Ljubljana – kolesarskim kamikazam prijazno mesto

Ljubljanski župan Zoran Jankovič lahko vsem po svetu v svojem jeziku razlaga, da je Ljubljana lepo in zeleno mesto, a za Ljubljančane to sigurno ne velja. Razlogov, da res marsikaj ne štima, je več kot kovinskih stebrov, ki so znotraj ringa posejani nenormalno gosto in predstavljajo enega od bolj pomembnih ne-varnostih elementov pri tematiki, ki jo nameravam obravnavati.

Vir: http://www.streetfire.net/

O kolesarjenju sem že pisal. Recimo, enkrat me je želel zbiti voznik mestnega terenca. Pač, računal je, da se bom ustavil jaz, ker sem na kolesu, pa čeprav sem vozil po kolesarski stezi, in ne on, ki je vehementno s svojim majhnim penisom in velikim avtom zapeljal na kolesarsko stezo.
Pisal sem tudi o svoji kolesarski nesreči na Celovški, ko sem se želel ogniti mamici na kolesu, ki je nerodno spremljala majhnega otroka na kolesu. Skupil sem jo jaz, saj sem z levim kolenom nabil direktno v kovinski steber, ki jih je pred Tivolijem ogromno.

Vsakič znova se ne morem načuditi temu idiotizmu. Ne vem, kaj bi porekli vozniki avtomobilov, če bi namesto črt ali pa recimo plastičnih stebričkov za ločevanje pasov, sredi ceste na vsakih 5 metrov namontirali kovinske stebričke. Jaz mislim, da bi Jankovića še njegovi podporniki povprašali po zdravi pameti. Sploh pa ne vem, kako je to lahko zakonito?!? Kako si lahko lokalni šerif, ki se pač ne vozi s kolesom, privošči, da svoje občane spravlja v življensko nevarnost? Pustimo sedaj dejstvo, da vsak drugi voznik avtomobila med vožnjo uporablja telefon z roko in da vsak drugi ravno tako redno vozi v rumeno in celo rdečo v križišču.

Razumel bi, da so slabe kolesarske razmere posledica prejšnjih prometnih ureditev in prejšnjih županov, a lej ga zlomka, Janković tudi ob prenovah cest stanje kolesarskih stez uspe poslabšati.

Najbolj nevarna prometna ureditev
Če pozabim na to (pa ne morem), da ponekod v centru kolesarskih stez sploh ni, ali pa da le-te preprosto izginejo, ko prevoziš križišče, se mi zdi najbolj nevarna prometna ureditev ta, da so avtobusna postajališča in kolesarske steze umestili med cesto in pločnik.

Kako to zgleda v praksi?
Kot avtobusni potnik stopiš z avtobusa, pogledaš levo, pogledaš desno in ostaneš brez zob, ker te zbije kolesar, pa čeprav si želel samo nadaljevati pot s hojo po pločniku.

Na srečo je večina rednih kolesarjev zelo previdna, ko se pelje mimo avtobusnih postajališč. Od avtobusnih potnikov pač ne moreš računati, da bodo razmišljali v nasprotju z zdravo pametjo, čeprav pri marsikaterem drugem opravilu, na primer volitvah, to z lahkoto celo preveč uspešno počnejo.

V torek sem se v službo peljal z mestno trolo in v eni vožnji v živo videl hudo nesrečo kolesarja in peške, ki je s pločnika stopila na avtobusno postajo, ne da bi pomislila, da jo lahko na kolesarski stezi zgazi kolesar. Ko sem stopil z busa na Gosposvetski, je fant svoje zobe obdržal le za las. Na srečo je bila kolesarka previdna.

Kako poteka moja kolesarska pot iz službe?
Moje prvo nevarno avtobusno postajališče, je tisto v Tivoliju. Klasično postajališče – otok, nadgrajeno z nasproti stoječim in nič krivim Mlinarjem. Vmes pa horda žab, ki skače v obe smeri, nasproti pa še pešci, vozičkarji ter občasno parkirani avtomobili.

Sledi avtobusno postajališče pri Stari cerkvi, ki mu ravno tako dela družbo – pekarna. Ravno tako vsi ostali moteči elementi.

In že smo pri postajališču nasproti Kina Šiška. Tam ni pekarne, je pa trgovina in bife. Čista zmaga.

Varnega se počutim šele za Avtomerkurjem, če me ne zbijejo pešci, ki prečkajo Celovško proti Mercatorju.

Če so popoldanske vožnje oplemenitene z nervoznimi udeleženci v prometu, so jutranje z nervoznimi in zaspanimi.

Ni tradicije in ni kulture
Verjetno se lahko v balkanskih državah razmere spremenijo samo, če imajo oblastniki kakšno konkretno korist od tega ali pa če se kakšen od oblastnikov tudi sam vozi s kolesom. No, to se ne more zgoditi, saj je v Sloveniji lastništvo avtomobila še vedno statusni simbol.

Vem, da ne bomo nikoli Nizozemska, kjer so v prometu načrtno dali prednost kolesarjem. Ampak z malo zdrave pameti, res malo, bi lahko Ljubljano, ki je samo malo večja vas, spremenili v zdravo kolesarsko mesto. Kako? Tako, da kolesarje postavimo na kolesarsko stezo na cesto, ker sodijo k avtomobilom in ne na pločnik k pešcem.

Vir: http://bfw.org/

Ljubljana – jebe lud zbunjenog

Razvezani jezik pravi, da obstaja slovenski prevod srbskega reka “Jebe lud zbunjenog” in sicer “Če slep slepega vodi, oba v brezno padeta. Jaz pravim, da si reka nista sorodna. Ljubljanski župan je oseba z norim pristopom, ki za sabo vleče zmedene občane. Nič ne kaže na to, da bodo zmedeni občani skupaj z županom padli v brezno, pa čeprav brezna zgodovinsko gledano niso nekaj novega v našem okolju.

Človek mora biti nor, da naroči postavitev tisoč in enega kovinskega stebrička, ki ločujejo cesto od pločnikov, ponekod pa avtomobilom na tak način preprečujejo dovoz po poteh, ki so namenjene počasnejšim udeležencem v prometu.

To pot me izjemoma ne moti ekonomska pokvarjenost župana Jankovića, saj je popolnoma jasno, da je z naročilom teh stebrov potegnil provizijo direktno ali pa posredno. Najmanj, kar je za pričakovati, je to, da ima ženski rokometni klub Krim novega sponzorja. Pranja denarja Janković sploh nikoli ni zanikal. Je pa poštenjak, ker verjame v pravno državo. Žal v državah tipa Slovenija, kjer se cedita pokvarjenost in gniloba, zakon obstaja, da ščiti državo pred narodom in ne obratno. Jaz bi tudi na njegovem mestu verjel v pravno državo. Odgovora na vprašanje, kdaj bo v naše kraje prišla politična higiena, si pa ne bi upal iskati niti sam Nostradamus.

Slovenska mati Tereza:

Ti stebrički so smrtno nevarni, pomagajo pa praktično nič. Nekulturni človek bo našel obvoz mimo svojih možganov kadarkoli in kjerkoli. Zadnjič na primer se je starejši par na velikem križišču Celovške in Tivolske nonšalantno zapeljal čez prehod za pešce, da bi lahko nadaljeval pot v drugo smer. Ponavljam: vozil je po prehodu za pešce čez dva pasova mimo pešcev in kolesarjev.

Poglejte tole prometno ureditev. Komu na sliki so namenjeni ti stebrički? Bodo kolesarji tvegali svoje življenje ter skakali s pločnika na cesto in nazaj? Se bo našel kandidat, ki bo avto parkiral kar ob cesti, čeprav mu je jasno, da mu bodo redarji avto odpeljali s pajkom?

Ti stebrički so toliko smiselni kot visoke ograje na pokopališču. Noben živ človek ne želi noter, mrtvi pa ven žal ali ne žal sami ne morejo.

In Ljubljana je posejana z njimi. Še enkrat: nekulturnega šoferja ne ustavi noben stebriček. Je pa res, da je država tako nora, da izkoristi vsako enkratno neumnost, nesrečo ipd. posameznika, da zagreni življenje vsem državljanom. Ker ljudje, ki berejo Slovenske novice, to zahtevajo!

Aja, sem že povedal, da sem se par dni pred dopustom zabil direktno v enega izmed stebričkov? Ta pametni odneha, zato sem pri svojih petintridesetih odletel v zrak jaz, stebriček še vedno kraljuje na svojem placu.

Tek spomina na druge lepe čase

Par let nazaj – v času še večjega tekaškega amaterizma – sem vsake toliko odtekel današnji krog.

Štart na Plešičevi, potem pa čez avtocesto po podutiški mimo Zidarjeve cerkve pa še mimo končne 5-ke do “prelaza” pri odcepu za Toško čelo. Sledi spust v sosednjo dolino do Stranske vasi, potem pa levo na Cesto na Vrhovce. Mimo Teniškega centra Škulj in nazaj proti Brdu gor mimo gradu Bokalce. Spust do vira vsega zla – DARS-a in njegovega nadaljevanja – Jankovičevega Smodinovca. Skok čez avtocesto in do PST-ja. In domov.

Krog je lep. Sem ga pa to pot veliko bolj enostavno pretekel. Slabih 15 kilometrov je minilo veliko hitreje kot ponavadi.

49,7 kilometrov v prvem tekaškem tednu

Lani sem v celotnem januarju pretekel 57,1 kilometra, 2010 pa 47,7 kilometra. V letošnjem prvem tekaškem tednu sem uspel narediti 4 teke v skupni razdalji 49,7 kilometra. Dvakrat z Vivo barefoot EVO. Za soboto sem planiral še malenkost daljši tek, a ga je petkova prokleta “ena” pijača skoraj da zaustavila. Za kazen sem sem se v soboto dopoldne vseeno odpravil na daljši tek čez tankovsko, Staro Vrhniko, Ligojni do Drenovega griča, kjer sem prečkal avtocesto in se čez Sinjo Gorico in spet čez tankovsko “pripeljal” domov. Vreme je bilo kičasto.

Kadar tečem sam, praktično vedno uporabljam mp3 player. Enkrat sredi pametnejšega dela me je spreletela ideja, da bi lahko med tekom poslušal še kaj drugega kot glasbo. In res, snel sem mp3 video posnetka oddaje Knjiga mene briga. V pogovorni oddaji so govorili o knjigi japonskega avtorja Harukija Murakamija – O čem govorim, ko govorim o teku. Knjigo sem prebral lani enkrat na Kindlu. Blazno zanimivo branje. Tudi ta oddaja je bila. Ni dolga, zato sem jo med tekom poslušal dvakrat zapored. Janez Penca je povedal par res vrhunskih misli. Takih splošnih, ki pa veljajo tudi za tek(ače). Najbolj všeč mi je bil opis japonskega značaja: ko Japonec naredi nekaj dobrega, to pripiše sreči, pri neuspehu pa krivi lastno nesposobnost. Zakaj imam občutek, da je pri nas ravno nasprotno :). Skratka, za pogledat, za poslušat.

English: Karl Erjavec and Zoran Janković
Image via Wikipedia

Še pred Hurakamijem sem preposlušal par avdio datotek, ki spadajo med obvezno gradivo pri angleščini na Turistici. Vsak avdio predstavlja tujca, ki dela ali živi v Sloveniji. Kar pri parih, pri nekaterih pa samo o tem, je govora o slovenskem “podjetniškem” duhu. Slovenija se po odcepitvi od Jugoslavije razen v svojem imenu (SRS -> RS) ni kaj dosti spremenila. Dopustili smo, da ljudje, ki so diktirali naša življenja v prejšnjem komunističnem režimu, diktirajo tudi naša zdajšnja življenja. Zato, kar se podjetništva tiče, prevladujeta birokracija, ki je sama sebi namen, ter še bolj balkanska specifična poslovna kultura, kjer prevladujejo laž, kraja, grožnje, nepoštenost, you name it… za njo pa stojijo odvisno mediji in sodstvo, ki preprečujejo, da bi se v državi vzpostavil demokratični pravni red in posledično višji (moralni) standardi.

India Against Corruption
Image via Wikipedia

Kakorkoli že, Angležinja, ki je v Mariboru odpirala indijsko restavracijo, je bila takoj na začetku opozorjena, da brez dela na črno ne bo uspela. In prizna, da dela z ničlo, ker ne želi zaposlovat na črno, čeprav se zaveda in čudi, da gre pol delavčeve plače državi. Čudi se, da ne more nekoga zaposliti za npr. 20 ur, tak zaposleni pa bi imel poleg te še eno podobno službo. Ne gre, dveh prvih služb ne moreš imeti. Čudi se tudi, kako smo doktorirali iz HACCP-a. Dogaja se, da pri nekaterih evropskih direktivah zapnemo v nulo, čeprav ni potrebne, nekaterih pa pač ne upoštevamo. Vseeno v Sloveniji prevladuje specifična poslovna kultura

V nedeljo sem odigral odlično partijo tenisa. Rezultat? Dvakrat 6:1. Glava je bila mirna, noge prijetno utrujene, da nisem norel, večja gibčnost pa zaradi par dnevnega vsakodnevnega raztegovanja tudi naredi svoje. Travarica na sončku po tenisu me je mentalno prestavila na spomladansko jadranje. Še par mesecev pa bom doma :p…

 

Enhanced by Zemanta