180 kilometrov v juliju. 2012.
“Dolg mesec je za mano. Serija 17. tekov. Najdaljši le nekaj čez 15 kilometrov, večina pa med 8 in 10 kilometri. 18 ur teka. 16.500 s tekom porabljenih kalorij.”
0 kilometrov v avgustu. 2012.
“Po rekordnem julijskem mesecu sem se še pred dopustom odločil, da dokončno prekinem s tekom. Do nadaljnjega. Ni bilo več užitka. Nikakršnega.”
Že dolgo nisem spravil skupaj za več kot par tekov v krajšem obdobju. Letos poleti celo dva. Enega na jadranju, kjer so me fantje na otoku celo pozabili. Drugega v Umagu med redkim krajšim dopustom.
In potem spet nič.
Vsaj kolesarstvo se je letos zgodilo. Z rogliči in s pogačarji in z vsem koronskim kaosom sta dve simpatični kolesi dobili nov dom. No, tudi HIIT, ko ni bilo popolnega koronskega zaprtja, ni počival. Super je (bil).
77 kilometrov v novembru, 77 več kot v oktobru.
Začelo se je kratko in počasi. Nadaljevalo kratko in počasi. Kar 11 tekov.
Tistih prvih par tekov je bilo res napornih. Onke, za katere sem pred par leti upal, da me bodo spravile v pogon, so me spravljale v obup. Nobene mehkobe za moja občutljiva stopala. Ravno nasprotno, zgornji del in nart sta se dajala kot mladoporočenca, ki se pred poroko nista dovolj dobro spoznala. En sam obup za 120 evrov.
In tako kot je par letna ideja o kolesu dozorela med korono, so tudi novi trail supergi prišli na vrsto.
Raidlight Responsiv Ultra, velikost 47
Bog je, sem si rekel, ko sem jih prvič sprobal. Več kot eno leto sem jih imel ogledane, vmes sem si jih namreč parkrat sposodil pri prijateljih.
So mehki povsod naokrog, s podplatom, pripravljenim tudi na slabše razmere. Verjetno so malo težji, kar pa je zanemarljiva slabost, saj tudi sam nisem samo malo težji.
Ob prvih tekih sem se ubadal tudi z bolečinami levo od križa ter povsod okoli bokov in medenice. Nikoli nisem prav zares verjel, da gre za kakšne težave s kostmi ali sklepi.
A lej ga zlomka, če se je le dalo, sem po vsakem teku na igralih/lojtri za blokom naredil par statičnih raztegov v stran in naprej. In ko sedim na kavču, tudi izvajam raztege. Počasi in brez bolečin.
In glej ta istega zlomka, bolečin pri taku praktično ni več.
Če še zategnjenost meč uredim, bom morda pa dejansko prišel na pota stare slave. Ko se je teklo 10 ali 20 kilometrov, jaz pa nisem na noter jokal od bolečin.
Pozna jesen in zdaj zima se mi za tek zdita zelo primerna. Še iz tekaških časov se spominjam, da je zima, ko ne piha sibirski veter ter temperature ne presegajo -10 stopinj C, super za teke.
Zvečer v temi lovimo zadnje minute pred policijsko uro, pohodniki pa na srečo večino svojih sprehodov opravijo čez dan, ko je svetlo.
Pred nami je december, sneg je, tudi dva teka sta že opravljena. Mater je fejst, veselimo se :).