Ideje in napotki za naslednje življenje

Ko sem bil telesno še mlad, so mi sorodniki in okolica stalno govorili, da je šola zelo pomembna za uspešno življenje. Čeprav staršev nisem nikoli prav resno jemal, sem zgleda ravno to floskulo najbolj globoko zakoreninil v meni neznan del možganov. Dovolj globoko, da se te misli ne morem znebiti. Celo tako zelo globoko, da sem prehitel vse penzionerje in si vseživljenjsko izobraževanje privoščil še za časa drugih zob.

V prvi razred sem vstopil leta 1986, diplomiral bom 30 let kasneje – leta 2016. Do diplome mi manjka še dobra dva tedna branja, povzemanja, prevajanja in razmišljanja o spletnem trženju in turizmu. Vidim luč na koncu tunela in to ni vlak.

Motivacija za dokončanje študija – ponovno rojstvo

baby-cardinals-1409895-1279x957

Študij mi lahko pomeni manj kot nič, a verjamem vsem diplomirancem, ki pravijo, da se z diplomiranjem rešiš prej nevidnega bremena.

Kam bom z vsem časom, ki ga zdaj po kapljicah sicer namenjam pisanju diplome? Spet lovim že skoraj zadnje minute za dokončanje študija po starem programu. Preden slovenski študij dokončno spravi na pare bolonjski študij, ki so ga politiki in birokrati izmaličili do kraja. Iz njega so odstranili vse pozitivne ideje, ki sedaj uspešno živijo v drugih državah, dodali pa so vse tiste permisivne ideje, ki iz študentov delajo nedonošenčke, ki jih zaradi njihove velikosti ne moremo, niti ne želimo, zbasati v inkubatorje slovenskih porodnišnic.

Za sabo imam berlinski maraton, zato imam pravico reči, da je študij tek na dolge proge. Le da sem celo progo lenaril in se vlekel od kontrolne točke do naslednje točke, zdaj pa me za kazen čaka ciljni šprint.
A k maratonom bi se rad vrnil. Če 21 kilometrov še lahko preteče vsak na pol pripravljen dvajsetletnik, za 42 kilometrov vseeno potrebuješ kakšno izkušnjo več kot le trmo. A občutek je fenomenalen. Sploh, ker se za maraton ne rabiš odreči vsemu drugemu. Ne, ravno nasprotno. Za maraton potrebuješ samo plačano štartnino ter veliko kilometrov, ki jih z lahkoto pridobiš skozi daljše obdobje.

V ozadju je vedno nekje en Ampak. Pri meni v obliki plantarnega fasciitisa. Če sta mi plavalni tečaj in pa ideja o diplomiranju dvignila samozavest v za moje pojme vrtoglave višave, ni greh, da se teka to pot ne bi lotil bolj po pameti. Z meditacijo in raztegovanjem.

yoga-1240391-1279x853

Bodi dovolj za danes. Ura je pozna, zjutraj je na sporedu plavanje. Razložim kasneje…

Imate občutek, da hodijo po vas?

Včasih imam občutek, da dobesedno tacajo po meni!

Morda bi tako tacanje komu predstavljalo zadnjo kapljo čez rob, preden ventili popustijo. Preden te oblečenega v belo haljo z rokav(m)i za hrbtom odpeljejo v oblazinjeno sobo. Tako nekako se je moral počutiti Classix v svojem prispevku “Pod težo bremen“.

A jaz sem Vrhničan in prevelik stres se kaže v obliki vedno bolj aerodinamične frizure. Čez leto ali dve, ko bom dosegel višek aerodinamičnosti, pa tako ali tako računam na to, da bom doma že gojil svoje pivo.

Do takrat moram potrpeti, če kdo vsake kvatre hodi po meni.

trigger_masaza
Levinja izvaja Rossiterja…

O svojih problemih s podplati, s katerimi sem se ubadal zadnja leta, zadnje leto pa bore malo, sem že pisal.

Če bi moral v parih točkah napisati, kako se rešiti plantarnega fasciitisa, čeprav bi z lahkoto o tem napisal horror singlco, bi rekel takole:

  • ne prekini s športom, zamenjaj tek s čim drugim, a z rekreacijo ne prekini, ker je vsak tak povratek težak,
  • pomisli na precejšno možnost, da mesto bolečine in mesto poškodbe nista na istem – mestu,
  • naredi x-rentgen, ki ti bo povedal, da nimaš trna v peti,
  • obišči fizioterapevta, ki se bo dejansko ukvarjal s tvojo težavo in ne bo nadte poslal svoje vajence (nimam nič proti vajencem, če je ura terapije zato nižja); moj namig: Nace Gartner, ki zdaj dela v Althei,
  • razgibavaj/razteguj podplate, gleženj, ahilovo tetivo s klasični vajami, ki jih je vse polno na spletu (dvigovanje brisače, golf žogice s prsti, miganje v vse smeri, …
  • hodi čim več bos,
  • pri rekreaciji, če se da, uporabljaj minimalistično obutev,
  • izvajaj trigger point terapijo.

Od vsega bi najbolj izpostavil raztegovanje ter trigger point terapijo. Meni je z naskokom najbolj koristilo redno izvajanje ekscentričnih vaj za raztegovanje mečnih mišic.

Obstajajo štirje posnetki, tale je prvi.

Za trigger point sem izvedel najprej prek spleta, potem pa še pri fizioterapevtu. Ker je fizioterapija drag špas, sem si nekaj poceni orodja kupil sam, nazadnje pa sem odkril še Rossiterjevo masažo, pri kateri ti pomočnik ali pa nekdo, ki te ima rad, s peto pritiska na točke, kjer imaš mišične vozle. Na začetku potrebuješ malo prakse, da peto postaviš na pravo mesto. A kar hitro razločiš klasično bolečino, ki jo povzroči pritisk na relativno zdravo mišico, od pritiska na mesto, prepredeno z mišičnimi vozli. To je taka super bolečina, ki zaskeli in po parih sekundah zvodeni v normalno bolečino. Takrat veš, da je pametnejši prvi popustil.

Če povzamem, ni vsako tacanje po sočloveku tacanje po njegovi biti. Ravno nasprotno, če gre za tekača – rekreativca, mu verjetno kaj takega še celo paše :p

Luč na koncu tunela. In to ni vlak…

Švohot telesa me prevzema. Ne najboljša hrana, zelo malo gibanja, preveč stresa. Čas pa je edina stvar, ki res hitro teče ta leta…

Hvala dobremu najbolj severnemu dolenjčku z dolenjske ceste, da mi je prodal kolo, da se vsaj do službe  spravim s pomočjo lastne energije. Pa tudi nadpovprečne stopnice do tretjega nadstropja z levinjo skoraj vedno dvakrat na dan premagujeva. A to je to.

Prevelike količine hrane zelo malokrat na dan. Nobenih zadržkov. Bolj je mastno bolj se sveti bolj se občudujem v naravnem ogledalu. Vmes sem se še nehal sekirati zaradi hrane. In je bilo lažje. Par dni. Nato je bilo huje.

Plan je plan je plan.

Bruh.

Na http://www.tptherapy.com imajo objavljen en lep začaran krog.

Trigger Point Performance Therapy

Končni rezultat je depresija. Tega pa nočemo, ne? Mislim, da sem trenutno na predzadnji stopnički. Res ni kul.

V četrtek grem končno k Pii na Bownovo terapijo. O tej terapiji še nisem slišal nič slabega. Začuda tudi zelo malo. Predvsem pa se mi zdi, da Bownova terapija predstavlja eno celoto teoretičnih koščkov, ki sem jih neiskal, a našel na spletu. Vsem tem koščkom je skupno to, da vzrok poškodbe ne iščejo na mestu bolečine, pač pa iščejo povezavo med “pokvarjenim” delom telesa in poškodbo. Vzrok za poškodbo je lahko tudi psihičen oziroma se skoraj vedno prepleta s fizičnim neravnovesjem.

Če se lotim kakšne aktivnosti, ki je plantarni fasciitis ne ovira, bom lahko zgornji začaran krog precej odčaral. Če pa k temu dodam informacijo o prehranski intoleranci, bo svet še lepši.

Vidim luč na koncu tunela. In to ni vlak…

0 kilometrov v avgustu

Po rekordnem julijskem mesecu sem se še pred dopustom odločil, da dokončno prekinem s tekom. Do nadaljnjega. Ni bilo več užitka. Nikakršnega. Ne moreš pozdravit podplatov s povečevanjem kilometrine. To je nekako kot pri zapufani Sloveniji. Pufov se ne boš rešil z dodatnim zadolževanjem.

plantar fasciitis
plantar fasciitis (Photo credit: happyfeet34)

Plantarni fasciitis je hudič, ki me muči že leta. Slaba tolažba je, da PF faše veliko tekačev. Največkrat zaradi podobnih razlogov (preveč kilometrov prehitro, neraztegovanje ustreznih mišic, slabotne zadenske mišice …). Zelo visok stopalni lok je dodatna težava, ni pa to deformacija stopala. Morda je še kaj narobe z mojimi podplati, a tega nisem opazil, dokler se nisem začel ukvarjat s tekom. Tudi igranje tenisa poslabšuje zadevo. Veliko tenisačev ima PF.

Spomnim se časov, ko zjutraj nisem mogel normalno vstat zaradi bolečine v petah. Prvih par korakov do stranišča sem (mi)javkal, potem pa, ko se je fascija raztegnila, je bilo lažje. Vsako noč se je spet skrčila. Spomnim se tudi časov, ko sem imel tako slabe podplate, da so mi že čisto počasni sprehodi delali težave. Na srečo tako hudih težav nimam več. Še vedno pa ne morem stat na mestu več kot par minut, čeprav sem včasih prisiljen stati tudi kakšno uro ali več. Bojim se koncertov in podobnih eventov. Res škoda. Tek je muka. Prvih par kilometrov še gre, potem pa je to samo še eno samo trpljenje. Kako zelo sem trpel v Berlinu, ne bom pozabil.

Zaradi leve pete sem bil pri osebnih zdravnikih, na rentgenu, ki ni pokazal kalcinacij, na fizioterapiji pri Fucshu, dal sem si izdelati tudi posebne vložke po meri za ublažitev visokega stopalnega loka. Delno je pomagal samo Fuchs. Izkušnja je bila zelo dobra, draga in poučna. Ugotovila sva, da je problem kolenska vez, ki sem si jo nategnil pred leti na košarkarski rekreaciji, kjer se nikoli nismo ogrevali. Zato sem pri Fuchsu pričel s telovadbo za ojačanje stabilizatorskih mišic ter dodatno nožnih, vzporedno pa so mi na različne načine lajšali petno bolečino. Rezultat? Plantarnega fasciitisa se nisem rešil, sem bil pa tistih par mesecev vrhunsko fizično pripravljen in sem kljub nenajmanjšim kilogramom po dolgih letih pri košarki spet zabijal z obema rokama. Vrhunska forma je s časoma zbledela. Izkušnja je bila zelo dobra, draga in poučna :).

Zato torej nič kilometrov. Razmišljam o plavanju, da nadoknadim izgubljeno kondicijo. Plavanje mi je že od nekdaj všeč. Sploh zato, ker sem blazno povprečen plavalec in nisem sposoben oddelat kakšnega rekreacijskega treninga. Znam skočiti na glavo, na noge, na čefurčka, na bombico, znam žabico, tudi tisto fensi z izdihavanjem pod vodo. Znam tudi kravl, a pri njem tako maham, da bi zaradi vsega povzročenega valovanja moral pojesti vsaj eno dramino – tableto proti potovalni slabosti. Kravl se ponavadi konča po par desetih metrih…

Enhanced by Zemanta

Vse moje ljubezni – supergi

V par letni tekaški karieri se jih je nabralo kar nekaj. Spomnim se prvih modro-belih Asics tekaških copat, ki sem jih uspešno demoliral na malem fusbalu. Naslednje Asics superge so bile rdeče. Kje sem jih izgubil, ne vem. Spomnim se, da so mi pasali na nogo kot ata na mamo. Res je tudi to, da takrat še nisem imel nikakršnih problemov s podplati. Količina tekov je bila le tolikšna, da sem še lahko pretekel 14 kilometrov na bevškem teku. Tudi naslednje superge so bile rdeče Asics. Verjetno so to bili čisto spodobni Asicsovi tekaški copati. Predvsem so bili lepi. Kar je še vedno pomemben faktor.

Po težavah s podplati (plantarna fascija) sem si omislil Asics Kayano 14, ki so z današnjega vidika bolj podobne pancarjem kot pa tekaški obutvi. No, za marsikaterega tekača (predvsem pa prodajalca športne obutve) so tekaški pancarji raj na zemlji. Ti supergi so me prepeljali čez prvi in edini maraton (Berlin, 26. 09. 2010). Jutri jih bom z največjim veseljem podaril naprej na 2. bosonogem teku. Če imate kakršno koli poškodbo, tak superg je ne bo odpravil, prej poslabšal.

Kot resen tekač, ki včasih teče tudi pozimi, sem si omislil zimske goretex Adidas superge. Zdaj jih komaj še obujem, tako ozke so.

Sledile so Nike Lunarglide+. Kupil sem jih zato, ker so lepe pa tudi malo lažje (300+ gramov, Kayano 400+). Superg ni napačen, ni pa moj paradni konj.

Modne smernice jesen/zima 2010 so prinesle v hišo po meri narejene vložke, ki naj bi mi pomagali pri plantarni fasciji. Zanje sem plačal kot za en par dragih superg. Sprva sem bil fasciniran nad celotno idejo, da za moj visoki lok pač potrebujem vložek, ki je na sredi ustrezno privzdignjen. Sčasoma sem ugotovil, da to ni rešitev, in da daljših tekov še vedno ne morem laufat brez neznosnih bolečin.

Zares kul superge so Mizuno Ronin 2 (200+). So osje rumene barve, res lahke, zračne itd. Večino tekov do malega maratona naredim v njih. Tečem pa brez vložka, da je več prostora oz. da ni prostora za žulje in otiščance.

Lani avgusta/septembra sem si omislil prvo minimalistično obutev – VIVO Barefoot EVO. So super. Jezen sem malo, ker se je na enem copatu naredila luknja na vrhu narta, kar je velik minus, ker copati niso poceni. Menda gre za serijsko napako. Kljub temu je to top obutev. Sprobal tudi že tek brez vložka, kar me je še za dodatni 1 milimeter približalo zemlji.

Zadnji nakup je pravzaprav star že 32 let in pol :). Bosi tek je zakon.

Podatki iz tabele niso popolnoma natančni, ene 90% pa sigurno. Rojstvo bosonoge obutve je 11. 09. 1979 :).

Enhanced by Zemanta

Kinesio terapevtski trak

[singlepic id=17 w=320 h=240 mode=watermark float=right]Lučka me je spomnila, da bi lahko svoje večletne probleme s plantarno fascijo poskusil rešiti/olajšati s kinesio terapevtskimi trakovi. Ti trakovi so v zadnjem času prisotni tudi med športnimi amaterji, med profesionalci pa itak.

Kinesio terapevtske trakove uporabljamo za omejitev gibov, blažitev bolečin, pri športnih poškodbah, artritisu, izvinih, išijasu, glavobolih, migrenah, menstrualnih težavah, urinalni inkontinenci in še mnogo drugih tegobah. Trakovi dajejo oporo in stabilnost  sklepom in mišicam, brez negativnega vpliva na cirkulacijo in obsega gibanja (vir).

Postopek namestitve trakov je enostaven. Runner’s world ima cel kup video posnetkov v pomoč. Hvala, hvala. Trak je nemoteč. Zdržal je od torka do nedelje, vmes pa en tenis, en tek in vsaj sedem tuširanj.

Prav veliko slovenskih spletnih ponudnikov, ki prodajajo kinesio trake, ni. Naročil sem si modrega na www.zdravje1A.si.
(Spletno naročilo sem plačal prek paypal-a, poštar pa je kljub temu zahteval odkupnino. Še vedno čakam na odgovor prodajalca. Prodajna podpora je obupna. Na srečo je bil znesek naročila le 12 EUR oziroma ×2.)

Ali kinesio trakovi delujejo? Ne vem, bom sporočil čez par tednov. Zaenkrat so le kamenček v mozaiku (raztegovanje zadenjskih mišic, minimalistična obutev, več teka, -5 kilogramov).