Lepe zaobljube lepo gorijo

Položnice za odvoz smeti bodo v prihajajočih mesecih sigurno višje. Menda kar 80% vseh novoletnih zaobljub v prvih šestih mesecih konča, ja, v smeteh.

Tudi pri zaobljubah se je treba držati ločevanja odpadkov. Večina jih gre med organske, saj govorijo o bolj kvalitetnem prehranjevanju ter rednem miganju. Nekateri celo kupijo večmesečne karte za fitnese in vodene vadbe. Te kartice so lahko zelo zahrbtne, saj gre za plastificiran papir. Verjetno pašejo med mešane odpadke. Spet pri drugih gre za kartonček v plastičnem ovitku. Tu dileme ni.

Jaz sem danes mislim da tretjič štartal z tibetanskimi vajami. S tremi ponovitvami na vajo. Da sem v zadnjem času zelo resno zastavil nešportno in nezdravo življenje, sem na polno začutil pri četrti vaji – mostu, kjer so noge in trebušni del še sodelovali, ramenski obroč pa je bil okreten toliko kot pri egipčanskih mumijah.

Mummy of an Upper-class Egyptian male from the...
Mummy of an Upper-class Egyptian male from the Saite eriod. (Photo credit: Wikipedia)

Obljubiti nekaj samemu sebi je res enostavno. Recimo, kadilci pravijo, da je težko nehati kaditi. Pa ni res. Imam par prijateljev, ki so že vsak vsaj stokrat prenehali kaditi. Kar je dokaz, da nehati ni težko. Seveda, drugo je, da se izrečene obljube tudi držimo.

Kaj bi si za letos lahko obljubil, kar si v preteklih letih še nisem?
Manj je več, bi rekel Marko Roblek.

English: Graduation
English: Graduation (Photo credit: Wikipedia)

Ljubezen nam je vsem v pogubo…

Te knjige Ivana Tavčarja nisem nikoli prebral. Verjetno je tudi nikoli ne bom.  Enkrat nekje, ko bo čas prihajal po velikih žlicah, moje ovce pa se bodo zvečer same znale prešteti. Takrat verjetno.

English: Sheeps in Campos, Vieira do Minho, Po...
English: Sheeps in Campos, Vieira do Minho, Portugal. (Photo credit: Wikipedia)

Skrajno bežno se spominjam tega filma. V glavi se mi mota prizor Miholce, ki ga je upodobil Peter Ternovšek, kako ves pijan v vaški gostilni obupuje nad svojo usodo. Sploh ne vem, če tak prizor v filmu dejansko obstaja. Meni se je vseeno vtisnil v spomin. Zraven se ponavadi prisvaljkata še Nedokončana slika Petkovška ter celotni opus Cankarjeve bede. Obup, brezup, revščina, pesimizem, vse skupaj pa obilno prelito z alkoholizmom.

Alkohol je res kurba. Lani sem po dveh mesecih Miholčevanja opravil 40-dnevni alkoholni post. Počutil sem se odlično. Prebava se je normalizirala. Spanje je – tako je najbolje – REMiziralo. Ničesar nisem zamudil. Misli so bile čiste in zbrane.  V tem času sem tudi precej pretekel. Šlo je.

A zakaj bi nekaj tako čistega, kot je življenje brez alkohola, dopustil samemu sebe?!? Vrnil sem se v rutino zblojene prebave, slabšega spanja, utrujenosti, neučinkovitosti… Saj prehod nazaj ni bil grob, je šlo počasi. A je šlo. Kaj mi je tega treba…

Obstajajo fantje in dekleta, ki pijejo tako kot kadijo. Včasih kakšnega ob kavi, včasih na zabavi, večinoma pa nič. Enkrat sem prebral knjigo o kajenju, ki je eno celo stran namenila dobrim stranem kajenja. Bila je prazna… Priznam, take knjige o alkoholu ni in je tudi nikoli ne bo. Ker alkohol ob blazno zmernem uživanju ni škodljiv, ravno nasprotno, kajenje pa je. Da ne omenjam pasivnega alkoholizma. Ta je še bolj uničujoč kot pasivno kajenje. Od pretiranega kajenja še nobena ni padla po stopnicah, zaradi alkohola pa se ribice kar redno spotikajo. Precej žalostno. Pasivno popivanje ima zatorej bolj hiter učinek, pasivno kajenje pa ubija bolj počasi. A ubijata oba.

Slab je alkohol. Sploh po preveč popitih kozarcih piva ali vina. Ko je voda samo še stojalo za rože ali sredstvo za odplaknit fekalije, ki jih alkohol tako rad poriva iz telesa. Joj, pravzaprav nam poskuša povedat, da je v bistvu celo zdravilen.

Obstajajo fantje in dekleta, ki o alkoholu sploh ne razmišljajo. Ne poznajo ga iz otroštva, mladih let, kasnejših let. O slabih plateh alkohola -> alkoholizmu redko slišijo. Še takrat samo o bolj ekstremnih primerih, ko do česa zelo slabega pride. A alkoholna paleta do tja je raznovrstna. Škodljiva pa je cela. In tega je precej. Ne, ogromno ga je. Alkoholizma namreč.

Alkoholizem ubija vse, kar mu pride pred oči: družino, prijatelje, službo, okolico. In predvsem alkoholika samega.

Ljubezen nam je vsem v pogubo je knjiga Ivana Tavčarja, ki jo bom sigurno ali pa tudi ne prebral enkrat nekje, ko bo čas prihajal po velikih žlicah, moje ovce pa se bodo zvečer same znale prešteti. Takrat verjetno.