Ljubljanski župan Zoran Jankovič lahko vsem po svetu v svojem jeziku razlaga, da je Ljubljana lepo in zeleno mesto, a za Ljubljančane to sigurno ne velja. Razlogov, da res marsikaj ne štima, je več kot kovinskih stebrov, ki so znotraj ringa posejani nenormalno gosto in predstavljajo enega od bolj pomembnih ne-varnostih elementov pri tematiki, ki jo nameravam obravnavati.
O kolesarjenju sem že pisal. Recimo, enkrat me je želel zbiti voznik mestnega terenca. Pač, računal je, da se bom ustavil jaz, ker sem na kolesu, pa čeprav sem vozil po kolesarski stezi, in ne on, ki je vehementno s svojim majhnim penisom in velikim avtom zapeljal na kolesarsko stezo.
Pisal sem tudi o svoji kolesarski nesreči na Celovški, ko sem se želel ogniti mamici na kolesu, ki je nerodno spremljala majhnega otroka na kolesu. Skupil sem jo jaz, saj sem z levim kolenom nabil direktno v kovinski steber, ki jih je pred Tivolijem ogromno.
Vsakič znova se ne morem načuditi temu idiotizmu. Ne vem, kaj bi porekli vozniki avtomobilov, če bi namesto črt ali pa recimo plastičnih stebričkov za ločevanje pasov, sredi ceste na vsakih 5 metrov namontirali kovinske stebričke. Jaz mislim, da bi Jankovića še njegovi podporniki povprašali po zdravi pameti. Sploh pa ne vem, kako je to lahko zakonito?!? Kako si lahko lokalni šerif, ki se pač ne vozi s kolesom, privošči, da svoje občane spravlja v življensko nevarnost? Pustimo sedaj dejstvo, da vsak drugi voznik avtomobila med vožnjo uporablja telefon z roko in da vsak drugi ravno tako redno vozi v rumeno in celo rdečo v križišču.
Razumel bi, da so slabe kolesarske razmere posledica prejšnjih prometnih ureditev in prejšnjih županov, a lej ga zlomka, Janković tudi ob prenovah cest stanje kolesarskih stez uspe poslabšati.
Najbolj nevarna prometna ureditev
Če pozabim na to (pa ne morem), da ponekod v centru kolesarskih stez sploh ni, ali pa da le-te preprosto izginejo, ko prevoziš križišče, se mi zdi najbolj nevarna prometna ureditev ta, da so avtobusna postajališča in kolesarske steze umestili med cesto in pločnik.
Kako to zgleda v praksi?
Kot avtobusni potnik stopiš z avtobusa, pogledaš levo, pogledaš desno in ostaneš brez zob, ker te zbije kolesar, pa čeprav si želel samo nadaljevati pot s hojo po pločniku.
Na srečo je večina rednih kolesarjev zelo previdna, ko se pelje mimo avtobusnih postajališč. Od avtobusnih potnikov pač ne moreš računati, da bodo razmišljali v nasprotju z zdravo pametjo, čeprav pri marsikaterem drugem opravilu, na primer volitvah, to z lahkoto celo preveč uspešno počnejo.
V torek sem se v službo peljal z mestno trolo in v eni vožnji v živo videl hudo nesrečo kolesarja in peške, ki je s pločnika stopila na avtobusno postajo, ne da bi pomislila, da jo lahko na kolesarski stezi zgazi kolesar. Ko sem stopil z busa na Gosposvetski, je fant svoje zobe obdržal le za las. Na srečo je bila kolesarka previdna.
Kako poteka moja kolesarska pot iz službe?
Moje prvo nevarno avtobusno postajališče, je tisto v Tivoliju. Klasično postajališče – otok, nadgrajeno z nasproti stoječim in nič krivim Mlinarjem. Vmes pa horda žab, ki skače v obe smeri, nasproti pa še pešci, vozičkarji ter občasno parkirani avtomobili.
Sledi avtobusno postajališče pri Stari cerkvi, ki mu ravno tako dela družbo – pekarna. Ravno tako vsi ostali moteči elementi.
In že smo pri postajališču nasproti Kina Šiška. Tam ni pekarne, je pa trgovina in bife. Čista zmaga.
Varnega se počutim šele za Avtomerkurjem, če me ne zbijejo pešci, ki prečkajo Celovško proti Mercatorju.
Če so popoldanske vožnje oplemenitene z nervoznimi udeleženci v prometu, so jutranje z nervoznimi in zaspanimi.
Ni tradicije in ni kulture
Verjetno se lahko v balkanskih državah razmere spremenijo samo, če imajo oblastniki kakšno konkretno korist od tega ali pa če se kakšen od oblastnikov tudi sam vozi s kolesom. No, to se ne more zgoditi, saj je v Sloveniji lastništvo avtomobila še vedno statusni simbol.
Vem, da ne bomo nikoli Nizozemska, kjer so v prometu načrtno dali prednost kolesarjem. Ampak z malo zdrave pameti, res malo, bi lahko Ljubljano, ki je samo malo večja vas, spremenili v zdravo kolesarsko mesto. Kako? Tako, da kolesarje postavimo na kolesarsko stezo na cesto, ker sodijo k avtomobilom in ne na pločnik k pešcem.