V zadnjem času se mi je parkrat zgodilo, da so me vikali osebki, za katere bi rekel, da so par let mlajši od mene, v resnici pa so verjetno vsaj 10 let mlajši. Okej, vikanje zaradi prijaznosti pride v poštev, vse ostalo pa me postavlja v popolnoma nov nepoznan položaj. Ampak, okej, starost se odraža v daljšem trajanju sestavljanja po prekrokanem večeru, po nizki količini energije, ki je potrebna za ohranjanje dostojne frizure, ki jo sestavlja pet do šest las, v odnosu do otrok in staršev pa tudi v pristopu do fitnesa.
Moj prvi fitnes je bil tisti z zdajšnjega vidika miniaturni v Partizanu na Vrhniki. Verjetno ima kdo zdaj še doma večjega, a meni se je takrat zdel precej neobvladljiv. Vsi so bili starejši, močnejši, recimo da so vedeli, kaj počnejo. Jaz pa sem hodil od mašine do mašine, precej visel na metuljčku, na splošno pa se nisem kaj preveč naprezal. Fitnes sem takrat kombiniral s polletnim obiskovanjem kick boxinga na stari Mrakovi šoli. Kick boxing je bil super, le da sem bil precej nevztrajen pri raztegovanju, zategnjen in zakrknjen kot sem, me je vse skupaj prehitro minilo, čeprav je imel sam kick boxing precej blagodejni učinek na samozavest.
Kasneje sem par mesecev preživel pri Milošu v fitnesu Peter Klepec na Logu. Vedno je bil na pol prazen, nikogar nisem poznal. Super je bilo. A spet nisem bil ravno vztrajen. Ker kaj pa je par mesecev fitnesa? Veliko bolje kot nič, a kaj več kot to pa tudi ne.
Doma smo leta imeli tudi hišni fitnes, ki je omogočal kar precej vaj. Od bencha, počepov, vaj za noge, hrbet, roke. Skratka, res dobra multi naprava. In ker je omogočala zasebnost, sem lahko prvič v miru delal bench vaje ter počepe z manjšimi utežmi. In se je tudi poznalo. Telo se prične bolj pravilno oblikovati. A spet, vztrajnost ni bilo.
Nekaj mesecev sem obiskoval Fit&Fun, ki je domoval v kleti starih Financ v Metalki. Glavni uspeh je bil ta, da sem lahko oddelal slabo uro fitnesa, šel pod tuš in potem z dvigalom v službo. Res super občutek, ko nekaj narediš zase, medtem ko ostali sodelavci še manično iščejo prve doze kofeina.
Par mesecev sem oddelal tudi v Sunny studiu. Simpatičen fitnes, več ljudi, preveč finih in premalo delavnih. Tam sem prvič sprobal tudi vodeno vadbo body pump. Res kul zadeva.
Spet par mesecev sem fitnesiral tudi pri fizioterapevtu Fuchsu za Bežigradom. Nobenih uteži, vse z lastno težo. Po koncu rehabilitacije desne križne vezi sem spet zabijal. Noro.
In zdaj že drugi mesec zapored hodim na fitnes 4P na Verovškovo. Moj pristop do fitnesa je popolnoma drugačen kot v predhodnih poskusih. Imam celoletno karto, kar naj bi človeka prislilo, da če bi imel pomisleke, je hočeš-nočeš treba iti na trening. In grem. Z veseljem. Delam počepe, bench, ogromno za ramena, hrbet in trebušne. Z vajami za prsa sem pričel precej pozno. Lotevam se vaj za vse mišične skupine. Vedno se ogrejem in raztegnem.
In gledam fante, ki se bojujejo s podobnimi strahovi kot sam pred desetimi in petnajstimi leti :).
Ko zdaj razmišljam, ugotavljam, da je fitnes ena taka osebna bolečina kot plavanje. Tega sem s tečajem z januarjem spravil v prave tirnice, naslednji plavalni vlak pa bo s kolodvora odpeljal že septembra, ko se prične nov tečaj.
In naj gre za spremembo vse v 4P, ne samo v 3PM...