Prvi v svoji kategoriji – 12. tek Bevke

Večkrat sem že omenil, da je sodelovanje na tekaških prireditvah fino in fajn, a to največkrat pravijo tisti, ki nikoli ne posežejo po najvišjih lovorikah. Jaz tečem izključno zato, da bi bil prvi. No, na res množičnih prireditvah sem zadovoljen že z uvrstitvijo med prvih deset. Na primer leta 2012 na Nočnem teku na Bledu.

Če me spomin ne vara, zakaj bi me, mlad je še, sem v Bevkah manjkal samo enkrat. Ata Kos je bil recimo na vseh dvanajstih tekih. Bravo. Za take bevške veterane sploh ni čudno, če zaradi poznavanja trase posežejo po najvišjih mestih.

In res. Oba sva bila prva v svoji kategoriji pa tudi absolutno sva si delila prvo mesto.

Zmagovalca bevškega teka
Zmagovalca 12. bevškega teka

V Bevkah je sicer jubilejnič zmagala pasja vročina. Organizatorjem, ki nikoli niso tekli, ni čisto jasno, da štart ob enajstih ni najbolj pametna rešitev. Velika večina tekačev teče več kot eno uro, kar pomeni, da te sirena na prvo soboto v mesecu vedno ujame sredi drugega kroga, ko je sonce najvišje. Ja, okej, ob dveh je sigurno še bolj vroče. A če so zaradi vročine Radence premaknili na jutranjo uro, pa sam kraj ni ravno center Slovenije, bi tudi Bevčani lahko štart prestavili na deseto uro, če ne na pol deseto oziroma kar na deveto. Če bo slučajno snežilo, mislim da nihče ne bo imel nič proti, če se štart premakne nazaj na enajsto uro.

Kljub temu – vse pohvale organizatorjem, da je postojank z vodo vedno dovolj. Letošnja super novost so bili tuši (vsaj trije so bili), ki so slehernika spreobrnili iz posušene gliste v modrega dirkača.

Maratonci trče počasni krug

In v čem je skrivnost letošnjega teka, da sem kljub morda na prvi pogled ne najbolj hitrem teku prepričljivo zmagal?

Če ne gre drugače, ustvariš novo kategorijo. Oba Kosa sva bila prijavljena na 14 kilometrov, a sva tek podaljšala še za 1 krog in dodatnih 7 kilometrov. Na cilj pri slabih 21 kilometrih sva prišla skupaj, čeprav je Ata Kos po zaključku svojih 14 kilometrov počival že dobrih 10 minut, preden se mi je pridružil pri zadnjem krogu. Kategorija 14+7 je imela samo 2 pacienta.

Čestitke tudi ostali tekačem. Pa več sreče prihodnjič.

Varnost za štirimi stenami

Varnost za štirimi stenami je definitivno cukrček za povprečnega Slovenca (ne bi zdaj o tem, da je sladkor smrt). Že v sorodnem sistemu pred desetletji ste lahko doma šinfali oblast, ne da bi kdo za to vedel. Lokalni pijančki so imeli celo to prednost, da so lahko šinfali tudi v javnosti. Včasih je kdo kdaj o kom kaj preveč povedal. A pijanček ni bil kriv – ker je bil pijan.

Tudi v teh zlatih časih, ko nam primanjkuje le časa, drugega nič, je naš avto še en prostor s štirimi stenami. Praktično vsak dan vidiš kolesarja, ki misli, da je cel svet njegov, Ljubljana pač ni amsterdamska kolesarska meka. Zdrav razum ti pravi, da vedno in povsod velja pravilo močnejšega. Tako kot na jadranju. Kajak ima prednost pred jadrnico, jadrnica pred jahto in jahta pred titanikom, a v praksi te teorije nikoli nočem sprobati. Že res, da cestnoprometni predpisi pravijo drugače, a ni ga lepšega, kot varno zaklenjen v svojem avtu ob poslušanju klasične glasbe na radiu 1 trobiti drugim udeležencem v prometu. Vidiš nekoga, ki se na kolesarski stezi vozi s kolesom hitreje od tvojega terenca, ti pa zamujaš v službo, kaj narediš? Potrobiš in mu daš vedeti. Nekaj pač. Tistih 5% strah, da se bo kolesar ob našem strogo upravičenem negodovanju ustavil, sicer vedno obstaja.

Naked Byciclists in Amsterdam
Naked Byciclists in Amsterdam (Photo credit: Bas van Gaalen)

Danes zjutraj sem se peljal s kolesom po kolesarski stezi. V enem momentu se je promet zaradi prevelikega tovornjaka praktično ustavil. Kolesarska steza se je najprej sprostila, zatem še cesta. Žabarski mestni terenec (oksimoron) je bil presenečen, da si kolesar drzne peljati po kolesarski stezi mimo njega ravno v momentu, ko tudi sam razmišlja, da bi se izognil čakanju in bi zapeljal na kolesarsko stezo. Pritisnil je na hupo in pričel uživati v vonju zmagoslavja, ki ga prinese totalna posranost brez konkretnih izcedkov kolesarja – mene. Vseeno imam prefinjen sluh, muzikaličnost mi je v genih in avtomobilskih hup res ne prenašam. Ni ne dur ne mol, bolj umor.
Ne da bi kaj dosti razmišljal, sem se ustavil 2 metra stran od žabarskega mestnega terenca in se obrnil proti neučakanemu šoferju. Res nisem nasilne narave, a morda je moja nova 1mm frizura naredila svoje. Če k temu prištejem številko noge 46, kar ni ravno svetovno povprečje, nasikan nos in razširjene zenice, ki so bile vidne celo skozi črna očala, potem moja pojava na tak lep sončen dan sigurno ni izgledala najbolj prijazno.
Pogled voznika prevelikega tovornjaka, ki je še vedno oviral promet in je spremljal situacijo, je govoril, da se tole sploh ne bo končalo v redu.
Nepremično sem zrl v oči šoferja žabarskega mestnega terenca in dvignil rok tako na široko, da sem pokril pol PST-ja.
Z mojim naslednjim dejanjem sem presegel in predvsem šokiral samega sebe 

Te zanima konec zgodbe? Se vidimo jutri na 12. bevškem teku. če greš na 14 kilometrov, konec zveš že na poti, sicer pa v cilju. Vreme bo. Se vidimo!

http://www.sportno-drustvo-bevke.si/

Enhanced by Zemanta

143 kilometrov v juniju

Junij je že ‘tradicionalno’ tekaško močan mesec. No, dve leti nazaj, ko sem sezono kronal s svojim edinim pretečenim maratonom, junij ni bil ravno blesteč.

Več kilometrov je tudi na račun tekem oziroma tekaških prireditev. Že drugo leto sem se udeležil Nevergiveup. si dogodka – 10 krogov za 10 nasmehov. Že devetič sem se udeležil bevškega teka ;). Zraven pa še 8 drugih tekov, med njimi en hribovski na Planino, Ulovko …

Junija sem dodal nov (tekaški) copat – huaraches.

Imel sem šanso, da v soboto, 30. junija, odtečem še en enourni tek in presežem lansko rekordno mesečno znamko. A ni bilo neke pretirane želje po takem dosežku. Raje sem v nedeljo zvečer naredil simpatično 12-ko čez Rožnik in Tivoli. Ja, Rožnik in Tivoli sta moja nova destinacija. Super proge. Nebroj njih.

Pa še po nečem mi bo junij ostal v (hudo kratkem) spominu… Po novih tekaških hlačkah :).

Spomnim se, kako smo s sodelavkami in sodelavci pred leti pretekli ta staro traso Teka trojk (od Urha do Trnovskega zvona). Po teku sem imel mednožje grdo odrgnjeno, zato sem bolj izkušene mačke povprašal, kaj je rešitev. Pajkice, so bili enoglasni. Po letih teka tudi pajkice niso več pomagale. Zares pomaga samo vazelin (v DM-u je blazno poceni), ki si ga bogato namažeš med nogami in vsi pravi problemi izginejo. Zdaj, ko sem ta problem rešil, sem pa ugotovil, da so pajkice – ploh poleti – blazno nekul tekaška oprema. In ko je levinja začela na glas razmišljat, da bi si jih omislila, sem jo prehitel, skočil v Hervis in za slabih 20 EURov dobil zelo lahke Asics tekaške hlačke z zadnjim žepkom na zadrgo. Top zadeva.

Skoraj bi pozabil. V juniju mi je uspelo 2× vstati malo po šesti uri zjutraj in na tešče naredit 8 kilometrov. Uau, fenomenalno. Za jutri imam uro naštimano za ob 5:50 :D.