Mojih pet minut je danes. Večkrat… Pogrešal sem jih.
A mojega omejenega znanja igranja klavirske harmonike in kitare je dovolj, da se umaknem na samo, se izklopim in umirim.
Par let igranja harmonike pri Ošlaju je kot vožnja s kolesom. Nikoli je ne pozabiš. No, čisto tako ni. A basovska lestvica se je odigrala sama, pesmi, ki sem jih včasih že na pol igral, zdaj spoznavam in osvajam na novo.
Na Golici je prvi primer. Iz prve sem odigral še četrti del, ki je v bistvu le ponovitev prvega v B duru. Še en prehod v tretjem delu me muči pa seveda uvod odigram teatralno počasi. Seveda je cel teater zgolj zato, ker ga ne znam odigrati bolj tekoče.
Tam kjer murke cveto. Res lep valček. In tudi precej enostaven. No, vsaj zdaj se mi zdi tako, ker ga drgnem praktično vsak dan.
Večer na Roblek. In potem se nezavedno sprehajam po klaviaturi in iz meha prileze ven uvod v Robleka. Čudim se samemu sebi, kaj hudiča je to za en komad in od kod ta melodija. Ja, seveda, to je Na Roblek. Suvereno odigram glavni del in kar usekam po tretjem, kjer se mi je seveda zalomilo. A lej ga zlomka, ratatatam pa je šlo. Izika, bi rekla tamalčka. Res kul komad. Dober ritem. Čeprav ga vedno prehitro odigram, pa sploh ni razloga.
Reci le zakaj. Odklop od valčka.
Kaj me še čaka? Spomin, Slovenija, od kod lepote tvoje, Na avtocesti in še par drugih. Vse od Avsenika. Slavc je res zakon. Harmonika je sicer glavni inštrument, a brez pihal in dobrih vokalov ne bi bilo tega benda. Potem se bom lotil še Slaka. Z največjim veseljem se bom lotil še pesmi, ki jo spisal Ata Kos. Yes, bi rekel Ata Kos :).
Mojih pet minut je danes. Večkrat… Pogrešal sem jih.