[singlepic id=17 w=320 h=240 mode=watermark float=right]Lučka me je spomnila, da bi lahko svoje večletne probleme s plantarno fascijo poskusil rešiti/olajšati s kinesio terapevtskimi trakovi. Ti trakovi so v zadnjem času prisotni tudi med športnimi amaterji, med profesionalci pa itak.
Kinesio terapevtske trakove uporabljamo za omejitev gibov, blažitev bolečin, pri športnih poškodbah, artritisu, izvinih, išijasu, glavobolih, migrenah, menstrualnih težavah, urinalni inkontinenci in še mnogo drugih tegobah. Trakovi dajejo oporo in stabilnost sklepom in mišicam, brez negativnega vpliva na cirkulacijo in obsega gibanja (vir).
Postopek namestitve trakov je enostaven. Runner’s world ima cel kup video posnetkov v pomoč. Hvala, hvala. Trak je nemoteč. Zdržal je od torka do nedelje, vmes pa en tenis, en tek in vsaj sedem tuširanj.
Prav veliko slovenskih spletnih ponudnikov, ki prodajajo kinesio trake, ni. Naročil sem si modrega na www.zdravje1A.si. (Spletno naročilo sem plačal prek paypal-a, poštar pa je kljub temu zahteval odkupnino. Še vedno čakam na odgovor prodajalca. Prodajna podpora je obupna. Na srečo je bil znesek naročila le 12 EUR oziroma ×2.)
Ali kinesio trakovi delujejo? Ne vem, bom sporočil čez par tednov. Zaenkrat so le kamenček v mozaiku (raztegovanje zadenjskih mišic, minimalistična obutev, več teka, -5 kilogramov).
Par let nazaj – v času še večjega tekaškega amaterizma – sem vsake toliko odtekel današnji krog.
Štart na Plešičevi, potem pa čez avtocesto po podutiški mimo Zidarjeve cerkve pa še mimo končne 5-ke do “prelaza” pri odcepu za Toško čelo. Sledi spust v sosednjo dolino do Stranske vasi, potem pa levo na Cesto na Vrhovce. Mimo Teniškega centra Škulj in nazaj proti Brdu gor mimo gradu Bokalce. Spust do vira vsega zla – DARS-a in njegovega nadaljevanja – Jankovičevega Smodinovca. Skok čez avtocesto in do PST-ja. In domov.
Krog je lep. Sem ga pa to pot veliko bolj enostavno pretekel. Slabih 15 kilometrov je minilo veliko hitreje kot ponavadi.
Mi, otroci s postaje Tarahumara bomo doživeli najmanj sto let. Na predvečer 112. rojstnega dne bom umrl pri rutinski menjavi levega kolka. Jaz sem za. Vseeno bi bilo fer, da če sem že plačal nov kolk, da ga spravite za kakšnega drugega sorodnika.
Še ena prednost tako dolgega življenja obstaja. Lahko bom koristil par let penzije. V to ponzi shemo bom vplačeval vsaj 60 let, fer bi bilo, da bi zadnjih 30 let vsaj kaj imel od tega. Za posladek. Kljub vsakomesečnim nemajhnim vplačilom v pokojninski ponzi sklad, bom zaslužen penzion lahko koristil samo za svoje tablete :p
Astataksin: Naravni antioksidant astaksantin, pridobljen iz alge Haematococcus. Jemanje Bioastina priporočamo osebam, ki so fizično ali psihično preobremenjene, športnikom ter vsem, ki s hrano v telo ne vnesejo dovolj antioksidantov (vir).
Image via Wikipedia
Beta karoten: Naravni provitamin A v kapsulah, ki predstavlja dopolnilo vsakodnevnim potrebam po tem vitaminu.
In vivo in in vitro študije so pokazale, da ima sposobnost zavarovati DNA pred radikali, zavira angiogenezo, proliferacijo in celično apoptozo. Whateva 🙂
Silicijev gel: za močne nohte in bujno frizuro.
Basica sport: Želite premagati vsakdanji stres, pustiti zadaj vso hektiko in vzpostaviti pravilno kislo-bazično ravnotežje? Potem ste zreli za terapijo z Basico, ki vam bo pomagala izravnati kislo-bazično ravnotežje in ponovno priti do dobrega počutja (vir).
Chia semena: „superhrana“ 21. stoletja. Do sedaj je bilo odkritih in zabeleženih že več kot 25 pozitivnih učinkov uporabe živila Chia. Takšno moč lahko v enem semenu združi samo narava in Chia je eno redkih živil, ki ga dobite v popolnoma neokrnjeni obliki in gensko nespremenjenega, torej točno takega, kot ga je narava ustvarila (vir).
V katero smer gremo pa jutri odtečt slabih 100 kilometrov :D?
1. Letošnji januar je bil tekaško zelo uspešen. Skupaj sem pretekel nekaj metrov več kot 122 kilometrov. Samo dvakrat sem v enem mesecu pretekel več (128,9km julija 2010 ter 151,9km junija 2011).
[singlepic id=4 w=120 h=151 mode=web20 float=right]Začel sem šele 9. januarja. Prehlad, ki je izviral iz globočin pljuč, in ki se je nepovabljen naselil v meni konec lanskega leta, je krivec za tako pozen štart tekaške sezone. Je bilo pa tekačem vreme kasneje veliko bolj naklonjeno. 22. januarja je bilo recimo ob osmih zvečer še vedno skoraj 10 stopinj celzija. To je na kratek rok super, na dolgi pa vem, da se to ne bo dobro končalo :).
Skratka, 9 tekov, ki so bili v povprečju daljši kot v preteklih letih. Ni druge, treba bo podaljšat razdalje, če želim manj težko premagovat daljše kilometrine.
V soboto, 28. januarja sem se zato odpravil na daljši tek in uspel preteči malo manj kot 28 kilometrov. Izbrana trasa teka mi je res kul. Grem čez tankovsko mimo Gromove Stare Vrhnike do Ligojne. Potem pa se tam čez spustim na Drenov Grič. To pot sem tekel še naprej po stari železniški progi do obnovljenega mostu pa še malo naprej, kjer sem prečkal avtocesto. Potem pa Bevke-Blatna Brezovica (zadaj v klanec in čez pokopališče)-Sinja Gorica. Povratek spet čez tankovsko. Podplati so sicer boleli, a bolečina je bila precej bolj optimistična kot v preteklih letih, ko sem pri taki razdalji bolj kot ne – jokal :o. Verjetno pomagajo bolj redni teki, pa tudi vsakodnevno raztegovanje vseh zadnjih nožnih mišic ne more škodovati. Še bolj razveseljiv je bil tempo – 5:40 min na kilometer. In zadnji kilometer je bil praktično najhitrejši. Zavedam se sicer, da je bil tek prehiter. Da bi moral daljše teke oddelat počasi, krajše pa hitreje. Ampak razmere so bile res fantastične :).
2. V januarju sem postal član društva Nevergiveup.si. Pozitivne družbe ni nikoli preveč. Zato komaj čakam, da se ponovno udeležim kakšne nove prireditve pod njihovim pokroviteljstvom. Recimo konec februarja se vidimo na Bledu – Tečem, da pomagam 2012. Več na http://www.tekaskiforum.net/viewtopic.php?p=271265.
3. Za motivacijo si moram vsake toliko nekaj kupiti. Pri tenisu so to supergi, nov lopar, pri teku sem superge že “prerasel”, zato razmišljam, da bi si omislil tekaški ruzak. Salomonovi so kul, a pregrešno dragi, Nathanov HPL #020 pa je za dobrih 50 EUR čisto sprejemljiva kupčija. Za teke, daljše od 20 kilometrov se mi zdi tak back pack blazno uporabna stvar (za vodo, gele, malo hrane, telefon).
Lani sem v celotnem januarju pretekel 57,1 kilometra, 2010 pa 47,7 kilometra. V letošnjem prvem tekaškem tednu sem uspel narediti 4 teke v skupni razdalji 49,7 kilometra. Dvakrat z Vivo barefoot EVO. Za soboto sem planiral še malenkost daljši tek, a ga je petkova prokleta “ena” pijača skoraj da zaustavila. Za kazen sem sem se v soboto dopoldne vseeno odpravil na daljši tek čez tankovsko, Staro Vrhniko, Ligojni do Drenovega griča, kjer sem prečkal avtocesto in se čez Sinjo Gorico in spet čez tankovsko “pripeljal” domov. Vreme je bilo kičasto.
Kadar tečem sam, praktično vedno uporabljam mp3 player. Enkrat sredi pametnejšega dela me je spreletela ideja, da bi lahko med tekom poslušal še kaj drugega kot glasbo. In res, snel sem mp3 video posnetka oddaje Knjiga mene briga. V pogovorni oddaji so govorili o knjigi japonskega avtorja Harukija Murakamija – O čem govorim, ko govorim o teku. Knjigo sem prebral lani enkrat na Kindlu. Blazno zanimivo branje. Tudi ta oddaja je bila. Ni dolga, zato sem jo med tekom poslušal dvakrat zapored. Janez Penca je povedal par res vrhunskih misli. Takih splošnih, ki pa veljajo tudi za tek(ače). Najbolj všeč mi je bil opis japonskega značaja: ko Japonec naredi nekaj dobrega, to pripiše sreči, pri neuspehu pa krivi lastno nesposobnost. Zakaj imam občutek, da je pri nas ravno nasprotno :). Skratka, za pogledat, za poslušat.
Image via Wikipedia
Še pred Hurakamijem sem preposlušal par avdio datotek, ki spadajo med obvezno gradivo pri angleščini na Turistici. Vsak avdio predstavlja tujca, ki dela ali živi v Sloveniji. Kar pri parih, pri nekaterih pa samo o tem, je govora o slovenskem “podjetniškem” duhu. Slovenija se po odcepitvi od Jugoslavije razen v svojem imenu (SRS -> RS) ni kaj dosti spremenila. Dopustili smo, da ljudje, ki so diktirali naša življenja v prejšnjem komunističnem režimu, diktirajo tudi naša zdajšnja življenja. Zato, kar se podjetništva tiče, prevladujeta birokracija, ki je sama sebi namen, ter še bolj balkanska specifična poslovna kultura, kjer prevladujejo laž, kraja, grožnje, nepoštenost, you name it… za njo pa stojijo odvisno mediji in sodstvo, ki preprečujejo, da bi se v državi vzpostavil demokratični pravni red in posledično višji (moralni) standardi.
Image via Wikipedia
Kakorkoli že, Angležinja, ki je v Mariboru odpirala indijsko restavracijo, je bila takoj na začetku opozorjena, da brez dela na črno ne bo uspela. In prizna, da dela z ničlo, ker ne želi zaposlovat na črno, čeprav se zaveda in čudi, da gre pol delavčeve plače državi. Čudi se, da ne more nekoga zaposliti za npr. 20 ur, tak zaposleni pa bi imel poleg te še eno podobno službo. Ne gre, dveh prvih služb ne moreš imeti. Čudi se tudi, kako smo doktorirali iz HACCP-a. Dogaja se, da pri nekaterih evropskih direktivah zapnemo v nulo, čeprav ni potrebne, nekaterih pa pač ne upoštevamo. Vseeno v Sloveniji prevladuje specifična poslovna kultura…
V nedeljo sem odigral odlično partijo tenisa. Rezultat? Dvakrat 6:1. Glava je bila mirna, noge prijetno utrujene, da nisem norel, večja gibčnost pa zaradi par dnevnega vsakodnevnega raztegovanja tudi naredi svoje. Travarica na sončku po tenisu me je mentalno prestavila na spomladansko jadranje. Še par mesecev pa bom doma :p…
Včeraj sredi dneva še nisem vedel, da bo ravno ta isti dan – prvi tekaški dan v tem letu. Nataša Š. mi je zelo potiho in zelo na ušesa in zelo v njeni pisarni zaupala, da je vstala sredi noči in na domžalskem stadionu, kjer ni psov, naredila cele 3 kroge. Kar je 3 kroge več kot v zadnjih par sto letih. Tako sem bil vesel zanjo – zapriseženo kadilko neštetih izgovor v prid zdravemu življenju, da sem pozabil na svoja piskajoča pljuča, ki so me v zadnjih dneh minulega leta ustavila, da nisem pretekel 1.000 km v celem letu, ter se odločil, da tekaški post presekam. S prvim letošnjim tekom…
Image via Wikipedia
Prijetnih 7,45 kilometra. Klasični nočni krog z Vrhnike po Robovi mimo Slomška do Vrtnarije ter po stari železnici do Sinje Gorice pa nazaj do Zlatice in spet mimo Slomška po Robovi cesti domov.
Tek je eno tako prijetno opravilo, kjer ne moreš uporabljati telefonov (razen včasih za muziko, ko redni mp3 crkne) ali računalnikov. Čista milina. Pamet pa vsaj pri ne-najdaljših tekih dela na polno. Največkrat genialne misli pridejo in grejo, ostanejo samo še nekje v zraku. Včerajšnje misli se niso izgubile, zato sem prišel na genialno idejo, da bi vsaj eno od njih razvijal naprej.
Image via Wikipedia
Osnovna ideja je ta, da bi se imeli v službi (Časnik Finance) bolje/lepše. Ker čas ni najbolj naklonjen dodatnemu finančnemu nagrajevanju, bi lahko na relativno enostaven način poskrbeli, da bi zaposleni bolj z veseljem prihajali v službo, kar pomeni, da bi poskrbeli za boljše odnose med zaposlenimi, da bi se naučili obvladovat stres in podobno. Vseeno več kot 8 ur preždimo v službi. Časi res niso enostavni. Ideja je ta, da bi interno kvazi fizkulturno društvo “Od medveda do bika” organiziralo različna skupinska športa druženja: planinske pohode, skupne tekaške treninge… Na Financah imamo precej heterogene oddelke (novinarji, tržniki, Poslovna akademija, telesales, podporne službe), na ta način pa bi se bolje spoznali, zrušili par pregrad, ki so nastali v dobrih časih. Finance bi poskrbele za recimo službene tekaške majice, kakšen prevoz, hribovsko joto. Vse skupaj nič, kar se financ tiče, plusov pa nebroj.
Popolnoma jasno mi je, da bomo na prvem tekaškem treningu nekje na PST-ju samo trije, in da bova na prvem pohodu na Grmado samo dva, ampak ni hudič, da nas sčasoma ne bo precej več, skupaj z našimi družinami, v letu ali treh bomo pa tako ali tako na Ratitovec rinili skupaj s poslovnimi partnerji.
Ko sem prišel do jote, sem bil že izpod tuša… Današnjih 9,77 km je minilo brez društva “Od medveda do bika”, sem pa idejo prav zanalašč zapisal, da ne bi prehitro odšla v pozabo. Današnji tek je minil v znamenju nove playliste “januar 2012”, včeraj sem drajsal še novembrsko.
V lanskem letu sem pretekel 8,8 kilometra manj kot v letu 2010 oziroma 839,8 kilometra več kot leta 2009 ;).
V nekaterih “kategorijah” je šlo na bolje, kar je super, šepa pa bolj enakomerna porazdelitev kilometrov po mesecih, zaradi česar letos ni padla tisočica. Ta je bila sicer zelo blizu in 26. decembra na teku v Dolskem tudi dosežena, a bolj natančen pregled tekov je pokazal, da je zmanjkalo še 8,2 kilometra. Sledilo je neizbežno: pljuča so v naslednjih dneh začela tanko piskat. In ker se imam za relativno normalnega čudaka, nisem želel tvegat. Še vedno tečem zaradi užitka.
tekel vse skupaj nekaj manj kot 97 ur,
83× šel laufat,
bil na sedmih tekaških tekmah (Sežana, Umag, Bevke, Bled, Amsterdam, Dolsko) +Nevergiveup,
najljubša tekma: Bevke (deklice zale, pozabite na DM-ov lezbični show, pridite raje na bevški šou).
najkrajši tek – 3,02 km,
najdaljši tek – 30,5 km,
najbolj humanitaren tek – Nevergiveup (30,1 km)
najmanj pretekel aprila – 24,0 km (prokleta pijača),
največ pretekel junija – 151,9 km (zaradi proklete pijače aprila in maja).
makro poškodbe: plantarni fasciitis (po vseh neuspelih poskusih zdravljenja zdaj prisegam na raztezanje, imam pa tudi že kontakt od enega koprskega zdravilca),
mikro poškodbe: do krvi odrgnjeni nipli, notranjost stegen, par izgubljenih nohtov na nogi (dva kazalca in en palec)…
