Boli-boli, sem sem jokal, boli-boli se je smejal Papa, ko je izvajal svojo rutinsko masažno točko na meni.
Pričakovanja in realnost
Sovražim vzahajanje in zahajanje sonca
Surfanje na valovih
Kdo služi, ko sodelujemo z lokalno agencijo
Kruha in riža
Kopi luwak
Ljudje smo si dobri in izjema, ki to potrjuje
Transport
Od samega začetka, ko smo se doma pričeli pogovarjati o Indoneziji, me je bilo najbolj strah 11-urnega leta iz Istanbula v Jakarto. Ni me strah letenja, pač pa tako dolgega tiščanja v economy sedežih. Izkazalo se je, da je tako dolg let celo boljša varianta, kot pa npr. 6-urni Qatarjev let v Doho in potem še enkrat toliko do Bangkoka. Pri 2x 5 do 6 ur letanja vzletiš, malica, en film, malo spanja in pristanek. Čakanje na drugo rundo in ponovi vajo. Pri 11-urnem letu pa smo se v miru najedli, potem konkretno zaspali. Vmes, ko sem opazil, da smo na pol poti, se mi je 6 ur zdelo že čisto malo. Še en obrok, kakšen film, še malo mižanja in uala – smo že pristali.
Tudi indonezijski interni leti sami po sebi niso bili naporni, bolj naporno je zgodnje vstajanje, prevoz na letališče, čakanje v vrsti za check-in prtljage in potem čakanje na vkrcanje. Ogromno mrtvega teka in slabo porabljenega časa.
Enkrat smo potovali z vlakom. Odlična izkušnja. Štartali in prispeli smo točno. Vmes sta nam mladenki postregli s kavico, mladinca pa sta že vmes pobirala smeti.
Finance na počez
Za let prek Istanbula in še tri interne lete smo porabili dobrih 1.000 evrov na osebo. 400 evrov je šlo za nastanitve ter lokalne prevoze (manjši avtobusi, kombiji, speedboati, vlak, taksiji ipd). Agenciji smo plačali 500 evrov po osebi za aranžma. Še 500 evrov je prišla hrana ter fakultativni izleti. Skupaj cca. 2.500 evrov na osebo.