90 tisoč korakov po Parizu

Ah, Pariz, presegel si vsa pričakovanja. Dolgi topli dnevi, številčni parki in njih zelenje, ogromno zgodovine in številne uličice. Vsega je preveč, tudi turistov, a prav vsemu se lahko izogneš. In Parižani, pa saj vi govorite angleško. Grdo so govorili o vas, vi pa samo takole na “joie de vivre” ves čas.

Pariz je bil na spisku želja naše Levinje vrsto let na samem vrhu. Pred leti ob okroglih obletnicah je že skoraj prišel na vrsto. Kasneje je na vrsto prišla še korona in Pariz je moral počakati. In poleg vseh suvenirjev in slik, ki so se vsidrale v možgane, sva na koncu iz Pariza vseeno uvozila tudi korono…

Letalski karti sva kupila že pred meseci. Za dve povratni karti iz Trevisa pri Benetkah do pariškega letališča Beauvais sva plačala 150 evrov, od tega polovica zneska odpade na dodatni mali kovček ter rezervacijo sedeža. Do Trevisa se je treba pripeljati (cca 2 uri in pol iz Ljubljane), tam pustiti avto (6 evrov na dan). Tudi mestece Beauvais ni ravno sredi Pariza. Dejansko se to letališče nahaja dobrih 80 kilometrov proti severu. A avtobusni shuttli so odlično organizirani. Za dobrih 30 evrov (povratna karta) po osebi te pripeljejo 20 minut peš stran od Slavoloka zmage in nazaj na letališče. Vožnja traja približno 80 minut.

Priprave na 4-dnevni city break so bile po drugi strani precej počasne in skope. Hotel Ibis Paris Tour Eiffel Cambronne 15ème sva si rezervirala 14 dni pred odhodom. Nahaja se v bližinu Eifflovega stolpa. V bližini pomeni cca. 20 minut sprehoda. Lokacija je bila super, zajtrk tudi, soba čista, čeprav sva se v njej počutila kot v manjši mobilni hiški.

Hotel z zajtrkom je res pametna izbira. Z močnim zajtrkom ni nervoze čez dan. V miru tudi spiješ tisti obvezni dve jutranji kavici in narediš osnovni dnevni plan. Do zajtrka v Parizu sicer ni težko priti, a price performance ni isti, po drugi strani pa kvazi zajtrk/manjši obrok/brunch tako ali tako opraviš še enkrat nekje sredi dneva.

Z letališča sva bila torej s shuttlom dostavljena na Porte Maillot. Tam bi lahko skočila na METRO, se zapeljala par postaj, prestopila na drugo linijo in bila v pol ure pri hotelu. Dan je bil prelep, midva pa vsak s svojim malim kovčkom, zato sva prvi del poti namesto z METRO-jem kar prehodila. V 20 minutah sva se znašla pri Slavoloku zmage (Arc de Triomphe), ki predstavlja začetek (ali konec) Elizejskih poljan (Champs-Élysées), gre za cca. 2 kilometra dolgo promenado do naslednje znamenitosti – Place de la Concorde. A vse to sva si ogledala šele kasneje. Najina pot se je z METRO-jem nadaljeva do 15. okrožja, kjer se je nahajal najin hotel.

Prvi dan – Eifflov stolp in hribolazci

Po namestitvi v Ibis hotel sva se odpravila proti Eifflu, do katerega sva imela cca 15 minut hoje. Odločila sva se, da se še pred prvimi ogledi osveživa v enem izmed premnogih bistrojev.

Iz Wikipedije
A bistro or bistrot /ˈbstr/, is, in its original Parisian incarnation, a small restaurant, serving moderately priced simple meals in a modest setting. Bistros are defined mostly by the foods they serve. French home-style cooking, and slow-cooked foods like cassoulet, a bean stew, are typical.

To je bila tudi prva in praktično edina cenovna streznitev. Club sandwich za dobrih 15 evrov, Levinjin brunch mix tudi. Ampak hej, v Parizu sva, gorenjska kri – idi begaj.

Prijetno nahranjena sva se po nekaj sto metrih kar naenkrat znašla pred Eifflovim stolpom. Za nekaj minut sva se ustavila na Champ de Mars – parku pred stolpom, kjer sva prvič doživela to, kar nama je bilo v Parizu še posebej všeč. Polno skupinic, ki so poležavale po travnikih, ene opremeljene s piknik košaricami, druge oborožene samo z ljubeznijo. Samo obstati in dihati na Champ de Mars pred stolpom je bilo vredno izleta v Pariz. Joie de vivre.

Levinjo sem že vnaprej opozarjal, da si morda vseh znamenitosti ne bova mogla ogledati, bodisi ne bo kart bodisi bo prevelika gužva. Ni vredno vedno izgubljati dragocenih ur za to, da obkljukaš črtico na svojem bucket listku. Še posebej v tako zanimivih metropolah, kot je Pariz, kjer je zanimivosti neomejeno veliko, posebno doživetje pa je že samo preživljanje časa v mestu.

324-metrski Eifflov stolp iz leta 1889 slabo skriva svoja leta. Seveda je impozanten in krasen, je pa tudi krasno rjav od rje, ki ga počasi nažira. Sicer se trudijo, da bi ga do olimpijskih iger vsaj malo osvežili, a zaenkrat ne kaže ravno najbolje.

Kart za stolp si nisva omislila vnaprej, pa bi bilo to zelo priporočljivo. Kljub temu sva se sprehodila do prodajnih mest, da bi preverila, če vseeno obstaja kakšna možnost za skok na Eiffel. Ugotovila sva, da so razprodana pravzaprav samo dvigala, lahko pa vedno kupiš kombo vstopnico, ki ti omogoča, da se do prvega in drugega nadstropja dvigneš kar lepo peš po stopnicah, potem pa se postaviš v vrsto za dvigalo z vsemi preostalimi za naskok na sam vrh. Vrsta za kombo vstopnice je bila majhna, morda 15 minut čakanja. Opozorilo: pešačenja po stopnicah ne priporočam popolnim amotorikom, je vseeno kar izziv. A za povprečno zdravega občana z indeksom telesne mase pod 30 ne bi smelo biti problema.

V prvem nadstropju sva si privoščila nekaj minut počitka, razgled je že na tej višini krasen. Cene v restavraciji so bile več kot normalne. To sva opazila tudi kasneje. Cene so bile povsod približno enako visoke, ne glede na bližino znamenitosti. To vse skupaj kar poenostavi. Ni bojazni, da bi te kje ekstra obrali. Ko si žejen in ko si lačen, se vsedeš in samo uživaš. Joie de vivre.

V drugem nadstropju sva se postavila v vrsto in po dobri uri prišla do dvigala, ki vodi do vrha stolpa. Čakanje samo ni nadležno, saj lahko ves čas občuduješ mesto pod seboj. Verjetno bi se sedaj kljub vsemu odločila drugače, na Eiffel bi se odpravila takoj zjutraj, ko gužva še ni tako velika. A midva sva se imela super, vreme s svojimi 25 stopinjami nama je bilo naklonjeno.

Na vrhu si lahko najbolj zagreti omislite šampanjec v plastičnem kozarcu za 15 evrov. Priznam, bil sem neizmerno vesel, da sva se skušnjavi uspešno uprla.

Eifflovemu stolpu se v Parizu ne moreš izogniti. Kamorkoli greš, kjerkoli si, praktično povsod te spremlja. Znana je zgodba francoskega pisatelja Guy de Maupassanta, ki je vsak dan obiskoval restavracijo na Eifflovem stolpu. A razlog ni bil v tem, da bi bil Guy tako nor na stolp, pač pa je bila to edina točka v Parizu, kjer mu ga med obedovanjem ni bilo treba gledati.

Po obisku Eifflovega stolpa sva se sprehodila do Sene in naprej (oziroma nazaj) do Slavoloka zmage. Vmes sva nepričakovana našla spominsko obeležje ter tunel Pont de l’Alma, v katerem se je avgusta 1997 v prometni nesreči smrtno ponesrečila princesa Diana.

Kot že omenjeno, Slavolok zmage predstavlja začetek Elizejskih poljan (Avenue des Champs-Élysées). Gre za eno najbolj znanih ulic/avenij na svetu. Dolga je 2 kilometra in poteka med trgoma Place de la Concorde ter Place Charles de Gaulle, kjer se nahaja Slavolok zmage.

Ta dan nisva prehodila celih Elizejskih poljan, pač pa sva v enem momentu zavila desno na avenijo Winstona Churchilla, spet čez Seno do Esplanade des Invalides –  prekrasnega travnika, kjer so številni Francozi in turisti v različno velikih skupinicah že opravljali svoje vsakodnevne joie de vivre obrede, jaz pa sem izkoristil priložnost, se za trenutek osvobodil superg in podplatom privoščil brezplačno travnato masažo.

Esplanade des Invalides

Po moji masaži sva si še pred večerjo privoščila francosko pivo na prijetni mirni uličici (#happyhour). Večerjala sva v simpatičnem japonskem bistroju – ramen, kaj pa drugega.

Ker je Francija v istem časovnem pasu kot Slovenija, vseeno pa precej bolj zahodno, je dan izredno dolg. Še ob desetih zvečer je bilo precej jasno. Super za turiste.

2. dan – vse bova prehodila

Drugi dan se je kot po planu začel s simpatičnim hotelskim zajtrkom, dvema šalicama kafeta in z izdelavo najbolj osnovnega dnevnega plana. Na Google zemljevidu sva si označila znamenitosti, za katere sva smatrala, da sodijo v približno isti rajon. Pa ne po oznakah pariških okrožij (20 jih je), pač pa po medsebojnih oddaljenostih, dan sva nameravala preživeti na nogah, ne po metrojih.

Najprej sva šla do Doma invalidov (Les invalides). Dan poprej sva se recimo sprehajala po travniku, ki se nahaja na drugi strani, ne da bi točno vedela, kaj se nahaja v mogočnem kompleksu.

V sprednjem delu ogromnega kompleksa se nahaja Napoleonova grobnica. Vsekakor se splača vzeti kombo vstopnico, s katero si lahko poleg Napoleonove grobnice ogledaš še vojni muzej, muzej novejše zgodovine, poseben prostor v kleti pa je namenjen Charles de Gaullu, enemu največjih (dobesedno) francoskih državnikov, ki je vodil francoski odpor med drugo svetovno vojno, kasneje pa je bil nekaj časa tudi francoski predsednik.

Po ogledu celotnega kompleksa Les Invalides sva se še enkrat, in ne zadnjič, sprehodila čez Esplanades des Invalides ter čez Seno do Place de Concorde, enega glavnih pariških trgov na koncu Elizejskih poljan. Med najinim obiskom so Place de Concorde že pripravljali na zadnjo etapo kolesarske dirke po Franciji, ki se tradicionalno zaključi na Elizejskih poljanah.

No, na Place de Concorde je bilo zabavno tudi med francosko revolucijo. Tu so namreč javno usmrtili francoskega kralja Ludvika XVI, njegovo ženo Marie Antoinette, leto kasneje pa tudi Maximilien Robespierre-a, enega izmed najbolj pomembnih figur francoske revolucije. Ja, revolucija žre svoje otroke…

Malo daljši počitek za dušo in telo sva si privoščila na Vrtu Tuileries (Tuileries Garden). Gre za park, ki povezuje Place de Concorde in Louvre. Ta javni park je fantastičen. Poln vodnjakov, različnih kipcev, klopc in stolov. Kot pravi severni Balkanec sem najprej pomislil na vse neprivezane stole, ki bi pri nas že prvo noč dobili dodatne noge ali pa bi jih v najmanj slabem primeru samo polomili.

Spodnji del Tuileries Garden zaključuje Carrousel Garden, kjer stoji Napoleonov slavolok zmage – Arc de Triomphe du Carrousel.

Parkom sledi muzej Louvre – ena izmed dveh najbolj pomembnih znamenitosti, ki jih nisva obiskala od znotraj. Ogledala sva si zunanjost, nezgrešljivo piramido, ki je imela pomembno vlogo v filmu Da Vincijeva koda s Tomom Hanksom v glavni vlogi. Muzej je bil za javnost prvič prav zares odprt ravno v času francoske revolucije.

Glavni razlog za ne-obisk je bil čas. Grand Louvre je ogromen, hrani skoraj 400.000 predmetov ter 35.000 umetniških del. Gre za najbolj obiskan muzej na svetu. Kljub temu si upam trditi, da več kot 90% obiskovalcev poleg slike Mona Lise Leonarda Da Vincija ne pozna še enega eksponata. Kljukica na bucket listi? Ne, hvala. Se vidimo v naslednji vojni.

Minutko hoje stran se nahajata oba najbolj znamenita pariška otoka – Île Saint-Louis in Île de la Cité. Slednji je še posebej znan po stolnici Notre Dame (v prevodu Naša gospa v Parizu). Katedrala je od aprila 2019, ko jo je prizadel požar, zaprta in v prenovi. V nekaj dneh po tragičnem dogodku so različne pravne in fizične osebe obljubile skoraj milijardo evrov pomoči. A ni zanimivo, kako hitro se najde denar za verski beton, za kaj bolj človeškega ga pa kar ni in ni. A o tem morda kdaj drugič…

Z otoka Île Saint-Louis sva peš-pot nadaljeva proti trgu Bastilija (Bastille). Tu se je 14. julija leta 1789 zgodil napad revolucionarjev na utrdbo, v kateri sta domovala orožarna in zapor, zato ta dan predstavlja pričetek francoske revolucije, Francozi pa danes vsako leto na 14. julij obeležujejo državni praznik – dan Bastilje.

Ob prijetni 3-evrski kavici sva se na trgu Bastilja odločala, v katero smer bova šla preživet popoldanski del dneva. Lahko bi se sprehodila do pokopališča Père-Lachaise, najbolj obiskanega pokopališča na svetu, kjer je pokopanih veliko znanih Francozov in tujcev.

Odločila sva se za sprehod do predela Montmartre. Sprehajanje po pariških ulicah je že sam po sebi en tak “joie de vivre”, saj so zgradbe izredno lepe in v bistvu pomembna značilnost sodobnega Pariza. Razlog je v tem, da so ob zadnji večji obnovi mesta v drugi polovici devetnajstega stoletja gradnjo stavb omejili na višino šestih nadstropij. V mestu je zato zelo malo stolpnic, te so nastale šele v zadnjem obdobju.

Po slabi uri hoje sva prispela v predel Montmartre, ki se nahaja na manjšem hribčku. Čisto na vrhu stoji zelo znana bazilika Sacré Coeur. Vzpon po ulicah in stopnicah je kar naporen, tisti že rahlo utrujeni si lahko privoščite vzpenjačo, ki te v minuti in pol pripelje do bazilike. Razgled od tod je res veličasten, vidi se praktično cel Pariz.

Čeprav je Montmartre na vzpetini, je ta predel res simpatičen. Tak – bohemski, z nižjimi hišami, z lokalčki in trgovinicami. Bohemski je postal konec devetnajstega stoletja v času t.i. Belle Époque obdobja, ko so v tem okrožju živeli in ustvarjali številni znani umetniki.

Z Montmartra sva se spustila do Pigalla, ki je najbolj znan po seks šopih in kabaretih, tu recimo domuje Moulin Rouge. To pot sva se pred njim samo slikala, morda si bova kdaj drugič ogledala tudi kakšno predstavo.

Večer drugega dne sva zaključila v vietnamski restavraciji ob fantastični Pho juhi.  Še zdaj mi kdaj srce bridko zajoče ob misli nanjo.

3. dan – Versailles in križarjenje po Seni

Tretji dan se je kot po planu začel s simpatičnim hotelskim zajtrkom, dvema šalicama kafeta, dnevni plan pa je bil že vnaprej določen. Svetlejši del dneva naj bi preživela v mestecu Versailles, večer pa ob večerji na ladjici, ki pluje po Seni.

Do železnice, ki pelje v Versailles, sva imela slabe pol ure hoje, še nekaj manj pa je trajala sama vožnja. Karte za ogled Versajske palače je potrebno vnaprej kupiti prek spleta. Midva tega nisva naredila, zato sva vedela, da greva v Versailles bolj kot ne na ogled zunanjosti palače ter vrtov. Ogled teh je večinoma brezplačen, razen ob dnevih, ko aktivirajo vodomete, ki poplesavajo ob zvokih klasične glasbe. Ni slabo, sploh ni slabo.

V vrtovih sva preživela skoraj tri ure. Privoščila sva si tudi mini piknik s sendviči, kavo in rdečim vinom. Hrano in pijačo sva si kupila v edinem bifeju med vrtovi, upravičeno sva pričakovala predrzno visoke cene, a glej ga zlomka, cene so bile take kot drugod po Parizu.

Versajska palača je z odebeljenimi črkami ostala na najinem bucket listku, pa čeprav sem jo obiskal že pred 24 leti ob svojem prvem obisku Pariza. Je kot palača Schönbrunn na Dunaju, a na kubik. Arhitekt schönbrunnske palače se je namreč pri projektiranju zgledoval ravno po versajski.

Vrhunec najinega potepanja po Parizu je bilo večerno križarjenje po Seni.  Variant čolnarjenja po Seni in firm, ki čolnarjenje ponujajo, je sicer precej. Levinja nama je izbrala dve in pol urno večerno križarjenje, na kateri so nam postregli s kozarcem šampanjca, večhodnim menijem in vrhunskim vinom. Nekateri bolj resni gosti so si poleg klasične sladice privoščili še kos staranega sira. Med panoramsko vožnjo, ki jo je obogatila pevka s prepevanjem uspešnic, smo si lahko ogledali nekaj znamenitosti, ki sva si jih sicer z Levinjo ogledala tudi od blizu.

Namesto zaključka

Ah, Pariz, presegel si vsa pričakovanja. Dolgi topli dnevi, številčni parki in njih zelenje, ogromno zgodovine in številne uličice. Vsega je preveč, tudi turistov, a prav vsemu se lahko izogneš. In Parižani, pa saj vi govorite angleško. Grdo so govorili o vas, vi pa samo takole na “joie de vivre” ves čas.

Komaj čakava, da se vrneva…

Madžarsko termalno jezero Heviz – oddih za bodoče upokojence

Kako predstaviti dopust avgusta 2021 ob termalnem jezeru Heviz? Dobra cestna povezava, ugodne cene, zeleno kovid območje, nekaj novega, nobenih Slovencev, adults only – to je nekaj ključnih besed za uspešen dopust po glavnem poletnem dopustu.

Termalno mestece Heviz je od Ljubljane oddaljeno približno 3 ure, če pa vmes v Celju skipaš še otroke pri tastu in tašči, poješ zajtrk in spiješ kavico, ostane do Heviza le še dobri 2 uri vožnje, večino po avtocesti, le zadnjih nekaj kilometrov po regionalni cesti.

Na madžarsko vinjeto sva skoraj da pozabila, čeprav smo jo pred leti že potrebovali, ko smo med novoletnimi počitnicami obiskali Budimpešto. V zadnjem momentu mi je nekaj zašumelo v glavi, da sva na nekaj pozabila. A nič ne de, Madžari uporabljajo elektronski sistem vinjet, kupila sva jo na eni od zadnjih Petrolov na pomurski avtocesti. Prodajalcu poveš registrsko številko, obliko avta, plačaš 15 evrov in uala, si že v madžarskem sistemu. Nobenih nalepk, nobenega packanja.

Mejo z Madžarsko sva prestopila pri Pincah. Meje dejansko ni, saj so mejne objekte na obeh straneh odstranili že pred leti. Tudi ni zoženja ceste in morebitnega preverjanja PCT-je, saj je bila Madžarska vsaj v začetku avgusta popolnoma zelena, dejansko je cela država živela brez omejitev, kar vključuje tudi ne-nošenje mask v zaprtih prostorih.
In ja, četudi je Slovenija že ves čas zahtevala PCT za vstop v državo, tudi nazaj grede meje na Pincah ni bilo, nihče ni preverjal PCT dokazil.

Dopust od dopusta

Ideja o dopustu po glavnem družinskem dopustu se je porodila enkrat konec šolskega leta. A ne bi bilo super, če bi po dopustu za nekaj dni še sama z Levinjo pobegnila nekam?

Valencia se je slišala mikavno, leti iz Trsta so res ugodni. A ne-polna precepljenost, prehod iberskega polotoka v rdečo barvo pa tudi ni obetal nič pametnega. Toskana, Italija? Ha, blizu in z avtom, a ne avgusta. Italijani so v času korone avgusta (ferragosto) množično dopustovali doma. In če že niso dopustovali, pa vsaj kuhali niso, zato so bile restavracije polno zasedene. Pa drugič.

Slovenija je bolj kot ne že takoj odpadla. Cene so zaradi turističnih bonov poblaznele.

Spomnil sem se, da sem nekje na tviterjih prebral zgodbo o blazno ugodnem kosilu s pijačo vred za 30 evrov nekje na obali Blatnega jezera (madžarsko Balaton, nemško Plattensee) na Madžarskem.

Levinja je par tednov kasneje v roke vzela Booking in v radiju krožnice, ki ji je tisti dan odgovarjal, iskala hotelske namestitve. In tudi sama našla Madžarsko oziroma kar direktno Heviz.

Heviz – dopust za upokojence vseh starosti

Zdraviliško mestece Heviz je zelo malo. Skoncentrirano je na par prijetnih uličic, ki spominjajo na obmorska mesteca. Veliko trgovinic, nekaj gostilnic in bifejev, nekaj hotelov.

Ker gre za naselje, ki je zraslo na severnem pobočju gore Keszthely, na dnu najdemo slavno jezero, sledijo že omenjene turistične uličice, vse drugo pa predstavljajo stanovanjski objekti – manjše hiške, zgrajene v tipičnem  dolgočasnem socialističnem madžarskem slogu, od katerih jih skoraj polovica ponuja turistične namestitve. Kar nekaj hiš se tudi prodaja, zgleda da jim jo je korona trdo zapredla.

Kar težko verjameš, da so v prvih par stoletjih našega štetja tu hodili Rimljani. A brez njih bi bil Heviz danes po vsej verjetnosti precej manj poznan. V Hevizu si zato lahko ogledaš grobnico rimskega vojaka z okostjem ter rimski ruševinski vrt.

Bonvital – odličen hotel za super ceno

Spala sva v hotelu Bonvital, ki se nahaja na eni od glavnih uličic Heviza. Rezervacija prek njihove spletne strani je bila ugodnejša od Bookinga.

Hotel je bil najmanj na ravni štirih zvezdic pri nas ali na Hrvaškem. Prostorne sobe, odličen polpenzion, simpatični notranji bazen s savnami. Plačljivi parking se je nahajal ob vhodu v hotel. Cenovno bi rekel, da je bil kakšnih 20 do 30% ugodnejši od podobnih hrvaških hotelov v istem terminu.

Kosilo sva si privoščila v eni izmed gostilnic, največkrat sva vzela odlično golaževo juho. Le prvi dan sva naredila napako in naročila ploščo z mešanim mesom, za naslednjih par ur sem prostovoljno prestopil k vegetarijancem.

Vsak večer je imelo kar nekaj lokalov živo muziko – solo ali v dvoje. Pravi oddih brez hrvaških hitov.

Heviz – največje aktivno termalno jezero na svetu

Glavna znamenisto Heviza je seveda termalno jezero. Horde pravih in delovnih upokojencev se dnevno valijo proti jezeru. Heviz dejansko pomeni termalna voda.

V jezeru se lahko kopamo skozi celo leto, saj je temperatura vode vedno prijetna, poleti tudi čez 30°C. Voda je menda rahlo radioaktivna, zato po zvočniku vsake toliko opozarjajo, da se več kot 20 minut naenkrat ne bi smeli zadrževati v vodi. In to pravilo upošteva natanko nihče. Čeprav zaradi vegetacije, veliko je lokvanjev, voda ne zgleda ravno čista, so vrelci tako močni, da se celotna voda v jezeru samodejno zamenja vsake nekaj dni.

Heviz - termalno jezero
Heviz – termalno jezero

Celotni kompleks termalnega jezera je zanimiv tudi zaradi arhitekturne umestitve pomožnih objektov, ki stojijo na stebrih na jezeru. Ob vstopu so garderobe, potem pa precej prostora za ležalnike ter stopničke za dostop do jezera.

Plavalna palica črv / špaget – obvezen vodni pripomoček

Že prvi dan sva se z Levinjo s hotelskega balkona čudila sprehajalcem, namenjenih na jezero, ki so bili poleg obvezne plažne opreme vsi – brez izjeme opremljeni z vodnimi črvi. Tudi trgovinice so jih prodajale.

Plavalni črv
Plavalni črv – obvezen pripomoček za lebdenje v vodi

Na recepciji hotela sva dobila malo bolj ugodne karte za kopanje in ob nakupu nama je receptor ponudil tudi brezplačni najem črvov. Ok, za ta denar jih pa vzameva.

Ko zaplavaš v jezeru, ti takoj postane jasno, da brez črva ne bi šlo prav daleč. Voda je težja, čeprav ne zgleda, je bolj gosta, zato je plavanje precej oteženo. Zato si med noge udobno namestiš črva in se predaš termalni relaksaciji.

Poleg črvov, ki prevladujejo, si plavalci pomagajo tudi s klasičnimi vodnimi obroči in rokavčki.

Na potep z električnim kolesom

Heviz je od Balatona – Blatnega jezera oddaljen le slabih 10 kilometrov. Kot nalašč za izposojo električnega kolesa v turističnem centru, ki se je nahajal na začetku najine ulice. Najem električnega kolesa za en dan je stal samo 16 evrov, kar je skoraj pol manj kot pri nas. In ko rečem za ‘en dan’, je to dejansko 24 ur.

S kolesi sva se najprej spustila do Blatenskega Kostela oziroma Keszthely-ja, simpatičnega kraja ob Blatnem jezeru. Pot sva nadaljevala po severnem strani vse do Szigligeta. Tam sva si privoščila pivo in pico.

Pristanišče Szigliget
Pristanišče Szigliget

Ko si s kolesom, imaš čas opazovati pokrajino. Peljala sva se mimo nekaj plaž. Večinoma so bile precej polne, verjetno z domačimi gosti. Za naju, navajena na Jadransko morje, se je vse skupaj zdelo precej patetično in nič kaj vabljivo. Ker gre za jezero, je obala pravzaprav travnata, voda pa, kot se za blatno jezero spodobi, blatno.

Če bi se nama časovno poklopilo, bi se z ugodnim trajektom prepeljala na drugo stran jezera do kraja Balatonkeresztúr, od koder bi se potem po spodnji strani vrnila v Heviz. Žal so urniki trajektov precej shirani.

Na koncu sva z električnimi kolesi naredila približno 70 kilometrov. In čeprav so bila e-kolesa precej turistična in okorna, kot da bi na ljubljanski Bicikelj namontiral baterijo, je bila vožnja res zabavna in res nezahtevna. Sploh v številne klance je šlo zelo enostavno.

Ker nama je ob povratku v Heviz ostalo še nekaj baterije, sva se zapeljala še do nekaterih znamenitosti v Hevizu.

Namesto zaključka

Super izkušnja, ki jo bo treba ponoviti. Če ne v naslednjih letih, pa v naslednjih desetletjih.

 

Gori, doli, naokoli v Carigradu

Otrok, v zadnjem stadiju tridesetih let, je brcal gori, doli, naokoli. Na sumu sem ga imel, da ne bo odnehal, če mu ne ustrežem.

Vreme se je usmililo Carigrada v zadnjem tednu starega leta 2017. Mene se je s ceno povratne letalske karte v zadnjem trenutku usmilil Turkish Airways.

Precej nesiguren sem se skobacal najprej v Markunov kombi, popil najdražjo gorenjsko kavico na brniškem letališču in jo odrinil nad cesto bratstva in enotnosti proti Carigradu/Istanbulu/Konstantinoplu/Bizancu…

Espresso na ljubljanskem letališču

Z letališča Ata Turk sem se odpravil z vlakom do ene izmed prog mestnega tramvaja, ki me je pripeljal skozi najbolj znani becirk Sultanahmet do postaje, par sto metrov oddaljene od hostla Cheers, ki sem ga za štiri noči rezerviral dan pred odhodom. Prvič sem prebival v lastni sobi s kopalnico.

O Carigradu sem edinokrat resno razmišljal, ko sem prebral knjigo Dana Browna Inferno. Zgodba Roberta Langdona se namreč zaključi prav v Carigradu, v podzemni palači Basilici Cistern. Neverjetno, kaj je Holivud sposoben potegniti iz sicer izjemno zanimivega podvodnega prostora, ki sicer tudi pod razno ni tako velik in nevaren, kot ga prikazuje film.

Basilica Cistern = Cisterna bazilike, Potopljena palača
Basilica Cistern = Cisterna bazilike, Potopljena palača
Meduza, Cisterna bazilike, Potopljena palača
Meduza, Cisterna bazilike, Potopljena palača

Plana, kaj vse si moram ogledati, nisem imel. Sestavljal sem ga vsako jutro ob zajtrku. A ker sem bil sam, sem vedel, da si želim veliko hoditi, ogledati največje znamenitosti in se nasploh prepustiti carigrajskemu toku. Ki res ni hiter, pa čeprav smo bili eni turisti in drugi v polnem delovnem pogonu. Je pa res, da je moj korak kar hiter. In dolg.

Roberta Langdona sicer nisem srečal, sem pa prehodil njegovo celotno carigrajsko pot. Prehodil sem tudi celotno Figo Gorana Vojnovića in polovico knjige Ime mi je rdeča turškega nobelovega nagrajenca Orhana Pamuka.

Bral sem vsepovsod. Ko sem čakal na vstop v muzeje in največje znamenitosti. V parkih. Recimo med Hagijo Sofijo in Modro mošejo.

Modra mošeja
Hagija Sofia
Levo Hagija Sofija, desno Modra mošeja, vmes pa park s fontano

A največ sem bral zjutraj v hostlu ob zajtrku in kavi, ki se ji tako reče samo zato, ker je kljub vsej nesreči tega sveta bolj podobna pravi kavi kot čaju.

Popotniška duša je bila v zadnjem času že precej izpraznjena. Bila je precej podobna vodnjaku, v katerega je bil vržen Fini efendi, pozlatar iz Pamukove knjige. In teh nekaj dni me je vrnilo med žive. Saj prvi dan je bil res naporen. Nisem vedel, kam grem, v kaj se podajam, nisem imel planov, nisem imel sogovornika. Par dni sem rabil, da sem se privadil na samoto, ki jo je rušila kopica zelo prijaznih ljudi, popotnikov in lokalcev. Par dni je trajalo, da sem se začel smejati na glas, da sem lastnim vprašanjem odgovarjal kar na glas. Vsak prehojen meter, vsaka zgodovinska točka več, vsak pogovor z neznancem, vse to me je polnilo. Včasih celo tako močno in naenkrat, da sem imel zelo malo časa, da sem poiskal kakšno lokalno stranišče. Največkrat v bližini kakšne džamije, kamor so verniki odhajali pred obredom. Vsakič znova, ko sem trpel nad čučevcem, sem preklel vse svoje športne aktivnosti in sploh nezdravo življenje zadnjih let. Kaj ti je Kos treba imeti skoraj 100 kil, prav lepo bi shajal z desetimi manj. Zamenjaj deset kilogramov za deset prebranih knjig, deset osvojenih vršacev, deset obiskanih kulturnih dogodkov, deset srečanj s prijatelji iz nekega drugega časa…

Carigrad me je očaral. Tako evropski pa tako turški. Menda je azijski del Carigrada, ki sem si ga prihranil za prihodnjič, najbolj evropski. Razlog je preprost: nima zgodovinske arhitekture.

Most Galata, ki povezuje zgodovinski Carigrad s Karakoyem. Na njem nebroj ribičev dneve in noči ribari.
Dnevni ribiči na mostu Galata
Modro mošejo je leta 1609 dal zgraditi sultan Ahmed I. Je približno 1.000 let mlajša od sosede Hagija Sofije.
Hagija Sofija je bila zgrajena kot cerkev leta 537 za časa vladavine cesarja Justinijana I. V mošejo jo je leta 1453 preuredil sultan Mehmed II. Ata Turk jo je leta 1935 preuredil v muzej.
Palača Topkapi je po osvojitvi Konstantinopla, za kar je poskrbel sultan Mehmed II. Osvajalec, za 400 let postala osrednje prebivališče sultanov.
Palača Topkapi oziroma Topkapi Sarai: sultanova spalnica

Istanbul kart – carigrajska urbana

Na enem prijaznem blogu sem že na letališču Ata Turk prebral, da se splača kupiti Istanbul kart – enotno kartico za javni transport. In sem jo.

Za Istanbul vrednostno kartico sicer na začetku plačaš nekaj malega, a se ti nakup že po parih vožnjah z mestnim prometom povrne, vsaka posamezna vožnja je po moje skoraj pol cenejša. In prevozi so že tako ali tako zelo ugodni. A kljub nizki ceni je storitev vrhunska.

Mesto je prepredeno z metroji, tramvaji, vzpenjačami, ladijskimi povezavami. Sploh mreža tramvajev je zakon. Je zelo razvejana, ima veliko postaj, je varna in še enkrat več – poceni. Saj hoja je zelo prijetna, a mesto je veliko pa tudi gričevnato. Kot turistu me tudi gužva ni motila.

Istanbul kart se lahko kupi praktično na vseh postajah z denarjem ali s kreditno kartico.

Na tramvajih in metrojih je pisno in glasovno dobro označeno, kam in kako.

Kako z letališča Ataturk do centra Carigrada

Najcenejši in sigurno najbolj zanimiv način, da z letališča prideš v center, je uporaba javnega prometa. Metro postaja se drži letališča Ataturk, je pa kljub temu dobrih 5 minut hoda.

Če nameravaš ostati v Carigradu več kot en dan, se splača kupiti Istanbulkart.

Na postaji se vkrcaš na metro M1 za Yenikapi. Po šestih vmesnih postajah izstopiš na Zeytinburnu Metro Station. Tam ponovno uporabiš Istanbulkart in se po stopnicah spustiš za tram (=tramvaj) postajo, kjer se vkrcaš na T1 za Kabatas. Po petnajstih postajah prideš do Sultanahmeta, najbolj zgodovinskega predela Carigrada.

Tram povezava T1 Bagcilar – Kabatas je tudi sicer zelo uporabna. V Kabatasu na primer se lahko vkrcaš na funicular (vzpenjača) do trga Taksim.

Turistično zavarovanje

Turistično zavarovanje sem si uredil par minut pred odhodom kar prek spleta pri Corisu za 9,5 EUR. Zavarovanje je stopilo v veljavo šele naslednji dan!

Za 15 turških lir sem si omislil uro in pol dolgo vožnjo po Bosporskem kanalu, ki povezuje Marmarsko morje s Črnim morjem. Obstajajo tudi bolj resne in dražje ture z lokalnim vodičem, a za meditacijo in preživljanje prijetnega popoldneva je tudi ta opcija več kot odlična.

Krompirjeve počitnice – Hotel Cerkno Resort

Trend slabih izbir namestitve za naše krajše družinske počitnice se žal nadaljuje. Upam, da bo bog v prihodnje tudi nam ne-vernikom bolj naklonjen. Zato trenutno poslušam spiritualno afriško muziko. Če je kje bog, potem je v Afriki. Ravno danes sem videl en tvit o afriških otrocih, ki v blatu iščejo pitno vodo. Ja, jaz, čeprav upravičeno, jambram čez slabe hotelske storitve, ogromen del naše Zemlje pa vsakodnevno išče pitno vodo. Če je kje bog, potem je v Afriki. In fučka se mu za ljudi.

Cerkno resort – pred odhodom

Za krompirjeve počitnice sem izbral Cerkno. Saj vožnjo bomo že preživeli, menda je celo nova obvoznica pri Škofji Loki.

Da smo se odločili za Cerkno resort, se gre zahvaliti ekipi, ki je naredila spletno stran. Res je lična. Ko prebereš, kaj vse lahko v Cerknem počneš, bi se lahko odločil kar za cel teden počitnic. Okej, v hotelu 3* je hrana manj raznovrstna in kvalitetna kot v 4*, a v ponudbi so izpostavljali lokalno hrano, super, jedli bomo žgance, velik bazen s termalno vodo, fitnes in več vrst savn.

Cerkno resort

Dodaten plus za Cerkno je tudi bližina Partizanske bolnice Franja, ki je še nihče od nas ni nikoli obiskal.

Cerkno resort – resnica boli

Vožnja čez Kladje je en sam obup in matr za otroke. Veliko slabe volje še pred prihodom v Cerkno. V kraju smo sledili tablam za hotel in prispeli pred zgradbo, ki ji je obratovalno dovoljenje poteklo kmalu po osamosvojitveni vojni. Spredaj je bilo vse zaprto, kar nas je navdajalo z upanjem, da se nahajamo pred napačnim hotelom. Žal smo čez par minut odkrili še ena zmatrana vrata, ki so vodila do recepcije.

Dobili smo družinsko sobo, ki je bila sestavljena iz sobe z družinsko posteljo ter tv sobo z raztegljivim kavčem. Okej, spali bomo.

Skozi kletni hodnik smo prispeli do bazena. Seveda v Cerknem termalnega vrelca nimajo, zato je tudi voda imela prijetno sobno temperaturo. Kar je super, če treniraš plavanje ali pa si bademojster. Ostali smo občudovali predvojne vzorce ploščic in se počasi pričeli zavedati, v kakšnem zosu smo se znašli.

Zos je beseda, ki bi je bil pri večerji celo vesel. Ponavadi pride v kompletu s kakšnim dobrim kosom mesa. Nič od tega. Kot tudi ne od avtentične lokalne hrane. V hotelu nas je bilo točno dobrih par družin, zato je bila količina hrane zelo dobra prešteta. Kar verjetno ni bilo težko. Na vsaki škatli instant hrane piše, za koliko oseb je. Obup.

Namesto vikend paketa, ki je bil sprva v planu, smo se že zvečer odločili, da bo ena noč v resortu dovolj. Zato sem zjutraj šefici recepcije prijazno razložil, da mi pa odhajamo. Je rekla, da to pa poviša našo nočitev za eno noč. Ja, kako, saj tega pa nimate zapisanega na sicer zelo lični spletni hrani. Aja, da ni napisano? Pa sem mu rekla, da to doda gor. Nekaj evrov, kolikor je bilo pribitka, sem pogoltnil in pomislil na afriške otroke.

Ne smem izpustiti fitnesa pri bazenu, kamor so na terapijo po izpustu iz bolnice Franja verjetno že med vojno pošiljali ranjence. Rentgen v Franji zgleda novejši.

Všeč mi je bil optimizem šefice recepcije, ki mi je ob odhodu prodajala še zimske počitnice.

Obisk Partizanske bolnice Franja je bil super. Ljudje tam gori imajo nekaj v sebi, da preživijo.

Obisk Zakojce, rojstnega kraja Franceta Bevka, je bil super. Ura jahanja konja za 15 evrov se mi zdi neverjetno ugodna. Na kakšni bolj turistični točki bi konja za tak denar lahko jahal recimo da 10 minut. No, jahal, gazda bi konja vozil na povodcu. Na Zakojci sta se fanta nekaj minut še sprehajala na konju ob najini pomoči, potem pa večino ure sama vodila in jahala vsak svojega konja. Nekaj časa v krogu, potem v osmici. Pa tudi v galob sta spravila konja. Bravo.

Pa je bila cena ustrezno nižja? Ne. Pa saj tudi ne more biti. Ta hotel ima nebroj fiksnih stroškov, zato mora bruhati precejšen minus. Upam, da je pozimi bolj prijazen do gostov, saj je takrat v ospredju smučanje.

Malezija z družino 2014 – pred potovanjem

Zadnje čase se parkrat dnevno zalotim, da razmišljam o tujih deželah, o novem potovanju. Vsakič, ko v službi ali na cesti slišim pogovor o potovanju, razvlečem uhelj v tisto smer in se delam, da sodelujem v debati. Domišljam si, da imam letalsko karto že v žepu, le še nekaj tednov me loči od novega podviga – novega backpackerskega potovanja.

Neizmerno hvaležen sem Levinji, ki je uspela sebe in mene pred dvema letoma prepričati, da bi ob prvi priložnosti šli na potovanje. Brez resnih idej, destinacij, stopnje ugodja in podobno. Za tri tedne. Našla sva prazno kuverto in vsak mesec del plače shranila za potovanje. Do januarja nekaj manjši znesek, od januarja pa do dejanskega poleta nekaj večjega.

Od samega začetka je bila jasno, da se gremo potovanje vsi štirje – midva z obema fantoma. Praktično trije brez izkušenj ter moja malenkost. Pa še od mojega zadnjega resnega potovanja je minilo 13 let.

Sprva sva razmišljala o kakšni evropski destinaciji. Dejansko je bil plan, da se izognemo Hrvaški. Sicilija, Sardinija, rent-a-car, evropski avto kampi? Ne, prevroče bo.

Ob spremljanju tistih nekaj portalov, ki ponujajo ugodne letalske karte, sva se pozimi odločila, da kupimo karte za Bangkok in konec junija odletimo direktno na Tajsko. Kaj bi drugega. Za cel mesec. Ko si enkrat tako daleč, se ti ne sme muditi domov. Kdaj bo spet naslednja prlika za čez oceanski let.

Sredi januarja sva karte za povratni let Benetke-Bangkok dejansko tudi kupila. Otroške niso kaj dosti cenejše, praktično nič. Kar je precej logično. Mala rit zasede cel sedež tako kot kakšna nezdrava ameriška poltonka. Qatar je bil najbolj ugoden, kar ni nepomembno dejstvo. Za Levinjo, ki res ni največji ljubitelj letenja in ki si med letom zaradi otrok ni mogla privoščiti večjih količin alkohola, je bila izbira letalske družbe zelo pomembna. In Qatar zveni pomirjujoče.

QatarAirways

Na Tajskem sem bil leta 2001. Sam. Saj sem iskal kakšnega sopotnika, a ga takrat nisem našel. Mentalno sem se uspel prepričati, da je bolje, da se na potovanje odpravim kar sam, kot pa da čakam ustreznega kandidata. Sprva sem želel obiskati Indijo, a so se takrat Indijci zapletli v nuklearni besedni spor s sosedi Pakistanci. Moj Rajasthan – ciljna destinacija – se je zdel prenevaren. Verjetno ni bil, sigurno ni bil, a vseeno. Na STA-ju mi je uspelo zamenjati karto, agentka mi je svetovala Bangkok, jaz pa sem brez resnega premisleka potrdil izbiro.

Da bi ob vsem državah tega sveta še enkrat obiskal Tajsko, se mi ni zdelo nikoli problematično. Itak se je izkazalo, da tudi to pot brez političnih nemirov na ciljni destinaciji ne bo šlo. Na Tajskem so se kot že večkrat v zadnjih letih dogajali nemiri, protesti. Pozimi 2014 za turiste Tajska res ni bila obljubljena dežela. Na izpostavi QatarAirwaysa v Italiji sem preverjal, če se karte lahko zamenja. Seveda se jih da, a le, če ne kupiš najcenejših. Meni se zdijo tudi najcenejše še zmeraj precej drage, ampak ja, razumem cenovno politiko.

Ker se nemiri kar niso in niso hoteli končati, sva rešitev iskala v bližnjih mirnih! državah, kamor bi lahko leteli direktno iz Bangkoka. Malezija, Kuala Lumpur ter Air Asia so za naslednjih nekaj tednov postali ključni pojmi. Pa nov Lonely Planet. Pa nahrbtniki, cepljenja, nerazumevanje nekaterih, da potujemo v muslimansko državo in podobno nepomembne reči.

QatarAirways

Priznam, da sem bil kljub dodatnim letalskim stroškom, ki jih je prinesla nova destinacija, neizmerno vesel. Če priznam, da je bil edini pomislek dražje in težje dostopno pivo zaradi muslimanske države, potem je jasno, da resnih skrbi ni bilo.

Nekaj tehničnih info!

Nekaj dni po nakupu kart Benetke-Bangkok sva odkrila bolj ugodne qatarjeve lete iz Zagreba. Kart ni bilo mogoče zamenjati. Strošek štirih kart je bil cca. 2.178 EUR z vsemi taksami, če me spomin ne vara. GoOpti ni prišel v poštev, saj je otroška rit spet enako vredna kot odrasla. Zato smo se v Benetke odpravili s svojim avtom, ki smo ga za 105 EUR za cel mesec pustili na zunanjem parkirišču. Če smo do Benetk prispeli še relativno pravočasno, smo se zato okoli letališča vrteli kar nekaj časa in iskali parking. Nekaj tiste prve nepotrebne nervoze se nam je že splazilo za hrbtom.

Cepili smo se dvakrat proti hepatitisoma, zraven smo usekali še klope. Kasneje smo dobili še tretjo dozo, recimo, da smo zdaj kar varni za dobrih 5, 10 let.

Vzeli smo dva večja ruzaka, v katere smo stlačili štiri brisače, vse cunje, toaleto in igrače. Vrh glave dovolj prostora.

S seboj smo imeli telefon ter tablico, prek katere smo si sproti rezervirali vse nastanitve. Spletni strani, ki smo ju sanjali še tedne po povratku domov: booking.com ter agoda.com. Morda vsega dvakrat smo prenočišče iskali na licu mesta. Tablica je prav prišla tudi za risanke pred spanjem. Imeli smo večji usb ključek s precejšnjim številom sinhroniziranih risank.

Precej denarja sva vzela s seboj v bankovcih, zraven pa še dve maestro in dve mastercard kartici. Mislim, da denarja na bankomatih nikoli nisva dvigovala.

V službi sva povedela za potovanje sprva le parim pomembnim osebkom, za katere sva vedela, da bodo ob vseh morebitnih internih komplikacijah prepoznali najino dejanje kot pogumno in edino pravilno. Hvala še enkrat!
Kar nekaj tednov kasneje sva o potovanju obvestila tudi preostale. Bilo je precej lajanja, a karavana je šla dalje…

QatarAirways