Ideje in napotki za naslednje življenje

Ko sem bil telesno še mlad, so mi sorodniki in okolica stalno govorili, da je šola zelo pomembna za uspešno življenje. Čeprav staršev nisem nikoli prav resno jemal, sem zgleda ravno to floskulo najbolj globoko zakoreninil v meni neznan del možganov. Dovolj globoko, da se te misli ne morem znebiti. Celo tako zelo globoko, da sem prehitel vse penzionerje in si vseživljenjsko izobraževanje privoščil še za časa drugih zob.

V prvi razred sem vstopil leta 1986, diplomiral bom 30 let kasneje – leta 2016. Do diplome mi manjka še dobra dva tedna branja, povzemanja, prevajanja in razmišljanja o spletnem trženju in turizmu. Vidim luč na koncu tunela in to ni vlak.

Motivacija za dokončanje študija – ponovno rojstvo

baby-cardinals-1409895-1279x957

Študij mi lahko pomeni manj kot nič, a verjamem vsem diplomirancem, ki pravijo, da se z diplomiranjem rešiš prej nevidnega bremena.

Kam bom z vsem časom, ki ga zdaj po kapljicah sicer namenjam pisanju diplome? Spet lovim že skoraj zadnje minute za dokončanje študija po starem programu. Preden slovenski študij dokončno spravi na pare bolonjski študij, ki so ga politiki in birokrati izmaličili do kraja. Iz njega so odstranili vse pozitivne ideje, ki sedaj uspešno živijo v drugih državah, dodali pa so vse tiste permisivne ideje, ki iz študentov delajo nedonošenčke, ki jih zaradi njihove velikosti ne moremo, niti ne želimo, zbasati v inkubatorje slovenskih porodnišnic.

Za sabo imam berlinski maraton, zato imam pravico reči, da je študij tek na dolge proge. Le da sem celo progo lenaril in se vlekel od kontrolne točke do naslednje točke, zdaj pa me za kazen čaka ciljni šprint.
A k maratonom bi se rad vrnil. Če 21 kilometrov še lahko preteče vsak na pol pripravljen dvajsetletnik, za 42 kilometrov vseeno potrebuješ kakšno izkušnjo več kot le trmo. A občutek je fenomenalen. Sploh, ker se za maraton ne rabiš odreči vsemu drugemu. Ne, ravno nasprotno. Za maraton potrebuješ samo plačano štartnino ter veliko kilometrov, ki jih z lahkoto pridobiš skozi daljše obdobje.

V ozadju je vedno nekje en Ampak. Pri meni v obliki plantarnega fasciitisa. Če sta mi plavalni tečaj in pa ideja o diplomiranju dvignila samozavest v za moje pojme vrtoglave višave, ni greh, da se teka to pot ne bi lotil bolj po pameti. Z meditacijo in raztegovanjem.

yoga-1240391-1279x853

Bodi dovolj za danes. Ura je pozna, zjutraj je na sporedu plavanje. Razložim kasneje…

Imate občutek, da hodijo po vas?

Včasih imam občutek, da dobesedno tacajo po meni!

Morda bi tako tacanje komu predstavljalo zadnjo kapljo čez rob, preden ventili popustijo. Preden te oblečenega v belo haljo z rokav(m)i za hrbtom odpeljejo v oblazinjeno sobo. Tako nekako se je moral počutiti Classix v svojem prispevku “Pod težo bremen“.

A jaz sem Vrhničan in prevelik stres se kaže v obliki vedno bolj aerodinamične frizure. Čez leto ali dve, ko bom dosegel višek aerodinamičnosti, pa tako ali tako računam na to, da bom doma že gojil svoje pivo.

Do takrat moram potrpeti, če kdo vsake kvatre hodi po meni.

trigger_masaza
Levinja izvaja Rossiterja…

O svojih problemih s podplati, s katerimi sem se ubadal zadnja leta, zadnje leto pa bore malo, sem že pisal.

Če bi moral v parih točkah napisati, kako se rešiti plantarnega fasciitisa, čeprav bi z lahkoto o tem napisal horror singlco, bi rekel takole:

  • ne prekini s športom, zamenjaj tek s čim drugim, a z rekreacijo ne prekini, ker je vsak tak povratek težak,
  • pomisli na precejšno možnost, da mesto bolečine in mesto poškodbe nista na istem – mestu,
  • naredi x-rentgen, ki ti bo povedal, da nimaš trna v peti,
  • obišči fizioterapevta, ki se bo dejansko ukvarjal s tvojo težavo in ne bo nadte poslal svoje vajence (nimam nič proti vajencem, če je ura terapije zato nižja); moj namig: Nace Gartner, ki zdaj dela v Althei,
  • razgibavaj/razteguj podplate, gleženj, ahilovo tetivo s klasični vajami, ki jih je vse polno na spletu (dvigovanje brisače, golf žogice s prsti, miganje v vse smeri, …
  • hodi čim več bos,
  • pri rekreaciji, če se da, uporabljaj minimalistično obutev,
  • izvajaj trigger point terapijo.

Od vsega bi najbolj izpostavil raztegovanje ter trigger point terapijo. Meni je z naskokom najbolj koristilo redno izvajanje ekscentričnih vaj za raztegovanje mečnih mišic.

Obstajajo štirje posnetki, tale je prvi.

Za trigger point sem izvedel najprej prek spleta, potem pa še pri fizioterapevtu. Ker je fizioterapija drag špas, sem si nekaj poceni orodja kupil sam, nazadnje pa sem odkril še Rossiterjevo masažo, pri kateri ti pomočnik ali pa nekdo, ki te ima rad, s peto pritiska na točke, kjer imaš mišične vozle. Na začetku potrebuješ malo prakse, da peto postaviš na pravo mesto. A kar hitro razločiš klasično bolečino, ki jo povzroči pritisk na relativno zdravo mišico, od pritiska na mesto, prepredeno z mišičnimi vozli. To je taka super bolečina, ki zaskeli in po parih sekundah zvodeni v normalno bolečino. Takrat veš, da je pametnejši prvi popustil.

Če povzamem, ni vsako tacanje po sočloveku tacanje po njegovi biti. Ravno nasprotno, če gre za tekača – rekreativca, mu verjetno kaj takega še celo paše :p

Luč na koncu tunela. In to ni vlak…

Švohot telesa me prevzema. Ne najboljša hrana, zelo malo gibanja, preveč stresa. Čas pa je edina stvar, ki res hitro teče ta leta…

Hvala dobremu najbolj severnemu dolenjčku z dolenjske ceste, da mi je prodal kolo, da se vsaj do službe  spravim s pomočjo lastne energije. Pa tudi nadpovprečne stopnice do tretjega nadstropja z levinjo skoraj vedno dvakrat na dan premagujeva. A to je to.

Prevelike količine hrane zelo malokrat na dan. Nobenih zadržkov. Bolj je mastno bolj se sveti bolj se občudujem v naravnem ogledalu. Vmes sem se še nehal sekirati zaradi hrane. In je bilo lažje. Par dni. Nato je bilo huje.

Plan je plan je plan.

Bruh.

Na http://www.tptherapy.com imajo objavljen en lep začaran krog.

Trigger Point Performance Therapy

Končni rezultat je depresija. Tega pa nočemo, ne? Mislim, da sem trenutno na predzadnji stopnički. Res ni kul.

V četrtek grem končno k Pii na Bownovo terapijo. O tej terapiji še nisem slišal nič slabega. Začuda tudi zelo malo. Predvsem pa se mi zdi, da Bownova terapija predstavlja eno celoto teoretičnih koščkov, ki sem jih neiskal, a našel na spletu. Vsem tem koščkom je skupno to, da vzrok poškodbe ne iščejo na mestu bolečine, pač pa iščejo povezavo med “pokvarjenim” delom telesa in poškodbo. Vzrok za poškodbo je lahko tudi psihičen oziroma se skoraj vedno prepleta s fizičnim neravnovesjem.

Če se lotim kakšne aktivnosti, ki je plantarni fasciitis ne ovira, bom lahko zgornji začaran krog precej odčaral. Če pa k temu dodam informacijo o prehranski intoleranci, bo svet še lepši.

Vidim luč na koncu tunela. In to ni vlak…

0 kilometrov v avgustu

Po rekordnem julijskem mesecu sem se še pred dopustom odločil, da dokončno prekinem s tekom. Do nadaljnjega. Ni bilo več užitka. Nikakršnega. Ne moreš pozdravit podplatov s povečevanjem kilometrine. To je nekako kot pri zapufani Sloveniji. Pufov se ne boš rešil z dodatnim zadolževanjem.

plantar fasciitis
plantar fasciitis (Photo credit: happyfeet34)

Plantarni fasciitis je hudič, ki me muči že leta. Slaba tolažba je, da PF faše veliko tekačev. Največkrat zaradi podobnih razlogov (preveč kilometrov prehitro, neraztegovanje ustreznih mišic, slabotne zadenske mišice …). Zelo visok stopalni lok je dodatna težava, ni pa to deformacija stopala. Morda je še kaj narobe z mojimi podplati, a tega nisem opazil, dokler se nisem začel ukvarjat s tekom. Tudi igranje tenisa poslabšuje zadevo. Veliko tenisačev ima PF.

Spomnim se časov, ko zjutraj nisem mogel normalno vstat zaradi bolečine v petah. Prvih par korakov do stranišča sem (mi)javkal, potem pa, ko se je fascija raztegnila, je bilo lažje. Vsako noč se je spet skrčila. Spomnim se tudi časov, ko sem imel tako slabe podplate, da so mi že čisto počasni sprehodi delali težave. Na srečo tako hudih težav nimam več. Še vedno pa ne morem stat na mestu več kot par minut, čeprav sem včasih prisiljen stati tudi kakšno uro ali več. Bojim se koncertov in podobnih eventov. Res škoda. Tek je muka. Prvih par kilometrov še gre, potem pa je to samo še eno samo trpljenje. Kako zelo sem trpel v Berlinu, ne bom pozabil.

Zaradi leve pete sem bil pri osebnih zdravnikih, na rentgenu, ki ni pokazal kalcinacij, na fizioterapiji pri Fucshu, dal sem si izdelati tudi posebne vložke po meri za ublažitev visokega stopalnega loka. Delno je pomagal samo Fuchs. Izkušnja je bila zelo dobra, draga in poučna. Ugotovila sva, da je problem kolenska vez, ki sem si jo nategnil pred leti na košarkarski rekreaciji, kjer se nikoli nismo ogrevali. Zato sem pri Fuchsu pričel s telovadbo za ojačanje stabilizatorskih mišic ter dodatno nožnih, vzporedno pa so mi na različne načine lajšali petno bolečino. Rezultat? Plantarnega fasciitisa se nisem rešil, sem bil pa tistih par mesecev vrhunsko fizično pripravljen in sem kljub nenajmanjšim kilogramom po dolgih letih pri košarki spet zabijal z obema rokama. Vrhunska forma je s časoma zbledela. Izkušnja je bila zelo dobra, draga in poučna :).

Zato torej nič kilometrov. Razmišljam o plavanju, da nadoknadim izgubljeno kondicijo. Plavanje mi je že od nekdaj všeč. Sploh zato, ker sem blazno povprečen plavalec in nisem sposoben oddelat kakšnega rekreacijskega treninga. Znam skočiti na glavo, na noge, na čefurčka, na bombico, znam žabico, tudi tisto fensi z izdihavanjem pod vodo. Znam tudi kravl, a pri njem tako maham, da bi zaradi vsega povzročenega valovanja moral pojesti vsaj eno dramino – tableto proti potovalni slabosti. Kravl se ponavadi konča po par desetih metrih…

Enhanced by Zemanta