Po dobrih treh desetletjih življenja v Sloveniji ter dveh desetletjih ukvarjanja s košarko sem si vzel par dnevni oddih med upokojenci v Rabcu. Zjutraj ob sedmih smo na zajtrku že zaključevali z drugo kavo, ob enajstih smo se vračali v sobe na opoldanski počitek in koktejl tablet, popoldan smo odigrali par partij mini golfa, ker je bilo balinišče zasedeno, zvečer pa smo se dali zaradi napornega dneva nazaj v hotel pripeljati s turističnim vlakom. Sledila je večerja, dva deci vina ob bazenu in ob pol desetih spanje. To seveda ne pomeni, da do sedaj nikoli nisem bil na dopustu. Ravno nasprotno, vmes sem, priznam in ne okoli govorit, tudi kdaj delal.
Kljub temu bom moral zaradi vsega (ne)dogajanja v zadnjih tednih/mesecih/letih Slovenijo še večkrat zapustiti, da bi lahko v miru premlel vse like in vsa dela, namesto da bi mlel kavo, ki pa jo ravno zaradi razlogov, ki me silijo v tujino, ne smem več uživati, saj že tako ne morem več spati.
Danska se mi zdi taka primerna država za življenje po tridesetem. Prebivalci imajo višji BDP, dekleta so simpatična in kar je najpomembneje – ni Slovenija. Ta v zadnjih dvajsetih spominja na tisto Diarejo, kjer iz nasprotnih si strani hodita in se srečata g. Oblast (npr. Danska) in g. Delavec (direkt Slovenija), oba pa trdita, da sta namenjena v boljšo prihodnost.
Hlapci smo in hlapci bomo. V recesiji se to še bolj kaže. Ker smo blazno tekmovalni narod, bi bilo morda bolje, da bi ostali v Jugoslaviji, kjer bi svojo dansko sposobnost razkazovali južnim republikam. A ker nismo, moramo svojo sposobnost danke kazati drug drugemu.
Manjšine pošiljamo na vislice, razen če smo sami pripadniki katere od njih, takrat pravimo, da gre za kršenje človekovih pravic. Po prepričanju smo liberalci, sicer pa socialisti, seveda iz preprostega razloga, ker nimamo pojma o ekonomiji in kapitalizmu. Tako se skrivamo po mestih in petelinimo po vaseh. Ko pridemo do kakršnekoli oblasti, pa se znesemo nad tistimi, ki so nam bili še pet minut nazaj enaki (in so še vedno nam!). Imamo brezplačno zdravstvo in šolstvo, kar zelo drago plačujemo. Če želimo od zdravnikov še kaj več kot Ospen 500, moramo plačati, da pridemo na vrsto, preden nas pobere. Šolstvo je le še nadaljevanje vrtca, kjer so naši otroci vedno bolj predrzni, starši bolno zaščitniški, učitelji pa na tabletih. Lastno stanovanje nam je projekt, ki ga noro preplačujemo celo življenje, da si ne moremo privoščiti ničesar, kar bi lahko počeli izven tega zakreditiranega prostora. Ampak je pa naše. Tako kot naše službe, v katerih sicer ne uživamo pretirano, predvsem pa ne razumemo (zaradi vseh zgornjih problemov), da lahko službo, v kateri delamo že 40 let, tudi izgubimo. Ja, kako, če sem pa zaposlen za nedoločen čas?!? Sledijo tri pike, ker bi še in še lahko našteval, kaj vse je sistemsko narobe z nami. …
Na srečo je tu obšolska/študijska/delavska dejavnost, ki se ji reče košarka. Tudi ta špas vsebuje vse elemente slovenske državotvornosti. Smo bolestno tekmovalni (starši cicibank ob nedeljah zjutraj – usmilite se nas), smo hipohondri (najprej frizura potem obramba). Vsaka vas (gasilski dom + cerkev + gostilna = občina) bi imela svoj košarkarski klub (glavni sponzor naj bo občinski proračun). A z naskokom najhujši smo pri oblastnem elementu. Ljudje, ki so od košarke odvisni (finančno, ne psihofizično), svoje že z mahom pokrito korito čuvajo kot punčico svojega očesa. Kakršnekoli spremembe jih zalijejo s PMS-jem, da so nervozni kot medvedi, če jih motimo pri zimskem spanju. Pa še medvedi zadnje čase razumejo , da se dogaja globalno segrevanje. Naši vrhovni medvedje ne.
Morda se komu zdi samoumevno, da ima Združenje košarkarskih sodnikov pregled nad tem, koliko, s kom in kje je posamezni sodnik ali komisar sodil. Jok, brate, odpade. Teh podatkov Košarkarska zveza ne da več iz rok. Zato sem si v pretekli sezoni, ko prvič po letu 1995 zaradi poškodbe (izjemoma ne kot hipohonder) nisem sodil, vzel preveč časa, da sem kar sam opravil to ultra dolgočasno delo. Ob samovolji nekaterih na KZS-ju se nikoli ne ve, kdaj bodo podatki preteklih sezon umaknjeni s spleta. Vedno me je zanimalo, če se da s kilometrinami kaj dodatno zaslužiti.
Vrhunec roganja košarki pa si je KZS privoščila pred dnevi, ko je sestavljala liste komisarjev za to sezono. Ja, o listi komisarjev odloča KZS. Do sedaj je bila praksa ta, da če si se medvedom zameril, si bil pri ZKSS degradiran na nižjo listo, pri KZS pa slabo delegiran (ali pa pač nisi bil), kar je še hujša degradacija. Zato bi bilo morda smiselno medveda zamenjati s slonom. Sloni si zapomnijo. Žal dober spomin zlorabljajo za zamere, zato so tri ljubljanske komisarje najvišjih dveh lig ter enega koroškega, ki so imeli v zadnjih letih veliko pripomb čez vodenje hleva ter upravljanje vode iz korit, enostavno črtali iz vseh list. Ne degradirali na nižjo listo, pač pa zbrisali, tako da ne morejo več opravljati svojega dela. Primitivizem prve vrste. Formalni razlog za tako početje? Ni ga. Neformalni? Beri malo višje. Od ljubljanskih komisarjev so na teh listah ostali bodisi prikoritniki bodisi komisarji, ki morebitnega izbrisa sploh ne bi opazili.
Drugi napad brez vojne napovedi je KZS odigrala tako, da je za nekaj sodnikov po lastni izbiri organizirala izobraževanje. Na prvi pogled nič spornega. Le da je vse to naredila mimo združenja sodnikov, ki je zato najbolj odgovorno in za ta namen tudi ustanovljeno. In zakaj? Ker so bili spomladi na ZKSS skupščini izvoljeni napačni, od KZS-ja neljubljeni osebki, ki po KZS-jevem mnenju niso sposobni opraviti svojega dela. Kakšna nesramnost in primitivnost. Košarkarska zveza naj se že odloči ali bo še naprej skrbela za interese posameznikov ali pa bo v ospredje spet postavila košarko.
In nisem pesimist, a tudi optimist ne. Sem zgolj realen upokojenec iz Rabca, ki s pokončno hrbtenico razmišlja s svojo glavo, zato ne rabim biti pesimist, ker se ne vdajam v usodo (zase bom že poskrbel), optimist pa ne morem biti, ker nisem pri koritu, da bi se norčeval iz nesrečnikov. Zdaj se pa življenje na Danskem ne sliši več tako slabo, ne?