Oznaka: tek | Stran 2 | Kosovarjevi…

Vse moje ljubezni – supergi

V par letni tekaški karieri se jih je nabralo kar nekaj. Spomnim se prvih modro-belih Asics tekaških copat, ki sem jih uspešno demoliral na malem fusbalu. Naslednje Asics superge so bile rdeče. Kje sem jih izgubil, ne vem. Spomnim se, da so mi pasali na nogo kot ata na mamo. Res je tudi to, da takrat še nisem imel nikakršnih problemov s podplati. Količina tekov je bila le tolikšna, da sem še lahko pretekel 14 kilometrov na bevškem teku. Tudi naslednje superge so bile rdeče Asics. Verjetno so to bili čisto spodobni Asicsovi tekaški copati. Predvsem so bili lepi. Kar je še vedno pomemben faktor.

Po težavah s podplati (plantarna fascija) sem si omislil Asics Kayano 14, ki so z današnjega vidika bolj podobne pancarjem kot pa tekaški obutvi. No, za marsikaterega tekača (predvsem pa prodajalca športne obutve) so tekaški pancarji raj na zemlji. Ti supergi so me prepeljali čez prvi in edini maraton (Berlin, 26. 09. 2010). Jutri jih bom z največjim veseljem podaril naprej na 2. bosonogem teku. Če imate kakršno koli poškodbo, tak superg je ne bo odpravil, prej poslabšal.

Kot resen tekač, ki včasih teče tudi pozimi, sem si omislil zimske goretex Adidas superge. Zdaj jih komaj še obujem, tako ozke so.

Sledile so Nike Lunarglide+. Kupil sem jih zato, ker so lepe pa tudi malo lažje (300+ gramov, Kayano 400+). Superg ni napačen, ni pa moj paradni konj.

Modne smernice jesen/zima 2010 so prinesle v hišo po meri narejene vložke, ki naj bi mi pomagali pri plantarni fasciji. Zanje sem plačal kot za en par dragih superg. Sprva sem bil fasciniran nad celotno idejo, da za moj visoki lok pač potrebujem vložek, ki je na sredi ustrezno privzdignjen. Sčasoma sem ugotovil, da to ni rešitev, in da daljših tekov še vedno ne morem laufat brez neznosnih bolečin.

Zares kul superge so Mizuno Ronin 2 (200+). So osje rumene barve, res lahke, zračne itd. Večino tekov do malega maratona naredim v njih. Tečem pa brez vložka, da je več prostora oz. da ni prostora za žulje in otiščance.

Lani avgusta/septembra sem si omislil prvo minimalistično obutev – VIVO Barefoot EVO. So super. Jezen sem malo, ker se je na enem copatu naredila luknja na vrhu narta, kar je velik minus, ker copati niso poceni. Menda gre za serijsko napako. Kljub temu je to top obutev. Sprobal tudi že tek brez vložka, kar me je še za dodatni 1 milimeter približalo zemlji.

Zadnji nakup je pravzaprav star že 32 let in pol :). Bosi tek je zakon.

Podatki iz tabele niso popolnoma natančni, ene 90% pa sigurno. Rojstvo bosonoge obutve je 11. 09. 1979 :).

109 kilometrov v aprilu

[singlepic id=50 w=289 h=139 mode=web20 float=right]Ah, kakšna predvidljivost. Seveda sem spet pretekel več kot 100 kilometrov v enem mesecu. Vmes me je malo zdelovalo vreme, malo pa sem z lenostjo mučil še samega sebe.

April je vseeno prinesel nekaj novega. Del čisto zadnjega teka sem oddelal popolnoma bos alias bosonog. In bilo je čudovito. Dva dneva prej sem se udeležil 4. Lošinjskega (pol)maratona. štart je bil ob 11. uri. Bilo je vroče. Zelo vroče. Odličen tempo sem v krogu parih izkušenih mojstrov držal vse do 14. kilometra, ko me je pobralo. Fotka prikazuje zadnji nasmeh pred ciljem :). Hvala Rajku Koražiji za celotno galerijo in spodnjo fotko.

[singlepic id=51 w=600 h=450 mode=watermark float=]

Proga je res zahtevna. Je pa po drugi strani ekstremno lepa. Le upoštevat je treba precejšnje klance, ki se znajdejo na poti.

V letu 2010 sem v tem času sicer precej zaostajal za skupnimi kilometri, a sem ravno v aprilu naredil 3 kilometre več kot letos. 2010 je bilo tudi leto prvega in edinega maratona. Letos bi moral ta dosežet ponoviti. Seveda, če bodo podplati prenehali eskivirati.

Lanskih 24 kilometrov v celem aprilu je dokončno pokopano. Juhej in vuhmepiš :).

Moj prvi bosonogi tek

Noro. Fantastično. Bomba. Aleluja. Fino fajn. To je to. Obstaja več vrst betona.

Prve tri kilometre sem pretekel še v Vivo barefoot EVO-tih brez vložkov. Čutil sem vsak kamenček, zato sem bil verjetno za marsikaterega turista videti precej neroden, čuden, spolno zmeden.

Potem pa sem se odločil, da ni druge, kot da sprobam bosonogi tek. Evote sem “pospravil” v roke in takoj v akcijo.

Odtekel sem noro prijetne 4 kilometre. Korak se mi je še skrajšal, brzina je bila pogovorna. Ampak občutek je res fantastičen. Saj ko nagaziš kakšen mali kamenček, ni ravno prijetno, a to takoj mine. Sicer pa hitro razločiš šestnajst tipov asfalta in betona.

Opazil sem, da ima leva noga višji stopalni lok kot desna. Kako sem to ugotovil? Pol manj je bila “usrana” kot desni podplat :).

Če se bo le dalo, bi se bosonogega teka šel enkrat tedensko. Tako – za foro.

Prvi tek na Planino nad Vrhniko

Že nekaj časa se ukvarjam z idejo, da bi večkrat tekel trail varianto. Trail ni nič drugega kot tek po bolj raznoliki površini. Več je makadama, pohodnih potk, kolovozov, brezpotja, predvsem pa je višinskih metrov precej več. V ta namen sem si za motivacijo omislil Nathanov HPL #020. Žal sem ga moral vrniti, ker so mi poslali starejši model, novega nimajo. A nisem obupal.

Po današnjem teku sem videl, da mi bo tak ali podoben tekaški nahrbtnik še prav prišel. Da ne bo šel v nič :).

Do tankovske sem tekel v zmernem tempu, v hrib pa sem šel čez Storžev grič kar po cesti. Meča in tetivi so takoj zajavkali. Prvi postanek je bil pri Županovi klopci. Slaba minuta za mišice spočit. Vsako “ravnino” sem izkoristil za res počasen tek, da sem prišel k sebi. Drugi postanek je sledil pri Klopci za ta zmatrane. Tretji del teka do vrha je bil najbolj naporen. Zadnjih sto metrov mi je piskalo iz vseh por. A mi je uspelo 🙂

Kar me je še posebej razveselilo, je to, da potem, ko sem se spustil do tiste širše poti, ki vodi čez Strmico v Star Maln, da je kar letelo :). Noge so bile lahke, korak pa poskočen, kot da ne bi bil ravnokar na Planini. Kilometri do doma so bili praktično vsi pod 5 min/km. Res sem zadovoljen. Pa še srnici sta mi prekrižali pot :).

Povezava do teka.

113 kilometrov v marcu

[singlepic id=33 w=228 h=137 mode=web20 float=right]Juhej, že tretji mesec zapored sem pretekel več kot 100 kilometrov. Ni bilo lahko. Sploh v prvi polovici meseca, ko sem imel napade nemotivacije. Pa sem na koncu le naredil 10 tekov. Pa še prvo tekmo sem vknjižil.

25. marca sem na 12. Malem kraškem maratonu pretekel letošnji prvi uradni polmaraton. Za tek sem porabil nekaj več kot 1:54 ure, kar je najslabši čas v zadnjih treh letih. A čas to pot ni bil najbolj pomemben. Bolj je bila pomembna družba pa lepo vreme … Vmes je bilo par kilometrov precej hitrih. In čutil sem, da bi lahko v tempu pod 5 min/km tekel večino časa. Dober občutek. Letošnja večja količina pretečenih kilometrov se nekje pač mora poznati. Mali kraški maraton vseeno ni najlažji tek in tudi če bi vztrajal pri hitrem tempu, bi me verjetno pobralo nekje na pol poti na Orlek.

Konec meseca je v planu Lošinjski polmaraton. Tek ni lahek, a še enkrat več bo v ospredju družba, morje…

V četrtek pred kraškim maratonom sem obiskal fizioterapevtko Pio. Naredila sva masažo meč in podplatov ter jih polepila z medi tejpi. Je pomagalo? Ne vem, masaža sigurno. Medi tejpe bom moral pa uporabljat dlje časa, da bi lahko prišel do kakšnih zaključkov. Na teku sem še enkrat več opazil, da če hitreje tečem, manj ropotam in udarjam s podplati ob tla in posledično me tudi plantarni fasciji manj mučita.

V zadnjem tednu sem stestiral svoje starejše superge Asics Kayano 14 (težkokategornice, ki so pretekle do sedaj edini maraton) in malo mlajše Nike Lunarglide+. Zanimiva izkušnja.

V četrtek sem odtekel en zelo hiter tek. No, vsaj pol teka. In že res, da je pol poti šlo na dol, a bolj me veseli to, da mi je uspelo držati zelo hiter tempo kar nekaj časa in da nisem umrl :). Hitrejši tek ni bil planiran. Vmes je šlo tudi do 3 min/km pa 3:30 min/km pa do 4:30 min/km. Včasih si sploh ne bi znal predstavljat, da se da tako hitro teči.

Dober občutek in še boljša motivacija za april. Lani sta bila april in maj najslabša meseca. V vseh pogledih. Tudi v teku. In čeprav zna biti aprila res pravo aprilsko vreme, si želim narediti novih 100 kilometrov. Vreme gor ali dol.

Prvi letošnji tek v kratkih hlačah

Poletje je tu. Sicer je le par stopinj topleje kot januarja, a vmes smo doživeli tudi čisto pravo zimo. Ker tako nizkih temperatur nismo več vajeni, smo ji rekli kar sibirska zima. Danes zvečer so se temperature gibale med 5 in 10 stopinjami. Oblekel sem tanke 3/4 pajkice, tekaško majico s kratkimi rokavi, čez pa še eno tanko z dolgimi. Občutek, ko ugotoviš, da si se pravilno oblekel, je vedno dober. V zadnjih kilometrih sem malo pogrešal ta tanke rokavice, a se je preživelo tudi brez njih.

Dobrih 10 kilometrov mi je uspelo narediti. Ponavadi vmes naredim par hitrejših kilometrov. Tudi po ravnini lahko letos brez problemov vsaj par (in nič več) kilometrov držim tempo pri cca. 4:40 minute na kilometer. Res super in predvsem dobra vzpodbuda. Čeprav sem nazadnje tekel v soboto, se meča po teku v vivo barefoot evo še niso spravila k sebi. Ker je treba imeti pri roki vedno vsaj en izgovor, krivim premalo teka. Zato je plan dela do konca tedna sledeč: jutri oddelam en podoben tek kot danes, v petek počivam, v soboto in nedeljo pa skupaj naklepam še 20 kilometrov. Sredi tedna pride na vrsto samo še en tek, v nedeljo pa mali kraški maraton. Vedno je razlog za težji tek tudi mojih 5 odvečnih kilogramov, ki jih po ne potrebnem prevažam s seboj.

104 kilometri v februarju

[singlepic id=27 w=171 h=139 mode=web20 float=right]Tudi v februarju mi je uspelo preteči več kot 100 kilometrov. Natančneje 104,6 kilometra oziroma 33 kilometrov kot v enakem obdobju lani.

V februarju nas je doletel sibirski mraz, kar tega sploh ni zaustavilo. Vseeno imam občutek, da tek ni bil enako sproščen kot januarja. Neredni tek sigurno pripomore k težjemu “vstajenju”. 1 tek na teden je absolutno premalo.

Uspel mi je en zelo hiter 15-kilometrski tek s tempom cca. 5 min/km. Vmes pa hribi ter sneg. Počutil sem se odlično, par dni po teku pa upravičeno manj :).

Konec meseca sem pretekel tudi blejsko 30-ko na Nevergiveup.si dogodku.

Marec upam, da bo tekaško bolj uspešen. Kilometrov vem, da bom naklepal več kot 100, bi pa rad predvsem bolj užival v tekih. Po moje si bo treba spet kaj motivacijskega kupit :).
Z marcem si želim tudi bolj rednega razgibavanja. Da vidmo, če bo kaj pomagalo pri mojih večnih problemih s plantarno fascijo :o.

V marcu pride na vrsto tudi prva tekma – mali kraški maraton.

Nevergiveup.si – Tečem, da pomagam – Bled 2012

Včeraj in danes je na Bledu potekala humanitarna prireditev “Tečem, da pomagam” v organizaciji športno-humanitarnega društva Vztrajaj – Nevergiveup.

Udeležili smo se ga trije s Časnika Finance. Zoran je pretekel en krog, s Polono sva jih naredila vsak po pet. Za dobrodelnost smo pretekli skupaj 66 kilometrov, v “pužco” z veseljem porinili nekaj denarja ter se udeležili srečelova, kjer je bila vsaka srečka dobitna.

Podrobnosti s teka: http://connect.garmin.com/activity/152815919.

Par ljudi je teklo po 12 ur od sedmih do sedmih, par celo 2× po 12 ur. Srečali smo ultramaratonko Ruth, ki je na lanskem Spartathlonu pretekla neverjetnih 246 kilometrov.

Celoten dogodek je bil fenomenalen, vreme kičasto, sprehajalcev okoli jezera pa skoraj preveč (teh sicer nikoli ne more biti preveč). Hvala Mihi Markoviču in celotni ekipi organizatorjev ter vsem udeležencem (tekačem in tistim, ki ste (samo) prispevali) pomoči potrebnim).

Časnik Finance je prispeval nekaj nagrad za srečelov. Verjamem, da bomo tudi v prihodnje take humanitarne športne prireditve podprli.

Moja srečka je bila res dobitna: zadel sem flašo belega z napisom Nevergiveup :). Hmm, brez neumnosti prosim :p

Bolje jesti in pokuriti kot stradati

Ena izmed nagrad po pretečenih petih krogih okoli blejskega jezera na Nevergiveup.si – Tečem, da pomagam 2012 – humanitarnem dogodku je bila tudi polovica nič kaj dosti krivega piščanca. Kandidat bi sicer bil še precej manjši (in bolj zdrav), če bi bil bolj aktiven v svojem prejšnjem življenju, a – priznam – na to žal ni imel kaj dosti vpliva.

Več o tem sem že pisal v zgodbi o ljudožercih. O humanitarnem projektu “Tečem, da pomagam” pa bom kakšno že še napisal… (povezava)

S Kitajci in tekom do uspešno opravljenega izpita

Če se (prvič zares) učiš na stara leta, potem tudi študij izgleda drugače. Za začetek rabiš študijski dopust!

Ponedeljek:
15-kilometrski tek (Vrhnika-Ligojna-Drenov Grič-Vrhnika) v zelo hitrem tempu (5:02 minute povprečno na kilometer). Odjuga. Začel sem previdno, pospeševal do Ligojne, kjer je šlo bolj počasi do Drenovega griča. Od tam pa šprint po snegu do Vrtnarije in domov. Dva dni prej sem po sibirskem mrazu porabil skoraj 15 minut več :o.

[singlepic id=19 w=320 h=240 mode=watermark float=right]Torek:
Dan izpita. Da za kosilo ne bi porabil preveč časa, sem za pomoč prosil vrhniško kitajsko restavracijo Kitajska sreča. Pri njih me najbolj moti, da po končanem telefonskem naročilu še na vece ne morem normalno skočit. Prehitri so. 10 minut v povprečju. Verjetno ob večerih rabijo 15 minut :). Ampak, čeprav Kitajci in Vrhnika niso ravno pobrateni, tile naši vrhniški Kitajci niso od muh. Prav super so. Tudi, če jih obiščeš na Stari cesti. Prijazni, hitri, z neljubljanskimi cenami, predvsem pa je hrana res dobra.

5.70 EUR za kislopekočo juho, rezance z rakci, solato s kalčki in ocvrte banane. Tole vse skupaj zapakirajo v kosilo, da je še cenejše. Pa še porcije so bolj normalne (ne prevelike).

[singlepic id=18 w=320 h=240 mode=watermark float=right]Izpit? Opravljen in lep kot morje na primorskem ;).