143 kilometrov v juniju

Junij je že ‘tradicionalno’ tekaško močan mesec. No, dve leti nazaj, ko sem sezono kronal s svojim edinim pretečenim maratonom, junij ni bil ravno blesteč.

Več kilometrov je tudi na račun tekem oziroma tekaških prireditev. Že drugo leto sem se udeležil Nevergiveup. si dogodka – 10 krogov za 10 nasmehov. Že devetič sem se udeležil bevškega teka ;). Zraven pa še 8 drugih tekov, med njimi en hribovski na Planino, Ulovko …

Junija sem dodal nov (tekaški) copat – huaraches.

Imel sem šanso, da v soboto, 30. junija, odtečem še en enourni tek in presežem lansko rekordno mesečno znamko. A ni bilo neke pretirane želje po takem dosežku. Raje sem v nedeljo zvečer naredil simpatično 12-ko čez Rožnik in Tivoli. Ja, Rožnik in Tivoli sta moja nova destinacija. Super proge. Nebroj njih.

Pa še po nečem mi bo junij ostal v (hudo kratkem) spominu… Po novih tekaških hlačkah :).

Spomnim se, kako smo s sodelavkami in sodelavci pred leti pretekli ta staro traso Teka trojk (od Urha do Trnovskega zvona). Po teku sem imel mednožje grdo odrgnjeno, zato sem bolj izkušene mačke povprašal, kaj je rešitev. Pajkice, so bili enoglasni. Po letih teka tudi pajkice niso več pomagale. Zares pomaga samo vazelin (v DM-u je blazno poceni), ki si ga bogato namažeš med nogami in vsi pravi problemi izginejo. Zdaj, ko sem ta problem rešil, sem pa ugotovil, da so pajkice – ploh poleti – blazno nekul tekaška oprema. In ko je levinja začela na glas razmišljat, da bi si jih omislila, sem jo prehitel, skočil v Hervis in za slabih 20 EURov dobil zelo lahke Asics tekaške hlačke z zadnjim žepkom na zadrgo. Top zadeva.

Skoraj bi pozabil. V juniju mi je uspelo 2× vstati malo po šesti uri zjutraj in na tešče naredit 8 kilometrov. Uau, fenomenalno. Za jutri imam uro naštimano za ob 5:50 :D.

10 krogov za 10 nasmehov 2012 – Ljubljana

Včeraj smo se na Kodeljevem udeležili novega humanitarnega teka Športno humanitarnega društva Vztrajaj – Nevergiveup. Gre za drugo izvedbo humanitarnega teka – 10 krogov za 10 nasmehov. Lani je Mateju Markoviču – Žabcu poškodba preprečila, da bi v desetih dneh na desetih slovenskih štadionih odtekel maraton. Letos mu je to uspelo. Svoje prve občutke je spisal na Tekaškem forumu.

[singlepic id=75 w=600 h=495 mode=watermark float=center]
Sam se nikoli ne bi spravil laufat po štadionu. A tu je drugače. Preveč pozitivne energije, da bi lahko kompliciral. Vsak je po svojih močeh pomagal Mateju, da je pretekel še zadnjega v nizu desetih maratonov v desetih zaporednih dneh.

Lani sem na tem teku pretekel 30 kilometrov, letos pa 25 kilometrov. 15 v supergah, 5 v Vivo barefoot Evo-tih in 5 čisto bos :). Imel sem odlično družbo.

Menda nas je bilo včeraj 222. Mislim, da smo po večini prispevali po 10 EUR, še nekaj pa za majčke ter srečelov. Smešno je (res ni), da smo pripravljeni za rekreativno tekmovalne teke prispevati tudi več kot 20 EUR, za take humanitarne teke pa zanimanja za udeležbo praktično ni. Ker se sredstva zbirajo za vnaprej znana imena, tečem še raje. Zaradi težkih socialnih okoliščin teh otrok si ne drznem pomisliti na kakšen svoj črn noht, na ne-noht, nedelujoče podplate, mozolje, ture, redko frizuro, par odvečnih kilogramov, outlet oblačila, draga kosila v centru in tako dalje in tako dalje v neskončnost. Včasih mi je res kar nerodno…

In res, priznam! Zadnji krog smo včeraj pretekli vsi skupaj v istem tempu. In ko so začele padati pohvale in čestitke Mateju, sem se komaj zadrževal (tako kot tudi zdajle), da cmok v grlu ni počil. Res, skrajno čustveni dogodek. In da lahko tudi ostali amaterji sodelujemo in združujemo tek in humanitarnost – fantastično.

Za Nevergiveup sem in sva letos odtekla 30 kilometrov na Bledu ter 25 v Ljubljani. 55 najbolj srčnih kilometrov letos. Upam, da se čimprej spet srečamo, da jih bo še več.

P.s.: če bi bili radi tako lepi kot jaz, potem potrebujete ta rdečo majico Nevergiveup :). Kupi in daruj!

104 kilometri v februarju

[singlepic id=27 w=171 h=139 mode=web20 float=right]Tudi v februarju mi je uspelo preteči več kot 100 kilometrov. Natančneje 104,6 kilometra oziroma 33 kilometrov kot v enakem obdobju lani.

V februarju nas je doletel sibirski mraz, kar tega sploh ni zaustavilo. Vseeno imam občutek, da tek ni bil enako sproščen kot januarja. Neredni tek sigurno pripomore k težjemu “vstajenju”. 1 tek na teden je absolutno premalo.

Uspel mi je en zelo hiter 15-kilometrski tek s tempom cca. 5 min/km. Vmes pa hribi ter sneg. Počutil sem se odlično, par dni po teku pa upravičeno manj :).

Konec meseca sem pretekel tudi blejsko 30-ko na Nevergiveup.si dogodku.

Marec upam, da bo tekaško bolj uspešen. Kilometrov vem, da bom naklepal več kot 100, bi pa rad predvsem bolj užival v tekih. Po moje si bo treba spet kaj motivacijskega kupit :).
Z marcem si želim tudi bolj rednega razgibavanja. Da vidmo, če bo kaj pomagalo pri mojih večnih problemih s plantarno fascijo :o.

V marcu pride na vrsto tudi prva tekma – mali kraški maraton.

Nevergiveup.si – Tečem, da pomagam – Bled 2012

Včeraj in danes je na Bledu potekala humanitarna prireditev “Tečem, da pomagam” v organizaciji športno-humanitarnega društva Vztrajaj – Nevergiveup.

Udeležili smo se ga trije s Časnika Finance. Zoran je pretekel en krog, s Polono sva jih naredila vsak po pet. Za dobrodelnost smo pretekli skupaj 66 kilometrov, v “pužco” z veseljem porinili nekaj denarja ter se udeležili srečelova, kjer je bila vsaka srečka dobitna.

Podrobnosti s teka: http://connect.garmin.com/activity/152815919.

Par ljudi je teklo po 12 ur od sedmih do sedmih, par celo 2× po 12 ur. Srečali smo ultramaratonko Ruth, ki je na lanskem Spartathlonu pretekla neverjetnih 246 kilometrov.

Celoten dogodek je bil fenomenalen, vreme kičasto, sprehajalcev okoli jezera pa skoraj preveč (teh sicer nikoli ne more biti preveč). Hvala Mihi Markoviču in celotni ekipi organizatorjev ter vsem udeležencem (tekačem in tistim, ki ste (samo) prispevali) pomoči potrebnim).

Časnik Finance je prispeval nekaj nagrad za srečelov. Verjamem, da bomo tudi v prihodnje take humanitarne športne prireditve podprli.

Moja srečka je bila res dobitna: zadel sem flašo belega z napisom Nevergiveup :). Hmm, brez neumnosti prosim :p

 

Bolje jesti in pokuriti kot stradati

Ena izmed nagrad po pretečenih petih krogih okoli blejskega jezera na Nevergiveup.si – Tečem, da pomagam 2012 – humanitarnem dogodku je bila tudi polovica nič kaj dosti krivega piščanca. Kandidat bi sicer bil še precej manjši (in bolj zdrav), če bi bil bolj aktiven v svojem prejšnjem življenju, a – priznam – na to žal ni imel kaj dosti vpliva.

Več o tem sem že pisal v zgodbi o ljudožercih. O humanitarnem projektu “Tečem, da pomagam” pa bom kakšno že še napisal… (povezava)

122 kilometrov v januarju

1. Letošnji januar je bil tekaško zelo uspešen. Skupaj sem pretekel nekaj metrov več kot 122 kilometrov. Samo dvakrat sem v enem mesecu pretekel več (128,9km julija 2010 ter 151,9km junija 2011).

[singlepic id=4 w=120 h=151 mode=web20 float=right]Začel sem šele 9. januarja. Prehlad, ki je izviral iz globočin pljuč, in ki se je nepovabljen naselil v meni konec lanskega leta, je krivec za tako pozen štart tekaške sezone. Je bilo pa tekačem vreme kasneje veliko bolj naklonjeno. 22. januarja je bilo recimo ob osmih zvečer še vedno skoraj 10 stopinj celzija. To je na kratek rok super, na dolgi pa vem, da se to ne bo dobro končalo :).

Skratka, 9 tekov, ki so bili v povprečju daljši kot v preteklih letih. Ni druge, treba bo podaljšat razdalje, če želim manj težko premagovat daljše kilometrine.

V soboto, 28. januarja sem se zato odpravil na daljši tek in uspel preteči malo manj kot 28 kilometrov. Izbrana trasa teka mi je res kul. Grem čez tankovsko mimo Gromove Stare Vrhnike do Ligojne. Potem pa se tam čez spustim na Drenov Grič. To pot sem tekel še naprej po stari železniški progi do obnovljenega mostu pa še malo naprej, kjer sem prečkal avtocesto. Potem pa Bevke-Blatna Brezovica (zadaj v klanec in čez pokopališče)-Sinja Gorica. Povratek spet čez tankovsko. Podplati so sicer boleli, a bolečina je bila precej bolj optimistična kot v preteklih letih, ko sem pri taki razdalji bolj kot ne – jokal :o. Verjetno pomagajo bolj redni teki, pa tudi vsakodnevno raztegovanje vseh zadnjih nožnih mišic ne more škodovati. Še bolj razveseljiv je bil tempo – 5:40 min na kilometer. In zadnji kilometer je bil praktično najhitrejši. Zavedam se sicer, da je bil tek prehiter. Da bi moral daljše teke oddelat počasi, krajše pa hitreje. Ampak razmere so bile res fantastične :).

Podrobnosti teka: Garmin Connect.

[singlepic id=5 w=600 h=457 mode=web20 float=center]

2. V januarju sem postal član društva Nevergiveup.si. Pozitivne družbe ni nikoli preveč. Zato komaj čakam, da se ponovno udeležim kakšne nove prireditve pod njihovim pokroviteljstvom.  Recimo konec februarja se vidimo na Bledu – Tečem, da pomagam 2012. Več na http://www.tekaskiforum.net/viewtopic.php?p=271265.

3. Za motivacijo si moram vsake toliko nekaj kupiti. Pri tenisu so to supergi, nov lopar, pri teku sem superge že “prerasel”, zato razmišljam, da bi si omislil tekaški ruzak. Salomonovi so kul, a pregrešno dragi, Nathanov HPL #020 pa je za dobrih 50 EUR čisto sprejemljiva kupčija. Za teke, daljše od 20 kilometrov se mi zdi tak back pack blazno uporabna stvar (za vodo, gele, malo hrane, telefon).

4. Februar, bodi dober z mano ;).