Kategorija: Tek

77 kilometrov v novembru

180 kilometrov v juliju. 2012.

“Dolg mesec je za mano. Serija 17. tekov. Najdaljši le nekaj čez 15 kilometrov, večina pa med 8 in 10 kilometri. 18 ur teka. 16.500 s tekom porabljenih kalorij.”

0 kilometrov v avgustu. 2012.

“Po rekordnem julijskem mesecu sem se še pred dopustom odločil, da dokončno prekinem s tekom. Do nadaljnjega. Ni bilo več užitka. Nikakršnega.”

Že dolgo nisem spravil skupaj za več kot par tekov v krajšem obdobju. Letos poleti celo dva. Enega na jadranju, kjer so me fantje na otoku celo pozabili. Drugega v Umagu med redkim krajšim dopustom.

In potem spet nič.

Vsaj kolesarstvo se je letos zgodilo. Z rogliči in s pogačarji in z vsem koronskim kaosom sta dve simpatični kolesi dobili nov dom. No, tudi HIIT, ko ni bilo popolnega koronskega zaprtja, ni počival. Super je (bil).

77 kilometrov v novembru, 77 več kot v oktobru.Začelo se je kratko in počasi. Nadaljevalo kratko in počasi. Kar 11 tekov.

Tistih prvih par tekov je bilo res napornih. Onke, za katere sem pred par leti upal, da me bodo spravile v pogon, so me spravljale v obup. Nobene mehkobe za moja občutljiva stopala. Ravno nasprotno, zgornji del in nart sta se dajala kot mladoporočenca, ki se pred poroko nista dovolj dobro spoznala. En sam obup za 120 evrov.

In tako kot je par letna ideja o kolesu dozorela med korono, so tudi novi trail supergi prišli na vrsto.

Raidlight Responsiv Ultra, velikost 47

Bog je, sem si rekel, ko sem jih prvič sprobal. Več kot eno leto sem jih imel ogledane, vmes sem si jih namreč parkrat sposodil pri prijateljih.
So mehki povsod naokrog, s podplatom, pripravljenim tudi na slabše razmere. Verjetno so malo težji, kar pa je zanemarljiva slabost, saj tudi sam nisem samo malo težji.

Ob prvih tekih sem se ubadal tudi z bolečinami levo od križa ter povsod okoli bokov in medenice. Nikoli nisem prav zares verjel, da gre za kakšne težave s kostmi ali sklepi.
A lej ga zlomka, če se je le dalo, sem po vsakem teku na igralih/lojtri za blokom naredil par statičnih raztegov v stran in naprej. In ko sedim na kavču, tudi izvajam raztege. Počasi in brez bolečin.
In glej ta istega zlomka, bolečin pri taku praktično ni več.

Če še zategnjenost meč uredim, bom morda pa dejansko prišel na pota stare slave. Ko se je teklo 10 ali 20 kilometrov, jaz pa nisem na noter jokal od bolečin.

Pozna jesen in zdaj zima se mi za tek zdita zelo primerna. Še iz tekaških časov se spominjam, da je zima, ko ne piha sibirski veter ter temperature ne presegajo -10 stopinj C, super za teke.
Zvečer v temi lovimo zadnje minute pred policijsko uro, pohodniki pa na srečo večino svojih sprehodov opravijo čez dan, ko je svetlo.

Pred nami je december, sneg je, tudi dva teka sta že opravljena. Mater je fejst, veselimo se :).

Z normalno hrano in redno vadbo v 2017

Novoletnim zaobljubam se tudi letos nisem mogel izogniti. In nekaj jih je že šlo v maloro. Lepe zaobljube pač lepo gorijo, za njimi pa ostane samo pogorišče slabe vesti.

Vem, da si ne smem postaviti preveč izzivov naenkrat, ker se to nikoli ne izide. Recimo, popolnoma nemogoče bi bilo, da bi se naenkrat odrekel sladkarijam in slanarijam, beli moki in kruhu nasploh ter za povrh še alkoholu. Ne, to ni izvedljivo.

Sladkarije še kar jem. Najraje bi vsa sladka decembrska darila razdelil v službi, stopil v vročo čokolado za finalni preliv ali pa vse skupaj zabrisal v smeti. Saj, če nekaj, kar je v osnovi živilo, škoduje mojemu truplu, ne bi smel imeti slabe vesti, če konča v smeteh.

Zaenkrat se uspešno izogibam alkoholu in kruhu. Tega sem v decembru res preveč pojedel. Sploh toplih sendvičev, pri katerih nikoli ne moreš narediti samo enega, dva sta komaj par, štiri pa ravno prav. Poješ jih pa v minuti in pol, ker vmes minuto čakaš, da se sir vsaj malo ohladi.

Ko se bo prebava ob manj neumnem prehranjevanju normalizirala, se bo tudi aktivnost na body attacku povečala. Saj ne, da zdaj zabušavam, daleč od tega, a z veseljem bi poskakoval in delal vaje za moč z recimo petimi kilogrami manj.

Photo credit: Fat Yoga via Visualhunt.com / CC BY-NC-ND

Ker nisem edini z novoletnimi zaobljubami, je trenutno v 4P fitnesu pravo obsedeno stanje. Veliko novih kandidatk, ki komaj dohajajo tempo staroselcev. Naj januar čimprej mine, da se vrste razredčijo :).

S kakšnim kilogramom manj bo tudi plavanje upam da bolj prijetno.

Veselimo se!

Body attack – moja nova ljubica


4P fitnes na Verovškovi, o katerem sem že govoril v prispevku Fitnes 4P v zrelih letih, je v začetku oktobra žal šel v 3P(m). Preselil se je v Stegne, kjer je nekoč že kraljeval nek drug fitness center.

Tega sem že med prenovo v novi 4P obiskal le enkrat. Udeležil sem se shapeboxing-a. Super vadba, pri kateri sodeluješ s sparing partnerjem. In boksaš in brcaš in skačeš. Super vadba za uničit vse slabo v sebi. Samo ena slabost je. Shapeboxing obiskujejo samo dekleta 😮 . Tega se pač ne grem. Škoda, borilni športi so mi bili vedno blizu in ta vadba je minimalni približek tega.

Novembra sem se po več kot enomesečni pavzi spet splašil v 4P v Stegne. Verovškovo so do nadaljnega zaprli, pa tudi, ko jo bodo spet odpri, naj to ne bi bil več klasičen fitnes.

In sem šel na Body attack…
Veliko deklet in na srečo tudi kar nekaj fantov. Vsi divji, vsi pripravljeni na visok srčni utrip in gromozanske količine znoja. In teklo je iz vseh por mojega trupla. Vmes sem se polival z vodo, da ne bi zakuhal. Tisoč in en poskok ali pa počep. Ni časa, da bi razmišljal še o čem drugem, če nisi priseben, se izgubiš. Izgubiš ritem in ravnotežje.

11 pesmi, 2 vrhova, kjer spustiš dušo, vaje za moč in na koncu še za trebušne mišice. Škoda, ker ni časa za daljše raztegovanje, da bi se v tistih petih minutah nadihal in sestavil.

Vir: “BODYATTACK je enostaven športno-atletsko obarvan trening, ki združuje tako trening moči kot tudi trening vzdržljivosti. Kombinacija atletskih aerobnih gibov, vaj za moč in stabilizacijo, ter visoke energije in motivacijske glasbe, ne bosta pustili ravnodušnega še tako zahtevnega posameznika.”

Fitnes 4P v zrelih letih

V zadnjem času se mi je parkrat zgodilo, da so me vikali osebki, za katere bi rekel, da so par let mlajši od mene, v resnici pa so verjetno vsaj 10 let mlajši. Okej, vikanje zaradi prijaznosti pride v poštev, vse ostalo pa me postavlja v popolnoma nov nepoznan položaj. Ampak, okej, starost se odraža v daljšem trajanju sestavljanja po prekrokanem večeru, po nizki količini energije, ki je potrebna za ohranjanje dostojne frizure, ki jo sestavlja pet do šest las, v odnosu do otrok in staršev pa tudi v pristopu do fitnesa.

http://cdn.pcwallart.com/
http://cdn.pcwallart.com/

Moj prvi fitnes je bil tisti z zdajšnjega vidika miniaturni v Partizanu na Vrhniki. Verjetno ima kdo zdaj še doma večjega, a meni se je takrat zdel precej neobvladljiv. Vsi so bili starejši, močnejši, recimo da so vedeli, kaj počnejo. Jaz pa sem hodil od mašine do mašine, precej visel na metuljčku, na splošno pa se nisem kaj preveč naprezal. Fitnes sem takrat kombiniral s polletnim obiskovanjem kick boxinga na stari Mrakovi šoli. Kick boxing je bil super, le da sem bil precej nevztrajen pri raztegovanju, zategnjen in zakrknjen kot sem, me je vse skupaj prehitro minilo, čeprav je imel sam kick boxing precej blagodejni učinek na samozavest.

Kasneje sem par mesecev preživel pri Milošu v fitnesu Peter Klepec na Logu. Vedno je bil na pol prazen, nikogar nisem poznal. Super je bilo. A spet nisem bil ravno vztrajen. Ker kaj pa je par mesecev fitnesa? Veliko bolje kot nič, a kaj več kot to pa tudi ne.

Doma smo leta imeli tudi hišni fitnes, ki je omogočal kar precej vaj. Od bencha, počepov, vaj za noge, hrbet, roke. Skratka, res dobra multi naprava. In ker je omogočala zasebnost, sem lahko prvič v miru delal bench vaje ter počepe z manjšimi utežmi. In se je tudi poznalo. Telo se prične bolj pravilno oblikovati. A spet, vztrajnost ni bilo.

Nekaj mesecev sem obiskoval Fit&Fun, ki je domoval v kleti starih Financ v Metalki. Glavni uspeh je bil ta, da sem lahko oddelal slabo uro fitnesa, šel pod tuš in potem z dvigalom v službo. Res super občutek, ko nekaj narediš zase, medtem ko ostali sodelavci še manično iščejo prve doze kofeina.

Par mesecev sem oddelal tudi v Sunny studiu. Simpatičen fitnes, več ljudi, preveč finih in premalo delavnih. Tam sem prvič sprobal tudi vodeno vadbo body pump. Res kul zadeva.

Spet par mesecev sem fitnesiral tudi pri fizioterapevtu Fuchsu za Bežigradom. Nobenih uteži, vse z lastno težo. Po koncu rehabilitacije desne križne vezi sem spet zabijal. Noro.

In zdaj že drugi mesec zapored hodim na fitnes 4P na Verovškovo. Moj pristop do fitnesa je popolnoma drugačen kot v predhodnih poskusih. Imam celoletno karto, kar naj bi človeka prislilo, da če bi imel pomisleke, je hočeš-nočeš treba iti na trening. In grem. Z veseljem. Delam počepe, bench, ogromno za ramena, hrbet in trebušne. Z vajami za prsa sem pričel precej pozno. Lotevam se vaj za vse mišične skupine. Vedno se ogrejem in raztegnem.

In gledam fante, ki se bojujejo s podobnimi strahovi kot sam pred desetimi in petnajstimi leti :).

Ko zdaj razmišljam, ugotavljam, da je fitnes ena taka osebna bolečina kot plavanje. Tega sem s tečajem z januarjem spravil v prave tirnice, naslednji plavalni vlak pa bo s kolodvora odpeljal že septembra, ko se prične nov tečaj.

In naj gre za spremembo vse v 4P, ne samo v 3PM...

Plavanje za telebane

Tistega davnega avgusta, ko sem pretekel silnih 0 kilometrov v celem mesecu, sem razmišljal, da bi se lotil plavanja. Takrat sem zapisal nekaj razlogov, zakaj:

“Sploh zato, ker sem blazno povprečen plavalec in nisem sposoben oddelat kakšnega rekreacijskega treninga. Znam skočiti na glavo, na noge, na čefurčka, na bombico, znam žabico, tudi tisto fensi z izdihavanjem pod vodo. Znam tudi kravl, a pri njem tako maham, da bi zaradi vsega povzročenega valovanja moral pojesti vsaj eno dramino – tableto proti potovalni slabosti. Kravl se ponavadi konča po par desetih metrih…”

Predvsem pa: kakšen neki je Dzoni Wajsmiler, če ne zna plavati bolje kot opice. Te dni je sicer minilo že 32 let od smrti Johnny Weissmullerja – pravega Tarzana.

Želva

Podoben opis svojega plavalnega znanja sem par dni pred novim letom po telefonu sporočil prijaznemu fantu iz plavalne šole Aqua.

Danes zjutraj je budilka zvonila ob 5.55. Vstal sem ob 6.03. Ob 6.47 sem parkiral kolo pred Tivolskim bazenom, ob 7.00 sem v Sergej Bubka kopalkah skupaj z ostalimi mučeniki čakal na svoje nove učitelje, ki se bodo z nami ukvarjali dvakrat tedensko pred službo.

Nekateri so oddelali že prvi semester, nekaj nas je bilo novih. Po uvodnem testiranju so novince priključili starim skupinam.

Ker ne gre za top novico tega leta, je ena bolj razburljivih zanimivosti ta, da je povprečna starost soplavalcev bliže šestdesetim kot petdesetim. Je pa zanimivo poslušati te starine, ki se kot šolarčki pogovarjajo o dolžinah, ki jim jih je namenil učitelj oziroma tovariš. Kot v osnovni šoli, ko je tovarišica za matematiko naštevala, kaj bo treba vse za domačo nalogo naredit, mi smo pa zavijali z očmi. No, take užaljenosti med plavalci ni, s(m)o le prostovoljno tu oziroma smo za plavanje celo nekaj plačali, nekaj pa je subvencionirala MOL.

Mojo skupino sestavljajo rutinerji, ki plavajo kravl, hrbtno, prsno in celo delfinčka. To me še vse čaka. Ker je šlo bolj za uvodno srečanje, sem dobil samo dva kratka napotka, kako obračati stopala pri kravli in kako pri prsnem plavanju.

Se že veselim vseh preplavanih dolžin v Tivoliju. In vseh preplavanih dolžin na morju, kjerkoli že bomo poleti.

Kosi na 20. Ljubljanskem maratonu

Želim si, da bi Kosi tekli še desetletja. Želim si, da bi Ata Kos še kdaj tako suvereno preletel mlajša dva Kosa. Želim si, da bi enkrat morda vsi trije pretekli 42 kilometrov na Ljubljanskem maratonu. Želim si, da bi Ata Kos še kdaj odtekel polovičko pod 1:40. Želim si, da se uresniči želja Ata Kosa, da odteče polovičko pod 1:40 in je hkrati najpočasnejši najmanj hiter Kos. Želim si, da bi tekel brez bolečin…

Barefoot Ata Kos
Barefoot Ata Kos

Stati na štartu tako velike prireditve je res dogodek sam po sebi. Koliko emocij, različnih zgodb, različnih osebkov.

Letošnje vreme je bilo praktično idealno. Toliko izkušenj že imam, da vem, da se zaradi bolj hladnega vremena na štartu ne splača pretiravati z oblačili. Ponavadi je treba potrpeti tistih par minut pri čakanju na štart pa potem še par minut, da se zares ogreješ. Potem pa ti do konca teka ni več treba razmišljati oziroma celo jeziti se nase, da si se jubilejnič preveč oblekel.

Ata Kos je tek zaključil pri 1:41 in še nekaj, Senior pri 1:44 in še nekaj, jaz pri točno 1:49:57. Moji spomladanski načrti, da bi se prvič spustil pod 1:40, so padli v vodo že proti koncu poletja. Premalo teka, nič kakršnega koli drugega športa, nenajboljše prehranjevanje, stres. Ampak pod 1:45 bi pa še vedno lahko šlo, sem bil optimističen.

V zadnjem tednu pred maratonom sem zelo zmanjšal hidrate v prehrani, zadnja dva dneva pa z njimi pretiraval. Šel sem se klasično OH filanje. Občutek sem imel, da sem izgubil dobesedno par kilogramov okoli trebuha. Moči pa ne. Sredi tedna sem začutil rahlo obolenje zdravja, predvsem trebuh in glava sta zategovala visoke tone vsak po svoje in popolnoma razglašeno.

Na samem štartu in v prvih par kilometrih sem se počutil zelo v redu. Prilepil sem se manjši skupinici, ki je tekla v tempu 5 min/km. Ravno, ko sem padel v ritem, je mimo mene priletel Ata Kos. Sledil je kratek družinski pogovor in adijo. Par sekund sem ga opazoval, kako bosonogec šviga med tekači, ki so se spet postavili v prehitri štartni blok, potem pa sem jo ucvrl direktno za njim. Že res, da sem se že pri obstoječem tempu počutil tako tako, a v prazni glavi se je znašla precej neumna misel, da me bo nek neznani navdih popeljal na pota stare slave, ki nikoli ni obstajala. In tako sem kilometer ali dva tekel za fotrom. Prav hitra nisva bila. Več energije je šlo za skakanje med tekači kot pa z hitrejši tempo.

Ko se je gužva sprostila, Ata Kosa ni bilo nikjer več, jaz pa sem napadel svoj prvi in edini gel. Tam v Šiški pri domačih sem spet odigral vlogo svežega tekača, ki ima v planu pospeševanje in prehitevanje vse do cilja. In spet sem pri vstopu v gozd na Večni poti izgubil smisel življenja. Obup. Eno samo matranje. Tam proti Brdu je prvič posijalo sonce. Do cilja ni šlo več kaj dosti hitreje. Spomnim se lanskega teka, ko sem bil veliko manj pripravljen, je bil pa nasmeh ravno nasprotno veliko širši pa tudi ciljni finiš je trajal vsaj 3 kilometre.

Foto: Aleš Beno
Foto: Aleš Beno

Par ur po teku, ko so se mi misli sestavile kot usedlina pri nefiltriranem pivu, sem si prvič na glas priznal, da bo morda ne glede na vse želje treba tek opustiti. Ne gre. Medtem ko se večina ukvarja s pomanjkanjem sape, mišičnimi krči, se jaz bojujem z bolečinami v podplatih. To res ni užitek. Po par nefiltriranih pivih, ki jih nisem spil, sem si vseeno dal še eno priložnost za tek:

  • v smeti bom vrgel vse stare superge,
  • čez zimo bom tekel recimo tedensko,
  • spet se bom lotil rekreacije, po vsej verjetnosti košarke,
  • FIIT bo kar pomembna ključna beseda čez zimo,
  • raztegovanje :(.

Do pomladi bi moralo že biti jasno, kam pes taco moli.

Izgovori pred Ljubljanskim maratonom

Včasih se počutim kot bivši ameriški predsednik George Bush mlajši. Ponavljam ene in iste napake. Ponavljam ene in iste prehrambene napake.

Photo: Curtis Mac Newton
Še oktobra! se mi je zgodilo, da sem se za malico onegavil s pico, popoldne pa pričakoval resen intervalni tek. Letos sem imel teh eskapad kar nekaj. Recimo, tekel sem v Mostec in po cesti mimo skakalnic v hrib. Samo zato, da bi na vrhu prvega vrha obsedel in se s kislim nasmeškom na obrazu komaj prisvaljkal domov. Ali pa teki po PST-ju s par kilometrskimi peš intervali. V kratkih tekaških hlačkah in majici, s slušalkami in garminom pešačim kot največji tekaški amater, ki na prvi tekmi preceni svoje sposobnosti.

Na srečo to ni moja prva tekaška sezona in če vsake toliko le odtečem spodobnih 8 ali 9 kilometrov, kolikor znašajo standardne trase, za po vrhu pa še prijetno počasnih 22 kilometrov, potem me lastni tekaški bušizmi težje vržejo iz tira. Seveda sem kljub temu jezen sam nase, ker ne upoštevam lastnih prioritet. Če sem rekel, da bom tekel, to pomeni, da se s hrano ni za hecati. Trik je celo ta, da mi zelo malo hrane škoduje v taki meri, da težko tečem. Ampak pica, čevapčiči in podobna hrana obtičijo v želodcu kot ta rdeči na oblasti. Recept za katastrofo.

Spomladanska ideja, da bi letošnji ljubljanski polmaraton prvič pretekel pod 1:40, je z meseci nerednih tekov splavala pod vodo. Še vedno mislim, da sem ob dobrem dnevu sposoben ujeti čas med 1:44 in 1:49. Popolnoma sem odpovedal pri zadnjem delu priprav, ki so bili povezani s hrano. Saj tekaški trening je pomemben, a če na tekmo ne nosiš s seboj nepotrebnih 5 kilogramov, manjša kilaža trupla zelo pomaga k boljšemu rezultatu.

Dobrih devet dni pred maratonom sem se vrgel na ketonsko dieto. Sicer že nekaj tednov ne jem sladkarij in slanarij, razen ob posebnih priložnostih, kot je bajram ali pa ko sam doma kaj spečem (enkrat). Kos, priznaj si, to je pozitivni napredek. Bodi vesel. A ubijal me je kruh. Pa toast in lahkotnost bivanja, ki jo prinese s sabo junk food.

THE Amino Whey
THE Amino Whey

Zdaj bi rad praktično do maratona užival veliko zelenjave in nekaj manj veliko nesvinjskega mesa. Pa nekaj kislega sadja. In veliko jajc. Po kar nekaj letih sem si naročil še sirotko. Manjko ogljikovih hidratih morajo nadomestiti beljakovine. Še kakšne ribice najdem in sem na konju.

Zaenkrat kruha niti ne pogrešam. Včeraj na primer sem prvič skuhal proseno kašo z zelenjavo. Totalno jedljivo. Pred maratonom bom sigurno kakšne makarone pojedel. Ne bi rad preveč eksperimentiral in ostal brez energije na tekmi. V bistvu je skrajni čas, da skočim na Koseško tržnico po vrhniške testenine v Toskano.

Danes, dober teden pred maratonom sem odtekel 7 kilometrov, od tega 2 kilometra v tempu 4:30, ostalo pa bolj proti 6:00. In je šlo precej z lahkoto. Hladnejše vreme prija. nekaj manj ljudi na PST-ju pa tudi. Se že veselim tekov po maratonu, ko bodo v pogonu ostali le še celoletni tekači.

Letos bo šlo hitro – intervalni teki

Jeseni sem v prispevku Kako sem tekel v tempu najhitrejšega maratonca pisal o neverjetnem tempu, ki ga imajo najhitrejši maratonci. Brez tekaške podlage sem želel na lastnih nogah sprobati tempo 3:17 minut na kilometer. Dobesedno par deset metrov sem lahko pretekel tako hitro. Verjel sem, da me bo obupna forma spravila nazaj v pogon, pa meni. Kljub temu sem ljubljanski maraton oddelal precej pošteno glede na nepripravljenost (pod dvema urama). A taki izgovori me ne ganejo več. Ko greš enkrat 1:45h, je vsak počasnejši tekmovalni tek brez veze, nepripravljenost pa izgovor slabiča.

Za letošnji jesenski cilj sem si že pozimi zastavil precej optimistični načrt: da bi enega od jesenskih pol maratonov pretekel pod 1:40. To je tempo 4:30. Ljubljanski maraton je kar primeren za kaj takega. Če ne bo spet snežilo, seveda. Za normalni maraton je še prezgodaj. Naslednje leto pa skoraj sigurno.

4:30 sem do sedaj uradno tekel samo enkrat na svojem prvem poslovnem teku trojk. Res je šlo hitro. Ampak to je bilo 6 kilometrov, jeseni jih bo še 3,5× toliko.

Zadnjič sem prvič tekel intervale. Nobenega plana nisem upošteval, le vsake toliko sem pretekel od 100 do 300 metrov v tempu med 4:00 in 4:30. Skupaj sem pretekel dobrih 9 kilometrov. Zadnji kilometri so bili že precej švohotni.

Danes sem ponovil vajo. Na isti trasi. Po moje sem odtekel kakšnih 8 intervalov po par sto metrov. In je kar šlo. Tako kot pri 100 push ups, je po moje logika intervalov zelo podobna. Pri tej aplikaciji si po šestih tednih sposoben narediti 100 sklec. Meni se je ustavilo že prej, rama ni zdržala. Kar je precej logično. Večino življenja se zanemarjaš, potem pa pričakuješ, da boš čez noč postal Mič Buchanan. Skratka, z rednim prakticiranjem intervalov želim lastnemu truplu sporočiti, da je sposobno teči precej hitrejše kot do sedaj pa tudi precej dlje. V isto hitrem tempu.

Kako naprej? Nole bi rekel: IDEMO!

Ko zobna pasta ne prepreči gnilobe

V nasmehu nekega dneva sem si kupil ročke za sklece. Da bi jih izvajal bolj pravilno. Čeprav pri tistih desetih, ki sem jih lahko pravilno izvedel, ročke niso predstavljale bistven element vadbe. Kot da bi si za kopanje v termah, kjer je globina največ 1,2 metra, omislil ergonomične spido kopalke, ki ti jajca prislonijo nekam na hrbtno stran, da plavaš hitreje.

Push Up Bars
Push Up Bars (Photo credit: Wikipedia)

Hkrati sem si na telefon naložil aplikacijo 100 push ups. Res super program, ki ti pomaga, da v zmerno kratkem času prideš do končnega rezultata – 100 opravljenih sklec.

Do zdaj sem se programa 100 sklec lotil že dvakrat. Od začetka. Čim ga ne izvajaš redno, si na začetku. Sploh, ker sem prišel le do tretjega vadbenega dneva, kjer je treba narediti nekaj čez 40 sklec v mislim da petih serijah.

In kje se je zalomilo? Ja, dobesedno se je nekaj zalomilo. Desna rama je samo še na pol uporabna. Nekaj tankega nekje med mišicami mi tanko piska. In me vsakič sproti opozarja, da sta negostota lasišča in nebolezenska atrofija mišic še kako povezani. Poka mi tudi v skeletu nekje pri prsnici.

Včasih smo se hecali, da če nimaš mišic, tudi musklfibra ne moreš imeti. To sploh ne drži. V začetku decembra smo imeli prijateljski teniški turnir. Par ur igranja dvojic. Čez dan je še šlo. Ko pa je pivo ohladilo mišice, je vsa žlahta gnilobe prilezla na plano kot deževniki po dežju.

Si predstavljaš, da imaš nekega dne polno potovalko gnilobe in se odločiš, da boš začel laufat? Rabiš motivacijo, da premakneš svojo rit? Poglej, kako je gospod (ko to narediš, si gospod) z nadimkom Wega pretekel 10.000 kilometrov.
Kako sem vstal s kavča in se spravil teč – Pot od kavčkrofka do zmernega rekreativca.

Treba se bo začeti gibati. Treba se bo začeti razgibavati. Treba bo postati kaveljc in korenina. Treba bo postati čil in zdrav. Treba bo postati močan. Treba bo postati lahek kot pero, hiter kot Bruce Lee in prebrisan kot Gašpar Gašpar Mišić. Ja, treba se bo smejati. Treba se bo sprostiti.

In treba bo dobro jesti. Treba bo zdravo jesti. Treba bo veliko jesti. Predvsem ogromno zelenjave, nekaj sadja in mesa in nekaj malega vsega ostalega. Sladkor? Ja, ob posebnih priložnostih in če si ga bom sam sproduciral v pečici.

Jeseni enkrat sem spoznal, da je zobna pasta namenjena zgolj boljšemu zadahu, za čistoto zob pa ni ravno odločilni faktor.

Yes you can. Yes we can. Yes I can.

Randy Orton doing push ups before performing t...
Randy Orton doing push ups before performing the RKO on Sheamus. (Photo credit: Wikipedia)