Ljubljana – kolesarskim kamikazam prijazno mesto

Ljubljanski župan Zoran Jankovič lahko vsem po svetu v svojem jeziku razlaga, da je Ljubljana lepo in zeleno mesto, a za Ljubljančane to sigurno ne velja. Razlogov, da res marsikaj ne štima, je več kot kovinskih stebrov, ki so znotraj ringa posejani nenormalno gosto in predstavljajo enega od bolj pomembnih ne-varnostih elementov pri tematiki, ki jo nameravam obravnavati.

Vir: http://www.streetfire.net/

O kolesarjenju sem že pisal. Recimo, enkrat me je želel zbiti voznik mestnega terenca. Pač, računal je, da se bom ustavil jaz, ker sem na kolesu, pa čeprav sem vozil po kolesarski stezi, in ne on, ki je vehementno s svojim majhnim penisom in velikim avtom zapeljal na kolesarsko stezo.
Pisal sem tudi o svoji kolesarski nesreči na Celovški, ko sem se želel ogniti mamici na kolesu, ki je nerodno spremljala majhnega otroka na kolesu. Skupil sem jo jaz, saj sem z levim kolenom nabil direktno v kovinski steber, ki jih je pred Tivolijem ogromno.

Vsakič znova se ne morem načuditi temu idiotizmu. Ne vem, kaj bi porekli vozniki avtomobilov, če bi namesto črt ali pa recimo plastičnih stebričkov za ločevanje pasov, sredi ceste na vsakih 5 metrov namontirali kovinske stebričke. Jaz mislim, da bi Jankovića še njegovi podporniki povprašali po zdravi pameti. Sploh pa ne vem, kako je to lahko zakonito?!? Kako si lahko lokalni šerif, ki se pač ne vozi s kolesom, privošči, da svoje občane spravlja v življensko nevarnost? Pustimo sedaj dejstvo, da vsak drugi voznik avtomobila med vožnjo uporablja telefon z roko in da vsak drugi ravno tako redno vozi v rumeno in celo rdečo v križišču.

Razumel bi, da so slabe kolesarske razmere posledica prejšnjih prometnih ureditev in prejšnjih županov, a lej ga zlomka, Janković tudi ob prenovah cest stanje kolesarskih stez uspe poslabšati.

Najbolj nevarna prometna ureditev
Če pozabim na to (pa ne morem), da ponekod v centru kolesarskih stez sploh ni, ali pa da le-te preprosto izginejo, ko prevoziš križišče, se mi zdi najbolj nevarna prometna ureditev ta, da so avtobusna postajališča in kolesarske steze umestili med cesto in pločnik.

Kako to zgleda v praksi?
Kot avtobusni potnik stopiš z avtobusa, pogledaš levo, pogledaš desno in ostaneš brez zob, ker te zbije kolesar, pa čeprav si želel samo nadaljevati pot s hojo po pločniku.

Na srečo je večina rednih kolesarjev zelo previdna, ko se pelje mimo avtobusnih postajališč. Od avtobusnih potnikov pač ne moreš računati, da bodo razmišljali v nasprotju z zdravo pametjo, čeprav pri marsikaterem drugem opravilu, na primer volitvah, to z lahkoto celo preveč uspešno počnejo.

V torek sem se v službo peljal z mestno trolo in v eni vožnji v živo videl hudo nesrečo kolesarja in peške, ki je s pločnika stopila na avtobusno postajo, ne da bi pomislila, da jo lahko na kolesarski stezi zgazi kolesar. Ko sem stopil z busa na Gosposvetski, je fant svoje zobe obdržal le za las. Na srečo je bila kolesarka previdna.

Kako poteka moja kolesarska pot iz službe?
Moje prvo nevarno avtobusno postajališče, je tisto v Tivoliju. Klasično postajališče – otok, nadgrajeno z nasproti stoječim in nič krivim Mlinarjem. Vmes pa horda žab, ki skače v obe smeri, nasproti pa še pešci, vozičkarji ter občasno parkirani avtomobili.

Sledi avtobusno postajališče pri Stari cerkvi, ki mu ravno tako dela družbo – pekarna. Ravno tako vsi ostali moteči elementi.

In že smo pri postajališču nasproti Kina Šiška. Tam ni pekarne, je pa trgovina in bife. Čista zmaga.

Varnega se počutim šele za Avtomerkurjem, če me ne zbijejo pešci, ki prečkajo Celovško proti Mercatorju.

Če so popoldanske vožnje oplemenitene z nervoznimi udeleženci v prometu, so jutranje z nervoznimi in zaspanimi.

Ni tradicije in ni kulture
Verjetno se lahko v balkanskih državah razmere spremenijo samo, če imajo oblastniki kakšno konkretno korist od tega ali pa če se kakšen od oblastnikov tudi sam vozi s kolesom. No, to se ne more zgoditi, saj je v Sloveniji lastništvo avtomobila še vedno statusni simbol.

Vem, da ne bomo nikoli Nizozemska, kjer so v prometu načrtno dali prednost kolesarjem. Ampak z malo zdrave pameti, res malo, bi lahko Ljubljano, ki je samo malo večja vas, spremenili v zdravo kolesarsko mesto. Kako? Tako, da kolesarje postavimo na kolesarsko stezo na cesto, ker sodijo k avtomobilom in ne na pločnik k pešcem.

Vir: http://bfw.org/

Varnost za štirimi stenami

Varnost za štirimi stenami je definitivno cukrček za povprečnega Slovenca (ne bi zdaj o tem, da je sladkor smrt). Že v sorodnem sistemu pred desetletji ste lahko doma šinfali oblast, ne da bi kdo za to vedel. Lokalni pijančki so imeli celo to prednost, da so lahko šinfali tudi v javnosti. Včasih je kdo kdaj o kom kaj preveč povedal. A pijanček ni bil kriv – ker je bil pijan.

Tudi v teh zlatih časih, ko nam primanjkuje le časa, drugega nič, je naš avto še en prostor s štirimi stenami. Praktično vsak dan vidiš kolesarja, ki misli, da je cel svet njegov, Ljubljana pač ni amsterdamska kolesarska meka. Zdrav razum ti pravi, da vedno in povsod velja pravilo močnejšega. Tako kot na jadranju. Kajak ima prednost pred jadrnico, jadrnica pred jahto in jahta pred titanikom, a v praksi te teorije nikoli nočem sprobati. Že res, da cestnoprometni predpisi pravijo drugače, a ni ga lepšega, kot varno zaklenjen v svojem avtu ob poslušanju klasične glasbe na radiu 1 trobiti drugim udeležencem v prometu. Vidiš nekoga, ki se na kolesarski stezi vozi s kolesom hitreje od tvojega terenca, ti pa zamujaš v službo, kaj narediš? Potrobiš in mu daš vedeti. Nekaj pač. Tistih 5% strah, da se bo kolesar ob našem strogo upravičenem negodovanju ustavil, sicer vedno obstaja.

Naked Byciclists in Amsterdam
Naked Byciclists in Amsterdam (Photo credit: Bas van Gaalen)

Danes zjutraj sem se peljal s kolesom po kolesarski stezi. V enem momentu se je promet zaradi prevelikega tovornjaka praktično ustavil. Kolesarska steza se je najprej sprostila, zatem še cesta. Žabarski mestni terenec (oksimoron) je bil presenečen, da si kolesar drzne peljati po kolesarski stezi mimo njega ravno v momentu, ko tudi sam razmišlja, da bi se izognil čakanju in bi zapeljal na kolesarsko stezo. Pritisnil je na hupo in pričel uživati v vonju zmagoslavja, ki ga prinese totalna posranost brez konkretnih izcedkov kolesarja – mene. Vseeno imam prefinjen sluh, muzikaličnost mi je v genih in avtomobilskih hup res ne prenašam. Ni ne dur ne mol, bolj umor.
Ne da bi kaj dosti razmišljal, sem se ustavil 2 metra stran od žabarskega mestnega terenca in se obrnil proti neučakanemu šoferju. Res nisem nasilne narave, a morda je moja nova 1mm frizura naredila svoje. Če k temu prištejem številko noge 46, kar ni ravno svetovno povprečje, nasikan nos in razširjene zenice, ki so bile vidne celo skozi črna očala, potem moja pojava na tak lep sončen dan sigurno ni izgledala najbolj prijazno.
Pogled voznika prevelikega tovornjaka, ki je še vedno oviral promet in je spremljal situacijo, je govoril, da se tole sploh ne bo končalo v redu.
Nepremično sem zrl v oči šoferja žabarskega mestnega terenca in dvignil rok tako na široko, da sem pokril pol PST-ja.
Z mojim naslednjim dejanjem sem presegel in predvsem šokiral samega sebe 

Te zanima konec zgodbe? Se vidimo jutri na 12. bevškem teku. če greš na 14 kilometrov, konec zveš že na poti, sicer pa v cilju. Vreme bo. Se vidimo!

http://www.sportno-drustvo-bevke.si/

Enhanced by Zemanta