Ah, Pariz, presegel si vsa pričakovanja. Dolgi topli dnevi, številčni parki in njih zelenje, ogromno zgodovine in številne uličice. Vsega je preveč, tudi turistov, a prav vsemu se lahko izogneš. In Parižani, pa saj vi govorite angleško. Grdo so govorili o vas, vi pa samo takole na “joie de vivre” ves čas.
Pariz je bil na spisku želja naše Levinje vrsto let na samem vrhu. Pred leti ob okroglih obletnicah je že skoraj prišel na vrsto. Kasneje je na vrsto prišla še korona in Pariz je moral počakati. In poleg vseh suvenirjev in slik, ki so se vsidrale v možgane, sva na koncu iz Pariza vseeno uvozila tudi korono…
Letalski karti sva kupila že pred meseci. Za dve povratni karti iz Trevisa pri Benetkah do pariškega letališča Beauvais sva plačala 150 evrov, od tega polovica zneska odpade na dodatni mali kovček ter rezervacijo sedeža. Do Trevisa se je treba pripeljati (cca 2 uri in pol iz Ljubljane), tam pustiti avto (6 evrov na dan). Tudi mestece Beauvais ni ravno sredi Pariza. Dejansko se to letališče nahaja dobrih 80 kilometrov proti severu. A avtobusni shuttli so odlično organizirani. Za dobrih 30 evrov (povratna karta) po osebi te pripeljejo 20 minut peš stran od Slavoloka zmage in nazaj na letališče. Vožnja traja približno 80 minut.
Priprave na 4-dnevni city break so bile po drugi strani precej počasne in skope. Hotel Ibis Paris Tour Eiffel Cambronne 15ème sva si rezervirala 14 dni pred odhodom. Nahaja se v bližinu Eifflovega stolpa. V bližini pomeni cca. 20 minut sprehoda. Lokacija je bila super, zajtrk tudi, soba čista, čeprav sva se v njej počutila kot v manjši mobilni hiški.
Hotel z zajtrkom je res pametna izbira. Z močnim zajtrkom ni nervoze čez dan. V miru tudi spiješ tisti obvezni dve jutranji kavici in narediš osnovni dnevni plan. Do zajtrka v Parizu sicer ni težko priti, a price performance ni isti, po drugi strani pa kvazi zajtrk/manjši obrok/brunch tako ali tako opraviš še enkrat nekje sredi dneva.
Z letališča sva bila torej s shuttlom dostavljena na Porte Maillot. Tam bi lahko skočila na METRO, se zapeljala par postaj, prestopila na drugo linijo in bila v pol ure pri hotelu. Dan je bil prelep, midva pa vsak s svojim malim kovčkom, zato sva prvi del poti namesto z METRO-jem kar prehodila. V 20 minutah sva se znašla pri Slavoloku zmage (Arc de Triomphe), ki predstavlja začetek (ali konec) Elizejskih poljan (Champs-Élysées), gre za cca. 2 kilometra dolgo promenado do naslednje znamenitosti – Place de la Concorde. A vse to sva si ogledala šele kasneje. Najina pot se je z METRO-jem nadaljeva do 15. okrožja, kjer se je nahajal najin hotel.
Prvi dan – Eifflov stolp in hribolazci
Po namestitvi v Ibis hotel sva se odpravila proti Eifflu, do katerega sva imela cca 15 minut hoje. Odločila sva se, da se še pred prvimi ogledi osveživa v enem izmed premnogih bistrojev.
Iz Wikipedije
A bistro or bistrot /ˈbiːstroʊ/, is, in its original Parisian incarnation, a small restaurant, serving moderately priced simple meals in a modest setting. Bistros are defined mostly by the foods they serve. French home-style cooking, and slow-cooked foods like cassoulet, a bean stew, are typical.
To je bila tudi prva in praktično edina cenovna streznitev. Club sandwich za dobrih 15 evrov, Levinjin brunch mix tudi. Ampak hej, v Parizu sva, gorenjska kri – idi begaj.
Prijetno nahranjena sva se po nekaj sto metrih kar naenkrat znašla pred Eifflovim stolpom. Za nekaj minut sva se ustavila na Champ de Mars – parku pred stolpom, kjer sva prvič doživela to, kar nama je bilo v Parizu še posebej všeč. Polno skupinic, ki so poležavale po travnikih, ene opremeljene s piknik košaricami, druge oborožene samo z ljubeznijo. Samo obstati in dihati na Champ de Mars pred stolpom je bilo vredno izleta v Pariz. Joie de vivre.
Levinjo sem že vnaprej opozarjal, da si morda vseh znamenitosti ne bova mogla ogledati, bodisi ne bo kart bodisi bo prevelika gužva. Ni vredno vedno izgubljati dragocenih ur za to, da obkljukaš črtico na svojem bucket listku. Še posebej v tako zanimivih metropolah, kot je Pariz, kjer je zanimivosti neomejeno veliko, posebno doživetje pa je že samo preživljanje časa v mestu.
324-metrski Eifflov stolp iz leta 1889 slabo skriva svoja leta. Seveda je impozanten in krasen, je pa tudi krasno rjav od rje, ki ga počasi nažira. Sicer se trudijo, da bi ga do olimpijskih iger vsaj malo osvežili, a zaenkrat ne kaže ravno najbolje.
Kart za stolp si nisva omislila vnaprej, pa bi bilo to zelo priporočljivo. Kljub temu sva se sprehodila do prodajnih mest, da bi preverila, če vseeno obstaja kakšna možnost za skok na Eiffel. Ugotovila sva, da so razprodana pravzaprav samo dvigala, lahko pa vedno kupiš kombo vstopnico, ki ti omogoča, da se do prvega in drugega nadstropja dvigneš kar lepo peš po stopnicah, potem pa se postaviš v vrsto za dvigalo z vsemi preostalimi za naskok na sam vrh. Vrsta za kombo vstopnice je bila majhna, morda 15 minut čakanja. Opozorilo: pešačenja po stopnicah ne priporočam popolnim amotorikom, je vseeno kar izziv. A za povprečno zdravega občana z indeksom telesne mase pod 30 ne bi smelo biti problema.
V prvem nadstropju sva si privoščila nekaj minut počitka, razgled je že na tej višini krasen. Cene v restavraciji so bile več kot normalne. To sva opazila tudi kasneje. Cene so bile povsod približno enako visoke, ne glede na bližino znamenitosti. To vse skupaj kar poenostavi. Ni bojazni, da bi te kje ekstra obrali. Ko si žejen in ko si lačen, se vsedeš in samo uživaš. Joie de vivre.
V drugem nadstropju sva se postavila v vrsto in po dobri uri prišla do dvigala, ki vodi do vrha stolpa. Čakanje samo ni nadležno, saj lahko ves čas občuduješ mesto pod seboj. Verjetno bi se sedaj kljub vsemu odločila drugače, na Eiffel bi se odpravila takoj zjutraj, ko gužva še ni tako velika. A midva sva se imela super, vreme s svojimi 25 stopinjami nama je bilo naklonjeno.
Na vrhu si lahko najbolj zagreti omislite šampanjec v plastičnem kozarcu za 15 evrov. Priznam, bil sem neizmerno vesel, da sva se skušnjavi uspešno uprla.
Eifflovemu stolpu se v Parizu ne moreš izogniti. Kamorkoli greš, kjerkoli si, praktično povsod te spremlja. Znana je zgodba francoskega pisatelja Guy de Maupassanta, ki je vsak dan obiskoval restavracijo na Eifflovem stolpu. A razlog ni bil v tem, da bi bil Guy tako nor na stolp, pač pa je bila to edina točka v Parizu, kjer mu ga med obedovanjem ni bilo treba gledati.
Po obisku Eifflovega stolpa sva se sprehodila do Sene in naprej (oziroma nazaj) do Slavoloka zmage. Vmes sva nepričakovana našla spominsko obeležje ter tunel Pont de l’Alma, v katerem se je avgusta 1997 v prometni nesreči smrtno ponesrečila princesa Diana.
Kot že omenjeno, Slavolok zmage predstavlja začetek Elizejskih poljan (Avenue des Champs-Élysées). Gre za eno najbolj znanih ulic/avenij na svetu. Dolga je 2 kilometra in poteka med trgoma Place de la Concorde ter Place Charles de Gaulle, kjer se nahaja Slavolok zmage.
Ta dan nisva prehodila celih Elizejskih poljan, pač pa sva v enem momentu zavila desno na avenijo Winstona Churchilla, spet čez Seno do Esplanade des Invalides – prekrasnega travnika, kjer so številni Francozi in turisti v različno velikih skupinicah že opravljali svoje vsakodnevne joie de vivre obrede, jaz pa sem izkoristil priložnost, se za trenutek osvobodil superg in podplatom privoščil brezplačno travnato masažo.
Po moji masaži sva si še pred večerjo privoščila francosko pivo na prijetni mirni uličici (#happyhour). Večerjala sva v simpatičnem japonskem bistroju – ramen, kaj pa drugega.
Ker je Francija v istem časovnem pasu kot Slovenija, vseeno pa precej bolj zahodno, je dan izredno dolg. Še ob desetih zvečer je bilo precej jasno. Super za turiste.
2. dan – vse bova prehodila
Drugi dan se je kot po planu začel s simpatičnim hotelskim zajtrkom, dvema šalicama kafeta in z izdelavo najbolj osnovnega dnevnega plana. Na Google zemljevidu sva si označila znamenitosti, za katere sva smatrala, da sodijo v približno isti rajon. Pa ne po oznakah pariških okrožij (20 jih je), pač pa po medsebojnih oddaljenostih, dan sva nameravala preživeti na nogah, ne po metrojih.
Najprej sva šla do Doma invalidov (Les invalides). Dan poprej sva se recimo sprehajala po travniku, ki se nahaja na drugi strani, ne da bi točno vedela, kaj se nahaja v mogočnem kompleksu.
V sprednjem delu ogromnega kompleksa se nahaja Napoleonova grobnica. Vsekakor se splača vzeti kombo vstopnico, s katero si lahko poleg Napoleonove grobnice ogledaš še vojni muzej, muzej novejše zgodovine, poseben prostor v kleti pa je namenjen Charles de Gaullu, enemu največjih (dobesedno) francoskih državnikov, ki je vodil francoski odpor med drugo svetovno vojno, kasneje pa je bil nekaj časa tudi francoski predsednik.
Po ogledu celotnega kompleksa Les Invalides sva se še enkrat, in ne zadnjič, sprehodila čez Esplanades des Invalides ter čez Seno do Place de Concorde, enega glavnih pariških trgov na koncu Elizejskih poljan. Med najinim obiskom so Place de Concorde že pripravljali na zadnjo etapo kolesarske dirke po Franciji, ki se tradicionalno zaključi na Elizejskih poljanah.
No, na Place de Concorde je bilo zabavno tudi med francosko revolucijo. Tu so namreč javno usmrtili francoskega kralja Ludvika XVI, njegovo ženo Marie Antoinette, leto kasneje pa tudi Maximilien Robespierre-a, enega izmed najbolj pomembnih figur francoske revolucije. Ja, revolucija žre svoje otroke…
Malo daljši počitek za dušo in telo sva si privoščila na Vrtu Tuileries (Tuileries Garden). Gre za park, ki povezuje Place de Concorde in Louvre. Ta javni park je fantastičen. Poln vodnjakov, različnih kipcev, klopc in stolov. Kot pravi severni Balkanec sem najprej pomislil na vse neprivezane stole, ki bi pri nas že prvo noč dobili dodatne noge ali pa bi jih v najmanj slabem primeru samo polomili.
Spodnji del Tuileries Garden zaključuje Carrousel Garden, kjer stoji Napoleonov slavolok zmage – Arc de Triomphe du Carrousel.
Parkom sledi muzej Louvre – ena izmed dveh najbolj pomembnih znamenitosti, ki jih nisva obiskala od znotraj. Ogledala sva si zunanjost, nezgrešljivo piramido, ki je imela pomembno vlogo v filmu Da Vincijeva koda s Tomom Hanksom v glavni vlogi. Muzej je bil za javnost prvič prav zares odprt ravno v času francoske revolucije.
Glavni razlog za ne-obisk je bil čas. Grand Louvre je ogromen, hrani skoraj 400.000 predmetov ter 35.000 umetniških del. Gre za najbolj obiskan muzej na svetu. Kljub temu si upam trditi, da več kot 90% obiskovalcev poleg slike Mona Lise Leonarda Da Vincija ne pozna še enega eksponata. Kljukica na bucket listi? Ne, hvala. Se vidimo v naslednji vojni.
Minutko hoje stran se nahajata oba najbolj znamenita pariška otoka – Île Saint-Louis in Île de la Cité. Slednji je še posebej znan po stolnici Notre Dame (v prevodu Naša gospa v Parizu). Katedrala je od aprila 2019, ko jo je prizadel požar, zaprta in v prenovi. V nekaj dneh po tragičnem dogodku so različne pravne in fizične osebe obljubile skoraj milijardo evrov pomoči. A ni zanimivo, kako hitro se najde denar za verski beton, za kaj bolj človeškega ga pa kar ni in ni. A o tem morda kdaj drugič…
Z otoka Île Saint-Louis sva peš-pot nadaljeva proti trgu Bastilija (Bastille). Tu se je 14. julija leta 1789 zgodil napad revolucionarjev na utrdbo, v kateri sta domovala orožarna in zapor, zato ta dan predstavlja pričetek francoske revolucije, Francozi pa danes vsako leto na 14. julij obeležujejo državni praznik – dan Bastilje.
Ob prijetni 3-evrski kavici sva se na trgu Bastilja odločala, v katero smer bova šla preživet popoldanski del dneva. Lahko bi se sprehodila do pokopališča Père-Lachaise, najbolj obiskanega pokopališča na svetu, kjer je pokopanih veliko znanih Francozov in tujcev.
Odločila sva se za sprehod do predela Montmartre. Sprehajanje po pariških ulicah je že sam po sebi en tak “joie de vivre”, saj so zgradbe izredno lepe in v bistvu pomembna značilnost sodobnega Pariza. Razlog je v tem, da so ob zadnji večji obnovi mesta v drugi polovici devetnajstega stoletja gradnjo stavb omejili na višino šestih nadstropij. V mestu je zato zelo malo stolpnic, te so nastale šele v zadnjem obdobju.
Po slabi uri hoje sva prispela v predel Montmartre, ki se nahaja na manjšem hribčku. Čisto na vrhu stoji zelo znana bazilika Sacré Coeur. Vzpon po ulicah in stopnicah je kar naporen, tisti že rahlo utrujeni si lahko privoščite vzpenjačo, ki te v minuti in pol pripelje do bazilike. Razgled od tod je res veličasten, vidi se praktično cel Pariz.
Čeprav je Montmartre na vzpetini, je ta predel res simpatičen. Tak – bohemski, z nižjimi hišami, z lokalčki in trgovinicami. Bohemski je postal konec devetnajstega stoletja v času t.i. Belle Époque obdobja, ko so v tem okrožju živeli in ustvarjali številni znani umetniki.
Z Montmartra sva se spustila do Pigalla, ki je najbolj znan po seks šopih in kabaretih, tu recimo domuje Moulin Rouge. To pot sva se pred njim samo slikala, morda si bova kdaj drugič ogledala tudi kakšno predstavo.
Večer drugega dne sva zaključila v vietnamski restavraciji ob fantastični Pho juhi. Še zdaj mi kdaj srce bridko zajoče ob misli nanjo.
3. dan – Versailles in križarjenje po Seni
Tretji dan se je kot po planu začel s simpatičnim hotelskim zajtrkom, dvema šalicama kafeta, dnevni plan pa je bil že vnaprej določen. Svetlejši del dneva naj bi preživela v mestecu Versailles, večer pa ob večerji na ladjici, ki pluje po Seni.
Do železnice, ki pelje v Versailles, sva imela slabe pol ure hoje, še nekaj manj pa je trajala sama vožnja. Karte za ogled Versajske palače je potrebno vnaprej kupiti prek spleta. Midva tega nisva naredila, zato sva vedela, da greva v Versailles bolj kot ne na ogled zunanjosti palače ter vrtov. Ogled teh je večinoma brezplačen, razen ob dnevih, ko aktivirajo vodomete, ki poplesavajo ob zvokih klasične glasbe. Ni slabo, sploh ni slabo.
V vrtovih sva preživela skoraj tri ure. Privoščila sva si tudi mini piknik s sendviči, kavo in rdečim vinom. Hrano in pijačo sva si kupila v edinem bifeju med vrtovi, upravičeno sva pričakovala predrzno visoke cene, a glej ga zlomka, cene so bile take kot drugod po Parizu.
Versajska palača je z odebeljenimi črkami ostala na najinem bucket listku, pa čeprav sem jo obiskal že pred 24 leti ob svojem prvem obisku Pariza. Je kot palača Schönbrunn na Dunaju, a na kubik. Arhitekt schönbrunnske palače se je namreč pri projektiranju zgledoval ravno po versajski.
Vrhunec najinega potepanja po Parizu je bilo večerno križarjenje po Seni. Variant čolnarjenja po Seni in firm, ki čolnarjenje ponujajo, je sicer precej. Levinja nama je izbrala dve in pol urno večerno križarjenje, na kateri so nam postregli s kozarcem šampanjca, večhodnim menijem in vrhunskim vinom. Nekateri bolj resni gosti so si poleg klasične sladice privoščili še kos staranega sira. Med panoramsko vožnjo, ki jo je obogatila pevka s prepevanjem uspešnic, smo si lahko ogledali nekaj znamenitosti, ki sva si jih sicer z Levinjo ogledala tudi od blizu.
Namesto zaključka
Ah, Pariz, presegel si vsa pričakovanja. Dolgi topli dnevi, številčni parki in njih zelenje, ogromno zgodovine in številne uličice. Vsega je preveč, tudi turistov, a prav vsemu se lahko izogneš. In Parižani, pa saj vi govorite angleško. Grdo so govorili o vas, vi pa samo takole na “joie de vivre” ves čas.
Komaj čakava, da se vrneva…
