Planina nad Vrhniko

Nedelja in z njo kar cel vikend je takoj lepša, če ga preživiš izven domačih sten. Ponavadi pred ali po kosilu ugotoviš, da se v stanovanju viša napetost oziroma se dviguje glasnost pogovorov – takrat je že praktično prepozno. Pa se temu enostavno izogneš, če si dan splaniraš vsaj 12 ur prej.

In je naneslo, da smo kosilo na Tičnici skombinirali s pohodom na Planino nad Vrhniko. Ki je ravno prav naporna za deco in penzionerke, da ni hujših ugovarjanj, pa še razgledni stolp je na vrhu, tega pa nima ravno vsak hrib v tej kotlini. In če te pot vodi čez Storžev grič, lahko srečaš še koze. Tiste prave ;)…

Zavetišče na Planini nad Vrhniko je poskrbelo, da smo hladen veter pregnali z rumom s čajem.

Ne pomnim, kdaj so se Julijske in Kamniško-Savinjske Alpe tako lepo videle z razglednega stolpa. Ja, bilo je po dežju. Razgledi pa kičasti. Tisto kovinsko 360-stopinjsko rožo, ki s puščicami kaže na hribe in gore, sem lahko prvič dejansko uporabil. No, razlog, da se ne spomnim tako lepega razgleda, je morda v tem, da če greš na Planino parkrat na 10 let, se res težko spomniš vsakega izleta posebej :o.

 

 

Prvi tek na Planino nad Vrhniko

Že nekaj časa se ukvarjam z idejo, da bi večkrat tekel trail varianto. Trail ni nič drugega kot tek po bolj raznoliki površini. Več je makadama, pohodnih potk, kolovozov, brezpotja, predvsem pa je višinskih metrov precej več. V ta namen sem si za motivacijo omislil Nathanov HPL #020. Žal sem ga moral vrniti, ker so mi poslali starejši model, novega nimajo. A nisem obupal.

Po današnjem teku sem videl, da mi bo tak ali podoben tekaški nahrbtnik še prav prišel. Da ne bo šel v nič :).

Do tankovske sem tekel v zmernem tempu, v hrib pa sem šel čez Storžev grič kar po cesti. Meča in tetivi so takoj zajavkali. Prvi postanek je bil pri Županovi klopci. Slaba minuta za mišice spočit. Vsako “ravnino” sem izkoristil za res počasen tek, da sem prišel k sebi. Drugi postanek je sledil pri Klopci za ta zmatrane. Tretji del teka do vrha je bil najbolj naporen. Zadnjih sto metrov mi je piskalo iz vseh por. A mi je uspelo 🙂

Kar me je še posebej razveselilo, je to, da potem, ko sem se spustil do tiste širše poti, ki vodi čez Strmico v Star Maln, da je kar letelo :). Noge so bile lahke, korak pa poskočen, kot da ne bi bil ravnokar na Planini. Kilometri do doma so bili praktično vsi pod 5 min/km. Res sem zadovoljen. Pa še srnici sta mi prekrižali pot :).

 Povezava do teka.

Enhanced by Zemanta