Dolg mesec je za mano. Serija 17. tekov. Najdaljši le nekaj čez 15 kilometrov, večina pa med 8 in 10 kilometri. 18 ur teka. 16.500 s tekom porabljenih kalorij.
Mesec je zaznamovala Nočna 10-ka, kjer sem v svoji kategoriji osvojil odlično deveto mesto (z manjšo napako). V juliju sem odtekel tudi par zaporednih tekov. 4 dni zapored recimo.
Prav vsi teki so bili izjemno počasni. Energije zaradi ekstra paleto light načina prehranjevanja pač ni bilo.
V juliju sem si omislil še nove superge – Adidas Supernova Glide 4. Par tekov je premalo, da bi lahko kaj pametnega napisal o njih. Lepe so :).
Uau, to je to. Leta napornega treniranja in odrekanja so končno obrodila sadove.
Bled lake, Slovenia (Photo credit: mirci)
Še ob pol desetih zvečer oziroma pol ure pred štartom je padalo kot iz škafa, zato je verjetno večina udeležencev beljske Nočne 10ke takrat že razmišljala o rahlo neudobnem scenariju – da bo glavni del prireditve preprosto odpadel. Pol ure prej je bil tak scenarij še bolj verjeten. Na prepolnih parkiriščih je bilo veliko prižganih luči, v katerih so kandidati čakali, kaj se bo izcimilo iz vremena.
Ko sva z Levinjo parkirala, je dež rahlo popustil. Dovolj, da sva pobrala mareli in jo odmarširala na prizorišče – po številki, pijačo in goody baga. Letos so organizatorji namesto klasičnih majic (ki jih imamo res že vsi par deset preveč) podarili konkretno brisačo. Po teku je še kako prav prišla.
Pol ure pred štartom je dež ponehal. Odvečno prtljago smo natrpali v hangar in se odpravili na štart, ki se je kot vedno nahajal 2 kilometra iz Zake.
Že pred tedni sem se odločil, da bom to Nočno 10ko oddelal bosonog. Ker so predpriprave na bosnogi tek precej bolj enostavne, sem na Bled prišel popolnoma nepripravljen – brez rute ali kape, brez vetrovke in kapuce. In predvsem brez timing čipa! Pa saj imam garmin 305, tako da brez časa in razdalje nisem ostal.
Štarter, animator in eden izmed najbolj srečnih ljudi, ker dež ni prekinil prireditve – Marko Roblek je ravno odšteval zadnje sekunde do štarta, ko sva prispela na štart. Do štarta sem se sprehodil še v supergah, ki sem jih totalno premočene z veseljem pustil pri Marku.
Bosonogi tek je fenomenalna izkušnja. Na roko (nogo?) so mi šle vse luže in sploh mokro cestišče. Pač, hlajenje vseeno prav pride. Preden sem se privadil na temo (prvih 5 minut), sem grdo pohodil en sam samcat kamenček, vse ostalo je šlo kot po maslu. Mislim, seveda ni šlo kot po maslu, cesta okoli Bleda je obupna, kar se asfalta tiče :). Je pa odzivnost med bosonogim tekom res fenomenalna. Načeloma zelo kratke korake lahko v hipu zamenjata antilopin odriv in neverjetna hitrost. Spomnim se, da me je v zadnjih kilometrih Levinja komaj še lovila, pa čeprav je bila obuta v tekaške superge. Tudi bosonogo prehitevanje je nekaj res neverjetnega. Blazno dober občutek, ko za par minut pozabiš, da v istem momentu, ko si na vrhuncu uživanja, grdi-grdi asfalt trga kose kože s tvojih podplatov :).
Skratka, bosonogi tek se mi zdi popolnoma varen z vidika asfaltne podlage. Zelo hitro pričneš ločevat prilepljen čigumi od kamenčka in podobno.
Večer/noč sva zaključila z obiskom blejskega Starega tigra, kjer sva si privoščila mešano jufko. Vrhunska je bila. Še toliko bolj, ker jo je nekaj ostalo še za zajtrk ;).
In ja, da se vrnem na začetek. Leta napornega treniranja in odrekanja so končno obrodila sadove. Uvrščen sem bil med top 10 tekačev v svoji kategoriji! Vseh tekačev, ki se niso izgubili v temi in so prišli do cilja, je bilo 1.081.
Pa kaj, če nas je bilo v kategoriji samo devet :).
Udeležili smo se ga trije s Časnika Finance. Zoran je pretekel en krog, s Polono sva jih naredila vsak po pet. Za dobrodelnost smo pretekli skupaj 66 kilometrov, v “pužco” z veseljem porinili nekaj denarja ter se udeležili srečelova, kjer je bila vsaka srečka dobitna.
Par ljudi je teklo po 12 ur od sedmih do sedmih, par celo 2× po 12 ur. Srečali smo ultramaratonko Ruth, ki je na lanskem Spartathlonu pretekla neverjetnih 246 kilometrov.
Celoten dogodek je bil fenomenalen, vreme kičasto, sprehajalcev okoli jezera pa skoraj preveč (teh sicer nikoli ne more biti preveč). Hvala Mihi Markoviču in celotni ekipi organizatorjev ter vsem udeležencem (tekačem in tistim, ki ste (samo) prispevali) pomoči potrebnim).
Časnik Finance je prispeval nekaj nagrad za srečelov. Verjamem, da bomo tudi v prihodnje take humanitarne športne prireditve podprli.
Moja srečka je bila res dobitna: zadel sem flašo belega z napisom Nevergiveup :). Hmm, brez neumnosti prosim :p
Ena izmed nagrad po pretečenih petih krogih okoli blejskega jezera na Nevergiveup.si – Tečem, da pomagam 2012 – humanitarnem dogodku je bila tudi polovica nič kaj dosti krivega piščanca. Kandidat bi sicer bil še precej manjši (in bolj zdrav), če bi bil bolj aktiven v svojem prejšnjem življenju, a – priznam – na to žal ni imel kaj dosti vpliva.
Več o tem sem že pisal v zgodbi o ljudožercih. O humanitarnem projektu “Tečem, da pomagam” pa bom kakšno že še napisal… (povezava)
