Kar nekaj let nazaj smo se trije Kosi spravili v kup, si obesili iste številke in skupaj pretekli štartno in ciljno črto. Vmes pa 12 kilometrov. Takrat je bil štart še pri cerkvi svetega Urha. Vreme je bilo slabo. Vse je bilo blatno. Izgubili smo se že po par sto metrih, ko se je silna gruča tekačev zabila v preozko pot. Ker sem takrat živel še bolj nezdravo kot danes, bil pa sem tudi praktično brez kilometrov, se je nadebudni ata Kos po netehtnem premisleku odločil, da sem sigurno pobegnil naprej. Zato sta me sotekača na Magistratu čakala več kot 10 minut. Če me spomin ne vara, sta se prehladila. Prav jima je bilo.
Tek trojk je sam po sebi, če izvzamemo “zdrav duh v zdravem telesu”, hudo sporen tek. Nekaj, kar izhaja iz jugoslovanskih VOS-ovskih trojk, sigurno ne more imeti pozitivne konotacije. In je tudi nima.
A če se osredotočim samo za zdravstveno plat, česar ne podpiram!, je tek trojk s tekaškega vidika hudo solidarnostna zabava. Teklo naj bi se v tempu najslabše pripravljenega. Tek ni enostaven, ima kar nekaj višincev, zato je pomoč sotekačev še toliko bolj dobrodošla.
Tičnica 3 gre na dolgih 29 kilometrov…
V familiji bom prepovedal uporabljat besedo solidarnost. Ker to, da sem se počutil kot muslimanka in tekel par deset metrov za sotrpinoma, ki iz čiste žlehtnobe še trpela nista, prav gotovo ne predstavlja višek solidarnosti. Pa čeprav smo prišli do cilja. Moj ciljni nasmeh je bil še bolj umeten kot večni nasmeh Miše Molk.
VOS-ovci so bili v svojih prvih Tekih trojk sigurno bolj solidarni. Če nič drugega, so prav vsi tekli v minimalistični obutvi. Vsesplošno pomanjkanje je lahko tudi vizionarsko.
A ideja, da Kosovi opravimo tudi z daljšo varianto Teka trojk, je uresničena.
Juhej in vuhmepiš ;).