Pomlad 2017 je tu

Z Jutrom je prišla pomlad. Vse je zeleno. Še celo lasišče, ki je v zadnjem desetletju životarilo, vsake toliko pogleda v svet, kot da bi ga zalil s substralom.

Na jadranju so nas predzadnji dan obiskali delfini. Nekaj metrov od jadrnice. Prvič se mi je to zgodilo. Medtem ko smo Japonci iskali telefone, so bili že 100 metrov oddaljeni.

Odtekel sem prvi letošnji tek. Kaj letošnji, vključi v to še lansko jesen. Dobrih 8 kilometrov. Morda pa se še izide za Bevški tek. Samo še prevoz si uredim.

Govorim in se ne skrivam. Med tekom sem nagovoril znanko in se zapletel v prijeten 5-minutni pogovor. Pozdravil sem se z neznancem, ki dela v sosednji medijski hiši in ki ga redno srečujem na vseh marketinških dogodkih. Zdaj vsaj ne bo več tiste mučne tišine in mrtvega mimoglavnega pogleda. Morda si kdaj celo deliva taksi. Z bežnim znancem (je bežni tu preveč?) sva bila prisiljena skočiti na isto trolo. In sva se pogovarjala. O teku. In bodo zdaj vsa naslednja srečanja upam da precej bolj enostavna.

Včasih se mi zdi, da me ljudje ocenijo za zajebanega človeka samo zato, ker se na družabnih dogodkih pogovarjam le z zelo znanimi osebami, s polznanci in neznanci pa skoraj nikoli. Pa res ni tako. Le smotan in neroden sem, ne znam načeti pogovora s par uporabnimi frazami, pa čeprav o vremenu. Ker sicer se zelo rad pogovarjam. In poslušam. Tudi trezen.

Enako se mi dogaja na skype klicih ali celo mednarodnih dogodkih. Ob takih priložnostih me požre nesamozavest, največkrat zaradi angleškega jezika, ki ga premalo uporabljam, potem pa rabim precej časa, da sfuram. Potem pa spet pridemo do zajebanosti ali česa drugega.

In sem razmišljal, kaj bi lahko naredil sam pri sebi, da bi to pomlad bolje zaužil. In da bi ta pomlad trajala kar do naslednje pomladi. In sem razmišljal o poletnih tečajih angleške konverzacije. In sem se odločil, da lahko za veliko manj denarja združim prijetno s koristnim. Čez poletje se bom lotil online učenja kitare in učenja besedil (naših in vaših) na pamet.

Jutro bo spremenilo vse

Indexi
Jutro ce promijeniti sve

Ti si tu, svud je mir oko nas
grobna tisina nas dijeli
ali ne, cekaj strpljivo dan
jutro ce promijeniti sve

Cemu to, noc je usla u nas
i nasa srca su prazna
ali ne, sve je ruzan san
jutro ce promijeniti sve

Bdijem, duga je noc
a znam, bdijes i ti
al’ to dvoje bez nade
ne, ne to nismo mi

Ti i ja mozda zelimo kraj
i mracne misli nas dijele
ali znam noc je kriva za to
jutro ce promijeniti sve

Cemu to, noc je usla u nas
i nasa srca su prazna
ali ne, sve je ruzan san
jutro ce promijeniti sve

Ti i ja mozda zelimo kraj
i mracne misli nas dijele
ali znam noc je kriva za to
jutro ce promijeniti sve

Jutro
jutro ce promijeniti sve
jutro ce promijeniti sve

Najlepša barva je A mol

Včasih se zdi, kot da me ni, ko stojim pred ogledalom in čakam na odziv.
Včasih se mi zdi, da gledam v prazno podobo tako dolgo, da iz slike v ogledalu nastane stereogram. V katerega vstopim in se prepustim domišljiji.

V stereogramu živijo barve in nasmehi, prijetne podobe iz sanj, ljubezen in sreča, sreča in dotik, dotik in objem, objem in ljubezen, ljubezen in prijateljstvo, partnerstvo in pestrost, pestrost barv in življenja.

Moja najljubša barva je A mol. Ker opisuje veselje in žalost, a slednjo le zato, da bi nam bila v veselje.

Ta melanholična jesen traja že čisto predolgo. Slaba tolažba je, da se počutim kot prebivalec Zahodnjega, kjer vsak letni čas traja več let.

Dobra tolažba je, da s svojimi dolgimi rokami počasi trgam oblake narazen, v ozadju mi sonce že stopa naproti, z njim pa z roko v roki barve in nasmehi, prijetne podobe iz sanj, ljubezen in sreča, sreča in dotik, dotik in objem, objem in ljubezen, ljubezen in prijateljstvo, partnerstvo in pestrost, pestrost barv in življenja…