Izgovori pred Ljubljanskim maratonom

Včasih se počutim kot bivši ameriški predsednik George Bush mlajši. Ponavljam ene in iste napake. Ponavljam ene in iste prehrambene napake.

Photo: Curtis Mac Newton
Še oktobra! se mi je zgodilo, da sem se za malico onegavil s pico, popoldne pa pričakoval resen intervalni tek. Letos sem imel teh eskapad kar nekaj. Recimo, tekel sem v Mostec in po cesti mimo skakalnic v hrib. Samo zato, da bi na vrhu prvega vrha obsedel in se s kislim nasmeškom na obrazu komaj prisvaljkal domov. Ali pa teki po PST-ju s par kilometrskimi peš intervali. V kratkih tekaških hlačkah in majici, s slušalkami in garminom pešačim kot največji tekaški amater, ki na prvi tekmi preceni svoje sposobnosti.

Na srečo to ni moja prva tekaška sezona in če vsake toliko le odtečem spodobnih 8 ali 9 kilometrov, kolikor znašajo standardne trase, za po vrhu pa še prijetno počasnih 22 kilometrov, potem me lastni tekaški bušizmi težje vržejo iz tira. Seveda sem kljub temu jezen sam nase, ker ne upoštevam lastnih prioritet. Če sem rekel, da bom tekel, to pomeni, da se s hrano ni za hecati. Trik je celo ta, da mi zelo malo hrane škoduje v taki meri, da težko tečem. Ampak pica, čevapčiči in podobna hrana obtičijo v želodcu kot ta rdeči na oblasti. Recept za katastrofo.

Spomladanska ideja, da bi letošnji ljubljanski polmaraton prvič pretekel pod 1:40, je z meseci nerednih tekov splavala pod vodo. Še vedno mislim, da sem ob dobrem dnevu sposoben ujeti čas med 1:44 in 1:49. Popolnoma sem odpovedal pri zadnjem delu priprav, ki so bili povezani s hrano. Saj tekaški trening je pomemben, a če na tekmo ne nosiš s seboj nepotrebnih 5 kilogramov, manjša kilaža trupla zelo pomaga k boljšemu rezultatu.

Dobrih devet dni pred maratonom sem se vrgel na ketonsko dieto. Sicer že nekaj tednov ne jem sladkarij in slanarij, razen ob posebnih priložnostih, kot je bajram ali pa ko sam doma kaj spečem (enkrat). Kos, priznaj si, to je pozitivni napredek. Bodi vesel. A ubijal me je kruh. Pa toast in lahkotnost bivanja, ki jo prinese s sabo junk food.

THE Amino Whey
THE Amino Whey

Zdaj bi rad praktično do maratona užival veliko zelenjave in nekaj manj veliko nesvinjskega mesa. Pa nekaj kislega sadja. In veliko jajc. Po kar nekaj letih sem si naročil še sirotko. Manjko ogljikovih hidratih morajo nadomestiti beljakovine. Še kakšne ribice najdem in sem na konju.

Zaenkrat kruha niti ne pogrešam. Včeraj na primer sem prvič skuhal proseno kašo z zelenjavo. Totalno jedljivo. Pred maratonom bom sigurno kakšne makarone pojedel. Ne bi rad preveč eksperimentiral in ostal brez energije na tekmi. V bistvu je skrajni čas, da skočim na Koseško tržnico po vrhniške testenine v Toskano.

Danes, dober teden pred maratonom sem odtekel 7 kilometrov, od tega 2 kilometra v tempu 4:30, ostalo pa bolj proti 6:00. In je šlo precej z lahkoto. Hladnejše vreme prija. nekaj manj ljudi na PST-ju pa tudi. Se že veselim tekov po maratonu, ko bodo v pogonu ostali le še celoletni tekači.

Letos bo šlo hitro – intervalni teki

Jeseni sem v prispevku Kako sem tekel v tempu najhitrejšega maratonca pisal o neverjetnem tempu, ki ga imajo najhitrejši maratonci. Brez tekaške podlage sem želel na lastnih nogah sprobati tempo 3:17 minut na kilometer. Dobesedno par deset metrov sem lahko pretekel tako hitro. Verjel sem, da me bo obupna forma spravila nazaj v pogon, pa meni. Kljub temu sem ljubljanski maraton oddelal precej pošteno glede na nepripravljenost (pod dvema urama). A taki izgovori me ne ganejo več. Ko greš enkrat 1:45h, je vsak počasnejši tekmovalni tek brez veze, nepripravljenost pa izgovor slabiča.

Za letošnji jesenski cilj sem si že pozimi zastavil precej optimistični načrt: da bi enega od jesenskih pol maratonov pretekel pod 1:40. To je tempo 4:30. Ljubljanski maraton je kar primeren za kaj takega. Če ne bo spet snežilo, seveda. Za normalni maraton je še prezgodaj. Naslednje leto pa skoraj sigurno.

4:30 sem do sedaj uradno tekel samo enkrat na svojem prvem poslovnem teku trojk. Res je šlo hitro. Ampak to je bilo 6 kilometrov, jeseni jih bo še 3,5× toliko.

Zadnjič sem prvič tekel intervale. Nobenega plana nisem upošteval, le vsake toliko sem pretekel od 100 do 300 metrov v tempu med 4:00 in 4:30. Skupaj sem pretekel dobrih 9 kilometrov. Zadnji kilometri so bili že precej švohotni.

Danes sem ponovil vajo. Na isti trasi. Po moje sem odtekel kakšnih 8 intervalov po par sto metrov. In je kar šlo. Tako kot pri 100 push ups, je po moje logika intervalov zelo podobna. Pri tej aplikaciji si po šestih tednih sposoben narediti 100 sklec. Meni se je ustavilo že prej, rama ni zdržala. Kar je precej logično. Večino življenja se zanemarjaš, potem pa pričakuješ, da boš čez noč postal Mič Buchanan. Skratka, z rednim prakticiranjem intervalov želim lastnemu truplu sporočiti, da je sposobno teči precej hitrejše kot do sedaj pa tudi precej dlje. V isto hitrem tempu.

Kako naprej? Nole bi rekel: IDEMO!

Z manj prave hrane do ploskega trebuha

V moj feedly se je ujel blog Marka Robleka z zanimivim naslovom “minus 10 kil maščobe v dveh mesecih – brez športanja“. Ne bom ponavaljal vsega zapisanega. Poanta je ta, da si tip ni bil več všeč, ker je na sebi nosil preveč maščobe. Že nekaj časa se igra z različnimi načini prehranjevanja (=dietami). Paleo je ena izmed (trajnih) diet, ki preprosto povedano posnema prehranjevanje naših jamskih prednikov. Nobene predelane hrane, nobenih cukrov oziroma večine hrane, za katero menimo, da je dobra.

Okej, teorija me v bistvu ne zanima, v tem primeru pa le toliko, da mi je zanimiva ugotovitev, da ni vse v razmerju vnosa in kurjenja kalorij. Precej več je v tem, da pač ne ješ stvari, ki jih telo ne rabi. In menda so ogljikovi hidrati tak precejšen škodljivec. Kar se mene tiče, bi pomagalo že to, da bi se odrekel najhujšim prevarantom življenja: picam, belim makaronom, alkoholu, krompirju. Ampak to bi bilo pač preveč preprosto.

S foruma Vitezov dobrega teka sem si prekopiral jedilnike rekreativcev, ki so se lotili PALEO in PALEO light. Kar je kul pri PALEO prehranjevanju, je to, da ne sme biti stradanja. Jej, ne bodi lačen. Itak. Seveda bi bilo bolj primerno, če bi si zelenjavo, ki je btw veliko boljša od sadja, prideloval sam (ali pa kupoval kakšno res domačo), pa da bi si jo sam pripravljal, a to zaenkrat ni mogoče.

Rezultat današnjega šopingiranja je bil zatorej sledeč:

paleo

Ja, vem, precej konzerv, pa se s tem sploh ne obremenjujem. Počasi bom ugotovil, kaj mi sede in kaj ne, in potem se bom tudi k bolj naravnim različicam vrnil.

Menda s paleo prehranjevanjem privadiš telo, da za energijo kuri maščobe. Fino fajn. Jaz vseeno ogljikovih hidratov ne bom povsem črtal z jedilnika, jih bom pa zelo omejil. Na že omenjenem forumu en fant pravi, da so OH vseeno nujni, in da so priporočljivi takoj po aktivnosti. In da ne omenjam, da če praktično ne ješ OH, potem pa se dan pred tekmo konkretno nafilaš z njimi, na tekmi pokaš od energije. Okej, sem za. Vse skupaj bom kombiniral še s sirotko (whey proteini), da bo vnos beljakovin tak kot se za gre :).

Zakaj sploh in kaj pričakujem?

En forumaš je zapisal, da je pri spremembi načina prehranjevanja precej psihičnega testa. A si se v slabih trenutkih sposoben kontrolirati in ne planiti po čokoladi in ostalim pregreham?! Menda je začetek res težak. Lakota pa itak vodi k zoprnosti, zato se bom trudil, da pač ne bom lačen :).

Drugi razlog je ta, da bi rad že to jesen odtekel mali maraton pod 1:40. In kar nekaj sekund bi vsako minuto pridobil, če bi bil ene 5 kilogramov lažji.

In če bom 5 kilogramov lažji, ne bom imel trebuha in Tomažek, mali Tomažek bo zelo vesel.

In to je zelo veliko :).

Jutranji teki

English: Early morning Sun Early morning looki...
English: Early morning Sun (Photo credit: Wikipedia)

Tekaški prispevek na Preverjeno me je vzpodbudil k temu, da ponovno sprobam jutranji tek. Fantje (Zajc in ostali) vstanejo pred kurami in še pred službo odtečejo PST. In tako zelo velikokrat. Zakaj? Ker so po naravi ultramaratonci in ker imajo radi svoje otroke. In če želijo to dvoje združiti, jim ne preostane drugega, kot da tečejo zgodaj zjutraj (spat hodijo s kurami), popoldanski prosti čas pa namenijo svoji družini. Res, kapo dol za tako početje.

Zato sem prejšnji četrtek vstal ob pol sedmih ter odtekel dobrih 8 kilometrov. Na tešče. In je šlo. V zelo zmernem tempu. Imeti izpraznjen, nenapihnjen trebuh je res fajn met. Vseeno sem ga po od boga poslanem tušu brez slabe vesti nafilal z neumnosti.

Včeraj zvečer sem ujel še en dokumentarec – Na poti z Neži in Dušanom (Mravlje). Tudi Dušan vstaja med četrto in peto uro zjutraj. Ne zaradi otrok, tako notranjo uro ima pač.

Jutri grem spet laufat zjutraj :).

Enhanced by Zemanta

10 krogov za 10 nasmehov 2012 – Ljubljana

Včeraj smo se na Kodeljevem udeležili novega humanitarnega teka Športno humanitarnega društva Vztrajaj – Nevergiveup. Gre za drugo izvedbo humanitarnega teka – 10 krogov za 10 nasmehov. Lani je Mateju Markoviču – Žabcu poškodba preprečila, da bi v desetih dneh na desetih slovenskih štadionih odtekel maraton. Letos mu je to uspelo. Svoje prve občutke je spisal na Tekaškem forumu.

[singlepic id=75 w=600 h=495 mode=watermark float=center]
Sam se nikoli ne bi spravil laufat po štadionu. A tu je drugače. Preveč pozitivne energije, da bi lahko kompliciral. Vsak je po svojih močeh pomagal Mateju, da je pretekel še zadnjega v nizu desetih maratonov v desetih zaporednih dneh.

Lani sem na tem teku pretekel 30 kilometrov, letos pa 25 kilometrov. 15 v supergah, 5 v Vivo barefoot Evo-tih in 5 čisto bos :). Imel sem odlično družbo.

Menda nas je bilo včeraj 222. Mislim, da smo po večini prispevali po 10 EUR, še nekaj pa za majčke ter srečelov. Smešno je (res ni), da smo pripravljeni za rekreativno tekmovalne teke prispevati tudi več kot 20 EUR, za take humanitarne teke pa zanimanja za udeležbo praktično ni. Ker se sredstva zbirajo za vnaprej znana imena, tečem še raje. Zaradi težkih socialnih okoliščin teh otrok si ne drznem pomisliti na kakšen svoj črn noht, na ne-noht, nedelujoče podplate, mozolje, ture, redko frizuro, par odvečnih kilogramov, outlet oblačila, draga kosila v centru in tako dalje in tako dalje v neskončnost. Včasih mi je res kar nerodno…

In res, priznam! Zadnji krog smo včeraj pretekli vsi skupaj v istem tempu. In ko so začele padati pohvale in čestitke Mateju, sem se komaj zadrževal (tako kot tudi zdajle), da cmok v grlu ni počil. Res, skrajno čustveni dogodek. In da lahko tudi ostali amaterji sodelujemo in združujemo tek in humanitarnost – fantastično.

Za Nevergiveup sem in sva letos odtekla 30 kilometrov na Bledu ter 25 v Ljubljani. 55 najbolj srčnih kilometrov letos. Upam, da se čimprej spet srečamo, da jih bo še več.

P.s.: če bi bili radi tako lepi kot jaz, potem potrebujete ta rdečo majico Nevergiveup :). Kupi in daruj!

10. bevški tek

Ejga, koreninc, a je letel, ne :).

Hudo slab plan je bil, da tečem v tempu pod 5 minut na kilometer. Slab zato, ker sem imel na Poslovnem teku trojk povprečni tempo cca. 4:30 min/km.

Priznam, da sem pred štartom razmislil malo sam pri sebi, kje se splača forsirat in predvsem, kje ne. Dvakrat sem vzpon pri Špelak prehodil, tudi pri ostalih manjših vzponih nisem pretiraval. In se je obrestovalo.

Letos prvič nisem štartal čisto zadaj. Ni se mi dalo gužvat že na začetku in predvsem zgubljat energije ob prehitevanju najpočasnejših. Počutil sem se odlično, vreme je bilo oblačno, zato me relativno hiter tempo ni motil. In je kar šlo. Cel krog. Pretekel sem ga v času 32 minut in 35 sekund.  Drugi krog sva odtekla skupaj z Lipetom. Spet sem šel do konca in čakal po malem, kdaj me bo pobralo. A me ni :). V cilj sva prišla skupaj. Čas? 1:05:09. Totalen osebni rekord! 6 minut hitreje kot lani.

10_bevski_tek_laps

Tekel sem v Vivo barefoot EVO. Še enkrat več, to je top copat/superg. Ne menjam.

 

Vivo barefoot
Vivo barefoot

Pa še ena zanimivost: ob 12. uri začne tulit sirena in v preteklih letih sem bil v tistem trenutku še na drugem koncu Bevk, tokrat pa že na zadnjem makadamu pred ciljnim asfaltom. Kul, kul :).

In ja, prvič sem prehitel Ata Kosa :).

114 kilometrov v maju

[singlepic id=70 w=348 h=139 mode=web20 float=right]Mesec je naokoli. In bil je kar pester. Teki so bili enakomerno porazdeljeni skozi cel maj. V bistvu mi za resnega rekreativnega tekača manjka po en dodatni tek na teden. S tem bi tudi lažje prišel do recimo 150 kilometrov na mesec. Bo že.

V maju sem se udeležil treh tekov. Najbolj zanimiv je bil 2. bosi tek. Na teku trojk je družinska ekipa Tičnica pošteno oddelala 29 kilometrov. Na dan mladosti sem se udeležil še Poslovnega teka trojk.

[singlepic id=71 w=600 h=450 mode=watermark float=center]
Fotka: Mitja Štern

Tudi zadnji tek v maju je bil malce drugačen. Na Slovenski marketinški konferenci se nas je drugi dan ob osmih zjutraj zbralo nekaj več kot 10 nadebudnih tekačev. Z Urbanom Praprotnikom in ženo smo oddelali nekaj več kot 7 kilometrov.

Časnik Finance na Poslovnem teku trojk

Na dan mladosti je na Bledu potekal Poslovni tek trojk, ki sta ga organizirala Društvo Šport ob jezeru in AmCham. Tek je bil humanitarne narave, tekli smo za KROS – Društvo za Kakovostno Rehabilitacijo Otrok Slovenije.

Okoli Bleda sem uradno tekel že četrtič (2. mali Blejski maraton, Nočna 10-ka, huhamiratni tek Never give up).

Trojko Časnika Finance smo sestavljali: Lucija Petavs, Polona Koštomaj in moja malenkost. In bili smo precej hitri. V skupini mešanih trojk smo osvojili vrhunsko četrto mesto. V bistvu smo bili med mešanimi trojkami, ki so sestavljene iz dveh princesk in enega tekača, celo prvi :).

Ekipa Časnika Finance

Vir fotke: tekac.si

Pa moj tek? Še nikoli nisem tekel tako hitro na tako kratki razdalji. Dejansko nisem imel občutka, kako hitro lahko grem. Enkrat zadnjič sem sicer odtekel 14 kilometrov s tempom 4:45 min/km, vmes je bilo tudi par hribov. Pa vseeno nisem verjel, da grem lahko kaj dosti hitreje. Pa je šlo :). Podrobnosti

Dva kilometra sta bila na 4:00, dva na 4:40, eden na 4:50 ter še eden na 4:30. Povprečje: 4:29 minut na kilometer :). Tekel sem v VIVO barefoot EVO. Mega obutev, res.

Hvala organizatorjem za super popoldne. Naslednje leto se bomo z veseljem vrnili.

Tek trojk – družinskih 29 kilometrov

Kar nekaj let nazaj smo se trije Kosi spravili v kup, si obesili iste številke in skupaj pretekli štartno in ciljno črto. Vmes pa 12 kilometrov. Takrat je bil štart še pri cerkvi svetega Urha. Vreme je bilo slabo. Vse je bilo blatno. Izgubili smo se že po par sto metrih, ko se je silna gruča tekačev zabila v preozko pot. Ker sem takrat živel še bolj nezdravo kot danes, bil pa sem tudi praktično brez kilometrov, se je nadebudni ata Kos po netehtnem premisleku odločil, da sem sigurno pobegnil naprej. Zato sta me sotekača na Magistratu čakala več kot 10 minut. Če me spomin ne vara, sta se prehladila. Prav jima je bilo.

intelligence military
intelligence military (Photo credit: Wikipedia)

Tek trojk je sam po sebi, če izvzamemo “zdrav duh v zdravem telesu”, hudo sporen tek. Nekaj, kar izhaja iz jugoslovanskih VOS-ovskih trojk, sigurno ne more imeti pozitivne konotacije. In je tudi nima.

A če se osredotočim samo za zdravstveno plat, česar ne podpiram!, je tek trojk s tekaškega vidika hudo solidarnostna zabava. Teklo naj bi se v tempu najslabše pripravljenega. Tek ni enostaven, ima kar nekaj višincev, zato je pomoč sotekačev še toliko bolj dobrodošla.

Tičnica 3 gre na dolgih 29 kilometrov…

V familiji bom prepovedal uporabljat besedo solidarnost. Ker to, da sem se počutil kot muslimanka in tekel par deset metrov za sotrpinoma, ki iz čiste žlehtnobe še trpela nista, prav gotovo ne predstavlja višek solidarnosti. Pa čeprav smo prišli do cilja. Moj ciljni nasmeh je bil še bolj umeten kot večni nasmeh Miše Molk.

VOS-ovci so bili v svojih prvih Tekih trojk sigurno bolj solidarni. Če nič drugega, so prav vsi tekli v minimalistični obutvi. Vsesplošno pomanjkanje je lahko tudi vizionarsko.

A ideja, da Kosovi opravimo tudi z daljšo varianto Teka trojk, je uresničena.
Juhej in vuhmepiš ;).

 

Enhanced by Zemanta

2. Slovenski bosi tek

Kranj, ŠC Maratonc, 6. maj 2012, vreme spremenljivo oblačno.

Marko Roblek je skupaj s prijatelji organiziral že 2. Slovenski bosi tek. Lani ob tem času se mi še sanjalo ni, da obstaja bosonogi tek.

Letos se nas je kljub zelo slabi vremenski napovedi teka udeležilo več kot 100 tekačev. Večina je odtekla vse 3 kroge v skupni razdalji 7 kilometrov. Čas, uvrstitev in vse okoli tekmovalnosti danes sicer sploh niso bili v planu. Samo bosonoga ideja ter druženje.

Med tekom sem pohopsal vsako tretjo lužo. Je kar sedlo. En sam prst je pridelal en sam žulj.

Hvala organizatorjem za super dan. Menda smo zbrali več kot 100 parov rabljenih tekaških superg. Bravo mi!

Nagrada je bila božanska: piščanček, torta, namakanje noge v soli.

P.s.: pri Markotu sem naročil en par sandalov Huaraches. Komaj čakam, da jih dobim in sprobam. Hvala, hvala :).