Uvrstitev med prvih 10 na Nočni 10-ki

Uau, to je to. Leta napornega treniranja in odrekanja so končno obrodila sadove.

Bled lake, Slovenia
Bled lake, Slovenia (Photo credit: mirci)

Še ob pol desetih zvečer oziroma pol ure pred štartom je padalo kot iz škafa, zato je verjetno večina udeležencev beljske Nočne 10ke takrat že razmišljala o rahlo neudobnem scenariju – da bo glavni del prireditve preprosto odpadel. Pol ure prej je bil tak scenarij še bolj verjeten. Na prepolnih parkiriščih je bilo veliko prižganih luči, v katerih so kandidati čakali, kaj se bo izcimilo iz vremena.

Ko sva z Levinjo parkirala, je dež rahlo popustil. Dovolj, da sva pobrala mareli in jo odmarširala na prizorišče – po številki, pijačo in goody baga. Letos so organizatorji namesto klasičnih majic (ki jih imamo res že vsi par deset preveč) podarili konkretno brisačo. Po teku je še kako prav prišla.

Pol ure pred štartom je dež ponehal. Odvečno prtljago smo natrpali v hangar in se odpravili na štart, ki se je kot vedno nahajal 2 kilometra iz Zake.

Že pred tedni sem se odločil, da bom to Nočno 10ko oddelal bosonog. Ker so predpriprave na bosnogi tek precej bolj enostavne, sem na Bled prišel popolnoma nepripravljen – brez rute ali kape, brez vetrovke in kapuce. In predvsem brez timing čipa! Pa saj imam garmin 305, tako da brez časa in razdalje nisem ostal.

Štarter, animator in eden izmed najbolj srečnih ljudi, ker dež ni prekinil prireditve – Marko Roblek je ravno odšteval zadnje sekunde do štarta, ko sva prispela na štart. Do štarta sem se sprehodil še v supergah, ki sem jih totalno premočene z veseljem pustil pri Marku.

Bosonogi tek je fenomenalna izkušnja. Na roko (nogo?) so mi šle vse luže in sploh mokro cestišče. Pač, hlajenje vseeno prav pride. Preden sem se privadil na temo (prvih 5 minut), sem grdo pohodil en sam samcat kamenček, vse ostalo je šlo kot po maslu. Mislim, seveda ni šlo kot po maslu, cesta okoli Bleda je obupna, kar se asfalta tiče :). Je pa odzivnost med bosonogim tekom res fenomenalna. Načeloma zelo kratke korake lahko v hipu zamenjata antilopin odriv in neverjetna hitrost. Spomnim se, da me je v zadnjih kilometrih Levinja komaj še lovila, pa čeprav je bila obuta v tekaške superge. Tudi bosonogo prehitevanje je nekaj res neverjetnega. Blazno dober občutek, ko za par minut pozabiš, da v istem momentu, ko si na vrhuncu uživanja, grdi-grdi asfalt trga kose kože s tvojih podplatov :).

Skratka, bosonogi tek se mi zdi popolnoma varen z vidika asfaltne podlage. Zelo hitro pričneš ločevat prilepljen čigumi od kamenčka in podobno.

Večer/noč sva zaključila z obiskom blejskega Starega tigra, kjer sva si privoščila mešano jufko. Vrhunska je bila. Še toliko bolj, ker jo je nekaj ostalo še za zajtrk ;).

In ja, da se vrnem na začetek. Leta napornega treniranja in odrekanja so končno obrodila sadove. Uvrščen sem bil med top 10 tekačev v svoji kategoriji! Vseh tekačev, ki se niso izgubili v temi in so prišli do cilja, je bilo 1.081.

Pa kaj, če nas je bilo v kategoriji samo devet :).

Enhanced by Zemanta

Prvih 15 km v huaraches

Danes sem prvič sprobal huaraches sandale. Gre za tekaške sandale, ki naj bi jih uporabljali tudi Tarahumara indijanci iz knjige Rojeni za tek. Naročil sem jih pri Markotu Robleku na 2. bosonogem teku. Seveda, iz čistega heca. 20 evrov.

S pomočjo video navodil, ki mi jih je poslal Marko, sva me z levinjo uspela dovolj zvezat, da me ni bilo preveč strah. Do zadnjega koraka je zavezovanje zelo enostavno, pri zadnjem pa sva vozljanje malo priredila.

Občutek v huaraches je nekje med bosonogim tekom in tekom v vivo barefoot evo. Čutiš vsak kamenček, tistih par milimetrov te pa vseeno loči od podlage. Po parih kilometrih sem si sandale še enkrat zavezal. In potem se res niso več premikali. Špaga med prsti je res nemoteča.

Ker je tek v huaraches tako zelo podoben bosonogemu teku, je bilo današnjih 15 kilometrov za prvič kar malo preveč. Podlaga je bila mešana: kolovoz, makadam, asfalt. Podplat je (bil) precej izmučen. Malo tudi zaradi sobotnih hribovskih 21 kilometrov (Zaplana, Planina, Ulovka, Kuren).

All in all, totalen žur, še bom tekel z njimi. Jih bom pa res raje uporabljal za kakšne krajše teke. Sigurno pa kdaj tudi za službo ;).

 

114 kilometrov v maju

[singlepic id=70 w=348 h=139 mode=web20 float=right]Mesec je naokoli. In bil je kar pester. Teki so bili enakomerno porazdeljeni skozi cel maj. V bistvu mi za resnega rekreativnega tekača manjka po en dodatni tek na teden. S tem bi tudi lažje prišel do recimo 150 kilometrov na mesec. Bo že.

V maju sem se udeležil treh tekov. Najbolj zanimiv je bil 2. bosi tek. Na teku trojk je družinska ekipa Tičnica pošteno oddelala 29 kilometrov. Na dan mladosti sem se udeležil še Poslovnega teka trojk.

[singlepic id=71 w=600 h=450 mode=watermark float=center]
Fotka: Mitja Štern

Tudi zadnji tek v maju je bil malce drugačen. Na Slovenski marketinški konferenci se nas je drugi dan ob osmih zjutraj zbralo nekaj več kot 10 nadebudnih tekačev. Z Urbanom Praprotnikom in ženo smo oddelali nekaj več kot 7 kilometrov.

2. Slovenski bosi tek

Kranj, ŠC Maratonc, 6. maj 2012, vreme spremenljivo oblačno.

Marko Roblek je skupaj s prijatelji organiziral že 2. Slovenski bosi tek. Lani ob tem času se mi še sanjalo ni, da obstaja bosonogi tek.

Letos se nas je kljub zelo slabi vremenski napovedi teka udeležilo več kot 100 tekačev. Večina je odtekla vse 3 kroge v skupni razdalji 7 kilometrov. Čas, uvrstitev in vse okoli tekmovalnosti danes sicer sploh niso bili v planu. Samo bosonoga ideja ter druženje.

Med tekom sem pohopsal vsako tretjo lužo. Je kar sedlo. En sam prst je pridelal en sam žulj.

Hvala organizatorjem za super dan. Menda smo zbrali več kot 100 parov rabljenih tekaških superg. Bravo mi!

Nagrada je bila božanska: piščanček, torta, namakanje noge v soli.

P.s.: pri Markotu sem naročil en par sandalov Huaraches. Komaj čakam, da jih dobim in sprobam. Hvala, hvala :).

 

109 kilometrov v aprilu

[singlepic id=50 w=289 h=139 mode=web20 float=right]Ah, kakšna predvidljivost. Seveda sem spet pretekel več kot 100 kilometrov v enem mesecu. Vmes me je malo zdelovalo vreme, malo pa sem z lenostjo mučil še samega sebe.

April je vseeno prinesel nekaj novega. Del čisto zadnjega teka sem oddelal popolnoma bos alias bosonog. In bilo je čudovito. Dva dneva prej sem se udeležil 4. Lošinjskega (pol)maratona. štart je bil ob 11. uri. Bilo je vroče. Zelo vroče. Odličen tempo sem v krogu parih izkušenih mojstrov držal vse do 14. kilometra, ko me je pobralo. Fotka prikazuje zadnji nasmeh pred ciljem :). Hvala Rajku Koražiji za celotno galerijo in spodnjo fotko.

[singlepic id=51 w=600 h=450 mode=watermark float=]

Proga je res zahtevna. Je pa po drugi strani ekstremno lepa. Le upoštevat je treba precejšnje klance, ki se znajdejo na poti.

V letu 2010 sem v tem času sicer precej zaostajal za skupnimi kilometri, a sem ravno v aprilu naredil 3 kilometre več kot letos. 2010 je bilo tudi leto prvega in edinega maratona. Letos bi moral ta dosežet ponoviti. Seveda, če bodo podplati prenehali eskivirati.

Lanskih 24 kilometrov v celem aprilu je dokončno pokopano. Juhej in vuhmepiš :).

 

Moj prvi bosonogi tek

Noro. Fantastično. Bomba. Aleluja. Fino fajn. To je to. Obstaja več vrst betona.

Prve tri kilometre sem pretekel še v Vivo barefoot EVO-tih brez vložkov. Čutil sem vsak kamenček, zato sem bil verjetno za marsikaterega turista videti precej neroden, čuden, spolno zmeden.

Potem pa sem se odločil, da ni druge, kot da sprobam bosonogi tek. Evote sem “pospravil” v roke in takoj v akcijo.

Healthy feet of an 11-year-old girl who regula...
Healthy feet of an 11-year-old girl who regularly goes barefoot. Note the presence of ideal arches, looking at her footprints on the dirty floor. (Photo credit: Wikipedia)

Odtekel sem noro prijetne 4 kilometre. Korak se mi je še skrajšal, brzina je bila pogovorna. Ampak občutek je res fantastičen. Saj ko nagaziš kakšen mali kamenček, ni ravno prijetno, a to takoj mine. Sicer pa hitro razločiš šestnajst tipov asfalta in betona.

Opazil sem, da ima leva noga višji stopalni lok kot desna. Kako sem to ugotovil? Pol manj je bila “usrana” kot desni podplat :).

Če se bo le dalo, bi se bosonogega teka šel enkrat tedensko. Tako – za foro.