Kategorija: Darwin nima prav

Vse, kar potrebuješ, je pet dobrih minut

Danes sem v Colbyjevem ponedeljkovem blogu naletel na razdelek, ki ponazarja moj boj na požiralniku že zadnjih X desetletij. Da nisem sam pri tem boju oziroma da se s podobnimi izzivi ukvarja pol človeštva, je bolj slaba tolažba.

Colby pravi, da si vedno le 5 dobrih minut stran od boljšega počutja:

  • 5 minut vadbe—tvoja energija se spremeni.
  • 5 minut pisanja—tvoje misli se zbistrijo.
  • 5 minut branja—tvoja perspektiva se spremeni.
  • 5 minut dihalnih vaj—tvoje telo se resetira.
  • 5 minut pogovora—tvoje razpoloženje se izboljša.

Kadar koli se dan zdi preveč naporen, si poskušaj zastaviti vprašanje: kako lahko najbolje izkoristim svojih naslednjih 5 minut?

Želim telovaditi in vem, da bi bilo popolnoma ok, če bi naredil samo 10 sklec. In se zadihal. In začutil celoten ramenski obroč. Ker 10 sklec je natanko 10 več kot zdaj. Na teden 70 sklec. To se pravzaprav sliši že zelo resno. 

Vsak bolj ambiciozen plan je obsojen na propad. Važen je enostaven začetek. Znova in znova. Ker vsak “znova” je 10 sklec. Enkrat pa bo skleci sledila še kakšna ali pa morda prvih 10 počepov.

A moram igrati klavir pol ure na dan? Ja, včasih mi uspe. Redko. Skoraj nikoli. 5 minut na dan je izvedljivo. To je spet pol ure na teden. In bo sigurno več. Ampak začne se s prvimi petimi.

Ždim na socialnih omrežjih, čutim, kako nervoza narašča. Kos, na garmin uri imaš dihalne vaje. Stestiral si jih na wc-ju v Pine beachu, kamor si hodil brez telefona. #male zmage Vse ti je jasno. Umakni se, dva klika si stran od dihalnih vaj. Ki trajajo natanko pet minut. Veš, da se boš umiril. Veš, da boš boljši človek.

Dodajam še en podoben seznam, gre za kontraste med zdravim načinom življenje in posledicami nezdravega življenja:

  • Lažje je vsak dan umivati in nitkati zobe, kot pa kasneje plačevati za zobozdravstvene posege.
  • Lažje si je vzeti odmor, koga potrebuješ, kot pa se kasneje pobirati po izgorelosti.
  • Lažje je biti iskren takoj, kot pa po letih skrivanja razkrivati resnico.
  • Lažje je ohranjati zdravje, kot pa si ga ponovno povrniti, ko enkrat zboliš.
  • Lažje je dnevno narediti majhen korak proti cilju, kot pa kasneje pod pritiskom naenkrat spreminjati vse.

Včasih se počutim kot Leonard v filmu Memento. Pozor, kvarnik / spoiler alert! Leonard se sam pri polni zavesti odloči, da bo zavil na napačno pot. Prav čutim ga. Na smeh mi gre od patetičnosti. Ker sam počnem isto. Vidim dve poti, ena je prava, ampak jaz grem v drugo smer. Vem, da je napačna. In če bom pogrnil, ni panike, nov neuspeh, je pa vsaj občutek domač. In vsi imamo radi domače…

Ljubljana – kolesarskim kamikazam prijazno mesto

Ljubljanski župan Zoran Jankovič lahko vsem po svetu v svojem jeziku razlaga, da je Ljubljana lepo in zeleno mesto, a za Ljubljančane to sigurno ne velja. Razlogov, da res marsikaj ne štima, je več kot kovinskih stebrov, ki so znotraj ringa posejani nenormalno gosto in predstavljajo enega od bolj pomembnih ne-varnostih elementov pri tematiki, ki jo nameravam obravnavati.

Vir: http://www.streetfire.net/

O kolesarjenju sem že pisal. Recimo, enkrat me je želel zbiti voznik mestnega terenca. Pač, računal je, da se bom ustavil jaz, ker sem na kolesu, pa čeprav sem vozil po kolesarski stezi, in ne on, ki je vehementno s svojim majhnim penisom in velikim avtom zapeljal na kolesarsko stezo.
Pisal sem tudi o svoji kolesarski nesreči na Celovški, ko sem se želel ogniti mamici na kolesu, ki je nerodno spremljala majhnega otroka na kolesu. Skupil sem jo jaz, saj sem z levim kolenom nabil direktno v kovinski steber, ki jih je pred Tivolijem ogromno.

Vsakič znova se ne morem načuditi temu idiotizmu. Ne vem, kaj bi porekli vozniki avtomobilov, če bi namesto črt ali pa recimo plastičnih stebričkov za ločevanje pasov, sredi ceste na vsakih 5 metrov namontirali kovinske stebričke. Jaz mislim, da bi Jankovića še njegovi podporniki povprašali po zdravi pameti. Sploh pa ne vem, kako je to lahko zakonito?!? Kako si lahko lokalni šerif, ki se pač ne vozi s kolesom, privošči, da svoje občane spravlja v življensko nevarnost? Pustimo sedaj dejstvo, da vsak drugi voznik avtomobila med vožnjo uporablja telefon z roko in da vsak drugi ravno tako redno vozi v rumeno in celo rdečo v križišču.

Razumel bi, da so slabe kolesarske razmere posledica prejšnjih prometnih ureditev in prejšnjih županov, a lej ga zlomka, Janković tudi ob prenovah cest stanje kolesarskih stez uspe poslabšati.

Najbolj nevarna prometna ureditev
Če pozabim na to (pa ne morem), da ponekod v centru kolesarskih stez sploh ni, ali pa da le-te preprosto izginejo, ko prevoziš križišče, se mi zdi najbolj nevarna prometna ureditev ta, da so avtobusna postajališča in kolesarske steze umestili med cesto in pločnik.

Kako to zgleda v praksi?
Kot avtobusni potnik stopiš z avtobusa, pogledaš levo, pogledaš desno in ostaneš brez zob, ker te zbije kolesar, pa čeprav si želel samo nadaljevati pot s hojo po pločniku.

Na srečo je večina rednih kolesarjev zelo previdna, ko se pelje mimo avtobusnih postajališč. Od avtobusnih potnikov pač ne moreš računati, da bodo razmišljali v nasprotju z zdravo pametjo, čeprav pri marsikaterem drugem opravilu, na primer volitvah, to z lahkoto celo preveč uspešno počnejo.

V torek sem se v službo peljal z mestno trolo in v eni vožnji v živo videl hudo nesrečo kolesarja in peške, ki je s pločnika stopila na avtobusno postajo, ne da bi pomislila, da jo lahko na kolesarski stezi zgazi kolesar. Ko sem stopil z busa na Gosposvetski, je fant svoje zobe obdržal le za las. Na srečo je bila kolesarka previdna.

Kako poteka moja kolesarska pot iz službe?
Moje prvo nevarno avtobusno postajališče, je tisto v Tivoliju. Klasično postajališče – otok, nadgrajeno z nasproti stoječim in nič krivim Mlinarjem. Vmes pa horda žab, ki skače v obe smeri, nasproti pa še pešci, vozičkarji ter občasno parkirani avtomobili.

Sledi avtobusno postajališče pri Stari cerkvi, ki mu ravno tako dela družbo – pekarna. Ravno tako vsi ostali moteči elementi.

In že smo pri postajališču nasproti Kina Šiška. Tam ni pekarne, je pa trgovina in bife. Čista zmaga.

Varnega se počutim šele za Avtomerkurjem, če me ne zbijejo pešci, ki prečkajo Celovško proti Mercatorju.

Če so popoldanske vožnje oplemenitene z nervoznimi udeleženci v prometu, so jutranje z nervoznimi in zaspanimi.

Ni tradicije in ni kulture
Verjetno se lahko v balkanskih državah razmere spremenijo samo, če imajo oblastniki kakšno konkretno korist od tega ali pa če se kakšen od oblastnikov tudi sam vozi s kolesom. No, to se ne more zgoditi, saj je v Sloveniji lastništvo avtomobila še vedno statusni simbol.

Vem, da ne bomo nikoli Nizozemska, kjer so v prometu načrtno dali prednost kolesarjem. Ampak z malo zdrave pameti, res malo, bi lahko Ljubljano, ki je samo malo večja vas, spremenili v zdravo kolesarsko mesto. Kako? Tako, da kolesarje postavimo na kolesarsko stezo na cesto, ker sodijo k avtomobilom in ne na pločnik k pešcem.

Vir: http://bfw.org/

Kam so izginili vsi Štajerci?

Če bi Rudolf Maister vedel, kako ga bodo Štajerci zatajili, bi morda dvakrat pomislil, ali naj se bori za Maribor in Severno mejo…

Vsi Štajerci so na Hrvaškem! V posebnih centrih ob hrvaški obali, ki jim bolj ljubkovalno pravimo – kampi, so si zakupili nekaj kvadratnih metrov velike parcele, na kateri so gospodarji – na svoji zemlji.

Ni jih težko prepoznati. Če se peljete po avtocesti proti Splitu, odprite sovoznikovo okno, utišajte avtoradio pa jih boste slišali. Če se peljete z morja po avtocesti proti Zagrebu, odprite voznikovo okno. Takoj boste vedeli, v katerem kampu jih je največ. Po vsej verjetnosti bo slišati konstanten šum vse do zadnjega kampa na Hrvaškem.

Če v avtu vseeno radi poslušate glasno glasbo, boste morali na prvi stik s tujo vrsto počakati, da prispete v svoj kamp. V veliki večini primerov enega samega Štajerca ne boste našli. Sigurno jih je v neposredni bližini še vsaj pet. Verjetno bodo vsi brez majice, zakurjeni od sonca in to ne glede na to, ali gre za njihov prvi ali zadnji dan dopusta. Indijanska rdeča barva bo najbolj izrazita na onepacku – vampeku, ki s pomočjo stalnega dotoka piva pod vsaj decimetrsko salo uspešno skriva pravi sixpack.

Njihov jezik naravnost moraš sovražiti. Uporabljajo široki E ter besedo KATERI. In to v popopolnoma napačnih kontekstih. Seveda, ne da bi se tega zavedali, vsako slovnično napako ekstra glasno poudarijo. Iz lastnih izkušenj na ta način izražajo višji intelektualni nivo. Kar je popolni anahronizem in predvsem oksimoron.

Razmišljam, da je kampiranje na hrvaški obali posledica desetletja dolge tiranije osrednje Slovenije nad Štajerci. Ki ne jenja. Tu, na Hrvaškem na teh nekaj kvadratnih metrih so oni gospodar. Tu stoji moja komaj vozna prikolica, tu je baldahin, v katErEm imam večji hladilnik in zmrzovalno skrinjo kot doma. Tu so police in omare, ki sem jih sam naredo. V njem je tudi napihljiva blazina, da lahko naenkrat pri nas spi dvanajst ljudi, namesto petih prijavljenih. Pred baldahinom je še en baldahin. Ker lahko. Ker je do naslednjega Štajereca še ravno dovolj prostora. Tam zraven je kuhinja, ki je spet večja kot tista doma. Tam je picofpek, v katerem lahko skuhaš vse razen pice. Tam je še en hladilnik za vso pivo iz Lidla in Hofera. Ko tega piva zmanjka, gredo vampeki vsak zase v prvi bife na plaži. To se ponavadi zgodi že ob desetih dopoldne. Tam vsi skupaj in vsepovprek glasno trenirajo svoje retorične sposobnosti. Čez nekaj ur naključni sprehajalec ne more več razločiti ali gre za enega izmed pol štajerskih dialektov ali pa za orkester vuvuzel.

A ta zapis ni namenjen vsem Štajercem. Ta zapis je namenjen Darkotu…

Darko tako kot mi začasno stanuje na parceli, ki je v lasti Štajercev. Včasih Štajerci svoje zemlje niso posojali drugim, a v zadnjih letih jih je gospodarska kriza, ki pri njih traja sicer že od Rudolfa Maistra dalje, prisilila, da vsako leto za nekaj tednov na svojo parcelo spustijo znane ali neznane goste. Proti neobdavčenemu plačilu seveda. Darko je na morju skupaj z ženo in vnukinjami. Točno število gostov pri naših sosedih je praktično nemogoče določiti. Večino časa se jih dere vsaj sedem, ko pa jedo kosilo, se sliši samo nekaj glasov, tako da lahko upravičeno sklepam, da jih je na parceli od nič do dvajset, večinoma pa le Darko z ženo in dvema vnukinjama. Tudi, ko vem, da so vsi bodisi v vodi bodisi v baru, na parceli iz ugasnjenega kasetarja odmeva vuvuzelščina.

Darko je že od osemnajstega leta zaposlen v TAM-u. Ženi ni povedal, da je TAM vmes šel v stečaj. Še vedno vsako jutro odide od doma in se malo po drugi uri popoldan vrne precej alkoholiziran. Tako kot prej, ko je še imel službo.

A Darkotova žena ve, da je TAM v stečaju. In Darko ve, da žena ve. To Darko čuti vsako sekundo svojega dopusta na Hrvaškem. Žena vseskozi skrbi za to. Darkotova žena je v bistvu v Štajerko preoblečen hudič. La Diabla. Darko je kriv za vse. Hudičevka se dere nanj kot na otroka. Darko, Darko, Darko.

A Darko je tih in ponižen. Cel ljubi dan. Vsak ljubi dan. Njegov trenutek dneva pride enkrat na večer, ko nedoločljivo število Štajercev, sigurno jih je vsaj deset, pri sosedih z enim paketom kart igra Enko. Vsak dan se prepirajo o pravilih. Verjetno imajo samo slovenska. Hudičevka skozi celotno igro zmerja Darkota in krivi za vso nesrečo pri kartah. Darko energijo zbira za tisti trenutek, ko enkrat na večer zbere pogum in ženi na podlago nekaj +2 kart vrže zadnjo +2 karto, s katero poskrbi, da žena pridela zajeten kupček kart. To je edini ženin rafal zlobe, ki je sicer najbolj glasen, a ga naš Darko z največjim veseljem presliši. Tako Darko kot njegova žena imata volilno pravico.

P.s. ta zapis ni namenjen žaljenju Štajercev. Gre za precej faktografski zapis. Ki je precej površen, saj obstaja še kar nekaj dejstev, ki definirajo Štajerca v Ljubljani na hrvaški obali, a ura je nekaj čez šesto popoldan in na vrsti je vsakodnevni trening plavanja. Don’t kill the messenger. V bistvu z radostjo v srcu ugotavljam, da je lahko zapis o Štajercih vsaj duhovit. Podobnega zapisa o osrednjeslovencih ne bi rad bral.

P.s. 2: Če Ivan Minatti ne bi bil Štajerec, bi njegovo zelo znano delo nosilo naslov Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav Štajerca.

Diplomiral na Turistici – srečen kot žafran

Draga Mojca in Savo, glavna bralca tega samotnega bloga!

Turistica v Portorožu. Vir: dijaski.net

Pisalo se je leto 2004. V roki sem držal že drugo izpisnico iz faksa. Po ekonomiji je padlo tudi pravo. To me je res zelo zanimalo, a težko si je bilo priznati, da preprosto nimam ne samo dovolj, pač pa kakršnega koli “zicledra”, da bi preštudiral tako velike količine študijskega gradiva.

V enem momentu leta 2004 sem se jubilejnič sprehajal po univerzitetnih razpisih. Nisem bil še pripravljen obesiti fakultete na klin  – in se zaposliti. To pač ni bila opcija. Pa čeprav sem se dovolj dobro (s)poznal, da sem vedel, da povprečno zahtevnega faksa pač ne morem dokončati. Svojega otroka bi takrat poslednjič nagnal delat. Pa naj študira ob delu. Kar sploh ni težko, če študiraš nekaj, kar te veseli.

Tako sem se zagledal v filozofijo ter turizem. Ne razumem, kako sem bil lahko takrat tako neumen, da sem sam sebe prepričal, da sem sposoben študirati filozofijo. To bi pomenilo eno samo branje, filozofiranje, predvsem pa študiranje nemščine, ki je za filozofijo tako zelo pomembna. Na srečo je imela Turistica organiziran izredni študij tudi v Ljubljani.

Prestrašen kot vedno, ko pridem v prostor, poln neznanih ljudi, sem stopil v predavalnico na biotehnični fakulteti, kjer je imela Turistica svoja predavanja. V prvi vrsti sem takoj srečal Renato, sokrajanko, ki je nisem srečal že od časov Notranjskega radia. Od znanih še Marinčič in Anja. Sproščenost med študenti je bila diametralno nasprotna zategnjenosti študentom na pravu. Kulturni šok.

Prvi letnik je šel gladko skozi. V drugem pa se je zataknilo. Ker sem se priključil Simonovi ekipi na Potovanje.si, sem nehal obiskovati predavanja. Saj opravil sem še vedno polovico izpitov, a več kot to ni šlo. Nisem bil več zraven. Študij se je spet ustavil.

Leta 2010 sem se ponovno opogumil in v naslednjih dveh sezonah pod streho spravil še drugo polovico drugega ter tretji letnik. Zadnjih nekaj izpitov je bilo sestavljenih iz treh angleščin ter dveh nemščin. Angleščine sem se res bal. Predvsem zato, ker sem dopustil, da so strahovi drugih sotrpinov vplivali name. Na njih popolnoma upravičeno, zame res ne. Angleško pač znam. Tudi pisati. Zaradi posluha sem tudi v srednji šoli ter pri maturi dobro prišel skozi. Že res, da vseh lekcij nisem poznal in se zato težko pogovarjam z vami o marsikateri slovenski znamenitosti. A angleško pač znam. O vseh možnih splošnih stvareh se lahko z vami pogovarjam v angleščini. Marsikateri moj sošolec pač ne. In čeprav se sliši grdo, mi je šibkost drugih pripomogla, da sem izgubil strah pred govorjenjem v angleščini. Tako na predavanjih kot še bolj na izpitih. Pri nemščini je bila zgodba obrnjena. Zaradi štirih let nemščine na gimnaziji so me dodelili v nadaljevalno skupino. Na te vaje sem šel samo enkrat. Preprosto zato, ker tja nisem pasal. Zraven mene so bili štajerci in zgornjegorenjci, ki so tekoče govorili nemško, saj so praktično vsi delali v hotelih ali casinojih. Bravo! No, jaz sem se uspel prepisati na osnovno nemščino. Pa še to je bil precejšnji zalogaj. Na drugi nemščini, ki je bila hkrati moj zadnji izpit, sem tako intenzivno mahal z rokami, namesto z jezikom, da sem se bal, da bova zaradi prepiha zbolela oba s profesorico.

Poseben del bi rad namenil diplomi. Prvič sem se je lotil že pred tremi leti. Takrat sem v drugem poizkusu našel mentorja – doc. dr. Dejana Križaja. Izbral sem si temo in pri tem je tudi ostalo. Naslednje leto sem ponovil vajo. Istega mentorja sem še enkrat poprosil za mentorstvo. Spet je bil za, jaz bednik pa sem spet zmrznil. Posebno vzpodbudo so mi na koncu poslali kar s faksa. Vsi stari programi vseh univerz in fakultet smo morali dokončati študij do 30. septembra 2016, sicer nam propadejo vse opravljene obveznosti. Letos januarja sem se še v tretje dogovoril z mentorjem za sodelovanje. Par mesecev sem sestavljal dispozicijo ter vzporedno že pisal material diplomske naloge. Da bi mi senat fakultete zavrnil dispozicijo, ki jo je potrdil tudi mentor, si sploh nisem predstavljal. Z diplomsko sem zaključil konec maja, nato je sledila lektura (hvala Ata Kos) ter tehnični pregledi.

turistica_zagovor

13. julija 2016 sem v 2. nadstropju Turistice zagovarjal diplomsko nalogo. In zmagal. Z odliko. Cum laude. Visokemu zboru – komisiji sem takoj na začetku povedal, da imam tremo, a da upam, da sem si jo s tem priznanjem uspešno zbil. Po koncu sem priznal, da je bila predstavitev uspešna tudi zato, ker sem verjel, da o materiji diplomske naloge v učilnici pač največ vem.

Diplomiral sem – srečen kot žafran!

Že res, da sem se prvič na fakulteto vpisal daljnega leta 1998, diplomiral pa celih 18 let kasneje. Že res, da sem študiral dobesedno pol svojega življenja. A občutek je res dober. To je pravi zrelostni izpit. Ne matura, za tisto se nisem prav nič potrudil. Za diplomo sem se. Prebral sem veliko slovenske in tuje literature, tako strokovne kot praktične. Vmes sem opravil še certifikat na hubspot.com za inbound (vhodni) marketing.

Šefica komisije – gospa  izr. prof. dr. Tadeja Jere Jakulin je bila nad zagovorom navdušena. Pravi, da naj si vzamem par let počitka, potem pa spet lotim študija. Morda pa res. V dvajsetih nisem bil sposoben študirati. Preneumen. Že v zadnje pol leta sem se precej spremenil. Poštenemu pogledu navzven sem dodal še pošten odnos do samega sebe.

Nekaj o tem, kaj bi lahko počel po diplomi, sem pisal že v članku Ideje in napotki za naslednje življenje, a se mi zdi, da se bo moja zgodba odvijala malo drugače.

Veselimo se…

Lepe zaobljube lepo gorijo

Položnice za odvoz smeti bodo v prihajajočih mesecih sigurno višje. Menda kar 80% vseh novoletnih zaobljub v prvih šestih mesecih konča, ja, v smeteh.

Tudi pri zaobljubah se je treba držati ločevanja odpadkov. Večina jih gre med organske, saj govorijo o bolj kvalitetnem prehranjevanju ter rednem miganju. Nekateri celo kupijo večmesečne karte za fitnese in vodene vadbe. Te kartice so lahko zelo zahrbtne, saj gre za plastificiran papir. Verjetno pašejo med mešane odpadke. Spet pri drugih gre za kartonček v plastičnem ovitku. Tu dileme ni.

Jaz sem danes mislim da tretjič štartal z tibetanskimi vajami. S tremi ponovitvami na vajo. Da sem v zadnjem času zelo resno zastavil nešportno in nezdravo življenje, sem na polno začutil pri četrti vaji – mostu, kjer so noge in trebušni del še sodelovali, ramenski obroč pa je bil okreten toliko kot pri egipčanskih mumijah.

Mummy of an Upper-class Egyptian male from the...
Mummy of an Upper-class Egyptian male from the Saite eriod. (Photo credit: Wikipedia)

Obljubiti nekaj samemu sebi je res enostavno. Recimo, kadilci pravijo, da je težko nehati kaditi. Pa ni res. Imam par prijateljev, ki so že vsak vsaj stokrat prenehali kaditi. Kar je dokaz, da nehati ni težko. Seveda, drugo je, da se izrečene obljube tudi držimo.

Kaj bi si za letos lahko obljubil, kar si v preteklih letih še nisem?
Manj je več, bi rekel Marko Roblek.

English: Graduation
English: Graduation (Photo credit: Wikipedia)

Ljubljana – jebe lud zbunjenog

Razvezani jezik pravi, da obstaja slovenski prevod srbskega reka “Jebe lud zbunjenog” in sicer “Če slep slepega vodi, oba v brezno padeta. Jaz pravim, da si reka nista sorodna. Ljubljanski župan je oseba z norim pristopom, ki za sabo vleče zmedene občane. Nič ne kaže na to, da bodo zmedeni občani skupaj z županom padli v brezno, pa čeprav brezna zgodovinsko gledano niso nekaj novega v našem okolju.

Človek mora biti nor, da naroči postavitev tisoč in enega kovinskega stebrička, ki ločujejo cesto od pločnikov, ponekod pa avtomobilom na tak način preprečujejo dovoz po poteh, ki so namenjene počasnejšim udeležencem v prometu.

To pot me izjemoma ne moti ekonomska pokvarjenost župana Jankovića, saj je popolnoma jasno, da je z naročilom teh stebrov potegnil provizijo direktno ali pa posredno. Najmanj, kar je za pričakovati, je to, da ima ženski rokometni klub Krim novega sponzorja. Pranja denarja Janković sploh nikoli ni zanikal. Je pa poštenjak, ker verjame v pravno državo. Žal v državah tipa Slovenija, kjer se cedita pokvarjenost in gniloba, zakon obstaja, da ščiti državo pred narodom in ne obratno. Jaz bi tudi na njegovem mestu verjel v pravno državo. Odgovora na vprašanje, kdaj bo v naše kraje prišla politična higiena, si pa ne bi upal iskati niti sam Nostradamus.

Slovenska mati Tereza:

Ti stebrički so smrtno nevarni, pomagajo pa praktično nič. Nekulturni človek bo našel obvoz mimo svojih možganov kadarkoli in kjerkoli. Zadnjič na primer se je starejši par na velikem križišču Celovške in Tivolske nonšalantno zapeljal čez prehod za pešce, da bi lahko nadaljeval pot v drugo smer. Ponavljam: vozil je po prehodu za pešce čez dva pasova mimo pešcev in kolesarjev.

Poglejte tole prometno ureditev. Komu na sliki so namenjeni ti stebrički? Bodo kolesarji tvegali svoje življenje ter skakali s pločnika na cesto in nazaj? Se bo našel kandidat, ki bo avto parkiral kar ob cesti, čeprav mu je jasno, da mu bodo redarji avto odpeljali s pajkom?

Ti stebrički so toliko smiselni kot visoke ograje na pokopališču. Noben živ človek ne želi noter, mrtvi pa ven žal ali ne žal sami ne morejo.

In Ljubljana je posejana z njimi. Še enkrat: nekulturnega šoferja ne ustavi noben stebriček. Je pa res, da je država tako nora, da izkoristi vsako enkratno neumnost, nesrečo ipd. posameznika, da zagreni življenje vsem državljanom. Ker ljudje, ki berejo Slovenske novice, to zahtevajo!

Aja, sem že povedal, da sem se par dni pred dopustom zabil direktno v enega izmed stebričkov? Ta pametni odneha, zato sem pri svojih petintridesetih odletel v zrak jaz, stebriček še vedno kraljuje na svojem placu.

Občutek za ritem ali ritmična zmešanost?

Če se grdo držiš, grdo tudi misliš. Če se veliko smejiš, dlje časa ostaneš pozitiven. Takih kombinacij bi lahko verjetno našteli nebroj. Kar je zanimivo, je to, da naši možgani ne vedo, ali se grdo držite z razlogom oziroma se smejite zaradi dobrega vica. Tu nastopi prvi vic: joga smeha. Smejmo se:

Ideja je, da če se smejite, četudi brez razloga, žičke od trupla do možganov sporočajo, da se imamo fino, zato možgani pričnejo sproščati endorfine – hormone sreče. Se pravi, lahko slišite najbolj smešen dialog v kakšni tv seriji (predlagam angleški The Office) in se tolčete po kolenih, ali pa sedite na straniščni školjki in se preprosto prisilite v smejanje. V obeh primerih vas bodo oblili endorfini, kar pa sploh ni slabo.

Kljub očitnim dobrim izkušnjam, vas zgornji video težko prepriča, da se tudi sami lotite take telovadbe. A dejstvo ostaja: smej se in svet okoli tebe bo lepši.

Po drugi strani poznamo ljudi, ki jim konici ustnic venomer silita navzdol. Taki ljudje so le redko dobrovoljni, prepoznate pa jih že na daleč. Moški z brki so na pogled še bolj zoprni, ženske pa zgledajo kot pehte, nova frizura jim preprosto ne pomaga pri manj zoprnem izgledu.

In potem pridejo na vrsto moje noge. Od kar pomnim pa verjetno še par let prej, hudo ritmično, a na pogled precej nervozno premikam noge. Poznam dva glavna ritma: počasnejše zamahovanje obeh nog, tako da noge pod 90-stopinjskim kotom razmakneš in spet približaš skupaj. In ponavljaš v nedogled. Drugi ritem je precej hitrejši: izbereš le eno nogo, ki jo pokrčiš na 90 stopinj, potem pa jo v nedogled s peto dviguješ v norem ritmu, ki je še za utripanje kolibrijevih kril prehitro.

Čeprav sem leta sebi in okolici govoril, da gre samo za blazen glasbeni posluh in neizkoriščen bobnarski potencial (v to še zmeraj verjamem!), od prejšnjega tedna dalje priznavam, da za ritmično zmešanost stojijo živci, stres, ________ (vstavi poljubno neudobno besedo). A to sploh ni problem. Če smejanje sprošča endorfine in če grd pogled vodi v negativno razmišljanje, potem ritmična zmešanost ne-hote vodi k proizvajanju dodatnega stresa. Če so noge stalno aktivne, možgani ne morejo ne-misliti, da truplo ni v nevarnosti. Seveda se bo postavilo v obrambni položaj, seveda bo pripravljeno na beg.

Ne gre za sindrom nemirnih nog. To je šele hudič.

Rešitev?
Še vedno parkrat na dan začnem z nožnimi bobnarskimi vajami, a se hitro zalotim in prekinem tako početje.

Prve ugotovitve?
Če imam noge pri miru, dlje časa ostajam miren. Sploh za mizo z več osebki, kjer sem ponavadi hitro postal nemiren.

Danes sem prvič v službi stestiral calm.com. Vzel sem si pet minut in meditiral.  Seveda nisem imel popolne tišine, a že popolno mirovanje in poslušanje prijetne glasbe in glasu, je sproščujoče.

Cilj? Happy :).

Look up – Poglej okoli sebe

Look Up.

I have 422 friends, yet I am lonely.
I speak to all of them everyday, yet none of them really know me.

The problem I have sits in the spaces between,
looking into their eyes, or at a name on a screen.

I took a step back, and opened my eyes,
I looked around, and then realised
that this media we call social, is anything but
when we open our computers, and it’s our doors we shut.

All this technology we have, it’s just an illusion,
of community, companionship, a sense of inclusion
yet when you step away from this device of delusion,
you awaken to see, a world of confusion.

A world where we’re slaves to the technology we mastered,
where our information gets sold by some rich greedy bastard.
A world of self-interest, self-image, self-promotion,
where we share all our best bits, but leave out the emotion.

We are at our most happy with an experience we share,
but is it the same if no one is there.
Be there for you friends, and they’ll be there too,
but no one will be, if a group message will do.

We edit and exaggerate, we crave adulation,
we pretend we don’t notice the social isolation.
We put our words into order, until our lives are glistening,
we don’t even know if anyone is listening.

Being alone isn’t the problem, let me just emphasize,
that if you read a book, paint a picture, or do some exercise,
you are being productive, and present, not reserved or recluse,
you’re being awake and attentive, and putting your time to good use.

So when you’re in public, and you start to feel alone,
put your hands behind your head, and step away from the phone.
You don’t need to stare at your menu, or at your contact list,
just talk to one another, and learn to co-exist.

I can’t stand to hear the silence, of a busy commuter train,
when no one wants to talk through the fear of looking insane.
We’re becoming unsocial, it no longer satisfies
to engage with one another, and look into someone’s eyes.

We’re surrounded by children, who since they were born,
watch us living like robots, and think it’s the norm.
It’s not very likely you will make world’s greatest dad,
if you cant entertain a child without a using an iPad.

When I was a child, I would never be home,
I’d be out with my friends, on our bikes we would roam.
We’d ware holes in our trainers, and graze up our knees;
we’d build our own clubhouse, high up in the trees.

Now the parks are so quiet, it gives me a chill
to see no children outside and the swings hanging still.
There’s no skipping or hopscotch, no church and no steeple,
we’re a generation of idiots, smart phones and dumb people.

So look up from your phone, shut down that display,
take in your surroundings, and make the most of today.
Just one real connection is all it can take,
to show you the difference that being there can make.

Be there in the moment, when she gives you the look,
that you remember forever, as when love overtook.
The time you first hold her hand, or first kiss her lips,
the time you first disagree, but still love her to bits.

The time you don’t need to tell hundreds, about what you’ve just done,
because you want to share the moment, with just this one.
The time you sell your computer, so you can buy a ring,
for the girl of your dreams, who is now the real thing.

The time you want to start a family, and the moment when,
you first hold your baby girl, and get to fall in love again.
The time she keeps you up at night, and all you want is rest,
and the time you wipe away the tears, as your baby flees the nest.

The time your little girl returns, with a boy for you to hold,
and the day he calls you granddad, and makes you feel real old
The time you take in all you’ve made, just by giving life attention,
and how your glad you didn’t waste it, by looking down at some invention.

The time you hold your wife’s hand, and sit down beside her bed
you tell her that you love her, and lay a kiss upon her head.
She then whispers to you quietly, as her heart gives a final beat,
that she’s lucky she got stopped, by that lost boy in the street.

But none of these times ever happened, you never had any of this,
When you’re too busy looking down, you don’t see the chances you miss.

So look up from your phone, shut down those displays,
we have a finite existence, a set number of days.
Why waste all our time getting caught in the net,
as when the end comes, nothing’s worse than regret.

I am guilty too, of being part of this machine,
this digital world, where we are heard but not seen.
Where we type and don’t talk, where we read as we chat,
where we spend hours together, without making eye contact.

Don’t give in to a life where you follow the hype,
give people your love, don’t give them your like.
Disconnect from the need to be heard and defined
Go out into the world, leave distractions behind.

Look up from your phone, shut down that display,
stop watching this video, live life the real way.

Ko zobna pasta ne prepreči gnilobe

V nasmehu nekega dneva sem si kupil ročke za sklece. Da bi jih izvajal bolj pravilno. Čeprav pri tistih desetih, ki sem jih lahko pravilno izvedel, ročke niso predstavljale bistven element vadbe. Kot da bi si za kopanje v termah, kjer je globina največ 1,2 metra, omislil ergonomične spido kopalke, ki ti jajca prislonijo nekam na hrbtno stran, da plavaš hitreje.

Push Up Bars
Push Up Bars (Photo credit: Wikipedia)

Hkrati sem si na telefon naložil aplikacijo 100 push ups. Res super program, ki ti pomaga, da v zmerno kratkem času prideš do končnega rezultata – 100 opravljenih sklec.

Do zdaj sem se programa 100 sklec lotil že dvakrat. Od začetka. Čim ga ne izvajaš redno, si na začetku. Sploh, ker sem prišel le do tretjega vadbenega dneva, kjer je treba narediti nekaj čez 40 sklec v mislim da petih serijah.

In kje se je zalomilo? Ja, dobesedno se je nekaj zalomilo. Desna rama je samo še na pol uporabna. Nekaj tankega nekje med mišicami mi tanko piska. In me vsakič sproti opozarja, da sta negostota lasišča in nebolezenska atrofija mišic še kako povezani. Poka mi tudi v skeletu nekje pri prsnici.

Včasih smo se hecali, da če nimaš mišic, tudi musklfibra ne moreš imeti. To sploh ne drži. V začetku decembra smo imeli prijateljski teniški turnir. Par ur igranja dvojic. Čez dan je še šlo. Ko pa je pivo ohladilo mišice, je vsa žlahta gnilobe prilezla na plano kot deževniki po dežju.

Si predstavljaš, da imaš nekega dne polno potovalko gnilobe in se odločiš, da boš začel laufat? Rabiš motivacijo, da premakneš svojo rit? Poglej, kako je gospod (ko to narediš, si gospod) z nadimkom Wega pretekel 10.000 kilometrov.
Kako sem vstal s kavča in se spravil teč – Pot od kavčkrofka do zmernega rekreativca.

Treba se bo začeti gibati. Treba se bo začeti razgibavati. Treba bo postati kaveljc in korenina. Treba bo postati čil in zdrav. Treba bo postati močan. Treba bo postati lahek kot pero, hiter kot Bruce Lee in prebrisan kot Gašpar Gašpar Mišić. Ja, treba se bo smejati. Treba se bo sprostiti.

In treba bo dobro jesti. Treba bo zdravo jesti. Treba bo veliko jesti. Predvsem ogromno zelenjave, nekaj sadja in mesa in nekaj malega vsega ostalega. Sladkor? Ja, ob posebnih priložnostih in če si ga bom sam sproduciral v pečici.

Jeseni enkrat sem spoznal, da je zobna pasta namenjena zgolj boljšemu zadahu, za čistoto zob pa ni ravno odločilni faktor.

Yes you can. Yes we can. Yes I can.

Randy Orton doing push ups before performing t...
Randy Orton doing push ups before performing the RKO on Sheamus. (Photo credit: Wikipedia)