Tam kjer murke cveto

Ko me je učiteljica blok flavte po koncu prvega leta glasbene šole v prisotnosti ata Kosa vprašala, kateri inštrument bi rad igral naslednje leto, sem po zelo kratkem razmisleku butnil ven: kitaro bi igral. Pa je dejala, da imam premale prste in da verjetno ne bo šlo. Pa sva se spogledala z atom Kosom, hišnim harmonikašem, in se odločila za klavirsko harmoniko.

Danes sem po dobrem letu spet prijel harmoniko v roke. Novi sosedi so dosedaj lahko uživali ob taborniškem petju s kitaro v kabinetu. Kjer ni pohištva, zato je zvok bolj poln :).

Začel sem seveda z Golico, nadaljeval s Tam, kjer murke cveto, Reci le zakaj, pa Bella ciao in še enkrat Na Golici.

Slavko Avsenik, najlepša hvala. Za marsikoga rečemo, da je pustil odlično glasbo za seboj, no, Slavko, ti si zapustil celo zvrst glasbe.

avsenik_harmonika

Mojih pet minut je danes. In danes. In danes.

Mojih pet minut je danes. Večkrat… Pogrešal sem jih.

A mojega omejenega znanja igranja klavirske harmonike in kitare je dovolj, da se umaknem na samo, se izklopim in umirim.

Par let igranja harmonike pri Ošlaju je kot vožnja s kolesom. Nikoli je ne pozabiš. No, čisto tako ni. A basovska lestvica se je odigrala sama, pesmi, ki sem jih včasih že na pol igral, zdaj spoznavam in osvajam na novo.

Ansambel bratov Avsenik
Ansambel bratov Avsenik

Na Golici je prvi primer. Iz prve sem odigral še četrti del, ki je v bistvu le ponovitev prvega v B duru. Še en prehod v tretjem delu me muči pa seveda uvod odigram teatralno počasi. Seveda je cel teater zgolj zato, ker ga ne znam odigrati bolj tekoče.

Tam kjer murke cveto. Res lep valček. In tudi precej enostaven. No, vsaj zdaj se mi zdi tako, ker ga drgnem praktično vsak dan.

Večer na Roblek. In potem se nezavedno sprehajam po klaviaturi in iz meha prileze ven uvod v Robleka. Čudim se samemu sebi, kaj hudiča je to za en komad in od kod ta melodija. Ja, seveda, to je Na Roblek. Suvereno odigram glavni del in kar usekam po tretjem, kjer se mi je seveda zalomilo. A lej ga zlomka, ratatatam pa je šlo. Izika, bi rekla tamalčka. Res kul komad. Dober ritem. Čeprav ga vedno prehitro odigram, pa sploh ni razloga.

Reci le zakaj. Odklop od valčka.

Kaj me še čaka? Spomin, Slovenija, od kod lepote tvoje, Na avtocesti in še par drugih. Vse od Avsenika. Slavc je res zakon. Harmonika je sicer glavni inštrument, a brez pihal in dobrih vokalov ne bi bilo tega benda. Potem se bom lotil še Slaka. Z največjim veseljem se bom lotil še pesmi, ki jo spisal Ata Kos. Yes, bi rekel Ata Kos :).

Mojih pet minut je danes. Večkrat… Pogrešal sem jih.

Harmonika – vrnitev v prihodnost

Nedelja je bil en tak zelo lep dan. V Svinjegradu (Ihan) sem obiskal mojstra Dušana Drobniča, ki mi je popravil harmoniko. Januarja sem ga prvič obiskal. Osnovna ideja je bila, da svojo 80-basno Melodijo zamenjam – staro za novo. A lej ga zlomka, Dušan je mojo revco prijel v roke in močno potegnil. In revca ni popustila. Zato je Dušan predlagal, da se bolj splača kar obstoječo harmoniko prenovit/popravit.

Nedelja je bil en tak zelo lep dan. Malo treme in prazen spomin – zaigral sem C-durovo basovsko lestvico ter par začetnih verzov Avsenikove Na Golici. Več niti ne znam.
Še kufer mi je Dušan popravil.

Danes sem harmoniko spet prijel v roke. Doma. Desni pas sem si odpel do konca, da sem se stlačil notri. Spet sem se najprej sprehodil po basih. Lestvice, basiranje, prehodi med duri. Vse jasno.  Vili Ošlaj je opravil vrhunsko delo.

Najprej sem se lotil pesmi O bella Ciao. Čisto enostavna je. Lotil sem se Avsenikovih viž. Teh bi se rad naučil vsaj 10. V pesmarici sem najprej prepoznal Prelepo Gorenjsko. Uvodno melodijo sem že naštudiral. Ni težka. Nekak hitro mi gre. To me prijetno skrbi :).  Za dnevni grand finale sem usekal po Golici. Tistega uvoda še ne znam na pamet. Sploh pa ne z basi, prek katerih uvod pride bolj do izraza. A ga bom že še naštudiral. Se že veselim. Prvi del bi lahko zaigral sredi noči in prekleto preveč pijan. Drugega tudi. Tudi tretji je šel skozi. Samo en mali prehod me še daje. S tem istim delom sva se dajala že pred leti, ko sem zadnjič držal harmoniko v roki. Vaja, vaja, vaja. Zadnjega dela Golice, ki je v bistvu ponovitev prvega, le v višjem duru, še nikoli nisem znal odigrat. Zdaj mi ne uide.

Fotr je včasih pravil, da sem jaz bolj za kitaro, on pa bolj za harmoniko. Ne vem, se mi zdi, da če trofneš inštrument v pravem obdobju, da boš (s)plaval ne glede na vse. S harmoniko sva se razšla sredi osnovne šole, ko me je napadla puberteta, kitara je prišla konec srednje šole, ko je tudi glasba postala bolj glasna. A jaz sem tudi pri kitari ostal pri taborniškem znanju.

Zdaj je čas za harmoniko. Zdaj je čas za narodnozabavno glasbo.
Zdaj je čas za Avsenika in Slaka.
Jaz sem pa en Kos Tomaž, z Vrhnike doma…