Prvi v svoji kategoriji – 12. tek Bevke

Večkrat sem že omenil, da je sodelovanje na tekaških prireditvah fino in fajn, a to največkrat pravijo tisti, ki nikoli ne posežejo po najvišjih lovorikah. Jaz tečem izključno zato, da bi bil prvi. No, na res množičnih prireditvah sem zadovoljen že z uvrstitvijo med prvih deset. Na primer leta 2012 na Nočnem teku na Bledu.

Če me spomin ne vara, zakaj bi me, mlad je še, sem v Bevkah manjkal samo enkrat. Ata Kos je bil recimo na vseh dvanajstih tekih. Bravo. Za take bevške veterane sploh ni čudno, če zaradi poznavanja trase posežejo po najvišjih mestih.

In res. Oba sva bila prva v svoji kategoriji pa tudi absolutno sva si delila prvo mesto.

Zmagovalca bevškega teka
Zmagovalca 12. bevškega teka

V Bevkah je sicer jubilejnič zmagala pasja vročina. Organizatorjem, ki nikoli niso tekli, ni čisto jasno, da štart ob enajstih ni najbolj pametna rešitev. Velika večina tekačev teče več kot eno uro, kar pomeni, da te sirena na prvo soboto v mesecu vedno ujame sredi drugega kroga, ko je sonce najvišje. Ja, okej, ob dveh je sigurno še bolj vroče. A če so zaradi vročine Radence premaknili na jutranjo uro, pa sam kraj ni ravno center Slovenije, bi tudi Bevčani lahko štart prestavili na deseto uro, če ne na pol deseto oziroma kar na deveto. Če bo slučajno snežilo, mislim da nihče ne bo imel nič proti, če se štart premakne nazaj na enajsto uro.

Kljub temu – vse pohvale organizatorjem, da je postojank z vodo vedno dovolj. Letošnja super novost so bili tuši (vsaj trije so bili), ki so slehernika spreobrnili iz posušene gliste v modrega dirkača.

Maratonci trče počasni krug

In v čem je skrivnost letošnjega teka, da sem kljub morda na prvi pogled ne najbolj hitrem teku prepričljivo zmagal?

Če ne gre drugače, ustvariš novo kategorijo. Oba Kosa sva bila prijavljena na 14 kilometrov, a sva tek podaljšala še za 1 krog in dodatnih 7 kilometrov. Na cilj pri slabih 21 kilometrih sva prišla skupaj, čeprav je Ata Kos po zaključku svojih 14 kilometrov počival že dobrih 10 minut, preden se mi je pridružil pri zadnjem krogu. Kategorija 14+7 je imela samo 2 pacienta.

Čestitke tudi ostali tekačem. Pa več sreče prihodnjič.

Varnost za štirimi stenami

Varnost za štirimi stenami je definitivno cukrček za povprečnega Slovenca (ne bi zdaj o tem, da je sladkor smrt). Že v sorodnem sistemu pred desetletji ste lahko doma šinfali oblast, ne da bi kdo za to vedel. Lokalni pijančki so imeli celo to prednost, da so lahko šinfali tudi v javnosti. Včasih je kdo kdaj o kom kaj preveč povedal. A pijanček ni bil kriv – ker je bil pijan.

Tudi v teh zlatih časih, ko nam primanjkuje le časa, drugega nič, je naš avto še en prostor s štirimi stenami. Praktično vsak dan vidiš kolesarja, ki misli, da je cel svet njegov, Ljubljana pač ni amsterdamska kolesarska meka. Zdrav razum ti pravi, da vedno in povsod velja pravilo močnejšega. Tako kot na jadranju. Kajak ima prednost pred jadrnico, jadrnica pred jahto in jahta pred titanikom, a v praksi te teorije nikoli nočem sprobati. Že res, da cestnoprometni predpisi pravijo drugače, a ni ga lepšega, kot varno zaklenjen v svojem avtu ob poslušanju klasične glasbe na radiu 1 trobiti drugim udeležencem v prometu. Vidiš nekoga, ki se na kolesarski stezi vozi s kolesom hitreje od tvojega terenca, ti pa zamujaš v službo, kaj narediš? Potrobiš in mu daš vedeti. Nekaj pač. Tistih 5% strah, da se bo kolesar ob našem strogo upravičenem negodovanju ustavil, sicer vedno obstaja.

Naked Byciclists in Amsterdam
Naked Byciclists in Amsterdam (Photo credit: Bas van Gaalen)

Danes zjutraj sem se peljal s kolesom po kolesarski stezi. V enem momentu se je promet zaradi prevelikega tovornjaka praktično ustavil. Kolesarska steza se je najprej sprostila, zatem še cesta. Žabarski mestni terenec (oksimoron) je bil presenečen, da si kolesar drzne peljati po kolesarski stezi mimo njega ravno v momentu, ko tudi sam razmišlja, da bi se izognil čakanju in bi zapeljal na kolesarsko stezo. Pritisnil je na hupo in pričel uživati v vonju zmagoslavja, ki ga prinese totalna posranost brez konkretnih izcedkov kolesarja – mene. Vseeno imam prefinjen sluh, muzikaličnost mi je v genih in avtomobilskih hup res ne prenašam. Ni ne dur ne mol, bolj umor.
Ne da bi kaj dosti razmišljal, sem se ustavil 2 metra stran od žabarskega mestnega terenca in se obrnil proti neučakanemu šoferju. Res nisem nasilne narave, a morda je moja nova 1mm frizura naredila svoje. Če k temu prištejem številko noge 46, kar ni ravno svetovno povprečje, nasikan nos in razširjene zenice, ki so bile vidne celo skozi črna očala, potem moja pojava na tak lep sončen dan sigurno ni izgledala najbolj prijazno.
Pogled voznika prevelikega tovornjaka, ki je še vedno oviral promet in je spremljal situacijo, je govoril, da se tole sploh ne bo končalo v redu.
Nepremično sem zrl v oči šoferja žabarskega mestnega terenca in dvignil rok tako na široko, da sem pokril pol PST-ja.
Z mojim naslednjim dejanjem sem presegel in predvsem šokiral samega sebe 

Te zanima konec zgodbe? Se vidimo jutri na 12. bevškem teku. če greš na 14 kilometrov, konec zveš že na poti, sicer pa v cilju. Vreme bo. Se vidimo!

http://www.sportno-drustvo-bevke.si/

Enhanced by Zemanta

Tek trojk 2014 – po teku

Na štart smo prišli točno ob uri, predvideni za štart – ob pol desetih. Ob prihodu na Kongresni trg smo bili precej zmedeni, kje hudiča sploh je štart. Na srečo je bilo na trgu še kakšnih 50 enako zmedenih kur, ki pa so se kljub temu premikale v isto smer. Zato smo jim sledili. Potrebno je bilo skočiti na Slovensko cesto pa potem na tisto malo uličico levo , ki vodi proti NUK-u, da smo prišli na konec zelo dolge štartne vrste. Dejansko smo štartno črto prečkali šest minut po štartu.

Na tem mestu moram povedati ZELO NAGLAS, da se mi zdi skrajno neodgovorno, da se daje trenutnemu ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću in bodočemu sostanovalcu Janeza Janše na Dobu pištolo v roke! Pištola brez nabojev gor ali dol, tip drži pištolo v roki in se osladno smeji, ker pri tem tako zelo uživa. That’s just sick, I say.

Ker smo na štart prišli tako pozno, pravega adrenalina ni bilo, čeprav sem si ga po malem želel. Spomnim se, kako smo enkrat čakali na štart v Radencih. Nekje med nepregledno množico sta bila še druga dva Kosa. Kar na jok mi je šlo od sreče. Toliko ljudi na kupu, toliko dobre volje. No, tam pri ene petnajstem kilometru mi je šlo že počasi na jok. Od nesreče, ker so me pričele prehitevati vedno starejše penzionerke. Jaz v polni bojni tekaški opravi, vredni več sto evrov, mimo mene pa so se svaljkale spoštovanja vredne dame – v bombažnih trenirkah :o.

Skratka, plan je bil, da z Levinjo tečeva svoj tempo, Ata Kos pa se bo moral pač prilagoditi. In se je. Raja je sicer kot ponavadi štartala precej prehitro. Garmin mi je kazal tempo komaj nekaj čez pet minut, kar je bilo absolutno prehitro, glede nato, da smo štartali iz začelja. Tempo se je potem počasi normaliziral na slabih šest minut na kilometer, mi pa smo spet zelo počasi pričeli s prehitevanjem počasnejših trojk. Tek trojk itak ni tekmovalne narave – se tolažimo ta počasni, in ker je dvema tretjinama trojke ta tek predstavljal en tak nov tekaški začetek, se nismo sekirali, ko je ob vodnih postojankah in v klancih nastala neprebojna gužva.

Všeč mi je bilo tudi to, da zadnjih dveh kilometrov nismo “tišali” do konca. Zakaj bi, če smo pa celo traso pretekli v takem lepem enakomernem tempu. V cilju smo dvignili roke, spremljal pa nas je meni najljubši partizanski komad – Jutri grem v napad. Ta pesem mi je za razliko od ostalih simpatičen, ker kljub vojni tematiki ni tako agresiven kot na primer Na juriš. Predstavljajte si, da bi na štartu zavrteli Na juriš. Ste še prepričani, da Janković ne bi po pomoti namesto v zrak pomeril kar v prvo vrsto tekačev? Tisti podsaharski črnci bi prebledeli :o.

Zdajle je nedelja zvečer. Resnega musklfibra ni. Odlično. Še na hitro se porolam po foam rollerju pa bo.

Se vidimo 7. junija na 12. bevškem teku? http://www.sportno-drustvo-bevke.si/

Galerijo slik najdete na Financah.

Foto: Irena Herak

Enhanced by Zemanta

Tek trojk 2014

Zdravo prehranjevanje je kot tek čez drn in strn. So obdobja, ko je klasične prehranske svinjarije tipa slanarije, sladkarije, pice, fast foodi, kruh v želodcu zelo malo in so obdobja, ko jih je ogromno. Prva obdobja so kratka, druga niti ne. Na koncu še vedno prevaga občutek, da se pri hiši zmerno zdravo prehranjujemo. Kar je debela laž :). Ne, saj če gledam povprečje, ki ga predstavljajo zahodne svinje, se držimo super. A kaj, ko je konkurenca obupna in praktično že leta čaka samo še na zakol :o.

Fat Bastard (character)
Fat Bastard (character) (Photo credit: Wikipedia)

Po čudnih zapetljajih je Ata Kos – najbolj resen in hkrati edini družinski tekač ostal brez trojke. Kar je na prvi pogled za nekoga, ki izhaja iz časov, ko tujega niso hoteli, svojega pa ne dali, precej hvalevredno. A vsaj kar se tiče teka, ki edini šteje, Ata Kos navija za trojko. In jo je našel v Levinji in meni. Slednja kot dva prava maratonca (maraton je 42km in nič drugega!) seveda tečeva manj kot nič.

Zarečenega kruha bom z letošnjimi trojkami pojedel precej. Že večkrat sem se zaklel, da na kratkih trojkah ne bom več tekel. Ni mi (bil) izziv. Prevelika gužva. Čudna trasa (menda so jo zdaj popravili). A lej ga zlomka, ko se tak ponosni maratonec po zelo dolgem obdobju nelaufanja želi vrniti na pota stare tekaške slave, mu tudi krajša varianta teka trojk prav pride. Pogrešam adrenalin pred štartom.

A recimo, da se bomo ta teden vzdržali sladkarij in slanarij in da tudi zarečeni kruh ne šteje med prehranjevalske bedarije. Vseeno gre za prvi resni tekaški teden po dolgem času, ki ga bo kronal sobotni Tek trojk v Ljubljani.

Dva teka sva si zamislila pred sobotnim tekom. Včerajšnji je bil precej klavrn. Pred tekom sem pojedel veliko banano, ki se mi je nazaj grede oglašala na različne načine. Premagal sem jo šele z zelo počasnim tekom in par minutnim sedenjem na telovadnim orodjih na PST-ju. Po počitku sem bil kot prerojen. Na koncu PST-ja sem celo izzval Enko, ki je gonil bicikl, da se pomeriva na slabih 200 metrov. Jaz v vivotkah, Enka na biciklu. Prvih sto metrov sva bila še poravnana, potem pa sem v stilu najbolj dopingiranih šprinterjev pospešil in za povrh v cilju zadovoljno poskakoval kot prizadeti Rocky Balboa. Potem sem seveda praktično umrl in se komaj prisvaljkal do Kosez.

A cilj je bil dosežen. Meča so mi že med potjo povedala, da bi bila raje doma na kavču. Zvečer sem jih obdelal s konjsko mastjo in še bolj zvečer zapeljal po foam rollerju.
Upam, da greva jutri še enkrat na en kratek in hudo počasen tek. V soboto pa akcija :).

Veselimo se, Kosi prihajajo :).

Luč na koncu tunela. In to ni vlak…

Švohot telesa me prevzema. Ne najboljša hrana, zelo malo gibanja, preveč stresa. Čas pa je edina stvar, ki res hitro teče ta leta…

Hvala dobremu najbolj severnemu dolenjčku z dolenjske ceste, da mi je prodal kolo, da se vsaj do službe  spravim s pomočjo lastne energije. Pa tudi nadpovprečne stopnice do tretjega nadstropja z levinjo skoraj vedno dvakrat na dan premagujeva. A to je to.

Prevelike količine hrane zelo malokrat na dan. Nobenih zadržkov. Bolj je mastno bolj se sveti bolj se občudujem v naravnem ogledalu. Vmes sem se še nehal sekirati zaradi hrane. In je bilo lažje. Par dni. Nato je bilo huje.

Plan je plan je plan.

Bruh.

Na http://www.tptherapy.com imajo objavljen en lep začaran krog.

Trigger Point Performance Therapy

Končni rezultat je depresija. Tega pa nočemo, ne? Mislim, da sem trenutno na predzadnji stopnički. Res ni kul.

V četrtek grem končno k Pii na Bownovo terapijo. O tej terapiji še nisem slišal nič slabega. Začuda tudi zelo malo. Predvsem pa se mi zdi, da Bownova terapija predstavlja eno celoto teoretičnih koščkov, ki sem jih neiskal, a našel na spletu. Vsem tem koščkom je skupno to, da vzrok poškodbe ne iščejo na mestu bolečine, pač pa iščejo povezavo med “pokvarjenim” delom telesa in poškodbo. Vzrok za poškodbo je lahko tudi psihičen oziroma se skoraj vedno prepleta s fizičnim neravnovesjem.

Če se lotim kakšne aktivnosti, ki je plantarni fasciitis ne ovira, bom lahko zgornji začaran krog precej odčaral. Če pa k temu dodam informacijo o prehranski intoleranci, bo svet še lepši.

Vidim luč na koncu tunela. In to ni vlak…

0 kilometrov v avgustu

Po rekordnem julijskem mesecu sem se še pred dopustom odločil, da dokončno prekinem s tekom. Do nadaljnjega. Ni bilo več užitka. Nikakršnega. Ne moreš pozdravit podplatov s povečevanjem kilometrine. To je nekako kot pri zapufani Sloveniji. Pufov se ne boš rešil z dodatnim zadolževanjem.

plantar fasciitis
plantar fasciitis (Photo credit: happyfeet34)

Plantarni fasciitis je hudič, ki me muči že leta. Slaba tolažba je, da PF faše veliko tekačev. Največkrat zaradi podobnih razlogov (preveč kilometrov prehitro, neraztegovanje ustreznih mišic, slabotne zadenske mišice …). Zelo visok stopalni lok je dodatna težava, ni pa to deformacija stopala. Morda je še kaj narobe z mojimi podplati, a tega nisem opazil, dokler se nisem začel ukvarjat s tekom. Tudi igranje tenisa poslabšuje zadevo. Veliko tenisačev ima PF.

Spomnim se časov, ko zjutraj nisem mogel normalno vstat zaradi bolečine v petah. Prvih par korakov do stranišča sem (mi)javkal, potem pa, ko se je fascija raztegnila, je bilo lažje. Vsako noč se je spet skrčila. Spomnim se tudi časov, ko sem imel tako slabe podplate, da so mi že čisto počasni sprehodi delali težave. Na srečo tako hudih težav nimam več. Še vedno pa ne morem stat na mestu več kot par minut, čeprav sem včasih prisiljen stati tudi kakšno uro ali več. Bojim se koncertov in podobnih eventov. Res škoda. Tek je muka. Prvih par kilometrov še gre, potem pa je to samo še eno samo trpljenje. Kako zelo sem trpel v Berlinu, ne bom pozabil.

Zaradi leve pete sem bil pri osebnih zdravnikih, na rentgenu, ki ni pokazal kalcinacij, na fizioterapiji pri Fucshu, dal sem si izdelati tudi posebne vložke po meri za ublažitev visokega stopalnega loka. Delno je pomagal samo Fuchs. Izkušnja je bila zelo dobra, draga in poučna. Ugotovila sva, da je problem kolenska vez, ki sem si jo nategnil pred leti na košarkarski rekreaciji, kjer se nikoli nismo ogrevali. Zato sem pri Fuchsu pričel s telovadbo za ojačanje stabilizatorskih mišic ter dodatno nožnih, vzporedno pa so mi na različne načine lajšali petno bolečino. Rezultat? Plantarnega fasciitisa se nisem rešil, sem bil pa tistih par mesecev vrhunsko fizično pripravljen in sem kljub nenajmanjšim kilogramom po dolgih letih pri košarki spet zabijal z obema rokama. Vrhunska forma je s časoma zbledela. Izkušnja je bila zelo dobra, draga in poučna :).

Zato torej nič kilometrov. Razmišljam o plavanju, da nadoknadim izgubljeno kondicijo. Plavanje mi je že od nekdaj všeč. Sploh zato, ker sem blazno povprečen plavalec in nisem sposoben oddelat kakšnega rekreacijskega treninga. Znam skočiti na glavo, na noge, na čefurčka, na bombico, znam žabico, tudi tisto fensi z izdihavanjem pod vodo. Znam tudi kravl, a pri njem tako maham, da bi zaradi vsega povzročenega valovanja moral pojesti vsaj eno dramino – tableto proti potovalni slabosti. Kravl se ponavadi konča po par desetih metrih…

Enhanced by Zemanta

180 kilometrov v juliju

Dolg mesec je za mano. Serija 17. tekov. Najdaljši le nekaj čez 15 kilometrov, večina pa med 8 in 10 kilometri. 18 ur teka. 16.500 s tekom porabljenih kalorij.

[singlepic id=92 w=468 h=140 mode=web20 float=center]

Mesec je zaznamovala Nočna 10-ka, kjer sem v svoji kategoriji osvojil odlično deveto mesto (z manjšo napako). V juliju sem odtekel tudi par zaporednih tekov. 4 dni zapored recimo.

Prav vsi teki so bili izjemno počasni. Energije zaradi ekstra paleto light načina prehranjevanja pač ni bilo.

V juliju sem si omislil še nove superge – Adidas Supernova Glide 4. Par tekov je premalo, da bi lahko kaj pametnega napisal o njih. Lepe so :).

Uvrstitev med prvih 10 na Nočni 10-ki

Uau, to je to. Leta napornega treniranja in odrekanja so končno obrodila sadove.

Bled lake, Slovenia
Bled lake, Slovenia (Photo credit: mirci)

Še ob pol desetih zvečer oziroma pol ure pred štartom je padalo kot iz škafa, zato je verjetno večina udeležencev beljske Nočne 10ke takrat že razmišljala o rahlo neudobnem scenariju – da bo glavni del prireditve preprosto odpadel. Pol ure prej je bil tak scenarij še bolj verjeten. Na prepolnih parkiriščih je bilo veliko prižganih luči, v katerih so kandidati čakali, kaj se bo izcimilo iz vremena.

Ko sva z Levinjo parkirala, je dež rahlo popustil. Dovolj, da sva pobrala mareli in jo odmarširala na prizorišče – po številki, pijačo in goody baga. Letos so organizatorji namesto klasičnih majic (ki jih imamo res že vsi par deset preveč) podarili konkretno brisačo. Po teku je še kako prav prišla.

Pol ure pred štartom je dež ponehal. Odvečno prtljago smo natrpali v hangar in se odpravili na štart, ki se je kot vedno nahajal 2 kilometra iz Zake.

Že pred tedni sem se odločil, da bom to Nočno 10ko oddelal bosonog. Ker so predpriprave na bosnogi tek precej bolj enostavne, sem na Bled prišel popolnoma nepripravljen – brez rute ali kape, brez vetrovke in kapuce. In predvsem brez timing čipa! Pa saj imam garmin 305, tako da brez časa in razdalje nisem ostal.

Štarter, animator in eden izmed najbolj srečnih ljudi, ker dež ni prekinil prireditve – Marko Roblek je ravno odšteval zadnje sekunde do štarta, ko sva prispela na štart. Do štarta sem se sprehodil še v supergah, ki sem jih totalno premočene z veseljem pustil pri Marku.

Bosonogi tek je fenomenalna izkušnja. Na roko (nogo?) so mi šle vse luže in sploh mokro cestišče. Pač, hlajenje vseeno prav pride. Preden sem se privadil na temo (prvih 5 minut), sem grdo pohodil en sam samcat kamenček, vse ostalo je šlo kot po maslu. Mislim, seveda ni šlo kot po maslu, cesta okoli Bleda je obupna, kar se asfalta tiče :). Je pa odzivnost med bosonogim tekom res fenomenalna. Načeloma zelo kratke korake lahko v hipu zamenjata antilopin odriv in neverjetna hitrost. Spomnim se, da me je v zadnjih kilometrih Levinja komaj še lovila, pa čeprav je bila obuta v tekaške superge. Tudi bosonogo prehitevanje je nekaj res neverjetnega. Blazno dober občutek, ko za par minut pozabiš, da v istem momentu, ko si na vrhuncu uživanja, grdi-grdi asfalt trga kose kože s tvojih podplatov :).

Skratka, bosonogi tek se mi zdi popolnoma varen z vidika asfaltne podlage. Zelo hitro pričneš ločevat prilepljen čigumi od kamenčka in podobno.

Večer/noč sva zaključila z obiskom blejskega Starega tigra, kjer sva si privoščila mešano jufko. Vrhunska je bila. Še toliko bolj, ker jo je nekaj ostalo še za zajtrk ;).

In ja, da se vrnem na začetek. Leta napornega treniranja in odrekanja so končno obrodila sadove. Uvrščen sem bil med top 10 tekačev v svoji kategoriji! Vseh tekačev, ki se niso izgubili v temi in so prišli do cilja, je bilo 1.081.

Pa kaj, če nas je bilo v kategoriji samo devet :).

Enhanced by Zemanta

143 kilometrov v juniju

Junij je že ‘tradicionalno’ tekaško močan mesec. No, dve leti nazaj, ko sem sezono kronal s svojim edinim pretečenim maratonom, junij ni bil ravno blesteč.

Več kilometrov je tudi na račun tekem oziroma tekaških prireditev. Že drugo leto sem se udeležil Nevergiveup. si dogodka – 10 krogov za 10 nasmehov. Že devetič sem se udeležil bevškega teka ;). Zraven pa še 8 drugih tekov, med njimi en hribovski na Planino, Ulovko …

Junija sem dodal nov (tekaški) copat – huaraches.

Imel sem šanso, da v soboto, 30. junija, odtečem še en enourni tek in presežem lansko rekordno mesečno znamko. A ni bilo neke pretirane želje po takem dosežku. Raje sem v nedeljo zvečer naredil simpatično 12-ko čez Rožnik in Tivoli. Ja, Rožnik in Tivoli sta moja nova destinacija. Super proge. Nebroj njih.

Pa še po nečem mi bo junij ostal v (hudo kratkem) spominu… Po novih tekaških hlačkah :).

Spomnim se, kako smo s sodelavkami in sodelavci pred leti pretekli ta staro traso Teka trojk (od Urha do Trnovskega zvona). Po teku sem imel mednožje grdo odrgnjeno, zato sem bolj izkušene mačke povprašal, kaj je rešitev. Pajkice, so bili enoglasni. Po letih teka tudi pajkice niso več pomagale. Zares pomaga samo vazelin (v DM-u je blazno poceni), ki si ga bogato namažeš med nogami in vsi pravi problemi izginejo. Zdaj, ko sem ta problem rešil, sem pa ugotovil, da so pajkice – ploh poleti – blazno nekul tekaška oprema. In ko je levinja začela na glas razmišljat, da bi si jih omislila, sem jo prehitel, skočil v Hervis in za slabih 20 EURov dobil zelo lahke Asics tekaške hlačke z zadnjim žepkom na zadrgo. Top zadeva.

Skoraj bi pozabil. V juniju mi je uspelo 2× vstati malo po šesti uri zjutraj in na tešče naredit 8 kilometrov. Uau, fenomenalno. Za jutri imam uro naštimano za ob 5:50 :D.

Prvih 15 km v huaraches

Danes sem prvič sprobal huaraches sandale. Gre za tekaške sandale, ki naj bi jih uporabljali tudi Tarahumara indijanci iz knjige Rojeni za tek. Naročil sem jih pri Markotu Robleku na 2. bosonogem teku. Seveda, iz čistega heca. 20 evrov.

S pomočjo video navodil, ki mi jih je poslal Marko, sva me z levinjo uspela dovolj zvezat, da me ni bilo preveč strah. Do zadnjega koraka je zavezovanje zelo enostavno, pri zadnjem pa sva vozljanje malo priredila.

Občutek v huaraches je nekje med bosonogim tekom in tekom v vivo barefoot evo. Čutiš vsak kamenček, tistih par milimetrov te pa vseeno loči od podlage. Po parih kilometrih sem si sandale še enkrat zavezal. In potem se res niso več premikali. Špaga med prsti je res nemoteča.

Ker je tek v huaraches tako zelo podoben bosonogemu teku, je bilo današnjih 15 kilometrov za prvič kar malo preveč. Podlaga je bila mešana: kolovoz, makadam, asfalt. Podplat je (bil) precej izmučen. Malo tudi zaradi sobotnih hribovskih 21 kilometrov (Zaplana, Planina, Ulovka, Kuren).

All in all, totalen žur, še bom tekel z njimi. Jih bom pa res raje uporabljal za kakšne krajše teke. Sigurno pa kdaj tudi za službo ;).