Uau, to je to. Leta napornega treniranja in odrekanja so končno obrodila sadove.
Še ob pol desetih zvečer oziroma pol ure pred štartom je padalo kot iz škafa, zato je verjetno večina udeležencev beljske Nočne 10ke takrat že razmišljala o rahlo neudobnem scenariju – da bo glavni del prireditve preprosto odpadel. Pol ure prej je bil tak scenarij še bolj verjeten. Na prepolnih parkiriščih je bilo veliko prižganih luči, v katerih so kandidati čakali, kaj se bo izcimilo iz vremena.
Ko sva z Levinjo parkirala, je dež rahlo popustil. Dovolj, da sva pobrala mareli in jo odmarširala na prizorišče – po številki, pijačo in goody baga. Letos so organizatorji namesto klasičnih majic (ki jih imamo res že vsi par deset preveč) podarili konkretno brisačo. Po teku je še kako prav prišla.
Pol ure pred štartom je dež ponehal. Odvečno prtljago smo natrpali v hangar in se odpravili na štart, ki se je kot vedno nahajal 2 kilometra iz Zake.
Že pred tedni sem se odločil, da bom to Nočno 10ko oddelal bosonog. Ker so predpriprave na bosnogi tek precej bolj enostavne, sem na Bled prišel popolnoma nepripravljen – brez rute ali kape, brez vetrovke in kapuce. In predvsem brez timing čipa! Pa saj imam garmin 305, tako da brez časa in razdalje nisem ostal.
Štarter, animator in eden izmed najbolj srečnih ljudi, ker dež ni prekinil prireditve – Marko Roblek je ravno odšteval zadnje sekunde do štarta, ko sva prispela na štart. Do štarta sem se sprehodil še v supergah, ki sem jih totalno premočene z veseljem pustil pri Marku.
Bosonogi tek je fenomenalna izkušnja. Na roko (nogo?) so mi šle vse luže in sploh mokro cestišče. Pač, hlajenje vseeno prav pride. Preden sem se privadil na temo (prvih 5 minut), sem grdo pohodil en sam samcat kamenček, vse ostalo je šlo kot po maslu. Mislim, seveda ni šlo kot po maslu, cesta okoli Bleda je obupna, kar se asfalta tiče :). Je pa odzivnost med bosonogim tekom res fenomenalna. Načeloma zelo kratke korake lahko v hipu zamenjata antilopin odriv in neverjetna hitrost. Spomnim se, da me je v zadnjih kilometrih Levinja komaj še lovila, pa čeprav je bila obuta v tekaške superge. Tudi bosonogo prehitevanje je nekaj res neverjetnega. Blazno dober občutek, ko za par minut pozabiš, da v istem momentu, ko si na vrhuncu uživanja, grdi-grdi asfalt trga kose kože s tvojih podplatov :).
Skratka, bosonogi tek se mi zdi popolnoma varen z vidika asfaltne podlage. Zelo hitro pričneš ločevat prilepljen čigumi od kamenčka in podobno.
Večer/noč sva zaključila z obiskom blejskega Starega tigra, kjer sva si privoščila mešano jufko. Vrhunska je bila. Še toliko bolj, ker jo je nekaj ostalo še za zajtrk ;).
In ja, da se vrnem na začetek. Leta napornega treniranja in odrekanja so končno obrodila sadove. Uvrščen sem bil med top 10 tekačev v svoji kategoriji! Vseh tekačev, ki se niso izgubili v temi in so prišli do cilja, je bilo 1.081.
Pa kaj, če nas je bilo v kategoriji samo devet :).