Novoletni koncert orkestra Simfonika Vrhnika 2017

Stojim v zadnji vrsti, posran kot pes med novoletnimi prazniki, kljub svojim meter devetdeset se počutim visokega kot Lionel Messi, tako se mi šibijo kolena. Edina prednost nervoze je zmeden pogled po parterju in balkonu, ki se ne more fokusirati na posamezne obiskovalce. Vem, da so moji nekje med njimi, nisem jih vprašal, kje sedijo.

Dirigent Marko Fabiani je orkester poslal v prvo bojno linijo, kmalu se mu bodo pridružila dekleta, čisto na koncu pa še fantje, vsi izkušeni. In moja malenkost, ki bo s prvim glasom, če in ko bo prišel iz grla, izgubil nedolžnost in postal polnopravni član mešanega pevskega zbora Mavrica in ter vsako leto aktivni član novoletnega koncerta orkestra Simfonike in dveh zborov v Slovenski filharmoniji.

Tako nekako si predstavljam enkratni dogodek čez približno tri leta. Zakaj pa ne. Odličen hobi. Petje v pevskem zboru. Kaj vse si bo še moja starost izmislila. Razen vrhunskega popevanja pod tušem in ob lastni spremljali s kitaro v zadnjem desetletju nisem nikjer nastopal. Saj včasih smo se šli pevsko pivske piknike, kjer sem tudi jaz uspeval loviti srca nezahtevne, a zelo srčne publike.

Morda v zbor sploh ne bom sprejet. Morda sta velika želja in zadovoljiv posluh premalo. Morda tudi Vlado Kreslin s svojo oktavo in pol ne bi prišel v Mavrico, a on je pred desetletji razumel svoj razpon in ga dodobra izkoristil.

Včeraj smo v Slovenski filharmoniji uživali na 29. (!) jubilejnem koncertu orkestra Simfonika ter dveh mešanih pevskih zborov: Mavrica in dr. Frančišek Lampe s Črnega vrha nad Idrijo.

Solistka je bila mlada violonistka Manca Rupnik. Noro. Kakšna predanost in enost z violino, kakšno čustveno doživetje.

Glasba mi res veliko pomeni. In klasika in slovenska narodnozabavna. In predvsem vse, kar je dobrega vmes. Tega je res veliko. Na petje v zboru sem prvič pomislil ob lanskem novoletnem koncertu, ko me je vmes prešinilo, da bi Mavrica lahko bila najlepša pot k redni konzumaciji dobre glasbe in drugačnemu druženju z ljudmi. Za drugo polovico življenja.

Veselimo se…

Photo credit: Dietmar Temps via VisualHunt / CC BY-NC-SA

Nessun dorma! – Nihče ne spi!

Večinoma med službo ne poslušam glasbe, če že, potem si v ozadje postavim večurne inštrumentalne melodije.

A vsake toliko se vrnem h klasični glasbi ali operi. Danes sem začel pri Mozartu, nadaljeval pri Beethovnu, Bachu in Smetani ter še pred kosilom končal pri operi Turandot oziroma najbolj slavni ariji Nessun dorma.

Čez Pavarottija ga ni, a Bocelli je še živeči pravi beli golob (Gianni, pojej se). In to jesen nastopa v Stožicah, karte pa so odurno drage. Ne dam. Raje si bom na dan koncerta na ves pre-na-glas navil njegov CD v ušesa in stopil na pol poti v nebesa.

Pa še besedilo arije Nessun dorma (vir):

Nessun dorma! Nessun dorma!
Tu pure, o Principessa,
nella tua fredda stanza,
guardi le stelle
che tremano d’amore, e di speranza!

None shall sleep! None shall sleep!
Not even you, oh Princess,
in your cold bedroom,
watching the stars
that tremble with love and with hope!

Ma il mio mistero è chiuso in me;
il nome mio nessun saprà!
No, No! Sulla tua bocca
lo dirò quando la luce splenderà!

But my secret is hidden within me;
no one will know my name!
No, no! On your mouth
I will say it when the light shines!

Ed il mio bacio scioglierà
il silenzio che ti fa mia!

And my kiss will dissolve
the silence that makes you mine!

Il nome suo nessun saprà,
E noi dovrem, ahimè, morir, morir!

No one will know his name,
and we will have to, alas, die, die!

Dilegua, o notte!
Tramontate, stelle!
Tramontate, stelle!
All’alba vincerò!
Vincerò! Vincerò!

Vanish, o night!
Fade, you stars!
Fade, you stars!
At dawn, I will win!
I will win! I will win!

V naslednjem življenju bom beseda v refrenu znane opere…

Mojih pet minut je danes. In danes. In danes.

Mojih pet minut je danes. Večkrat… Pogrešal sem jih.

A mojega omejenega znanja igranja klavirske harmonike in kitare je dovolj, da se umaknem na samo, se izklopim in umirim.

Par let igranja harmonike pri Ošlaju je kot vožnja s kolesom. Nikoli je ne pozabiš. No, čisto tako ni. A basovska lestvica se je odigrala sama, pesmi, ki sem jih včasih že na pol igral, zdaj spoznavam in osvajam na novo.

Ansambel bratov Avsenik
Ansambel bratov Avsenik

Na Golici je prvi primer. Iz prve sem odigral še četrti del, ki je v bistvu le ponovitev prvega v B duru. Še en prehod v tretjem delu me muči pa seveda uvod odigram teatralno počasi. Seveda je cel teater zgolj zato, ker ga ne znam odigrati bolj tekoče.

Tam kjer murke cveto. Res lep valček. In tudi precej enostaven. No, vsaj zdaj se mi zdi tako, ker ga drgnem praktično vsak dan.

Večer na Roblek. In potem se nezavedno sprehajam po klaviaturi in iz meha prileze ven uvod v Robleka. Čudim se samemu sebi, kaj hudiča je to za en komad in od kod ta melodija. Ja, seveda, to je Na Roblek. Suvereno odigram glavni del in kar usekam po tretjem, kjer se mi je seveda zalomilo. A lej ga zlomka, ratatatam pa je šlo. Izika, bi rekla tamalčka. Res kul komad. Dober ritem. Čeprav ga vedno prehitro odigram, pa sploh ni razloga.

Reci le zakaj. Odklop od valčka.

Kaj me še čaka? Spomin, Slovenija, od kod lepote tvoje, Na avtocesti in še par drugih. Vse od Avsenika. Slavc je res zakon. Harmonika je sicer glavni inštrument, a brez pihal in dobrih vokalov ne bi bilo tega benda. Potem se bom lotil še Slaka. Z največjim veseljem se bom lotil še pesmi, ki jo spisal Ata Kos. Yes, bi rekel Ata Kos :).

Mojih pet minut je danes. Večkrat… Pogrešal sem jih.

Harmonika – vrnitev v prihodnost

Nedelja je bil en tak zelo lep dan. V Svinjegradu (Ihan) sem obiskal mojstra Dušana Drobniča, ki mi je popravil harmoniko. Januarja sem ga prvič obiskal. Osnovna ideja je bila, da svojo 80-basno Melodijo zamenjam – staro za novo. A lej ga zlomka, Dušan je mojo revco prijel v roke in močno potegnil. In revca ni popustila. Zato je Dušan predlagal, da se bolj splača kar obstoječo harmoniko prenovit/popravit.

Nedelja je bil en tak zelo lep dan. Malo treme in prazen spomin – zaigral sem C-durovo basovsko lestvico ter par začetnih verzov Avsenikove Na Golici. Več niti ne znam.
Še kufer mi je Dušan popravil.

Danes sem harmoniko spet prijel v roke. Doma. Desni pas sem si odpel do konca, da sem se stlačil notri. Spet sem se najprej sprehodil po basih. Lestvice, basiranje, prehodi med duri. Vse jasno.  Vili Ošlaj je opravil vrhunsko delo.

Najprej sem se lotil pesmi O bella Ciao. Čisto enostavna je. Lotil sem se Avsenikovih viž. Teh bi se rad naučil vsaj 10. V pesmarici sem najprej prepoznal Prelepo Gorenjsko. Uvodno melodijo sem že naštudiral. Ni težka. Nekak hitro mi gre. To me prijetno skrbi :).  Za dnevni grand finale sem usekal po Golici. Tistega uvoda še ne znam na pamet. Sploh pa ne z basi, prek katerih uvod pride bolj do izraza. A ga bom že še naštudiral. Se že veselim. Prvi del bi lahko zaigral sredi noči in prekleto preveč pijan. Drugega tudi. Tudi tretji je šel skozi. Samo en mali prehod me še daje. S tem istim delom sva se dajala že pred leti, ko sem zadnjič držal harmoniko v roki. Vaja, vaja, vaja. Zadnjega dela Golice, ki je v bistvu ponovitev prvega, le v višjem duru, še nikoli nisem znal odigrat. Zdaj mi ne uide.

Fotr je včasih pravil, da sem jaz bolj za kitaro, on pa bolj za harmoniko. Ne vem, se mi zdi, da če trofneš inštrument v pravem obdobju, da boš (s)plaval ne glede na vse. S harmoniko sva se razšla sredi osnovne šole, ko me je napadla puberteta, kitara je prišla konec srednje šole, ko je tudi glasba postala bolj glasna. A jaz sem tudi pri kitari ostal pri taborniškem znanju.

Zdaj je čas za harmoniko. Zdaj je čas za narodnozabavno glasbo.
Zdaj je čas za Avsenika in Slaka.
Jaz sem pa en Kos Tomaž, z Vrhnike doma…