oziroma celo jeziti se nase, da si se jubilejnič preveč oblekel.

Ata Kos je tek zaključil pri 1:41 in še nekaj, Senior pri 1:44 in še nekaj, jaz pri točno 1:49:57. Moji spomladanski načrti, da bi se prvič spustil pod 1:40, so padli v vodo že proti koncu poletja. Premalo teka, nič kakršnega koli drugega športa, nenajboljše prehranjevanje, stres. Ampak pod 1:45 bi pa še vedno lahko šlo, sem bil optimističen.

V zadnjem tednu pred maratonom sem zelo zmanjšal hidrate v prehrani, zadnja dva dneva pa z njimi pretiraval. Šel sem se klasično OH filanje. Občutek sem imel, da sem izgubil dobesedno par kilogramov okoli trebuha. Moči pa ne. Sredi tedna sem začutil rahlo obolenje zdravja, predvsem trebuh in glava sta zategovala visoke tone vsak po svoje in popolnoma razglašeno.

Na samem štartu in v prvih par kilometrih sem se počutil zelo v redu. Prilepil sem se manjši skupinici, ki je tekla v tempu 5 min/km. Ravno, ko sem padel v ritem, je mimo mene priletel Ata Kos. Sledil je kratek družinski pogovor in adijo. Par sekund sem ga opazoval, kako bosonogec šviga med tekači, ki so se spet postavili v prehitri štartni blok, potem pa sem jo ucvrl direktno za njim. Že res, da sem se že pri obstoječem tempu počutil tako tako, a v prazni glavi se je znašla precej neumna misel, da me bo nek neznani navdih popeljal na pota stare slave, ki nikoli ni obstajala. In tako sem kilometer ali dva tekel za fotrom. Prav hitra nisva bila. Več energije je šlo za skakanje med tekači kot pa z hitrejši tempo.

Ko se je gužva sprostila, Ata Kosa ni bilo nikjer več, jaz pa sem napadel svoj prvi in edini gel. Tam v Šiški pri domačih sem spet odigral vlogo svežega tekača, ki ima v planu pospeševanje in prehitevanje vse do cilja. In spet sem pri vstopu v gozd na Večni poti izgubil smisel življenja. Obup. Eno samo matranje. Tam proti Brdu je prvič posijalo sonce. Do cilja ni šlo več kaj dosti hitreje. Spomnim se lanskega teka, ko sem bil veliko manj pripravljen, je bil pa nasmeh ravno nasprotno veliko širši pa tudi ciljni finiš je trajal vsaj 3 kilometre.

Foto: Aleš Beno
Foto: Aleš Beno

Par ur po teku, ko so se mi misli sestavile kot usedlina pri nefiltriranem pivu, sem si prvič na glas priznal, da bo morda ne glede na vse želje treba tek opustiti. Ne gre. Medtem ko se večina ukvarja s pomanjkanjem sape, mišičnimi krči, se jaz bojujem z bolečinami v podplatih. To res ni užitek. Po par nefiltriranih pivih, ki jih nisem spil, sem si vseeno dal še eno priložnost za tek:

  • v smeti bom vrgel vse stare superge,
  • čez zimo bom tekel recimo tedensko,
  • spet se bom lotil rekreacije, po vsej verjetnosti košarke,
  • FIIT bo kar pomembna ključna beseda čez zimo,
  • raztegovanje :(.

Do pomladi bi moralo že biti jasno, kam pes taco moli.

Izgovori pred Ljubljanskim maratonom

Včasih se počutim kot bivši ameriški predsednik George Bush mlajši. Ponavljam ene in iste napake. Ponavljam ene in iste prehrambene napake.

Photo: Curtis Mac Newton
Še oktobra! se mi je zgodilo, da sem se za malico onegavil s pico, popoldne pa pričakoval resen intervalni tek. Letos sem imel teh eskapad kar nekaj. Recimo, tekel sem v Mostec in po cesti mimo skakalnic v hrib. Samo zato, da bi na vrhu prvega vrha obsedel in se s kislim nasmeškom na obrazu komaj prisvaljkal domov. Ali pa teki po PST-ju s par kilometrskimi peš intervali. V kratkih tekaških hlačkah in majici, s slušalkami in garminom pešačim kot največji tekaški amater, ki na prvi tekmi preceni svoje sposobnosti.

Na srečo to ni moja prva tekaška sezona in če vsake toliko le odtečem spodobnih 8 ali 9 kilometrov, kolikor znašajo standardne trase, za po vrhu pa še prijetno počasnih 22 kilometrov, potem me lastni tekaški bušizmi težje vržejo iz tira. Seveda sem kljub temu jezen sam nase, ker ne upoštevam lastnih prioritet. Če sem rekel, da bom tekel, to pomeni, da se s hrano ni za hecati. Trik je celo ta, da mi zelo malo hrane škoduje v taki meri, da težko tečem. Ampak pica, čevapčiči in podobna hrana obtičijo v želodcu kot ta rdeči na oblasti. Recept za katastrofo.

Spomladanska ideja, da bi letošnji ljubljanski polmaraton prvič pretekel pod 1:40, je z meseci nerednih tekov splavala pod vodo. Še vedno mislim, da sem ob dobrem dnevu sposoben ujeti čas med 1:44 in 1:49. Popolnoma sem odpovedal pri zadnjem delu priprav, ki so bili povezani s hrano. Saj tekaški trening je pomemben, a če na tekmo ne nosiš s seboj nepotrebnih 5 kilogramov, manjša kilaža trupla zelo pomaga k boljšemu rezultatu.

Dobrih devet dni pred maratonom sem se vrgel na ketonsko dieto. Sicer že nekaj tednov ne jem sladkarij in slanarij, razen ob posebnih priložnostih, kot je bajram ali pa ko sam doma kaj spečem (enkrat). Kos, priznaj si, to je pozitivni napredek. Bodi vesel. A ubijal me je kruh. Pa toast in lahkotnost bivanja, ki jo prinese s sabo junk food.

THE Amino Whey
THE Amino Whey

Zdaj bi rad praktično do maratona užival veliko zelenjave in nekaj manj veliko nesvinjskega mesa. Pa nekaj kislega sadja. In veliko jajc. Po kar nekaj letih sem si naročil še sirotko. Manjko ogljikovih hidratih morajo nadomestiti beljakovine. Še kakšne ribice najdem in sem na konju.

Zaenkrat kruha niti ne pogrešam. Včeraj na primer sem prvič skuhal proseno kašo z zelenjavo. Totalno jedljivo. Pred maratonom bom sigurno kakšne makarone pojedel. Ne bi rad preveč eksperimentiral in ostal brez energije na tekmi. V bistvu je skrajni čas, da skočim na Koseško tržnico po vrhniške testenine v Toskano.

Danes, dober teden pred maratonom sem odtekel 7 kilometrov, od tega 2 kilometra v tempu 4:30, ostalo pa bolj proti 6:00. In je šlo precej z lahkoto. Hladnejše vreme prija. nekaj manj ljudi na PST-ju pa tudi. Se že veselim tekov po maratonu, ko bodo v pogonu ostali le še celoletni tekači.

Malezija z družino 2014 – pred potovanjem

Zadnje čase se parkrat dnevno zalotim, da razmišljam o tujih deželah, o novem potovanju. Vsakič, ko v službi ali na cesti slišim pogovor o potovanju, razvlečem uhelj v tisto smer in se delam, da sodelujem v debati. Domišljam si, da imam letalsko karto že v žepu, le še nekaj tednov me loči od novega podviga – novega backpackerskega potovanja.

Neizmerno hvaležen sem Levinji, ki je uspela sebe in mene pred dvema letoma prepričati, da bi ob prvi priložnosti šli na potovanje. Brez resnih idej, destinacij, stopnje ugodja in podobno. Za tri tedne. Našla sva prazno kuverto in vsak mesec del plače shranila za potovanje. Do januarja nekaj manjši znesek, od januarja pa do dejanskega poleta nekaj večjega.

Od samega začetka je bila jasno, da se gremo potovanje vsi štirje – midva z obema fantoma. Praktično trije brez izkušenj ter moja malenkost. Pa še od mojega zadnjega resnega potovanja je minilo 13 let.

Sprva sva razmišljala o kakšni evropski destinaciji. Dejansko je bil plan, da se izognemo Hrvaški. Sicilija, Sardinija, rent-a-car, evropski avto kampi? Ne, prevroče bo.

Ob spremljanju tistih nekaj portalov, ki ponujajo ugodne letalske karte, sva se pozimi odločila, da kupimo karte za Bangkok in konec junija odletimo direktno na Tajsko. Kaj bi drugega. Za cel mesec. Ko si enkrat tako daleč, se ti ne sme muditi domov. Kdaj bo spet naslednja prlika za čez oceanski let.

Sredi januarja sva karte za povratni let Benetke-Bangkok dejansko tudi kupila. Otroške niso kaj dosti cenejše, praktično nič. Kar je precej logično. Mala rit zasede cel sedež tako kot kakšna nezdrava ameriška poltonka. Qatar je bil najbolj ugoden, kar ni nepomembno dejstvo. Za Levinjo, ki res ni največji ljubitelj letenja in ki si med letom zaradi otrok ni mogla privoščiti večjih količin alkohola, je bila izbira letalske družbe zelo pomembna. In Qatar zveni pomirjujoče.

QatarAirways

Na Tajskem sem bil leta 2001. Sam. Saj sem iskal kakšnega sopotnika, a ga takrat nisem našel. Mentalno sem se uspel prepričati, da je bolje, da se na potovanje odpravim kar sam, kot pa da čakam ustreznega kandidata. Sprva sem želel obiskati Indijo, a so se takrat Indijci zapletli v nuklearni besedni spor s sosedi Pakistanci. Moj Rajasthan – ciljna destinacija – se je zdel prenevaren. Verjetno ni bil, sigurno ni bil, a vseeno. Na STA-ju mi je uspelo zamenjati karto, agentka mi je svetovala Bangkok, jaz pa sem brez resnega premisleka potrdil izbiro.

Da bi ob vsem državah tega sveta še enkrat obiskal Tajsko, se mi ni zdelo nikoli problematično. Itak se je izkazalo, da tudi to pot brez političnih nemirov na ciljni destinaciji ne bo šlo. Na Tajskem so se kot že večkrat v zadnjih letih dogajali nemiri, protesti. Pozimi 2014 za turiste Tajska res ni bila obljubljena dežela. Na izpostavi QatarAirwaysa v Italiji sem preverjal, če se karte lahko zamenja. Seveda se jih da, a le, če ne kupiš najcenejših. Meni se zdijo tudi najcenejše še zmeraj precej drage, ampak ja, razumem cenovno politiko.

Ker se nemiri kar niso in niso hoteli končati, sva rešitev iskala v bližnjih mirnih! državah, kamor bi lahko leteli direktno iz Bangkoka. Malezija, Kuala Lumpur ter Air Asia so za naslednjih nekaj tednov postali ključni pojmi. Pa nov Lonely Planet. Pa nahrbtniki, cepljenja, nerazumevanje nekaterih, da potujemo v muslimansko državo in podobno nepomembne reči.

QatarAirways

Priznam, da sem bil kljub dodatnim letalskim stroškom, ki jih je prinesla nova destinacija, neizmerno vesel. Če priznam, da je bil edini pomislek dražje in težje dostopno pivo zaradi muslimanske države, potem je jasno, da resnih skrbi ni bilo.

Nekaj tehničnih info!

Nekaj dni po nakupu kart Benetke-Bangkok sva odkrila bolj ugodne qatarjeve lete iz Zagreba. Kart ni bilo mogoče zamenjati. Strošek štirih kart je bil cca. 2.178 EUR z vsemi taksami, če me spomin ne vara. GoOpti ni prišel v poštev, saj je otroška rit spet enako vredna kot odrasla. Zato smo se v Benetke odpravili s svojim avtom, ki smo ga za 105 EUR za cel mesec pustili na zunanjem parkirišču. Če smo do Benetk prispeli še relativno pravočasno, smo se zato okoli letališča vrteli kar nekaj časa in iskali parking. Nekaj tiste prve nepotrebne nervoze se nam je že splazilo za hrbtom.

Cepili smo se dvakrat proti hepatitisoma, zraven smo usekali še klope. Kasneje smo dobili še tretjo dozo, recimo, da smo zdaj kar varni za dobrih 5, 10 let.

Vzeli smo dva večja ruzaka, v katere smo stlačili štiri brisače, vse cunje, toaleto in igrače. Vrh glave dovolj prostora.

S seboj smo imeli telefon ter tablico, prek katere smo si sproti rezervirali vse nastanitve. Spletni strani, ki smo ju sanjali še tedne po povratku domov: booking.com ter agoda.com. Morda vsega dvakrat smo prenočišče iskali na licu mesta. Tablica je prav prišla tudi za risanke pred spanjem. Imeli smo večji usb ključek s precejšnjim številom sinhroniziranih risank.

Precej denarja sva vzela s seboj v bankovcih, zraven pa še dve maestro in dve mastercard kartici. Mislim, da denarja na bankomatih nikoli nisva dvigovala.

V službi sva povedela za potovanje sprva le parim pomembnim osebkom, za katere sva vedela, da bodo ob vseh morebitnih internih komplikacijah prepoznali najino dejanje kot pogumno in edino pravilno. Hvala še enkrat!
Kar nekaj tednov kasneje sva o potovanju obvestila tudi preostale. Bilo je precej lajanja, a karavana je šla dalje…

QatarAirways

Gledam eurobasket 2015 in uživam

basketball

Leta 2010 sem po petnajstih letih sojenja košarke popolnoma prekinil stik s tem športom. V vseh pogledih. Nisem spremljal tekem reprezentance, nisem obiskoval lokalnih tekem, v Stožice itak ne hodim, še s fanti, s katerimi sem leta preživljal dobre in težke trenutke skupaj na tekmah, se nisem več srečeval.

In za večino to še vedno drži. Ko smo pred dvema letoma v Sloveniji gostili evropsko prvenstvo v košarki, nisem obiskal nobene tekme. Seveda, tudi tistih v Stožicah ne. Za našo reprezentanco tudi nisem navijal. Seveda sem v kratki zgodovini slovenske reprezentančne košarke navijal tudi za naše, a z leti sem postajal vedno manjši domoljub. Preprosto se ne grem množične evforije. Trezen pa sploh ne.

Še vedno najbolj cenim dobro košarko. Ki pa jo Slovenija praktično nikoli ni dosegla. Vedno nam je manjkal ključni mož, ki bi lahko prebijal nasprotno obrambo ter prevzemam odgovornost, ko bi bilo to v ključnih trenutkih najbolj pomembno. Vedno smo potrebovali vsaj 50-odstotni met za tri točke, da bi se lahko kosali tako z najboljšimi kot s tistimi slabšimi.

Ampak bodi dovolj o slovenski reprezentanci. Glede na to, da tudi v mlajših kategorijah nismo več med boljšimi v Evropi, bomo vsaj za kakšno desetletje preprosto ždeli v evropskem povprečju. Vsak preboj v naslednji krog tekmovanja pa bo za moje pojme že velik uspeh.

Veliko raje se to pot posvečam odlični košarki, ki jo predstavljajo letošnje ekipe na eurobasketu. Vse glavne reprezentance imajo svoje zvezdnike, ki so sposobni za sabo potegniti celotno ekipo. Tony Parker je recimo totalni as, ki pa je roko na srce letos pred svojim občinstvom odigral eno slabših predstav. Pau Gasol je v polfinalu dosegel 40 točk in več kot 10 skokov, kar je v bistvu zgodovinski dosežek. Sploh, ker v igri niso bile trojke. Litvanci imajo Maciulisa, Srbi Teodosića, Grki Spanoulisa ter Italijani Belinellija in Bargnanija. Ja, Nemci imajo Novitzkega, a ostali omenjeni zvezdniki imajo poleg sebe vseeno vrhunske soigralce. Goran Dragič za moje pojme nikoli ne bo pravi reprezentančni zvezdnik, je le dvojka. Morda bi v nekem trenutku takega zvezdnika lahko predstavljal edino Sani Bečirović, ki je bil res srčen, a ne brezglavi igralec.

Na letošnjem prvenstvu sem spoznal še nekaj vrhunskih mladih igralcev, ki so prikazali neverjetno zrele predstave. Recimo Francoz Lauvergne pa Čeha Vesely in Saturansky.

Medtem ko za slovensko reprezentanco še vedno igra popolnoma nekoristen Uroš Slokar, ki na vsaki tekmi publiki dokaže, da je kljub izrednemu pomanjkanju mišic še vedno sposoben vrči žogo izza črte 6,75m, nastaja v normalni košarki segment igralcev, ki je absolutna zmaga z vidika atraktivnosti košarke. Košarkaši, višji od 2,05 metra, ki ne igrajo s hrbtom proti košu kot klasični centri, pač pa ravno nasprotno, so izredno nevarni za koš – z vseh razdalj. Saj pravim, vsaka ekipa že ima vsaj enega takega power forwarda, le mi imamo Slokarja.

Veselimo se nedeljskega finala. Naj zmaga boljši!