Gori, doli, naokoli v Carigradu

Otrok, v zadnjem stadiju tridesetih let, je brcal gori, doli, naokoli. Na sumu sem ga imel, da ne bo odnehal, če mu ne ustrežem.

Vreme se je usmililo Carigrada v zadnjem tednu starega leta 2017. Mene se je s ceno povratne letalske karte v zadnjem trenutku usmilil Turkish Airways.

Precej nesiguren sem se skobacal najprej v Markunov kombi, popil najdražjo gorenjsko kavico na brniškem letališču in jo odrinil nad cesto bratstva in enotnosti proti Carigradu/Istanbulu/Konstantinoplu/Bizancu…

Espresso na ljubljanskem letališču

Z letališča Ata Turk sem se odpravil z vlakom do ene izmed prog mestnega tramvaja, ki me je pripeljal skozi najbolj znani becirk Sultanahmet do postaje, par sto metrov oddaljene od hostla Cheers, ki sem ga za štiri noči rezerviral dan pred odhodom. Prvič sem prebival v lastni sobi s kopalnico.

O Carigradu sem edinokrat resno razmišljal, ko sem prebral knjigo Dana Browna Inferno. Zgodba Roberta Langdona se namreč zaključi prav v Carigradu, v podzemni palači Basilici Cistern. Neverjetno, kaj je Holivud sposoben potegniti iz sicer izjemno zanimivega podvodnega prostora, ki sicer tudi pod razno ni tako velik in nevaren, kot ga prikazuje film.

Basilica Cistern = Cisterna bazilike, Potopljena palača
Meduza, Cisterna bazilike, Potopljena palača

Plana, kaj vse si moram ogledati, nisem imel. Sestavljal sem ga vsako jutro ob zajtrku. A ker sem bil sam, sem vedel, da si želim veliko hoditi, ogledati največje znamenitosti in se nasploh prepustiti carigrajskemu toku. Ki res ni hiter, pa čeprav smo bili eni turisti in drugi v polnem delovnem pogonu. Je pa res, da je moj korak kar hiter. In dolg.

Roberta Langdona sicer nisem srečal, sem pa prehodil njegovo celotno carigrajsko pot. Prehodil sem tudi celotno Figo Gorana Vojnovića in polovico knjige Ime mi je rdeča turškega nobelovega nagrajenca Orhana Pamuka.

Bral sem vsepovsod. Ko sem čakal na vstop v muzeje in največje znamenitosti. V parkih. Recimo med Hagijo Sofijo in Modro mošejo.

Modra mošeja
Hagija Sofija
Levo Hagija Sofija, desno Modra mošeja, vmes pa park s fontano

A največ sem bral zjutraj v hostlu ob zajtrku in kavi, ki se ji tako reče samo zato, ker je kljub vsej nesreči tega sveta bolj podobna pravi kavi kot čaju.

Popotniška duša je bila v zadnjem času že precej izpraznjena. Bila je precej podobna vodnjaku, v katerega je bil vržen Fini efendi, pozlatar iz Pamukove knjige. In teh nekaj dni me je vrnilo med žive. Saj prvi dan je bil res naporen. Nisem vedel, kam grem, v kaj se podajam, nisem imel planov, nisem imel sogovornika. Par dni sem rabil, da sem se privadil na samoto, ki jo je rušila kopica zelo prijaznih ljudi, popotnikov in lokalcev. Par dni je trajalo, da sem se začel smejati na glas, da sem lastnim vprašanjem odgovarjal kar na glas. Vsak prehojen meter, vsaka zgodovinska točka več, vsak pogovor z neznancem, vse to me je polnilo. Včasih celo tako močno in naenkrat, da sem imel zelo malo časa, da sem poiskal kakšno lokalno stranišče. Največkrat v bližini kakšne džamije, kamor so verniki odhajali pred obredom. Vsakič znova, ko sem trpel nad čučevcem, sem preklel vse svoje športne aktivnosti in sploh nezdravo življenje zadnjih let. Kaj ti je Kos treba imeti skoraj 100 kil, prav lepo bi shajal z desetimi manj. Zamenjaj deset kilogramov za deset prebranih knjig, deset osvojenih vršacev, deset obiskanih kulturnih dogodkov, deset srečanj s prijatelji iz nekega drugega časa…

Carigrad me je očaral. Tako evropski pa tako turški. Menda je azijski cel Carigrada, ki sem si ga prihranil za prihodnjič, najbolj evropski. Razlog je preprost: nima zgodovinske arhitekture.

Most Galata, ki povezuje zgodovinski Carigrad s Karakoyem. Na njem nebroj ribičev dneve in noči ribari.
Dnevni ribiči na mostu Galata
Modro mošejo je leta 1609 dal zgraditi sultan Ahmed I. Je približno 1.000 let mlajša od sosede Hagija Sofije.
Hagija Sofija je bila zgrajena kot cerkev leta 537 za časa vladavine cesarja Justinijana I. V mošejo jo je leta 1453 preuredil sultan Mehmed II. Ata Turk jo je leta 1935 preuredil v muzej.
Palača Topkapi je po osvojitvi Konstantinopla, za kar je poskrbel sultan Mehmed II. Osvajalec, za 400 let postala osrednje prebivališče sultanov.
Palača Topkapi oziroma Topkapi Sarai: sultanova spalnica

Istanbul kart – carigrajska urbana

Na enem prijaznem blogu sem že na letališču Ata Turk prebral, da se splača kupiti Istanbul kart – enotno kartico za javni transport. In sem jo.

Za Istanbul vrednostno kartico sicer na začetku plačaš nekaj malega, a se ti nakup že po parih vožnjah z mestnim prometom povrne, vsaka posamezna vožnja je po moje skoraj pol cenejša. In prevozi so že tako ali tako zelo ugodni. A kljub nizki ceni je storitev vrhunska.

Mesto je prepredeno z metroji, tramvaji, vzpenjačami, ladijskimi povezavami. Sploh mreža tramvajev je zakon. Je zelo razvejana, ima veliko postaj, je varna in še enkrat več – poceni. Saj hoja je zelo prijetna, a mesto je veliko pa tudi gričevnato. Kot turistu me tudi gužva ni motila.

Istanbul kart se lahko kupi praktično na vseh postajah z denarjem ali s kreditno kartico.

Na tramvajih in metrojih je pisno in glasovno dobro označeno, kam in kako.

Kako z letališča Ataturk do centra Carigrada

Najcenejši in sigurno najbolj zanimiv način, da z letališča prideš v center, je uporaba javnega prometa. Metro postaja se drži letališča Ataturk, je pa kljub temu dobrih 5 minut hoda.

Če nameravaš ostati v Carigradu več kot en dan, se splača kupiti Istanbulkart.

Na postaji se vkrcaš na metro M1 za Yenikapi. Po šestih vmesnih postajah izstopiš na Zeytinburnu Metro Station. Tam ponovno uporabiš Istanbulkart in se po stopnicah spustiš za tram (=tramvaj) postajo, kjer se vkrcaš na T1 za Kabatas. Po petnajstih postajah prideš do Sultanahmeta, najbolj zgodovinskega predela Carigrada.

Tram povezava T1 Bagcilar – Kabatas je tudi sicer zelo uporabna. V Kabatasu na primer se lahko vkrcaš na funicular (vzpenjača) do trga Taksim.

Turistično zavarovanje

Turistično zavarovanje sem si uredil par minut pred odhodom kar prek spleta pri Corisu za 9,5 EUR. Zavarovanje je stopilo v veljavo šele naslednji dan!

Za 15 turških lir sem si omislil uro in pol dolgo vožnjo po Bosporskem kanalu, ki povezuje Marmarsko morje s Črnim morjem. Obstajajo tudi bolj resne in dražje ture z lokalnim vodičem, a za meditacijo in preživljanje prijetnega popoldneva je tudi ta opcija več kot odlična.

Krompirjeve počitnice – Hotel Cerkno Resort

Trend slabih izbir namestitve za naše krajše družinske počitnice se žal nadaljuje. Upam, da bo bog v prihodnje tudi nam ne-vernikom bolj naklonjen. Zato trenutno poslušam spiritualno afriško muziko. Če je kje bog, potem je v Afriki. Ravno danes sem videl en tvit o afriških otrocih, ki v blatu iščejo pitno vodo. Ja, jaz, čeprav upravičeno, jambram čez slabe hotelske storitve, ogromen del naše Zemlje pa vsakodnevno išče pitno vodo. Če je kje bog, potem je v Afriki. In fučka se mu za ljudi.

Cerkno resort – pred odhodom

Za krompirjeve počitnice sem izbral Cerkno. Saj vožnjo bomo že preživeli, menda je celo nova obvoznica pri Škofji Loki.

Da smo se odločili za Cerkno resort, se gre zahvaliti ekipi, ki je naredila spletno stran. Res je lična. Ko prebereš, kaj vse lahko v Cerknem počneš, bi se lahko odločil kar za cel teden počitnic. Okej, v hotelu 3* je hrana manj raznovrstna in kvalitetna kot v 4*, a v ponudbi so izpostavljali lokalno hrano, super, jedli bomo žgance, velik bazen s termalno vodo, fitnes in več vrst savn.

Cerkno resort

Dodaten plus za Cerkno je tudi bližina Partizanske bolnice Franja, ki je še nihče od nas ni nikoli obiskal.

Cerkno resort – resnica boli

Vožnja čez Kladje je en sam obup in matr za otroke. Veliko slabe volje še pred prihodom v Cerkno. V kraju smo sledili tablam za hotel in prispeli pred zgradbo, ki ji je obratovalno dovoljenje poteklo kmalu po osamosvojitveni vojni. Spredaj je bilo vse zaprto, kar nas je navdajalo z upanjem, da se nahajamo pred napačnim hotelom. Žal smo čez par minut odkrili še ena zmatrana vrata, ki so vodila do recepcije.

Dobili smo družinsko sobo, ki je bila sestavljena iz sobe z družinsko posteljo ter tv sobo z raztegljivim kavčem. Okej, spali bomo.

Skozi kletni hodnik smo prispeli do bazena. Seveda v Cerknem termalnega vrelca nimajo, zato je tudi voda imela prijetno sobno temperaturo. Kar je super, če treniraš plavanje ali pa si bademojster. Ostali smo občudovali predvojne vzorce ploščic in se počasi pričeli zavedati, v kakšnem zosu smo se znašli.

Zos je beseda, ki bi je bil pri večerji celo vesel. Ponavadi pride v kompletu s kakšnim dobrim kosom mesa. Nič od tega. Kot tudi ne od avtentične lokalne hrane. V hotelu nas je bilo točno dobrih par družin, zato je bila količina hrane zelo dobra prešteta. Kar verjetno ni bilo težko. Na vsaki škatli instant hrane piše, za koliko oseb je. Obup.

Namesto vikend paketa, ki je bil sprva v planu, smo se že zvečer odločili, da bo ena noč v resortu dovolj. Zato sem zjutraj šefici recepcije prijazno razložil, da mi pa odhajamo. Je rekla, da to pa poviša našo nočitev za eno noč. Ja, kako, saj tega pa nimate zapisanega na sicer zelo lični spletni hrani. Aja, da ni napisano? Pa sem mu rekla, da to doda gor. Nekaj evrov, kolikor je bilo pribitka, sem pogoltnil in pomislil na afriške otroke.

Ne smem izpustiti fitnesa pri bazenu, kamor so na terapijo po izpustu iz bolnice Franja verjetno že med vojno pošiljali ranjence. Rentgen v Franji zgleda novejši.

Všeč mi je bil optimizem šefice recepcije, ki mi je ob odhodu prodajala še zimske počitnice.

Obisk Partizanske bolnice Franja je bil super. Ljudje tam gori imajo nekaj v sebi, da preživijo.

Obisk Zakojce, rojstnega kraja Franceta Bevka, je bil super. Ura jahanja konja za 15 evrov se mi zdi neverjetno ugodna. Na kakšni bolj turistični točki bi konja za tak denar lahko jahal recimo da 10 minut. No, jahal, gazda bi konja vozil na povodcu. Na Zakojci sta se fanta nekaj minut še sprehajala na konju ob najini pomoči, potem pa večino ure sama vodila in jahala vsak svojega konja. Nekaj časa v krogu, potem v osmici. Pa tudi v galob sta spravila konja. Bravo.

Pa je bila cena ustrezno nižja? Ne. Pa saj tudi ne more biti. Ta hotel ima nebroj fiksnih stroškov, zato mora bruhati precejšen minus. Upam, da je pozimi bolj prijazen do gostov, saj je takrat v ospredju smučanje.

Malezija z družino 2014 – pred potovanjem

Zadnje čase se parkrat dnevno zalotim, da razmišljam o tujih deželah, o novem potovanju. Vsakič, ko v službi ali na cesti slišim pogovor o potovanju, razvlečem uhelj v tisto smer in se delam, da sodelujem v debati. Domišljam si, da imam letalsko karto že v žepu, le še nekaj tednov me loči od novega podviga – novega backpackerskega potovanja.

Neizmerno hvaležen sem Levinji, ki je uspela sebe in mene pred dvema letoma prepričati, da bi ob prvi priložnosti šli na potovanje. Brez resnih idej, destinacij, stopnje ugodja in podobno. Za tri tedne. Našla sva prazno kuverto in vsak mesec del plače shranila za potovanje. Do januarja nekaj manjši znesek, od januarja pa do dejanskega poleta nekaj večjega.

Od samega začetka je bila jasno, da se gremo potovanje vsi štirje – midva z obema fantoma. Praktično trije brez izkušenj ter moja malenkost. Pa še od mojega zadnjega resnega potovanja je minilo 13 let.

Sprva sva razmišljala o kakšni evropski destinaciji. Dejansko je bil plan, da se izognemo Hrvaški. Sicilija, Sardinija, rent-a-car, evropski avto kampi? Ne, prevroče bo.

Ob spremljanju tistih nekaj portalov, ki ponujajo ugodne letalske karte, sva se pozimi odločila, da kupimo karte za Bangkok in konec junija odletimo direktno na Tajsko. Kaj bi drugega. Za cel mesec. Ko si enkrat tako daleč, se ti ne sme muditi domov. Kdaj bo spet naslednja prlika za čez oceanski let.

Sredi januarja sva karte za povratni let Benetke-Bangkok dejansko tudi kupila. Otroške niso kaj dosti cenejše, praktično nič. Kar je precej logično. Mala rit zasede cel sedež tako kot kakšna nezdrava ameriška poltonka. Qatar je bil najbolj ugoden, kar ni nepomembno dejstvo. Za Levinjo, ki res ni največji ljubitelj letenja in ki si med letom zaradi otrok ni mogla privoščiti večjih količin alkohola, je bila izbira letalske družbe zelo pomembna. In Qatar zveni pomirjujoče.

QatarAirways

Na Tajskem sem bil leta 2001. Sam. Saj sem iskal kakšnega sopotnika, a ga takrat nisem našel. Mentalno sem se uspel prepričati, da je bolje, da se na potovanje odpravim kar sam, kot pa da čakam ustreznega kandidata. Sprva sem želel obiskati Indijo, a so se takrat Indijci zapletli v nuklearni besedni spor s sosedi Pakistanci. Moj Rajasthan – ciljna destinacija – se je zdel prenevaren. Verjetno ni bil, sigurno ni bil, a vseeno. Na STA-ju mi je uspelo zamenjati karto, agentka mi je svetovala Bangkok, jaz pa sem brez resnega premisleka potrdil izbiro.

Da bi ob vsem državah tega sveta še enkrat obiskal Tajsko, se mi ni zdelo nikoli problematično. Itak se je izkazalo, da tudi to pot brez političnih nemirov na ciljni destinaciji ne bo šlo. Na Tajskem so se kot že večkrat v zadnjih letih dogajali nemiri, protesti. Pozimi 2014 za turiste Tajska res ni bila obljubljena dežela. Na izpostavi QatarAirwaysa v Italiji sem preverjal, če se karte lahko zamenja. Seveda se jih da, a le, če ne kupiš najcenejših. Meni se zdijo tudi najcenejše še zmeraj precej drage, ampak ja, razumem cenovno politiko.

Ker se nemiri kar niso in niso hoteli končati, sva rešitev iskala v bližnjih mirnih! državah, kamor bi lahko leteli direktno iz Bangkoka. Malezija, Kuala Lumpur ter Air Asia so za naslednjih nekaj tednov postali ključni pojmi. Pa nov Lonely Planet. Pa nahrbtniki, cepljenja, nerazumevanje nekaterih, da potujemo v muslimansko državo in podobno nepomembne reči.

QatarAirways

Priznam, da sem bil kljub dodatnim letalskim stroškom, ki jih je prinesla nova destinacija, neizmerno vesel. Če priznam, da je bil edini pomislek dražje in težje dostopno pivo zaradi muslimanske države, potem je jasno, da resnih skrbi ni bilo.

Nekaj tehničnih info!

Nekaj dni po nakupu kart Benetke-Bangkok sva odkrila bolj ugodne qatarjeve lete iz Zagreba. Kart ni bilo mogoče zamenjati. Strošek štirih kart je bil cca. 2.178 EUR z vsemi taksami, če me spomin ne vara. GoOpti ni prišel v poštev, saj je otroška rit spet enako vredna kot odrasla. Zato smo se v Benetke odpravili s svojim avtom, ki smo ga za 105 EUR za cel mesec pustili na zunanjem parkirišču. Če smo do Benetk prispeli še relativno pravočasno, smo se zato okoli letališča vrteli kar nekaj časa in iskali parking. Nekaj tiste prve nepotrebne nervoze se nam je že splazilo za hrbtom.

Cepili smo se dvakrat proti hepatitisoma, zraven smo usekali še klope. Kasneje smo dobili še tretjo dozo, recimo, da smo zdaj kar varni za dobrih 5, 10 let.

Vzeli smo dva večja ruzaka, v katere smo stlačili štiri brisače, vse cunje, toaleto in igrače. Vrh glave dovolj prostora.

S seboj smo imeli telefon ter tablico, prek katere smo si sproti rezervirali vse nastanitve. Spletni strani, ki smo ju sanjali še tedne po povratku domov: booking.com ter agoda.com. Morda vsega dvakrat smo prenočišče iskali na licu mesta. Tablica je prav prišla tudi za risanke pred spanjem. Imeli smo večji usb ključek s precejšnjim številom sinhroniziranih risank.

Precej denarja sva vzela s seboj v bankovcih, zraven pa še dve maestro in dve mastercard kartici. Mislim, da denarja na bankomatih nikoli nisva dvigovala.

V službi sva povedela za potovanje sprva le parim pomembnim osebkom, za katere sva vedela, da bodo ob vseh morebitnih internih komplikacijah prepoznali najino dejanje kot pogumno in edino pravilno. Hvala še enkrat!
Kar nekaj tednov kasneje sva o potovanju obvestila tudi preostale. Bilo je precej lajanja, a karavana je šla dalje…

QatarAirways