Če bi nam Slovencem o reševanju vprašanja meje s Hrvaško na referendumu vrteli Dragojevića, bi že ob uvodnih taktih klavirja pozabili, zakaj so se referenduma sploh udeležili, ob prvih zapetih verzih Oliverja bi privolili v preselitev Joškota v Neum, tam pri Cesarici pa bi se pri lastnih očetih še najbolj zagriženi slovenski nacionalisti, ki pojma nimajo o naši slovnici ter najljubši Prešernovi pesniški obliki na primer, opravičevali sosedom za izrečene besede ter hiteli rezervirat poletne počitnice v Stella Marisu še po »first minute« ponudbi. Predlagam še Krk. Tam je res lepo. Včasih na plaži srečaš tudi Hrvata…
Referendum se preprosto mora zgoditi. Ni bolj prisrčne geste, kot odločati o nečem, kar v nobenem pogledu ne more še bolj pokvariti nekvalitete življenja povprečnega Slovenca. Odkar ne živimo skupaj, torej od osamosvojitve naprej čakamo na to edinstveno priložnost, da se bodo vse negativne misli do Hrvatov, ki so se nam nabrale v tem času, skulminirale v tistem obkrožanju referendumskega vprašanja. Tik pred izlivom bomo s potno in tresočo roko prerešetali NE. Kot narod s hrbtenico, ki stoji za svojim mnenjem, bomo listek trikrat skrbno prepognili, da volilna komisija tudi slučajno ne bi videla, kaj smo obkrožili.
Danes še ni znano, ali bodo predlagatelji referenduma nabrali dovolj podpisov za samo izvedbo. So pa kot neka banalno majhna stranka idealni krivci za prikrivanje nesposobnosti res odgovornih glav. Nemoč, ki jo skupaj s tistimi, ki se jim pustimo vladati, občutimo, ker o tako pomembnem vprašanju – pa sploh ne za nas – lahko odloča manjšina nad večino, res ni prijetna. A krivca smo le našli. Še v Dravo ga namočimo, in če bo prilezel ven, je še prav posebej kriv.
Če bi imeli vpogled v možgane vsakokrat, ko le-ti premlevajo hudodelstva, ki nam jih povzročajo južni sosedi, bi nam prvih par težko ujetih in zdolgočasenih misli povedalo sledeče:
- bliža se 15. marec, spet bo treba gume na obeh avtomobilih menjat,
- zakaj bi ločeval odpadke, če pa na komunali potem vse na isti kup vržejo,
- recesije ne bo, mediji samo napihujejo zgodbe,
- 30 let že delam, zdaj mi bodo pa plačo znižali in me plačevali po učinkovitosti,
- še en kredit bom vzel…
Ko iščemo razloge, zakaj Hrvatov ne maramo, so argumenti tisti, za čimer res lahko stojimo.
Psi bodo lajali, čisto vsi tudi urinirali, karavana pa bo šla dalje. Tako je najlažje za vse. Saj nas v naši bežni zgodovini res še nihče ni podučil, kako prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Molči, plačaj, trpi. Pa gre. Le takrat, ko se nabere kup nesreče posameznikov, postanemo vsi glasni kot revija pevskih zborov v Stični. Eden za nobenega, vsi zase. V skupini podobno izgubljenih naša življenja pridobe kompas. Rok trajanja je ponavadi enak trajanju povprečne košarkarske tekme.
Od zadnjega občnega zbora Združenja košarkarskih sodnikov Slovenije je danes, v četrtek, 5.3., minilo že 74 dni, Andrej Jelen pa še vedno išče inovativne načine, kako spet postati njegov predsednik.