Tek trojk 2014 – po teku

Na štart smo prišli točno ob uri, predvideni za štart – ob pol desetih. Ob prihodu na Kongresni trg smo bili precej zmedeni, kje hudiča sploh je štart. Na srečo je bilo na trgu še kakšnih 50 enako zmedenih kur, ki pa so se kljub temu premikale v isto smer. Zato smo jim sledili. Potrebno je bilo skočiti na Slovensko cesto pa potem na tisto malo uličico levo , ki vodi proti NUK-u, da smo prišli na konec zelo dolge štartne vrste. Dejansko smo štartno črto prečkali šest minut po štartu.

Na tem mestu moram povedati ZELO NAGLAS, da se mi zdi skrajno neodgovorno, da se daje trenutnemu ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću in bodočemu sostanovalcu Janeza Janše na Dobu pištolo v roke! Pištola brez nabojev gor ali dol, tip drži pištolo v roki in se osladno smeji, ker pri tem tako zelo uživa. That’s just sick, I say.

Ker smo na štart prišli tako pozno, pravega adrenalina ni bilo, čeprav sem si ga po malem želel. Spomnim se, kako smo enkrat čakali na štart v Radencih. Nekje med nepregledno množico sta bila še druga dva Kosa. Kar na jok mi je šlo od sreče. Toliko ljudi na kupu, toliko dobre volje. No, tam pri ene petnajstem kilometru mi je šlo že počasi na jok. Od nesreče, ker so me pričele prehitevati vedno starejše penzionerke. Jaz v polni bojni tekaški opravi, vredni več sto evrov, mimo mene pa so se svaljkale spoštovanja vredne dame – v bombažnih trenirkah :o.

Skratka, plan je bil, da z Levinjo tečeva svoj tempo, Ata Kos pa se bo moral pač prilagoditi. In se je. Raja je sicer kot ponavadi štartala precej prehitro. Garmin mi je kazal tempo komaj nekaj čez pet minut, kar je bilo absolutno prehitro, glede nato, da smo štartali iz začelja. Tempo se je potem počasi normaliziral na slabih šest minut na kilometer, mi pa smo spet zelo počasi pričeli s prehitevanjem počasnejših trojk. Tek trojk itak ni tekmovalne narave – se tolažimo ta počasni, in ker je dvema tretjinama trojke ta tek predstavljal en tak nov tekaški začetek, se nismo sekirali, ko je ob vodnih postojankah in v klancih nastala neprebojna gužva.

Všeč mi je bilo tudi to, da zadnjih dveh kilometrov nismo “tišali” do konca. Zakaj bi, če smo pa celo traso pretekli v takem lepem enakomernem tempu. V cilju smo dvignili roke, spremljal pa nas je meni najljubši partizanski komad – Jutri grem v napad. Ta pesem mi je za razliko od ostalih simpatičen, ker kljub vojni tematiki ni tako agresiven kot na primer Na juriš. Predstavljajte si, da bi na štartu zavrteli Na juriš. Ste še prepričani, da Janković ne bi po pomoti namesto v zrak pomeril kar v prvo vrsto tekačev? Tisti podsaharski črnci bi prebledeli :o.

Zdajle je nedelja zvečer. Resnega musklfibra ni. Odlično. Še na hitro se porolam po foam rollerju pa bo.

Se vidimo 7. junija na 12. bevškem teku? http://www.sportno-drustvo-bevke.si/

Galerijo slik najdete na Financah.

Foto: Irena Herak

Enhanced by Zemanta

Tek trojk 2014

Zdravo prehranjevanje je kot tek čez drn in strn. So obdobja, ko je klasične prehranske svinjarije tipa slanarije, sladkarije, pice, fast foodi, kruh v želodcu zelo malo in so obdobja, ko jih je ogromno. Prva obdobja so kratka, druga niti ne. Na koncu še vedno prevaga občutek, da se pri hiši zmerno zdravo prehranjujemo. Kar je debela laž :). Ne, saj če gledam povprečje, ki ga predstavljajo zahodne svinje, se držimo super. A kaj, ko je konkurenca obupna in praktično že leta čaka samo še na zakol :o.

Fat Bastard (character)
Fat Bastard (character) (Photo credit: Wikipedia)

Po čudnih zapetljajih je Ata Kos – najbolj resen in hkrati edini družinski tekač ostal brez trojke. Kar je na prvi pogled za nekoga, ki izhaja iz časov, ko tujega niso hoteli, svojega pa ne dali, precej hvalevredno. A vsaj kar se tiče teka, ki edini šteje, Ata Kos navija za trojko. In jo je našel v Levinji in meni. Slednja kot dva prava maratonca (maraton je 42km in nič drugega!) seveda tečeva manj kot nič.

Zarečenega kruha bom z letošnjimi trojkami pojedel precej. Že večkrat sem se zaklel, da na kratkih trojkah ne bom več tekel. Ni mi (bil) izziv. Prevelika gužva. Čudna trasa (menda so jo zdaj popravili). A lej ga zlomka, ko se tak ponosni maratonec po zelo dolgem obdobju nelaufanja želi vrniti na pota stare tekaške slave, mu tudi krajša varianta teka trojk prav pride. Pogrešam adrenalin pred štartom.

A recimo, da se bomo ta teden vzdržali sladkarij in slanarij in da tudi zarečeni kruh ne šteje med prehranjevalske bedarije. Vseeno gre za prvi resni tekaški teden po dolgem času, ki ga bo kronal sobotni Tek trojk v Ljubljani.

Dva teka sva si zamislila pred sobotnim tekom. Včerajšnji je bil precej klavrn. Pred tekom sem pojedel veliko banano, ki se mi je nazaj grede oglašala na različne načine. Premagal sem jo šele z zelo počasnim tekom in par minutnim sedenjem na telovadnim orodjih na PST-ju. Po počitku sem bil kot prerojen. Na koncu PST-ja sem celo izzval Enko, ki je gonil bicikl, da se pomeriva na slabih 200 metrov. Jaz v vivotkah, Enka na biciklu. Prvih sto metrov sva bila še poravnana, potem pa sem v stilu najbolj dopingiranih šprinterjev pospešil in za povrh v cilju zadovoljno poskakoval kot prizadeti Rocky Balboa. Potem sem seveda praktično umrl in se komaj prisvaljkal do Kosez.

A cilj je bil dosežen. Meča so mi že med potjo povedala, da bi bila raje doma na kavču. Zvečer sem jih obdelal s konjsko mastjo in še bolj zvečer zapeljal po foam rollerju.
Upam, da greva jutri še enkrat na en kratek in hudo počasen tek. V soboto pa akcija :).

Veselimo se, Kosi prihajajo :).

114 kilometrov v maju

[singlepic id=70 w=348 h=139 mode=web20 float=right]Mesec je naokoli. In bil je kar pester. Teki so bili enakomerno porazdeljeni skozi cel maj. V bistvu mi za resnega rekreativnega tekača manjka po en dodatni tek na teden. S tem bi tudi lažje prišel do recimo 150 kilometrov na mesec. Bo že.

V maju sem se udeležil treh tekov. Najbolj zanimiv je bil 2. bosi tek. Na teku trojk je družinska ekipa Tičnica pošteno oddelala 29 kilometrov. Na dan mladosti sem se udeležil še Poslovnega teka trojk.

[singlepic id=71 w=600 h=450 mode=watermark float=center]
Fotka: Mitja Štern

Tudi zadnji tek v maju je bil malce drugačen. Na Slovenski marketinški konferenci se nas je drugi dan ob osmih zjutraj zbralo nekaj več kot 10 nadebudnih tekačev. Z Urbanom Praprotnikom in ženo smo oddelali nekaj več kot 7 kilometrov.

Tek trojk – družinskih 29 kilometrov

Kar nekaj let nazaj smo se trije Kosi spravili v kup, si obesili iste številke in skupaj pretekli štartno in ciljno črto. Vmes pa 12 kilometrov. Takrat je bil štart še pri cerkvi svetega Urha. Vreme je bilo slabo. Vse je bilo blatno. Izgubili smo se že po par sto metrih, ko se je silna gruča tekačev zabila v preozko pot. Ker sem takrat živel še bolj nezdravo kot danes, bil pa sem tudi praktično brez kilometrov, se je nadebudni ata Kos po netehtnem premisleku odločil, da sem sigurno pobegnil naprej. Zato sta me sotekača na Magistratu čakala več kot 10 minut. Če me spomin ne vara, sta se prehladila. Prav jima je bilo.

intelligence military
intelligence military (Photo credit: Wikipedia)

Tek trojk je sam po sebi, če izvzamemo “zdrav duh v zdravem telesu”, hudo sporen tek. Nekaj, kar izhaja iz jugoslovanskih VOS-ovskih trojk, sigurno ne more imeti pozitivne konotacije. In je tudi nima.

A če se osredotočim samo za zdravstveno plat, česar ne podpiram!, je tek trojk s tekaškega vidika hudo solidarnostna zabava. Teklo naj bi se v tempu najslabše pripravljenega. Tek ni enostaven, ima kar nekaj višincev, zato je pomoč sotekačev še toliko bolj dobrodošla.

Tičnica 3 gre na dolgih 29 kilometrov…

V familiji bom prepovedal uporabljat besedo solidarnost. Ker to, da sem se počutil kot muslimanka in tekel par deset metrov za sotrpinoma, ki iz čiste žlehtnobe še trpela nista, prav gotovo ne predstavlja višek solidarnosti. Pa čeprav smo prišli do cilja. Moj ciljni nasmeh je bil še bolj umeten kot večni nasmeh Miše Molk.

VOS-ovci so bili v svojih prvih Tekih trojk sigurno bolj solidarni. Če nič drugega, so prav vsi tekli v minimalistični obutvi. Vsesplošno pomanjkanje je lahko tudi vizionarsko.

A ideja, da Kosovi opravimo tudi z daljšo varianto Teka trojk, je uresničena.
Juhej in vuhmepiš ;).

 

Enhanced by Zemanta