Enkrat Cele zmeri Cele

Celje je eno tako simpatično mesto s pestro zgodovino, ugodnim podnebjem ter dobro infrastrukturo. Če nič drugega, imajo v Celju tudi Hišo piva z zelo simpatičnim repertuarjem domačih in tujih piv.

Ob sončnem vremenu se lahko sprehodite do Savinje in se pridružite številnem meščanom, ki se v pogovornem tempu sprehajajo gor dol. Vmes lahko postanete na kavici pri knjižnici ali na tribunah. Občutek je drugačen kot na PST-ju v Ljubljani. Tega večinoma napadajo rekreativci vseh sort in nekaj sprehajalcev. V Celju pa je zgodba obrnjena.

Tistih parkrat, ko sem šel v Celju laufat, sem tekel ob Savinji do visečega mostu, pa potem gor v hrib proti Petričku. Če zgodbe o Petričku ne poznate, toplo priporočam ogled dokumentarca Otroci s Petrička – ukradeno otroštvo. Simpatičen del Celja, ki bi lahko dopolnil kakovost bivanja Celjanom, a – verjetno zaradi lastniških peripetij – razpada.

Nk Celje - Nk Maribor
Nk Celje – Nk Maribor = 0 : 0

Včeraj se je porodila priložnost za novo dimenzijo Celja. Na Petrol areni se je dogajal nogometni štajerski derbi med NK Celjem in NK Mariborom. Bilo nas je rekordno število 4.100 in še nekaj. Sonce je prav poletno pripekalo, kar se je poznalo pri tempu igralcev. Če so domači prvih 15 minut še skakali po igrišču, je edini celo tempo zares aktivno odigral mariborski Tavares. Res, brez njega bi Maribor verjetno ravno tako remiziral, čeprav dvomim, a gola ne bi dosegli. Saj ga tudi včeraj niso, a tekma je bila kljub temu zelo gledljiva. Novakovič, Mendy? Sem stoodstotno prepričan, da včeraj nista niti zašvicala. Kakšna škoda mladih, ki bi se radi dokazali in jim je tudi prva slovenska nogometna liga v izziv.

RK Celje - RK Koper
RK Celje – RK Koper = 45: 25

Po nogometni tekmi smo se sprehodili do sosednje dvorane in si ogledali še rokometno tekmo med Celjani in Koprom. V dvorani nas je bilo morda 200, čeprav dvorana menda spremlje več kot 6.000 obiskovalcev. Celjani so pometli s Koprom, različna v kvaliteti je bila gromozanska.

Otroci in ženske si lahko nogometne tekme ogledajo brezplačno, medtem ko je vstopnina za moške 5 evrov, enak pa je tudi strošek ogleda rokometne tekme.

Super športni dan.

 

Ideje in napotki za naslednje življenje

Ko sem bil telesno še mlad, so mi sorodniki in okolica stalno govorili, da je šola zelo pomembna za uspešno življenje. Čeprav staršev nisem nikoli prav resno jemal, sem zgleda ravno to floskulo najbolj globoko zakoreninil v meni neznan del možganov. Dovolj globoko, da se te misli ne morem znebiti. Celo tako zelo globoko, da sem prehitel vse penzionerje in si vseživljenjsko izobraževanje privoščil še za časa drugih zob.

V prvi razred sem vstopil leta 1986, diplomiral bom 30 let kasneje – leta 2016. Do diplome mi manjka še dobra dva tedna branja, povzemanja, prevajanja in razmišljanja o spletnem trženju in turizmu. Vidim luč na koncu tunela in to ni vlak.

Motivacija za dokončanje študija – ponovno rojstvo

baby-cardinals-1409895-1279x957

Študij mi lahko pomeni manj kot nič, a verjamem vsem diplomirancem, ki pravijo, da se z diplomiranjem rešiš prej nevidnega bremena.

Kam bom z vsem časom, ki ga zdaj po kapljicah sicer namenjam pisanju diplome? Spet lovim že skoraj zadnje minute za dokončanje študija po starem programu. Preden slovenski študij dokončno spravi na pare bolonjski študij, ki so ga politiki in birokrati izmaličili do kraja. Iz njega so odstranili vse pozitivne ideje, ki sedaj uspešno živijo v drugih državah, dodali pa so vse tiste permisivne ideje, ki iz študentov delajo nedonošenčke, ki jih zaradi njihove velikosti ne moremo, niti ne želimo, zbasati v inkubatorje slovenskih porodnišnic.

Za sabo imam berlinski maraton, zato imam pravico reči, da je študij tek na dolge proge. Le da sem celo progo lenaril in se vlekel od kontrolne točke do naslednje točke, zdaj pa me za kazen čaka ciljni šprint.
A k maratonom bi se rad vrnil. Če 21 kilometrov še lahko preteče vsak na pol pripravljen dvajsetletnik, za 42 kilometrov vseeno potrebuješ kakšno izkušnjo več kot le trmo. A občutek je fenomenalen. Sploh, ker se za maraton ne rabiš odreči vsemu drugemu. Ne, ravno nasprotno. Za maraton potrebuješ samo plačano štartnino ter veliko kilometrov, ki jih z lahkoto pridobiš skozi daljše obdobje.

V ozadju je vedno nekje en Ampak. Pri meni v obliki plantarnega fasciitisa. Če sta mi plavalni tečaj in pa ideja o diplomiranju dvignila samozavest v za moje pojme vrtoglave višave, ni greh, da se teka to pot ne bi lotil bolj po pameti. Z meditacijo in raztegovanjem.

yoga-1240391-1279x853

Bodi dovolj za danes. Ura je pozna, zjutraj je na sporedu plavanje. Razložim kasneje…

Plavanje za telebane

Tistega davnega avgusta, ko sem pretekel silnih 0 kilometrov v celem mesecu, sem razmišljal, da bi se lotil plavanja. Takrat sem zapisal nekaj razlogov, zakaj:

“Sploh zato, ker sem blazno povprečen plavalec in nisem sposoben oddelat kakšnega rekreacijskega treninga. Znam skočiti na glavo, na noge, na čefurčka, na bombico, znam žabico, tudi tisto fensi z izdihavanjem pod vodo. Znam tudi kravl, a pri njem tako maham, da bi zaradi vsega povzročenega valovanja moral pojesti vsaj eno dramino – tableto proti potovalni slabosti. Kravl se ponavadi konča po par desetih metrih…”

Predvsem pa: kakšen neki je Dzoni Wajsmiler, če ne zna plavati bolje kot opice. Te dni je sicer minilo že 32 let od smrti Johnny Weissmullerja – pravega Tarzana.

Želva

Podoben opis svojega plavalnega znanja sem par dni pred novim letom po telefonu sporočil prijaznemu fantu iz plavalne šole Aqua.

Danes zjutraj je budilka zvonila ob 5.55. Vstal sem ob 6.03. Ob 6.47 sem parkiral kolo pred Tivolskim bazenom, ob 7.00 sem v Sergej Bubka kopalkah skupaj z ostalimi mučeniki čakal na svoje nove učitelje, ki se bodo z nami ukvarjali dvakrat tedensko pred službo.

Nekateri so oddelali že prvi semester, nekaj nas je bilo novih. Po uvodnem testiranju so novince priključili starim skupinam.

Ker ne gre za top novico tega leta, je ena bolj razburljivih zanimivosti ta, da je povprečna starost soplavalcev bliže šestdesetim kot petdesetim. Je pa zanimivo poslušati te starine, ki se kot šolarčki pogovarjajo o dolžinah, ki jim jih je namenil učitelj oziroma tovariš. Kot v osnovni šoli, ko je tovarišica za matematiko naštevala, kaj bo treba vse za domačo nalogo naredit, mi smo pa zavijali z očmi. No, take užaljenosti med plavalci ni, s(m)o le prostovoljno tu oziroma smo za plavanje celo nekaj plačali, nekaj pa je subvencionirala MOL.

Mojo skupino sestavljajo rutinerji, ki plavajo kravl, hrbtno, prsno in celo delfinčka. To me še vse čaka. Ker je šlo bolj za uvodno srečanje, sem dobil samo dva kratka napotka, kako obračati stopala pri kravli in kako pri prsnem plavanju.

Se že veselim vseh preplavanih dolžin v Tivoliju. In vseh preplavanih dolžin na morju, kjerkoli že bomo poleti.

O Apparatusu in podcastih

Zame je Apparatus in podcast eno te isto. Sigurno sem že pred tem kdaj poslušal kakšno spletno oddajo, a noben podcast me ni tako pritegnil, da bi se k njemu vračal in ga redno poslušal.

Apparatus je mreža podcastov, ki ga razvija Anže Tomić. Po moje sem najprej padel na @podrobnosti, kjer Boštjan Nachbar in Anže gostita različne zanimive sogovornike in predvsem precej košarkarjev. Šele kasneje sem spoznal celotno mrežo, predvsem Anžetove pogovore ter @glave, v katerih se Anže in Boštjan Gorenc – Pižama sama ali z gosti ukvarjata s filmi in serijami.

Spomnim se odličnih podrobnosti z Igorjem Rakočevićem. Pogovor je bil tako zanimiv, da sem pritekel na Rožnik in nazaj domov, ne da bi se tega pravzaprav sploh zavedal. Tudi ostale košarkarske #podrobnosti so bile zanimive, recimo z Bečirovićem, Miličem, Brezo itd. Boki rad povabi tudi kakšne druge zanimive goste, recimo fanta, ki plava z morskimi psi, pa turškega fajterja, slovensko vesoljsko novinarko, športnega psihologa Tušaka.

Pa na Weird zadeve ne gre pozabiti. Vsake toliko fanta povabita v oddajo Pižamo in skupaj izpeljejo pogovor o čudnih in precej nepomembnih zanimivostih. Weird #podrobnosti so letos že drugič izpeljali tudi v živo. Z Levinjo sva se tistega lepega avgustovskega večera z veseljem udeležila Live weird zadev v Gajo jazz klubu.

V #glavah ima večjo vlogo Pižama. Užival sem v debatah o Igri prestolov, ki sem jo praktično naenkrat pregledal na morju, medtem ko je sonce želelo pokončat vse živo na zemeljski obli. Znani rek “The winter is coming” se je slišal kot parodija na katerikoli slovenski film.

V #glavah sem spoznal Matevža Luzarja, slovenskega režiserja, ki je recimo posnel zelo simpatičen film “Srečen za umret”. Matevž je sicer kariero v Apparatusu začel kot gost v #podrobnostih, zdaj pa je stalni povratnik v #glavah. In prav je tako. Ve precej o filmih, ima knapovski naglas pa še serije in filmi, ki jih obožuje, so tudi meni kul (Fargo, brata Coen itd.) Recimo Fargo #glave so bile top :).

Ostanejo mi še Anžetovi pogovori. Trenutno je pri številki 118. Res, bravo. Poslušal sem precej dobrih pogovorov, izpostaviti pa moram nekaj res ne-simpatičnih. Ponavadi so to kakšni Mladina/Delo gosti, s katerimi res ne delim življenskih nazorov. Pač ne verjamem, da je v Sloveniji za relativno bedo kriv neoliberalizem, pač pa preprosta pokvarjenost in balkanski pajdaški kapitalizem. Sploh pa ne verjamem, da bi morala država urediti to in to. Ne, ravno nasprotno, država naj meni prepusti odločanje o večini zadev, poskrbi naj le za najnujnejše pa za pomoči potrebne. Kar seveda ne pomeni, da tam nekje za našimi žicami ni ultra navihanih kapitalistov, ki bi svojo mamo prodali za par delnic kakšne farmacevtske družbe.

Nekaj res simpatičnih: Jelena Aščić s svojim “u nulo” spiljenim knjižnim pogovornim jezikom, Jože Robežnik, ker nosi brke in mu celo pašejo, Tom Standage, ker je iz medijev in o njih tudi veliko ve, Suzana Lovec, ker sem ta podcast poslušal na poti na najvišji vrh Pašmana (Veliki Bokolj, 272m), pa 100. podcast, v katerem pogovor z Anžetom vodi Pižama. In to je samo nekaj zadnjih. Ne pozabimo, 118 jih je že.

Poslušal sem še nekaj drugih podcastov z mreže, a me niso dovolj pritegnili. Punce, ki delajo filmflow, so simpatične, a jaz tega ne morem poslušat. Preveč brenčanja. Ugotavljam sicer, da me zelo pritegnejo ljudje, ki počnejo kaj nestandardnega, recimo glasbeniki, filmarji, športniki, znanstveniki, veliko manj pa ljudje, za katere bi lahko z 96,3% gotovostjo trdil, da so hodili bodisi na FDV bodisi na dvopredmetni FF. Seveda so tudi med njimi izjeme. Ampak ta zapis ni o naših in vaših.

Čeprav ta mreža finančno ne prinaša nobenega zaslužka ustvarjalcem, menim, da je Apparatus zgodba o uspehu. Vsaj meni :). Ker je nov medij, ki mi ponuja vedno nekaj novega, ki me ne spama in me nagovarja, ko ga jaz rabim. Predvsem pa je Anže tehnikalični tip in se zaveda, da brez dobre opreme ni podcasta.

Ravno opažam, da sem bil v enem odstavku rahlo ciničen do slovenskega filma, v naslednjem pa že hvalil Luzarja. In prav je tako.

Če bi jih rad kdo pod(p)rl, naj skoči na http://apparatus.si/podpri.

Briškula – Iztok Mlakar

Oprosti, če sem reku, da si pijan,
k igrali briškulu smo tisti dan,
ma gledu si me strašno šutasto.
An metu karte ku en pantalon.
Danari, kopa, špada al bašton.
Za tebe je vse ista pašta blo.

Nisem vedu, da u boški si že vejo zbrou,
nisem vedu, da naštiman štrik si mel.
Nisem vedu, kej si tou reč, anci, anci zdej to vem.
K si reku “Klapa, zadnji štih, jaz grem.”

Partida teče, še zmeram karte padajo.
Punti gor, punti dol, kukr kdaj, kukr kdo.
Iz dneva v dan an iz štiha v štih
dolgcajt je, ma, igraš vseglih.
Življenje je navadna briškula.

Od takrat je pasalo že en par let,
kar šou po štriki si na uni svet.
Po malem gre u maloru klapa vsa.
Počasi, ma za gvišno staram se,
že dolgo karta več ne mara me.
E, tud sreča ni več tisto, kar je bla.
Kolkokrat pobral sem same liše an puntov neč,
kolkokrat vržt mislu sm že karte preč.

Preklinjam, jočem an stočem,
genjat ne, genjat pa ne znam.
Do čer mam še kej v rokah, jaz igram.

Partida teče, še zmeram karte padajo.
Punti gor, punti dol, kukr kdaj, kukr kdo.
Iz dneva v dan an iz štiha v štih
dolgcajt je, ma, igraš vseglih.
Življenje je navadna briškula.


English: A tree branch completely en-globed in...
English: A tree branch completely en-globed in freezing rain. (Photo credit: Wikipedia)

Človek brez ciljev in vizije je kot knjiga polna praznih strani. Ne veš, kje je začetek, niti kje je konec – samo tavaš in upaš, da se bo končno nekaj zgodilo ob tem pa trošiš čas in se smiliš samemu sebi.
Človek, ki živi polno življenje ima jasno zastavljene cilje in točno določene poti. Tako lahko živi in ne samo preživi eno samo in edino življenje!

Vir.

1. Maretov memorial

V petek so najbližji Maretovi prijatelji kljub izjemno slabi vremenski napovedi uspeli izpeljati 1. Maretov memorial. Mare sam je od zgoraj poskrbel, da je lilo kot iz škafa. Povsod naokoli, le v Blatni Brezovici ne. Čisto brez dežja nismo bili, a  padati je pričelo v pravem trenutku: ko smo košarkaši na igrišču počasi pričeli pametovati o svojih vrlinah in fizični pripravljenosti.

Košarke nisem igral že kakšnih pet let. In čeprav sem teden dni nazaj pretekel 19 kilometrov, sem bil na igrišču po prvem napadu že vidno utrujen. In nisem bil edini. Tek in košarka uporabljata čisto druge mišice. Verjetno pri teku mišice še celo upočasniš, ravno nasprotno bi za košarko potreboval eksplozivnost za kratke šprinte, hitre odzive in uporabne skoke.

Če sem včasih še skakal, sem bil to pot dovolj pameten, da s skakanjem nisem pretiraval. Mišic okoli kolen ni, zato so pretrgane in natrgane vezi precej pogosta poškodba rekreativcev.

Ampak, hej, kljub vsej svoji košarkarski nepripravljenosti sem res užival. Košarka je kul. Košarka je inteligenten šport. Je fizično naporen šport. Ampak ko enkrat steče, je čista poezija. Včasih smo lahko ure in ure preživeli na igrišču. Trojke.

Morda se letos spet lotim rekreacije. Ne na Vrhniki s staro klapo, to je preprosto prenevarno. Tam je najbolj varno gibanje med obema trojkama, pod košem je že nevarnost naleta in bližnjega srečanja z ribstolom. V Ljubljani par kolegov – košarkarskih navdušencev in bivših igralcev že leta igra košarko enkrat na teden. Dobra družba in igranje košarke bi znala biti pravi recept za antistresno terapijo, ki jo v teh časih res rabim.

Kdo bi si mislil, da so si Blatnčani uredili tak super piknik prostor s košarkarskim in nogometnim igriščem, pokritim prostorom z mizami in s klopmi, weceji in otroškimi igrali.

Morda nas je bilo vseh skupaj celo 100. Maretovi prijatelji in sodelavci, po večini z družinami. Toliko dobre volje na kupu kot že dolgo ne. Ogromno fantastičnih spominov. Z večino se že dolgo nismo srečali, vsak živi svoje življenje. Tudi zato smo zadnji odšli domov že precej proti jutru. Nafilati smo morali cel taksi.

Ob letu osorej. Mare bi bil vesel.

Vse najboljše, moja draga

Ne morem ti podariti miru na svetu, lahko pa ti ga doma.
Nisem najboljši tajski kuhar, lahko pa te vsake toliko peljem do kakšnega mojstra, ki to obvlada, ali pa ti doma pomagam zakurblati peti plin, ki je namenjen voku.
Nisem najboljši plesalec, še pivski izrazni plesi so že pozabljeni, a v dvoje je spoznavanje plesov in zibanje v ritmu muzike veliko lepše.

Namigi za september:

1.

2.

Namigi za danes zvečer:

Vse najboljše, moja najdražja :).

Planina nad Vrhniko

Nedelja in z njo kar cel vikend je takoj lepša, če ga preživiš izven domačih sten. Ponavadi pred ali po kosilu ugotoviš, da se v stanovanju viša napetost oziroma se dviguje glasnost pogovorov – takrat je že praktično prepozno. Pa se temu enostavno izogneš, če si dan splaniraš vsaj 12 ur prej.

In je naneslo, da smo kosilo na Tičnici skombinirali s pohodom na Planino nad Vrhniko. Ki je ravno prav naporna za deco in penzionerke, da ni hujših ugovarjanj, pa še razgledni stolp je na vrhu, tega pa nima ravno vsak hrib v tej kotlini. In če te pot vodi čez Storžev grič, lahko srečaš še koze. Tiste prave ;)…

Zavetišče na Planini nad Vrhniko je poskrbelo, da smo hladen veter pregnali z rumom s čajem.

Ne pomnim, kdaj so se Julijske in Kamniško-Savinjske Alpe tako lepo videle z razglednega stolpa. Ja, bilo je po dežju. Razgledi pa kičasti. Tisto kovinsko 360-stopinjsko rožo, ki s puščicami kaže na hribe in gore, sem lahko prvič dejansko uporabil. No, razlog, da se ne spomnim tako lepega razgleda, je morda v tem, da če greš na Planino parkrat na 10 let, se res težko spomniš vsakega izleta posebej :o.

 

 

Inferno – nova knjiga Dana Browna

Inferno
Inferno (Photo credit: Jhack❦)

Paše prebrati knjigo, ki te potegne v devet krogov Dantejeva pekla. Še posebej, če ti je v peklu prijetno toplo in se počutiš še bolj prijetno domače. Cela zgodba je en sam holivudski pekel. Komaj čakam, da se v prvem prizoru Tom Hanks v vlogi Roberta Langdona znajde v temi. Ni ga lepšega kot mešanje zgodovine, misterioznosti in klasične holivudske akcije. Continue reading Inferno – nova knjiga Dana Browna