1. Maretov memorial

V petek so najbližji Maretovi prijatelji kljub izjemno slabi vremenski napovedi uspeli izpeljati 1. Maretov memorial. Mare sam je od zgoraj poskrbel, da je lilo kot iz škafa. Povsod naokoli, le v Blatni Brezovici ne. Čisto brez dežja nismo bili, a  padati je pričelo v pravem trenutku: ko smo košarkaši na igrišču počasi pričeli pametovati o svojih vrlinah in fizični pripravljenosti.

Košarke nisem igral že kakšnih pet let. In čeprav sem teden dni nazaj pretekel 19 kilometrov, sem bil na igrišču po prvem napadu že vidno utrujen. In nisem bil edini. Tek in košarka uporabljata čisto druge mišice. Verjetno pri teku mišice še celo upočasniš, ravno nasprotno bi za košarko potreboval eksplozivnost za kratke šprinte, hitre odzive in uporabne skoke.

Če sem včasih še skakal, sem bil to pot dovolj pameten, da s skakanjem nisem pretiraval. Mišic okoli kolen ni, zato so pretrgane in natrgane vezi precej pogosta poškodba rekreativcev.

Ampak, hej, kljub vsej svoji košarkarski nepripravljenosti sem res užival. Košarka je kul. Košarka je inteligenten šport. Je fizično naporen šport. Ampak ko enkrat steče, je čista poezija. Včasih smo lahko ure in ure preživeli na igrišču. Trojke.

Morda se letos spet lotim rekreacije. Ne na Vrhniki s staro klapo, to je preprosto prenevarno. Tam je najbolj varno gibanje med obema trojkama, pod košem je že nevarnost naleta in bližnjega srečanja z ribstolom. V Ljubljani par kolegov – košarkarskih navdušencev in bivših igralcev že leta igra košarko enkrat na teden. Dobra družba in igranje košarke bi znala biti pravi recept za antistresno terapijo, ki jo v teh časih res rabim.

Kdo bi si mislil, da so si Blatnčani uredili tak super piknik prostor s košarkarskim in nogometnim igriščem, pokritim prostorom z mizami in s klopmi, weceji in otroškimi igrali.

Morda nas je bilo vseh skupaj celo 100. Maretovi prijatelji in sodelavci, po večini z družinami. Toliko dobre volje na kupu kot že dolgo ne. Ogromno fantastičnih spominov. Z večino se že dolgo nismo srečali, vsak živi svoje življenje. Tudi zato smo zadnji odšli domov že precej proti jutru. Nafilati smo morali cel taksi.

Ob letu osorej. Mare bi bil vesel.

Ljubljana – jebe lud zbunjenog

Razvezani jezik pravi, da obstaja slovenski prevod srbskega reka “Jebe lud zbunjenog” in sicer “Če slep slepega vodi, oba v brezno padeta. Jaz pravim, da si reka nista sorodna. Ljubljanski župan je oseba z norim pristopom, ki za sabo vleče zmedene občane. Nič ne kaže na to, da bodo zmedeni občani skupaj z županom padli v brezno, pa čeprav brezna zgodovinsko gledano niso nekaj novega v našem okolju.

Človek mora biti nor, da naroči postavitev tisoč in enega kovinskega stebrička, ki ločujejo cesto od pločnikov, ponekod pa avtomobilom na tak način preprečujejo dovoz po poteh, ki so namenjene počasnejšim udeležencem v prometu.

To pot me izjemoma ne moti ekonomska pokvarjenost župana Jankovića, saj je popolnoma jasno, da je z naročilom teh stebrov potegnil provizijo direktno ali pa posredno. Najmanj, kar je za pričakovati, je to, da ima ženski rokometni klub Krim novega sponzorja. Pranja denarja Janković sploh nikoli ni zanikal. Je pa poštenjak, ker verjame v pravno državo. Žal v državah tipa Slovenija, kjer se cedita pokvarjenost in gniloba, zakon obstaja, da ščiti državo pred narodom in ne obratno. Jaz bi tudi na njegovem mestu verjel v pravno državo. Odgovora na vprašanje, kdaj bo v naše kraje prišla politična higiena, si pa ne bi upal iskati niti sam Nostradamus.

Slovenska mati Tereza:

Ti stebrički so smrtno nevarni, pomagajo pa praktično nič. Nekulturni človek bo našel obvoz mimo svojih možganov kadarkoli in kjerkoli. Zadnjič na primer se je starejši par na velikem križišču Celovške in Tivolske nonšalantno zapeljal čez prehod za pešce, da bi lahko nadaljeval pot v drugo smer. Ponavljam: vozil je po prehodu za pešce čez dva pasova mimo pešcev in kolesarjev.

Poglejte tole prometno ureditev. Komu na sliki so namenjeni ti stebrički? Bodo kolesarji tvegali svoje življenje ter skakali s pločnika na cesto in nazaj? Se bo našel kandidat, ki bo avto parkiral kar ob cesti, čeprav mu je jasno, da mu bodo redarji avto odpeljali s pajkom?

Ti stebrički so toliko smiselni kot visoke ograje na pokopališču. Noben živ človek ne želi noter, mrtvi pa ven žal ali ne žal sami ne morejo.

In Ljubljana je posejana z njimi. Še enkrat: nekulturnega šoferja ne ustavi noben stebriček. Je pa res, da je država tako nora, da izkoristi vsako enkratno neumnost, nesrečo ipd. posameznika, da zagreni življenje vsem državljanom. Ker ljudje, ki berejo Slovenske novice, to zahtevajo!

Aja, sem že povedal, da sem se par dni pred dopustom zabil direktno v enega izmed stebričkov? Ta pametni odneha, zato sem pri svojih petintridesetih odletel v zrak jaz, stebriček še vedno kraljuje na svojem placu.

Vse najboljše, moja draga

Ne morem ti podariti miru na svetu, lahko pa ti ga doma.
Nisem najboljši tajski kuhar, lahko pa te vsake toliko peljem do kakšnega mojstra, ki to obvlada, ali pa ti doma pomagam zakurblati peti plin, ki je namenjen voku.
Nisem najboljši plesalec, še pivski izrazni plesi so že pozabljeni, a v dvoje je spoznavanje plesov in zibanje v ritmu muzike veliko lepše.

Namigi za september:

1.

2.

Namigi za danes zvečer:

Vse najboljše, moja najdražja :).

Letos bo šlo hitro – intervalni teki

Jeseni sem v prispevku Kako sem tekel v tempu najhitrejšega maratonca pisal o neverjetnem tempu, ki ga imajo najhitrejši maratonci. Brez tekaške podlage sem želel na lastnih nogah sprobati tempo 3:17 minut na kilometer. Dobesedno par deset metrov sem lahko pretekel tako hitro. Verjel sem, da me bo obupna forma spravila nazaj v pogon, pa meni. Kljub temu sem ljubljanski maraton oddelal precej pošteno glede na nepripravljenost (pod dvema urama). A taki izgovori me ne ganejo več. Ko greš enkrat 1:45h, je vsak počasnejši tekmovalni tek brez veze, nepripravljenost pa izgovor slabiča.

Za letošnji jesenski cilj sem si že pozimi zastavil precej optimistični načrt: da bi enega od jesenskih pol maratonov pretekel pod 1:40. To je tempo 4:30. Ljubljanski maraton je kar primeren za kaj takega. Če ne bo spet snežilo, seveda. Za normalni maraton je še prezgodaj. Naslednje leto pa skoraj sigurno.

4:30 sem do sedaj uradno tekel samo enkrat na svojem prvem poslovnem teku trojk. Res je šlo hitro. Ampak to je bilo 6 kilometrov, jeseni jih bo še 3,5× toliko.

Zadnjič sem prvič tekel intervale. Nobenega plana nisem upošteval, le vsake toliko sem pretekel od 100 do 300 metrov v tempu med 4:00 in 4:30. Skupaj sem pretekel dobrih 9 kilometrov. Zadnji kilometri so bili že precej švohotni.

Danes sem ponovil vajo. Na isti trasi. Po moje sem odtekel kakšnih 8 intervalov po par sto metrov. In je kar šlo. Tako kot pri 100 push ups, je po moje logika intervalov zelo podobna. Pri tej aplikaciji si po šestih tednih sposoben narediti 100 sklec. Meni se je ustavilo že prej, rama ni zdržala. Kar je precej logično. Večino življenja se zanemarjaš, potem pa pričakuješ, da boš čez noč postal Mič Buchanan. Skratka, z rednim prakticiranjem intervalov želim lastnemu truplu sporočiti, da je sposobno teči precej hitrejše kot do sedaj pa tudi precej dlje. V isto hitrem tempu.

Kako naprej? Nole bi rekel: IDEMO!

Tam kjer murke cveto

Ko me je učiteljica blok flavte po koncu prvega leta glasbene šole v prisotnosti ata Kosa vprašala, kateri inštrument bi rad igral naslednje leto, sem po zelo kratkem razmisleku butnil ven: kitaro bi igral. Pa je dejala, da imam premale prste in da verjetno ne bo šlo. Pa sva se spogledala z atom Kosom, hišnim harmonikašem, in se odločila za klavirsko harmoniko.

Danes sem po dobrem letu spet prijel harmoniko v roke. Novi sosedi so dosedaj lahko uživali ob taborniškem petju s kitaro v kabinetu. Kjer ni pohištva, zato je zvok bolj poln :).

Začel sem seveda z Golico, nadaljeval s Tam, kjer murke cveto, Reci le zakaj, pa Bella ciao in še enkrat Na Golici.

Slavko Avsenik, najlepša hvala. Za marsikoga rečemo, da je pustil odlično glasbo za seboj, no, Slavko, ti si zapustil celo zvrst glasbe.

avsenik_harmonika

Občutek za ritem ali ritmična zmešanost?

Če se grdo držiš, grdo tudi misliš. Če se veliko smejiš, dlje časa ostaneš pozitiven. Takih kombinacij bi lahko verjetno našteli nebroj. Kar je zanimivo, je to, da naši možgani ne vedo, ali se grdo držite z razlogom oziroma se smejite zaradi dobrega vica. Tu nastopi prvi vic: joga smeha. Smejmo se:

Ideja je, da če se smejite, četudi brez razloga, žičke od trupla do možganov sporočajo, da se imamo fino, zato možgani pričnejo sproščati endorfine – hormone sreče. Se pravi, lahko slišite najbolj smešen dialog v kakšni tv seriji (predlagam angleški The Office) in se tolčete po kolenih, ali pa sedite na straniščni školjki in se preprosto prisilite v smejanje. V obeh primerih vas bodo oblili endorfini, kar pa sploh ni slabo.

Kljub očitnim dobrim izkušnjam, vas zgornji video težko prepriča, da se tudi sami lotite take telovadbe. A dejstvo ostaja: smej se in svet okoli tebe bo lepši.

Po drugi strani poznamo ljudi, ki jim konici ustnic venomer silita navzdol. Taki ljudje so le redko dobrovoljni, prepoznate pa jih že na daleč. Moški z brki so na pogled še bolj zoprni, ženske pa zgledajo kot pehte, nova frizura jim preprosto ne pomaga pri manj zoprnem izgledu.

In potem pridejo na vrsto moje noge. Od kar pomnim pa verjetno še par let prej, hudo ritmično, a na pogled precej nervozno premikam noge. Poznam dva glavna ritma: počasnejše zamahovanje obeh nog, tako da noge pod 90-stopinjskim kotom razmakneš in spet približaš skupaj. In ponavljaš v nedogled. Drugi ritem je precej hitrejši: izbereš le eno nogo, ki jo pokrčiš na 90 stopinj, potem pa jo v nedogled s peto dviguješ v norem ritmu, ki je še za utripanje kolibrijevih kril prehitro.

Čeprav sem leta sebi in okolici govoril, da gre samo za blazen glasbeni posluh in neizkoriščen bobnarski potencial (v to še zmeraj verjamem!), od prejšnjega tedna dalje priznavam, da za ritmično zmešanost stojijo živci, stres, ________ (vstavi poljubno neudobno besedo). A to sploh ni problem. Če smejanje sprošča endorfine in če grd pogled vodi v negativno razmišljanje, potem ritmična zmešanost ne-hote vodi k proizvajanju dodatnega stresa. Če so noge stalno aktivne, možgani ne morejo ne-misliti, da truplo ni v nevarnosti. Seveda se bo postavilo v obrambni položaj, seveda bo pripravljeno na beg.

Ne gre za sindrom nemirnih nog. To je šele hudič.

Rešitev?
Še vedno parkrat na dan začnem z nožnimi bobnarskimi vajami, a se hitro zalotim in prekinem tako početje.

Prve ugotovitve?
Če imam noge pri miru, dlje časa ostajam miren. Sploh za mizo z več osebki, kjer sem ponavadi hitro postal nemiren.

Danes sem prvič v službi stestiral calm.com. Vzel sem si pet minut in meditiral.  Seveda nisem imel popolne tišine, a že popolno mirovanje in poslušanje prijetne glasbe in glasu, je sproščujoče.

Cilj? Happy :).

Look up – Poglej okoli sebe

Look Up.

I have 422 friends, yet I am lonely.
I speak to all of them everyday, yet none of them really know me.

The problem I have sits in the spaces between,
looking into their eyes, or at a name on a screen.

I took a step back, and opened my eyes,
I looked around, and then realised
that this media we call social, is anything but
when we open our computers, and it’s our doors we shut.

All this technology we have, it’s just an illusion,
of community, companionship, a sense of inclusion
yet when you step away from this device of delusion,
you awaken to see, a world of confusion.

A world where we’re slaves to the technology we mastered,
where our information gets sold by some rich greedy bastard.
A world of self-interest, self-image, self-promotion,
where we share all our best bits, but leave out the emotion.

We are at our most happy with an experience we share,
but is it the same if no one is there.
Be there for you friends, and they’ll be there too,
but no one will be, if a group message will do.

We edit and exaggerate, we crave adulation,
we pretend we don’t notice the social isolation.
We put our words into order, until our lives are glistening,
we don’t even know if anyone is listening.

Being alone isn’t the problem, let me just emphasize,
that if you read a book, paint a picture, or do some exercise,
you are being productive, and present, not reserved or recluse,
you’re being awake and attentive, and putting your time to good use.

So when you’re in public, and you start to feel alone,
put your hands behind your head, and step away from the phone.
You don’t need to stare at your menu, or at your contact list,
just talk to one another, and learn to co-exist.

I can’t stand to hear the silence, of a busy commuter train,
when no one wants to talk through the fear of looking insane.
We’re becoming unsocial, it no longer satisfies
to engage with one another, and look into someone’s eyes.

We’re surrounded by children, who since they were born,
watch us living like robots, and think it’s the norm.
It’s not very likely you will make world’s greatest dad,
if you cant entertain a child without a using an iPad.

When I was a child, I would never be home,
I’d be out with my friends, on our bikes we would roam.
We’d ware holes in our trainers, and graze up our knees;
we’d build our own clubhouse, high up in the trees.

Now the parks are so quiet, it gives me a chill
to see no children outside and the swings hanging still.
There’s no skipping or hopscotch, no church and no steeple,
we’re a generation of idiots, smart phones and dumb people.

So look up from your phone, shut down that display,
take in your surroundings, and make the most of today.
Just one real connection is all it can take,
to show you the difference that being there can make.

Be there in the moment, when she gives you the look,
that you remember forever, as when love overtook.
The time you first hold her hand, or first kiss her lips,
the time you first disagree, but still love her to bits.

The time you don’t need to tell hundreds, about what you’ve just done,
because you want to share the moment, with just this one.
The time you sell your computer, so you can buy a ring,
for the girl of your dreams, who is now the real thing.

The time you want to start a family, and the moment when,
you first hold your baby girl, and get to fall in love again.
The time she keeps you up at night, and all you want is rest,
and the time you wipe away the tears, as your baby flees the nest.

The time your little girl returns, with a boy for you to hold,
and the day he calls you granddad, and makes you feel real old
The time you take in all you’ve made, just by giving life attention,
and how your glad you didn’t waste it, by looking down at some invention.

The time you hold your wife’s hand, and sit down beside her bed
you tell her that you love her, and lay a kiss upon her head.
She then whispers to you quietly, as her heart gives a final beat,
that she’s lucky she got stopped, by that lost boy in the street.

But none of these times ever happened, you never had any of this,
When you’re too busy looking down, you don’t see the chances you miss.

So look up from your phone, shut down those displays,
we have a finite existence, a set number of days.
Why waste all our time getting caught in the net,
as when the end comes, nothing’s worse than regret.

I am guilty too, of being part of this machine,
this digital world, where we are heard but not seen.
Where we type and don’t talk, where we read as we chat,
where we spend hours together, without making eye contact.

Don’t give in to a life where you follow the hype,
give people your love, don’t give them your like.
Disconnect from the need to be heard and defined
Go out into the world, leave distractions behind.

Look up from your phone, shut down that display,
stop watching this video, live life the real way.

Ko zobna pasta ne prepreči gnilobe

V nasmehu nekega dneva sem si kupil ročke za sklece. Da bi jih izvajal bolj pravilno. Čeprav pri tistih desetih, ki sem jih lahko pravilno izvedel, ročke niso predstavljale bistven element vadbe. Kot da bi si za kopanje v termah, kjer je globina največ 1,2 metra, omislil ergonomične spido kopalke, ki ti jajca prislonijo nekam na hrbtno stran, da plavaš hitreje.

Push Up Bars
Push Up Bars (Photo credit: Wikipedia)

Hkrati sem si na telefon naložil aplikacijo 100 push ups. Res super program, ki ti pomaga, da v zmerno kratkem času prideš do končnega rezultata – 100 opravljenih sklec.

Do zdaj sem se programa 100 sklec lotil že dvakrat. Od začetka. Čim ga ne izvajaš redno, si na začetku. Sploh, ker sem prišel le do tretjega vadbenega dneva, kjer je treba narediti nekaj čez 40 sklec v mislim da petih serijah.

In kje se je zalomilo? Ja, dobesedno se je nekaj zalomilo. Desna rama je samo še na pol uporabna. Nekaj tankega nekje med mišicami mi tanko piska. In me vsakič sproti opozarja, da sta negostota lasišča in nebolezenska atrofija mišic še kako povezani. Poka mi tudi v skeletu nekje pri prsnici.

Včasih smo se hecali, da če nimaš mišic, tudi musklfibra ne moreš imeti. To sploh ne drži. V začetku decembra smo imeli prijateljski teniški turnir. Par ur igranja dvojic. Čez dan je še šlo. Ko pa je pivo ohladilo mišice, je vsa žlahta gnilobe prilezla na plano kot deževniki po dežju.

Si predstavljaš, da imaš nekega dne polno potovalko gnilobe in se odločiš, da boš začel laufat? Rabiš motivacijo, da premakneš svojo rit? Poglej, kako je gospod (ko to narediš, si gospod) z nadimkom Wega pretekel 10.000 kilometrov.
Kako sem vstal s kavča in se spravil teč – Pot od kavčkrofka do zmernega rekreativca.

Treba se bo začeti gibati. Treba se bo začeti razgibavati. Treba bo postati kaveljc in korenina. Treba bo postati čil in zdrav. Treba bo postati močan. Treba bo postati lahek kot pero, hiter kot Bruce Lee in prebrisan kot Gašpar Gašpar Mišić. Ja, treba se bo smejati. Treba se bo sprostiti.

In treba bo dobro jesti. Treba bo zdravo jesti. Treba bo veliko jesti. Predvsem ogromno zelenjave, nekaj sadja in mesa in nekaj malega vsega ostalega. Sladkor? Ja, ob posebnih priložnostih in če si ga bom sam sproduciral v pečici.

Jeseni enkrat sem spoznal, da je zobna pasta namenjena zgolj boljšemu zadahu, za čistoto zob pa ni ravno odločilni faktor.

Yes you can. Yes we can. Yes I can.

Randy Orton doing push ups before performing t...
Randy Orton doing push ups before performing the RKO on Sheamus. (Photo credit: Wikipedia)

Študent naj bo

Sem eden tistih, ki daje prednost uporabnemu znanju pred teorijo. To seveda ne pomeni, da bil preživel dlje časa nekje na samem v naravi, čeprav zapisi govorijo drugače. Gre zgolj zato, da ne prebavljam plačevanja ljudi, kot je to celo zakonito v državnih službah, na podlagi njihove dokončane državne izobrazbe, ne pa na podlagi delovne uspešnosti na primer. In ja, za čisto vsako delo se da postaviti KPI. A plačevanju in celo nagrajevanju državnih uslužbencev to pot res ne bi rad namenil preveč pozornosti. Vseeno bi rad letošnji ljubljanski maraton še odtekel s svojimi lasmi. Maraton pa se ima zgoditi že čez dobrih 60 ur.

Sem tudi eden tistih, ki se strinja s pokojnim psihiatrom Janezom Rugljem, ki je rekel, da študent ne bi smel biti neuspešen niti pri enem izpitu (morda je celo omenil kdaj, da si lahko iz upravičenega razloga pogrnil pri enem samem). Res, če se spomnim, kako neresno in nezainteresirano smo štartali v prvi letnik, si (še vedno) mislim, da tako nezreli ljudje na faksu sploh nismo imeli kaj iskati. Matura gor ali dol, popolne otroke so nas poslali študirat. No, ko bi nas vsaj poslali. Večina študentov v osrednji Sloveniji je še vedno kraljevala v hotelu mama. Enkrat mi je starejši kolega povedal, da je bila jugoslovanska obvezna vojska dobra vsaj zaradi tega, da so polnoletnim otrokom presekali popkovino.

Na kratkoročno srečo in dolgoročno mizerijo so fakultete organizirane tako, da vsak, ki pokaže vsaj malo dobre volje, tudi diplomira. Vmes so nastale celo fakultete, na katerih si si s plačilom šolnine kupil diplomo in ne znanja. Kar se mi zdi smiselno. Saj je celoten sistem naravnan tako, da se pride do naziva, ne pa do uporabnega znanja. In potem imamo grmado diplomiranih brezposelnih, ki so dejansko nezaposljivi, so funkcionalno nepismeni, da o kakšnih delovnih navadah in konkretnih znanj niti ne omenjam.

Krivci?

  1. Permisivna vzgoja.
  2. Fiksna ideja, da naj čim več ljudi diplomira, ker bo narod postal tako bolj konkurenčen.

Ja, tako dolg uvod bi verjetno zapisal vsak, ki išče izgovore za nedokončanje svojega študija povsod drugod, le pri sebi ne. A po pravici povedano, jaz zase vem, da kljub vsej svoji neskromni inteligenci, precejšnji funkcionalni pismenosti in razgledanosti nisem faks material. Zato za vsemi trditvami v uvodu še vedno stojim.

Na tretji faks sem se vpisal leta 2004. Pol izpitov sem naredil v prvih dveh letih, drugo polovico pa v letih 2011 in 2012. In odsihmal zavlačujem z diplomo.

Zato sem se lotil tega blogovskega zapisa, s katerim širno javnost (=vse tri) prosim, da me ob vsakem srečanju povprašajo, kako napredujem z diplomo :).

Lahko vam celo zaupam, o čem bi rad pisal. Po izobrazbi bom turist s Turistice, večino službenih ur pa namenjam digitalnemu trženju. 1+1 = Digitalno trženje v turizmu. Trik je seveda ta, da je digitalni marketing praktično hiperdinamična stvar, zato moram na pol spisano dispozicijo izpred par let že popravljati.

P.s. pa ne da se mi več tovorit knjig s knjižnice domov in nazaj, ne da bi jih sploh odprl.

https://www.youtube.com/watch?v=isAuIYcGhwI

Imate občutek, da hodijo po vas?

Včasih imam občutek, da dobesedno tacajo po meni!

Morda bi tako tacanje komu predstavljalo zadnjo kapljo čez rob, preden ventili popustijo. Preden te oblečenega v belo haljo z rokav(m)i za hrbtom odpeljejo v oblazinjeno sobo. Tako nekako se je moral počutiti Classix v svojem prispevku “Pod težo bremen“.

A jaz sem Vrhničan in prevelik stres se kaže v obliki vedno bolj aerodinamične frizure. Čez leto ali dve, ko bom dosegel višek aerodinamičnosti, pa tako ali tako računam na to, da bom doma že gojil svoje pivo.

Do takrat moram potrpeti, če kdo vsake kvatre hodi po meni.

trigger_masaza
Levinja izvaja Rossiterja…

O svojih problemih s podplati, s katerimi sem se ubadal zadnja leta, zadnje leto pa bore malo, sem že pisal.

Če bi moral v parih točkah napisati, kako se rešiti plantarnega fasciitisa, čeprav bi z lahkoto o tem napisal horror singlco, bi rekel takole:

  • ne prekini s športom, zamenjaj tek s čim drugim, a z rekreacijo ne prekini, ker je vsak tak povratek težak,
  • pomisli na precejšno možnost, da mesto bolečine in mesto poškodbe nista na istem – mestu,
  • naredi x-rentgen, ki ti bo povedal, da nimaš trna v peti,
  • obišči fizioterapevta, ki se bo dejansko ukvarjal s tvojo težavo in ne bo nadte poslal svoje vajence (nimam nič proti vajencem, če je ura terapije zato nižja); moj namig: Nace Gartner, ki zdaj dela v Althei,
  • razgibavaj/razteguj podplate, gleženj, ahilovo tetivo s klasični vajami, ki jih je vse polno na spletu (dvigovanje brisače, golf žogice s prsti, miganje v vse smeri, …
  • hodi čim več bos,
  • pri rekreaciji, če se da, uporabljaj minimalistično obutev,
  • izvajaj trigger point terapijo.

Od vsega bi najbolj izpostavil raztegovanje ter trigger point terapijo. Meni je z naskokom najbolj koristilo redno izvajanje ekscentričnih vaj za raztegovanje mečnih mišic.

Obstajajo štirje posnetki, tale je prvi.

Za trigger point sem izvedel najprej prek spleta, potem pa še pri fizioterapevtu. Ker je fizioterapija drag špas, sem si nekaj poceni orodja kupil sam, nazadnje pa sem odkril še Rossiterjevo masažo, pri kateri ti pomočnik ali pa nekdo, ki te ima rad, s peto pritiska na točke, kjer imaš mišične vozle. Na začetku potrebuješ malo prakse, da peto postaviš na pravo mesto. A kar hitro razločiš klasično bolečino, ki jo povzroči pritisk na relativno zdravo mišico, od pritiska na mesto, prepredeno z mišičnimi vozli. To je taka super bolečina, ki zaskeli in po parih sekundah zvodeni v normalno bolečino. Takrat veš, da je pametnejši prvi popustil.

Če povzamem, ni vsako tacanje po sočloveku tacanje po njegovi biti. Ravno nasprotno, če gre za tekača – rekreativca, mu verjetno kaj takega še celo paše :p