Diplomiral na Turistici – srečen kot žafran

Draga Mojca in Savo, glavna bralca tega samotnega bloga!

Turistica v Portorožu. Vir: dijaski.net

Pisalo se je leto 2004. V roki sem držal že drugo izpisnico iz faksa. Po ekonomiji je padlo tudi pravo. To me je res zelo zanimalo, a težko si je bilo priznati, da preprosto nimam ne samo dovolj, pač pa kakršnega koli “zicledra”, da bi preštudiral tako velike količine študijskega gradiva.

V enem momentu leta 2004 sem se jubilejnič sprehajal po univerzitetnih razpisih. Nisem bil še pripravljen obesiti fakultete na klin  – in se zaposliti. To pač ni bila opcija. Pa čeprav sem se dovolj dobro (s)poznal, da sem vedel, da povprečno zahtevnega faksa pač ne morem dokončati. Svojega otroka bi takrat poslednjič nagnal delat. Pa naj študira ob delu. Kar sploh ni težko, če študiraš nekaj, kar te veseli.

Tako sem se zagledal v filozofijo ter turizem. Ne razumem, kako sem bil lahko takrat tako neumen, da sem sam sebe prepričal, da sem sposoben študirati filozofijo. To bi pomenilo eno samo branje, filozofiranje, predvsem pa študiranje nemščine, ki je za filozofijo tako zelo pomembna. Na srečo je imela Turistica organiziran izredni študij tudi v Ljubljani.

Prestrašen kot vedno, ko pridem v prostor, poln neznanih ljudi, sem stopil v predavalnico na biotehnični fakulteti, kjer je imela Turistica svoja predavanja. V prvi vrsti sem takoj srečal Renato, sokrajanko, ki je nisem srečal že od časov Notranjskega radia. Od znanih še Marinčič in Anja. Sproščenost med študenti je bila diametralno nasprotna zategnjenosti študentom na pravu. Kulturni šok.

Prvi letnik je šel gladko skozi. V drugem pa se je zataknilo. Ker sem se priključil Simonovi ekipi na Potovanje.si, sem nehal obiskovati predavanja. Saj opravil sem še vedno polovico izpitov, a več kot to ni šlo. Nisem bil več zraven. Študij se je spet ustavil.

Leta 2010 sem se ponovno opogumil in v naslednjih dveh sezonah pod streho spravil še drugo polovico drugega ter tretji letnik. Zadnjih nekaj izpitov je bilo sestavljenih iz treh angleščin ter dveh nemščin. Angleščine sem se res bal. Predvsem zato, ker sem dopustil, da so strahovi drugih sotrpinov vplivali name. Na njih popolnoma upravičeno, zame res ne. Angleško pač znam. Tudi pisati. Zaradi posluha sem tudi v srednji šoli ter pri maturi dobro prišel skozi. Že res, da vseh lekcij nisem poznal in se zato težko pogovarjam z vami o marsikateri slovenski znamenitosti. A angleško pač znam. O vseh možnih splošnih stvareh se lahko z vami pogovarjam v angleščini. Marsikateri moj sošolec pač ne. In čeprav se sliši grdo, mi je šibkost drugih pripomogla, da sem izgubil strah pred govorjenjem v angleščini. Tako na predavanjih kot še bolj na izpitih. Pri nemščini je bila zgodba obrnjena. Zaradi štirih let nemščine na gimnaziji so me dodelili v nadaljevalno skupino. Na te vaje sem šel samo enkrat. Preprosto zato, ker tja nisem pasal. Zraven mene so bili štajerci in zgornjegorenjci, ki so tekoče govorili nemško, saj so praktično vsi delali v hotelih ali casinojih. Bravo! No, jaz sem se uspel prepisati na osnovno nemščino. Pa še to je bil precejšnji zalogaj. Na drugi nemščini, ki je bila hkrati moj zadnji izpit, sem tako intenzivno mahal z rokami, namesto z jezikom, da sem se bal, da bova zaradi prepiha zbolela oba s profesorico.

Poseben del bi rad namenil diplomi. Prvič sem se je lotil že pred tremi leti. Takrat sem v drugem poizkusu našel mentorja – doc. dr. Dejana Križaja. Izbral sem si temo in pri tem je tudi ostalo. Naslednje leto sem ponovil vajo. Istega mentorja sem še enkrat poprosil za mentorstvo. Spet je bil za, jaz bednik pa sem spet zmrznil. Posebno vzpodbudo so mi na koncu poslali kar s faksa. Vsi stari programi vseh univerz in fakultet smo morali dokončati študij do 30. septembra 2016, sicer nam propadejo vse opravljene obveznosti. Letos januarja sem se še v tretje dogovoril z mentorjem za sodelovanje. Par mesecev sem sestavljal dispozicijo ter vzporedno že pisal material diplomske naloge. Da bi mi senat fakultete zavrnil dispozicijo, ki jo je potrdil tudi mentor, si sploh nisem predstavljal. Z diplomsko sem zaključil konec maja, nato je sledila lektura (hvala Ata Kos) ter tehnični pregledi.

turistica_zagovor

13. julija 2016 sem v 2. nadstropju Turistice zagovarjal diplomsko nalogo. In zmagal. Z odliko. Cum laude. Visokemu zboru – komisiji sem takoj na začetku povedal, da imam tremo, a da upam, da sem si jo s tem priznanjem uspešno zbil. Po koncu sem priznal, da je bila predstavitev uspešna tudi zato, ker sem verjel, da o materiji diplomske naloge v učilnici pač največ vem.

Diplomiral sem – srečen kot žafran!

Že res, da sem se prvič na fakulteto vpisal daljnega leta 1998, diplomiral pa celih 18 let kasneje. Že res, da sem študiral dobesedno pol svojega življenja. A občutek je res dober. To je pravi zrelostni izpit. Ne matura, za tisto se nisem prav nič potrudil. Za diplomo sem se. Prebral sem veliko slovenske in tuje literature, tako strokovne kot praktične. Vmes sem opravil še certifikat na hubspot.com za inbound (vhodni) marketing.

Šefica komisije – gospa  izr. prof. dr. Tadeja Jere Jakulin je bila nad zagovorom navdušena. Pravi, da naj si vzamem par let počitka, potem pa spet lotim študija. Morda pa res. V dvajsetih nisem bil sposoben študirati. Preneumen. Že v zadnje pol leta sem se precej spremenil. Poštenemu pogledu navzven sem dodal še pošten odnos do samega sebe.

Nekaj o tem, kaj bi lahko počel po diplomi, sem pisal že v članku Ideje in napotki za naslednje življenje, a se mi zdi, da se bo moja zgodba odvijala malo drugače.

Veselimo se…

Študent naj bo

Sem eden tistih, ki daje prednost uporabnemu znanju pred teorijo. To seveda ne pomeni, da bil preživel dlje časa nekje na samem v naravi, čeprav zapisi govorijo drugače. Gre zgolj zato, da ne prebavljam plačevanja ljudi, kot je to celo zakonito v državnih službah, na podlagi njihove dokončane državne izobrazbe, ne pa na podlagi delovne uspešnosti na primer. In ja, za čisto vsako delo se da postaviti KPI. A plačevanju in celo nagrajevanju državnih uslužbencev to pot res ne bi rad namenil preveč pozornosti. Vseeno bi rad letošnji ljubljanski maraton še odtekel s svojimi lasmi. Maraton pa se ima zgoditi že čez dobrih 60 ur.

Sem tudi eden tistih, ki se strinja s pokojnim psihiatrom Janezom Rugljem, ki je rekel, da študent ne bi smel biti neuspešen niti pri enem izpitu (morda je celo omenil kdaj, da si lahko iz upravičenega razloga pogrnil pri enem samem). Res, če se spomnim, kako neresno in nezainteresirano smo štartali v prvi letnik, si (še vedno) mislim, da tako nezreli ljudje na faksu sploh nismo imeli kaj iskati. Matura gor ali dol, popolne otroke so nas poslali študirat. No, ko bi nas vsaj poslali. Večina študentov v osrednji Sloveniji je še vedno kraljevala v hotelu mama. Enkrat mi je starejši kolega povedal, da je bila jugoslovanska obvezna vojska dobra vsaj zaradi tega, da so polnoletnim otrokom presekali popkovino.

Na kratkoročno srečo in dolgoročno mizerijo so fakultete organizirane tako, da vsak, ki pokaže vsaj malo dobre volje, tudi diplomira. Vmes so nastale celo fakultete, na katerih si si s plačilom šolnine kupil diplomo in ne znanja. Kar se mi zdi smiselno. Saj je celoten sistem naravnan tako, da se pride do naziva, ne pa do uporabnega znanja. In potem imamo grmado diplomiranih brezposelnih, ki so dejansko nezaposljivi, so funkcionalno nepismeni, da o kakšnih delovnih navadah in konkretnih znanj niti ne omenjam.

Krivci?

  1. Permisivna vzgoja.
  2. Fiksna ideja, da naj čim več ljudi diplomira, ker bo narod postal tako bolj konkurenčen.

Ja, tako dolg uvod bi verjetno zapisal vsak, ki išče izgovore za nedokončanje svojega študija povsod drugod, le pri sebi ne. A po pravici povedano, jaz zase vem, da kljub vsej svoji neskromni inteligenci, precejšnji funkcionalni pismenosti in razgledanosti nisem faks material. Zato za vsemi trditvami v uvodu še vedno stojim.

Na tretji faks sem se vpisal leta 2004. Pol izpitov sem naredil v prvih dveh letih, drugo polovico pa v letih 2011 in 2012. In odsihmal zavlačujem z diplomo.

Zato sem se lotil tega blogovskega zapisa, s katerim širno javnost (=vse tri) prosim, da me ob vsakem srečanju povprašajo, kako napredujem z diplomo :).

Lahko vam celo zaupam, o čem bi rad pisal. Po izobrazbi bom turist s Turistice, večino službenih ur pa namenjam digitalnemu trženju. 1+1 = Digitalno trženje v turizmu. Trik je seveda ta, da je digitalni marketing praktično hiperdinamična stvar, zato moram na pol spisano dispozicijo izpred par let že popravljati.

P.s. pa ne da se mi več tovorit knjig s knjižnice domov in nazaj, ne da bi jih sploh odprl.

S Kitajci in tekom do uspešno opravljenega izpita

Če se (prvič zares) učiš na stara leta, potem tudi študij izgleda drugače. Za začetek rabiš študijski dopust!

Ponedeljek:
15-kilometrski tek (Vrhnika-Ligojna-Drenov Grič-Vrhnika) v zelo hitrem tempu (5:02 minute povprečno na kilometer). Odjuga. Začel sem previdno, pospeševal do Ligojne, kjer je šlo bolj počasi do Drenovega griča. Od tam pa šprint po snegu do Vrtnarije in domov. Dva dni prej sem po sibirskem mrazu porabil skoraj 15 minut več :o.

[singlepic id=19 w=320 h=240 mode=watermark float=right]Torek:
Dan izpita. Da za kosilo ne bi porabil preveč časa, sem za pomoč prosil vrhniško kitajsko restavracijo Kitajska sreča. Pri njih me najbolj moti, da po končanem telefonskem naročilu še na vece ne morem normalno skočit. Prehitri so. 10 minut v povprečju. Verjetno ob večerih rabijo 15 minut :). Ampak, čeprav Kitajci in Vrhnika niso ravno pobrateni, tile naši vrhniški Kitajci niso od muh. Prav super so. Tudi, če jih obiščeš na Stari cesti. Prijazni, hitri, z neljubljanskimi cenami, predvsem pa je hrana res dobra.

5.70 EUR za kislopekočo juho,  rezance z rakci,  solato s kalčki in ocvrte banane. Tole vse skupaj zapakirajo v kosilo, da je še cenejše. Pa še porcije so bolj normalne (ne prevelike).

[singlepic id=18 w=320 h=240 mode=watermark float=right]Izpit? Opravljen in lep kot morje na primorskem ;).