Izgovori pred Ljubljanskim maratonom

Včasih se počutim kot bivši ameriški predsednik George Bush mlajši. Ponavljam ene in iste napake. Ponavljam ene in iste prehrambene napake.

Photo: Curtis Mac Newton
Še oktobra! se mi je zgodilo, da sem se za malico onegavil s pico, popoldne pa pričakoval resen intervalni tek. Letos sem imel teh eskapad kar nekaj. Recimo, tekel sem v Mostec in po cesti mimo skakalnic v hrib. Samo zato, da bi na vrhu prvega vrha obsedel in se s kislim nasmeškom na obrazu komaj prisvaljkal domov. Ali pa teki po PST-ju s par kilometrskimi peš intervali. V kratkih tekaških hlačkah in majici, s slušalkami in garminom pešačim kot največji tekaški amater, ki na prvi tekmi preceni svoje sposobnosti.

Na srečo to ni moja prva tekaška sezona in če vsake toliko le odtečem spodobnih 8 ali 9 kilometrov, kolikor znašajo standardne trase, za po vrhu pa še prijetno počasnih 22 kilometrov, potem me lastni tekaški bušizmi težje vržejo iz tira. Seveda sem kljub temu jezen sam nase, ker ne upoštevam lastnih prioritet. Če sem rekel, da bom tekel, to pomeni, da se s hrano ni za hecati. Trik je celo ta, da mi zelo malo hrane škoduje v taki meri, da težko tečem. Ampak pica, čevapčiči in podobna hrana obtičijo v želodcu kot ta rdeči na oblasti. Recept za katastrofo.

Spomladanska ideja, da bi letošnji ljubljanski polmaraton prvič pretekel pod 1:40, je z meseci nerednih tekov splavala pod vodo. Še vedno mislim, da sem ob dobrem dnevu sposoben ujeti čas med 1:44 in 1:49. Popolnoma sem odpovedal pri zadnjem delu priprav, ki so bili povezani s hrano. Saj tekaški trening je pomemben, a če na tekmo ne nosiš s seboj nepotrebnih 5 kilogramov, manjša kilaža trupla zelo pomaga k boljšemu rezultatu.

Dobrih devet dni pred maratonom sem se vrgel na ketonsko dieto. Sicer že nekaj tednov ne jem sladkarij in slanarij, razen ob posebnih priložnostih, kot je bajram ali pa ko sam doma kaj spečem (enkrat). Kos, priznaj si, to je pozitivni napredek. Bodi vesel. A ubijal me je kruh. Pa toast in lahkotnost bivanja, ki jo prinese s sabo junk food.

THE Amino Whey
THE Amino Whey

Zdaj bi rad praktično do maratona užival veliko zelenjave in nekaj manj veliko nesvinjskega mesa. Pa nekaj kislega sadja. In veliko jajc. Po kar nekaj letih sem si naročil še sirotko. Manjko ogljikovih hidratih morajo nadomestiti beljakovine. Še kakšne ribice najdem in sem na konju.

Zaenkrat kruha niti ne pogrešam. Včeraj na primer sem prvič skuhal proseno kašo z zelenjavo. Totalno jedljivo. Pred maratonom bom sigurno kakšne makarone pojedel. Ne bi rad preveč eksperimentiral in ostal brez energije na tekmi. V bistvu je skrajni čas, da skočim na Koseško tržnico po vrhniške testenine v Toskano.

Danes, dober teden pred maratonom sem odtekel 7 kilometrov, od tega 2 kilometra v tempu 4:30, ostalo pa bolj proti 6:00. In je šlo precej z lahkoto. Hladnejše vreme prija. nekaj manj ljudi na PST-ju pa tudi. Se že veselim tekov po maratonu, ko bodo v pogonu ostali le še celoletni tekači.

Tek spomina na druge lepe čase

Par let nazaj – v času še večjega tekaškega amaterizma – sem vsake toliko odtekel današnji krog.

Štart na Plešičevi, potem pa čez avtocesto po podutiški mimo Zidarjeve cerkve pa še mimo končne 5-ke do “prelaza” pri odcepu za Toško čelo. Sledi spust v sosednjo dolino do Stranske vasi, potem pa levo na Cesto na Vrhovce. Mimo Teniškega centra Škulj in nazaj proti Brdu gor mimo gradu Bokalce. Spust do vira vsega zla – DARS-a in njegovega nadaljevanja – Jankovičevega Smodinovca. Skok čez avtocesto in do PST-ja. In domov.

Krog je lep. Sem ga pa to pot veliko bolj enostavno pretekel. Slabih 15 kilometrov je minilo veliko hitreje kot ponavadi.