Boj na požiralniku

Po dobrih treh desetletjih življenja v Sloveniji ter dveh desetletjih ukvarjanja s košarko sem si vzel par dnevni oddih med upokojenci v Rabcu. Zjutraj ob sedmih smo na zajtrku že zaključevali z drugo kavo, ob enajstih smo se vračali v sobe na opoldanski počitek in koktejl tablet, popoldan smo odigrali par partij mini golfa, ker je bilo balinišče zasedeno, zvečer pa smo se dali zaradi napornega dneva nazaj v hotel pripeljati s turističnim vlakom. Sledila je večerja, dva deci vina ob bazenu in ob pol desetih spanje. To seveda ne pomeni, da do sedaj nikoli nisem bil na dopustu. Ravno nasprotno, vmes sem, priznam in ne okoli govorit, tudi kdaj delal.

Mini golf
Mini golf, balinišče je bilo zasedeno

Kljub temu bom moral zaradi vsega (ne)dogajanja v zadnjih tednih/mesecih/letih Slovenijo še večkrat zapustiti, da bi lahko v miru premlel vse like in vsa dela, namesto da bi mlel kavo, ki pa jo ravno zaradi razlogov, ki me silijo v tujino, ne smem več uživati, saj že tako ne morem več spati.

Danska se mi zdi taka primerna država za življenje po tridesetem. Prebivalci imajo višji BDP, dekleta so simpatična in kar je najpomembneje – ni Slovenija. Ta v zadnjih dvajsetih spominja na tisto Diarejo, kjer iz nasprotnih si strani hodita in se srečata g. Oblast (npr. Danska) in g. Delavec (direkt Slovenija), oba pa trdita, da sta namenjena v boljšo prihodnost.
Hlapci smo in hlapci bomo. V recesiji se to še bolj kaže. Ker smo blazno tekmovalni narod, bi bilo morda bolje, da bi ostali v Jugoslaviji, kjer bi svojo dansko sposobnost razkazovali južnim republikam. A ker nismo, moramo svojo sposobnost danke kazati drug drugemu.

Manjšine pošiljamo na vislice, razen če smo sami pripadniki katere od njih, takrat pravimo, da gre za kršenje človekovih pravic. Po prepričanju smo liberalci, sicer pa socialisti, seveda iz preprostega razloga, ker nimamo pojma o ekonomiji in kapitalizmu. Tako se skrivamo po mestih in petelinimo po vaseh. Ko pridemo do kakršnekoli oblasti, pa se znesemo nad tistimi, ki so nam bili še pet minut nazaj enaki (in so še vedno nam!). Imamo brezplačno zdravstvo in šolstvo, kar zelo drago plačujemo. Če želimo od zdravnikov še kaj več kot Ospen 500, moramo plačati, da pridemo na vrsto, preden nas pobere. Šolstvo je le še nadaljevanje vrtca, kjer so naši otroci vedno bolj predrzni, starši bolno zaščitniški, učitelji pa na tabletih. Lastno stanovanje nam je projekt, ki ga noro preplačujemo celo življenje, da si ne moremo privoščiti ničesar, kar bi lahko počeli izven tega zakreditiranega prostora. Ampak je pa naše. Tako kot naše službe, v katerih sicer ne uživamo pretirano, predvsem pa ne razumemo (zaradi vseh zgornjih problemov), da lahko službo, v kateri delamo že 40 let, tudi izgubimo. Ja, kako, če sem pa zaposlen za nedoločen čas?!? Sledijo tri pike, ker bi še in še lahko našteval, kaj vse je sistemsko narobe z nami. …

Medvedki, zazrti v prihodnost
Medvedki, zazrti v prihodnost

Na srečo je tu obšolska/študijska/delavska dejavnost, ki se ji reče košarka. Tudi ta špas vsebuje vse elemente slovenske državotvornosti. Smo bolestno tekmovalni (starši cicibank ob nedeljah zjutraj – usmilite se nas), smo hipohondri (najprej frizura potem obramba). Vsaka vas (gasilski dom + cerkev + gostilna = občina) bi imela svoj košarkarski klub (glavni sponzor naj bo občinski proračun). A z naskokom najhujši smo pri oblastnem elementu. Ljudje, ki so od košarke odvisni (finančno, ne psihofizično), svoje že z mahom pokrito korito čuvajo kot punčico svojega očesa. Kakršnekoli spremembe jih zalijejo s PMS-jem, da so nervozni kot medvedi, če jih motimo pri zimskem spanju. Pa še medvedi zadnje čase razumejo , da se dogaja globalno segrevanje. Naši vrhovni medvedje ne.

Morda se komu zdi samoumevno, da ima Združenje košarkarskih sodnikov pregled nad tem, koliko, s kom in kje je posamezni sodnik ali komisar sodil. Jok, brate, odpade. Teh podatkov Košarkarska zveza ne da več iz rok. Zato sem si v pretekli sezoni, ko prvič po letu 1995 zaradi poškodbe (izjemoma ne kot hipohonder) nisem sodil, vzel preveč časa, da sem kar sam opravil to ultra dolgočasno delo. Ob samovolji nekaterih na KZS-ju se nikoli ne ve, kdaj bodo podatki preteklih sezon umaknjeni s spleta. Vedno me je zanimalo, če se da s kilometrinami kaj dodatno zaslužiti.
Vrhunec roganja košarki pa si je KZS privoščila pred dnevi, ko je sestavljala liste komisarjev za to sezono. Ja, o listi komisarjev odloča KZS. Do sedaj je bila praksa ta, da če si se medvedom zameril, si bil pri ZKSS degradiran na nižjo listo, pri KZS pa slabo delegiran (ali pa pač nisi bil), kar je še hujša degradacija. Zato bi bilo morda smiselno medveda zamenjati s slonom. Sloni si zapomnijo. Žal dober spomin zlorabljajo za zamere, zato so tri ljubljanske komisarje najvišjih dveh lig ter enega koroškega, ki so imeli v zadnjih letih veliko pripomb čez vodenje hleva ter upravljanje vode iz korit, enostavno črtali iz vseh list. Ne degradirali na nižjo listo, pač pa zbrisali, tako da ne morejo več opravljati svojega dela. Primitivizem prve vrste. Formalni razlog za tako početje? Ni ga. Neformalni? Beri malo višje. Od ljubljanskih komisarjev so na teh listah ostali bodisi prikoritniki bodisi komisarji, ki morebitnega izbrisa sploh ne bi opazili.

Drugi napad brez vojne napovedi je KZS odigrala tako, da je za nekaj sodnikov po lastni izbiri organizirala izobraževanje. Na prvi pogled nič spornega. Le da je vse to naredila mimo združenja sodnikov, ki je zato najbolj odgovorno in za ta namen tudi ustanovljeno. In zakaj? Ker so bili spomladi na ZKSS skupščini izvoljeni napačni, od KZS-ja neljubljeni osebki, ki po KZS-jevem mnenju niso sposobni opraviti svojega dela. Kakšna nesramnost in primitivnost. Košarkarska zveza naj se že odloči ali bo še naprej skrbela za interese posameznikov ali pa bo v ospredje spet postavila košarko.

In nisem pesimist, a tudi optimist ne. Sem zgolj realen upokojenec iz Rabca, ki s pokončno hrbtenico razmišlja s svojo glavo, zato ne rabim biti pesimist, ker se ne vdajam v usodo (zase bom že poskrbel), optimist pa ne morem biti, ker nisem pri koritu, da bi se norčeval iz nesrečnikov. Zdaj se pa življenje na Danskem ne sliši več tako slabo, ne?

Gemišt ali bevanda?

Julij je za sodnike in tehnične komisarje s košarkarskega vidika ravno toliko zanimiv kot za večino ekip pri nas. Ni. Že avgusta bodo prvi sodniki pričeli z osebnimi fizičnimi pripravami na novo sezono. Skoraj vsak teden se bodo ob večerih splašili v zatemnjene dele svojega kraja in mučili kolena, kot da bi se z novim letom odločili shujšati do poletja. Če ne bomo preveč smotani, se bomo letos člani ljubljanskih sodnikov na novo sezono pripravljali skupaj. To bi bil velik napredek. Si predstavljate fizično pripravljene sodnike, ki ne bi padali na vsako brezvezno provokacijo? Že zaradi tega bi število tehničnih napak upadlo.
Obstajajo pa tudi najbolj zagrizeni sodniki, ki bodo v roke vzeli še pravila ter njihova tolmačenja in si osvežili tistih nekaj delikatnih situacij. Branje pravil priporočam tudi ostalim akterjem v košarki. Ne boli, če na stara leta izveš, da se obrambni igralec lahko premika v obrambi pa bodo sodniki kljub temu včasih piskali osebno napako napadalcu. In da enako število osebnih napak za obe moštvi ne pomenita avtomatično dobrega sojenja.
Sledile bodo prve prijateljske tekme, čisto prehitro pa tudi že ligaška tekmovanja. Več njih. Ki bodo trajala do čisto predolgo. Zato je julij res praktično edini mesec, ko si lahko privoščimo oddih eden od drugega. Na nek zelo čudno izkrivljen način se imamo sodniki, trenerji in igralci sicer čisto radi, a tudi ta ljubezen vsake toliko potrebuje pavzo. Samo zato, da bi se imeli z novo sezono še rajši. Kljub temu nekateri sodniki in trenerji s svojim izkazovanjem ljubezni že kar pretiravajo, zato jim tudi dopust ne pomaga, da s konstantnim pričkanjem in starimi zamerami ne bi nadaljevali v novi sezoni…

Travarica po večerji na Pašmanu
Travarica po večerji na Pašmanu (foto: jest)

Konec letošnje sezone pri sodnikih je malenkostno drugačen kot sicer. Čez leto smo dolgočasno slovensko košarko (raz)burkali z notranjimi zdrahami, ko smo se levi in še bolj levi šli, kdo bo koga oziroma, čigava dva kandidata za predsednika združenja ter šefa stroke bomo izvolili. Zmagala sta moja dva. Priznam, da ne vem prav dosti, kaj se je od teh volitev naprej dogajalo, kar pa morda sploh ni tako slabo. Prejšnja oblast me je s svojimi odločitvami in ne-odločitvami spravljala ob živce. Če bi imel temno frizuro, bi v tem obdobju sigurno pridelal svoj prvi sivi las. Grozno. Večkrat sem že omenil, da imam kot Vrhničan teh kraljev na Betajnovi polno moškega spolovila.

Menda se je z aprilskimi volitvami spet pričelo s strokovnim delom, z rezultati tega dela pa bo verjetno potrebno počakati še kakšno sezono, da bi videli, če se bo kaj spremenilo. Moralo se bo. Prepričan sem, čeprav nam nekvalitetne slovenske lige pri tem ne pomagajo, da je lahko sojenje v kvaliteti nad košarko. Žal sem ravno tako prepričan, da je pot do boljšega sojenja nad strokovnim odborom. Pot je v rokah košarkarske zveze, ki sodniškemu združenju ne želi prepustiti večje odgovornosti za sojenje, sama pa je ne želi sprejeti.

Sodeč po obvestilih na naši spletni strani se vodstvo v tem času še vedno ukvarja z izplačevanjem honorarjev. Julija smo prejeli izplačila za april. Upam, da bo tudi naš predsednik lahko kdaj tako kot Packa Šešok medijem rekel: “Brez podpore košarkarske zveze smo uspeli poravnati vse finančne obveznosti do sodnikov in komisarjev. Hkrati pa bi rad opozoril, to je moje osebno mnenje, da je na košarkarski zvezi zaposlenih enajst ljudi, kar je nehigienično in preveč za tako organizacijo, ob vedenju, da problem slovenske košarke ni v številu zaposlenih, pač pa v njenem vodstvu.” Kakšna perverznost in kakšna predrznost.

Julija smo sodniki na dopustu. Sonce. Dalmacija. Veter in valovi. Jadranje. Ni je čez dobro jutranjo travarico, ki namesto nitke pripomore k boljši ustni higieni. Školjke v buzari, ribice ob bevandi z malvazijo, jadranski lignji… Kdo me je klical?

Ljudske modrosti

Mama strah je znotraj votla, okrog pa je vse skupaj nič ni, hčerka recesija je okrogla in debela, s sladoledom v roki, sredi oceana – vsa nasmejana…

Čas pod menoj že spominja na makadam, čas pred menoj pa le še kot hudo zavožen kolovoz. Kar sploh ni tako slabo, če vem, da bom spet peš hodil, ker bo karkoli na štirih kolesih v prihodnje predstavljalo čisto prevelik zalogaj zame. Bolje, kot da mi pod nogami plava kaj tekočega. Sem namreč bolj slab, a siguren plavalec. Tako kot Mankoču so tudi meni 25-metrski bazeni ljubši…

At the market (foto: Andrej Nagode)
At the market (foto: Andrej Nagode)

Res, prihodnost mi ne kaže nič lepega, zato se nanjo z manjšimi protirecesijskimi ukrepi že pripravljam, če ne kar privajam. Zamenjal sem najboljšega soseda s tisto bolj prijazno sosedo, ki mi steklenico srebrne radgonske proda za skoraj par evrov ceneje. Pri njej bom kupoval tudi jagode, ko pride čas zato. Zaenkrat jagode še izgledajo kot recesijski strah – okrogle in debele, znotraj pa votle. Ah, kaj kompliciram, začel bom kupovat fragoline – šampanjce z okusom po jagodah. Samo, da bom šparal, pa naj stane, kolikor hoče…

Tako kot že v rani mladosti bom omejil svoje umivanje. Odkar se včasih tudi večkrat na dan tuširam, imam kožo že čisto uničeno. Zato potrebujem dodatne kreme za moško kožo med 25 in 35 letom za redno tuširanje, ki mi kožo naredi spet mehko in sijočo. Če omejim tuširanje na enkrat tedensko, bom privarčeval pri vodi in kozmetiki, ob nedeljah zvečer pa bom – svež po umivanju – gledal Mariota. Sam doma. Saj se nihče ne bo želel več družiti z mano…

Recesija bo nehote prinesla tudi pozitivne učinke. Potovalne agencije bodo spet postale turistične. Ponujale bodo aktivne počitnice na podeželju. Ob vikendih se bomo s krompirjevimi žaklji nabasali na sindikalne avtobuse zavoda za zaposlovanje ter rabutali po rodovitnih slovenskih podeželjih. Šlo bo za izrazito sezonski turizem, saj bo katalog izletov zelo odvisen od setvenega koledarja. Če bomo spomladi dovolj pridni nabiralci, si bomo lahko poleti vzeli prost vikend. Šli bomo na morje. Tako kot že včasih. Krasni časi. 10 dni smo uživali v sveti preproščini razmajane adriine prikolice, dan pred odhodom pa mi je mama kupila pomfri . Pa še gužve ne bo na cesti, saj si vsi tudi takega kampinga ne bodo mogli privoščiti. Upam, da tudi sam ne bom med njimi. Kakšni bedniki…

Volitev, kot jih poznamo danes, ne bomo več imeli. Volilni molk bo trajal ves čas med volitvami, le na predvolilno soboto se bodo kandidati namesto plakatov postavili na osrednje mestne trge ter v prazno (ne pozabite, da bomo polnoletni takrat na podeželju) skandirali politična gesla. Volitve bodo zgolj formalnost, saj se bodo leve in desne stranke ne glede na rezultate menjavale na oblasti vsake pol leta. Na ta način bomo zadovoljili delu ljudstva, ki bi se rada ukvarjala s politiko, na izhod iz recesije pa tako ali tako nikoli nismo in ne bomo imeli vpliva. Končno bomo enakovredni Evropejci. Vsi enako v riti…

Čakalne vrste v bolnišnicah se bodo občutno zmanjšale. Jedli bomo veliko manj oziroma toliko, kot potrebujemo, zaradi turizma na podeželju pa bomo močni in lepo zagoreli. Zato se bo zmanjšalo število srčnih bolnikov, kri se nam bo spet v svobodnem tempu pretakala po odmašenih žilah. Gležnji, kolena in ostali sklepi nam bodo hvaležni, ker po njih ne bodo več udrihali debeli sloni in zamaščene podvodne kobile, ki so prepričane, da na debelo namazana rdeča šminka skrije tistih odvečnih 30 kilogramov. V tako preprostem svetu bo še stres izginil. Z njim pa ogromno bolnikov, ki zdaj skupaj z zdravniki dan za dnem ugotavljajo, od kod neznosne migrene, razdražen želodec, kamnolomi, neenakomerna bitja srca, okvare vseh preostalih organov, posivelosti, izpadanje zob in tisto zadnje, ki je sicer ponavadi kar prvo – impotenca. Kolateralna škoda bo neizbežna. A tistih nekaj par deset več psihiatričnih zaporov na zdravstveno malho ne bo imelo vpliva. Zdravstvo bo končno spet brezplačno.

Tudi šolstvo bo spet brezplačno. Vsak državljan bo ob polnoletnosti avtomatsko vpisan na fakulteto. Tako kot do zdaj. Da bomo postali najpametnejši narod, ko bomo enkrat prilezli iz recesije. Kdor ne bo sprejet na želeno fakulteto, bo brezplačno študiral na Fakulteti za državno upravo in druga trošenja tujega časa in denarja. Predmetnik res ne bo najbolj obetaven, a skupaj s potrdili o vpisu boš vsako leto prejel še 20 žetonov za kavo in subvencionirane cigarete…

A na recesijo se ne pripravljam samo jaz. Čeprav jaz z njo že prav pretiravam. Začel sem varčevati tudi s spletnim prostorom. Bloga zato ne pišem tako redno, kot sem obljubil…
Veseli me, da se recesije končno zavedajo tudi na Košarkarski zvezi Slovenije. Organizacija, ki se z evropskim prvenstvom na Poljskem pripravlja na nove reprezentančne dimenzije, se zaveda svoje okroglosti in debelosti, zato je vsak cent pri vzdrževanju stanja kot je – pomemben. Takoj po izvolitvi novega predsednika Združenja košarkarskih sodnikov Slovenije, ki se trenutno ukvarja z res velikimi dolgovi klubov do sodnikov in komisarjev, je KZS pričel ZKSS-ju zaračunavati najemnino za souporabo prostorov. Verjetno ne smemo zanemariti dejstva, da na sodniških volitvah pač nista zmagala kandidata, ki bi bila po volji ljubljenih vodij in ostalih ljubiteljev ljudskih modrosti Košarkarske zveze Slovenije.